Dejan Steinbuch, direktor Inštituta PLUS, kolumnist in nekdanji urednik portala+, na tviterju o proslavi na predvečer slovenskega kulturnega praznika, ki je pokazala in dokazala, kjer trenutno smo kot nacija in država. Prihod Svetlane Makarovič na oder Gallusove dvorane ob zaključku t.i. osrednje državne proslave ob 8. februarju je imel sicer zgolj eno olajševalno okoliščino: da se je zgodil na koncu, ne pa denimo na začetku ali pa celo med proslavo. Makarovičevo, ki je Prešernovo nagrado pred več kot dvajsetimi leti zavrnila, zdaj pa si je premislila in bi jo rada (ponovno) imela, sta na oder sicer pripeljala rjavohlačni aktivistični skrajnež in pesnik, ki je utonil med rimami sovraštva, dvorana pa je po Svetlaninem kratkem recitalu po zaslugi hitre intervencije ministrice za nekulturo Aste Vrečko med glasnim aplavdiranjem tudi vstala. Prizor bi spominjal na partijske kongrese v zlatih časih totalitarizma, če med avditorijem ne bi obsedelo tudi nekaj čudakov, ki jih Svetlanin kulturni performans ni prevzel. Prizor, v katerem dvorana bučno aplavdira, v parterju pa peščica samotnih junakov mirno obsedi, spominja na prizor velikega zborovanja narodne socialistične stranke Nemčije (NSDAP) v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja, kjer je sredi morja nacijev z dvignjenimi desnicami v pozdrav "Sieg Heil!"kljubovalno nekdo s prekrižanimi rokami izzival svojo usodo ...