Pobuda za 13. maj kot državni praznik močno odmeva na Primorskem in podpirajo jo mnogi že uveljavljeni javnomnenjski voditelji, kot denimo umetnik in pesnik Andrej Jelačin iz Senožeč na Krasu, ki  je zaveden Primorec in zavzet za tigrovsko stvar. Ampak ne gre samo za stvar, gre za žive ljudi, potomce in sorodnike Tigrovcev in vseh primorskih antifašistov, gre  končno za našo mladino, ki ji je treba dati pravo vrednostno sporočilo. Zato mu mora država, ki se je Tigra žal zelo pozno zavedla, zdaj in brez odlašanja dati ustrezno dostojanstvo in spomin. V tem smislu smo zelo veseli, da gospod Jelačin predlog o državnem prazniku pozdravlja in podpira. Zato vabim vse, da nas podprejo pri tem. In sicer tako, da apelirajo na primorske in vse druge poslance, da s predlogom zakona, ki je že poslan v DZ, tudi skupaj uspemo. Kajti na koncu je pomembno predvsem to, da se zakon sprejme, delitev na desno in levo pa nas ne bo pripeljala nikamor. 

Če kakšna delitev, potem je edina možna in prava delitev na demokrate in antidemokrate, pristaše delujoče demokracije in pristaše avtoritarnega in totalitarnega sistema, ki pa se je, vsaj upam tako, za vselej iztekel. Čeprav vem, da bolj ali manj samo formalno. Zato se moramo vsi skupaj potruditi, da se bo iztekel tudi dejansko.   

Ne moremo pa se strinjati s kritiki, ki ugotavljajo da bo Gibanje 13. maj s protipartizanskimi stališči na Primorskem imelo težko delo. Tem sporočamo, da njihova bojazen ni utemeljena, kajti naša stališča niso protipartizanska, ampak so usmerjena zgolj in samo proti zlorabi partizanstva in NOB. Celo proti zlorabi ideje komunizma. Sicer pa je tudi to v Sloveniji še vedno tabu tema. Jaz bi NOB raje imenoval Narodno-obrambni boj, namesto Narodno-osvobodilni boj. Kajti osvobodili se še nismo, ne leta 1945 ne leta 1991, ko smo postali zgolj samostojna država, ne pa država svobodnih ljudi, gospodarjev svoje usode. Še smo sužnji totalitarne miselnosti, njenih simbolov in totalitarne prakse, ki je spomin na TIGR prepovedovala in skrivala. To pa je očitno za predstavnike te, žal še prevladujoče politične linije, še danes velika tabu tema. No kljub temu pa se je letos vendarle nekaj premaknilo.   

Dokaz zato so tudi ostre polemike in nekateri napadi na Gibanje 13. maj v Delu, celo taki, da v gibanju obujamo državljansko vojno in da partizanstvo zanikamo. To seveda še zdaleč ni res. Žal pa je take površne očitke v današnji Sloveniji očitno treba vedno vzeti v zakup. Smo pač razdvojen narod, umetno razdeljen na levo in desno. Zato ponavljam: ta delitev ni prava. Deliti bi se morali na demokratični in nedemokratični del Slovencev, kar pa ni vezano na delitev levo in desno. Kajti tudi med levičarji so demokrati in med desničarji pristaši avtoritarizma in kratenja človekovih pravic. 

V tem zapisu se tudi ne vtikam v polemike nekaterih  z gospodom Milanom Gregoričem, angažiranim primorskim rodoljubom. Je eden redkih, ki si je upal opozoriti na stranpoti "uradnega" društva TIGR, saj društvo ne opravlja svoje vloge in se ukvarja bolj s svojim preživetjem in ohranjanjem – ne spomina na TIGR, ampak s preživetjem svoje vrtičkarske miselnosti. Opozorila gospoda Gregoriča na problem društva zato za nas niso njegova napaka, ampak vrlina. Jemljemo jih kot hvalevredno in argumentirano opozorilo. Nasprotni "argumenti" nas pač niso prepričali, kajti če je "uradnemu" društvu TIGR kaj uspelo, potem mu je uspelo to, da je TIGR spravilo nazaj v anonimnost. V zadnjem času pa hočejo njegovi "zagovorniki" vnašati zmedo in celo problemetizirati datum 13. maj. Kar kaže na to, da je pravi namen "braniteljev" TIGR-a preprečeti njegovo uveljavitev.

Je pa to samo del širšega negativnega konteksta. Ob letošnjih proslavah ob 70-letnici konca II. svetovne vojne, celo ob omenjanju priključitve Primorske, je bila beseda TIGR (v državnem zboru se je omenjalo samo imena nekaterih tigrovcev, nikoli pa Tigra kot organizacije) v uradnih omembah popoln tabu.

Tudi na osrednji proslavi 9. maja na Trgu republike TIGR ni bil omenjen z eno samo besedo.