Že leta me osuplja način, s katerim se Slovenija loteva odnosov z javnostmi. Težava s promocijo države je v tem, da se zdi, kot da še vedno izhaja iz komunističnega sistema agitpropa – agitacije in propagande. Sovjetski in Goebbelsov sistem sta zasnovana na znani Goebbelsovi izjavi o Veliki laži.
Sovjetski in Goebbelsov sistem sta zasnovana na znani Goebbelsovi izjavi o Veliki laži. Rekel je:
''Če poveste dovolj veliko laž in jo neprestano ponavljate, ji bodo ljudje nazadnje začeli verjeti. Laž se ohranja samo toliko časa, dokler država lahko ščiti ljudi pred političnimi, gospodarskimi oziroma vojaškimi posledicami te laži. Torej je za državo življenjskega pomena, da uporabi vse svoje moči za zadušitev drugačnega mnenja, kajti resnica je smrtni sovražnik laži, zato je resnica največji sovražnik države.''
Ne gre zato, da bi PR v Sloveniji namerno lagal, vendar pretirava in podpira nerazveseljiva zanikanja. Spoznavam, da jezikovna kultura teži k slabšalnosti, medtem ko v angleščini težimo k razumevanju. Vse to je zelo razumljivo, toda za razvoj zaupanja je potrebno, da te nikoli ne razkrijejo. In nikoli ne pretiravati.
Na primer, samo po sebi je razumljivo, da Slovenec misli, da je njegova dežela najlepša na svetu, toda če se to poudarja v sporočilu za odnose z javnostmi, bo to izločilo Švicarje, ki menijo, da je Švica najlepša, ali Brazilce in tako dalje; torej je v sporočilu za javnost najbolje reči, da je ''Slovenija med najlepšimi deželami na svetu'', kar v resnici tudi je.
Poleg tega, če želite npr. prepričati investitorje, da je Slovenija dober prostor za naložbe, morate sčasoma zgraditi zaupanje. A ne tako, kot se je zgodilo v preteklosti med roadshowom v Londonu s pretiravanjem o priložnostih, in pričakovati, da bodo vsi preudarni menedžerji za naložbe nemudoma na široko odprli svoje denarnice. O tem nekaj vem, ker sem bil prisoten pri nekaterih naložbenih obiskih. Tla je treba pripravljati mesece in leta ter imeti pripravljene dobre zgodbe. Po drugi strani morate biti pošteni glede težav. Investitorji so navajeni problemov in tveganj ter jih uravnovešati z zaznanimi priložnostmi.
Kar ne marajo, je neznano oziroma spoznanje, da nekaj ni takšno, kot je bilo predstavljeno. Obstaja tudi medsebojna povezava med splošnimi in naložbenimi informacijami. Ko naložbeni menedžer išče po spletu informacije o Sloveniji, bo odkril zgodbe o slabem delovanju sodišč, korupciji, vmešavanju politike in obsodbi Slovenije glede hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske, kar vse povečuje tveganje v očeh analitikov.
Strokovnjakom za odnose z javnostmi zato svetujem, naj bodo odprti, transparentni in pošteni ter razmišljajo dolgoročno; hvalijo priložnosti, pojasnjujejo težave, dopovedujejo, da je prišlo do napredka, da se slovenski poslovni svet zavzema za pošteno igro in ne za nepotizem.
To velja za vsa področja odnosov z javnostmi – v turizmu, industriji, politiki in poslu.