Kaj pravijo podatki o varčevanju in gospodarski rasti, če jih primerjamo s tistimi izpred začetka krize leta 2008? Razkrivajo strašansko veliko nevarnost, če bo Slovenija verjela pozivom enega od najbolj radikalnih sindikalnih vodij v Sloveniji, Branimirja Štruklja.

Eden najglasnejših slovenskih sindikalnih vodij je nazadnje takšno držo pokazal v ponedeljkovih Odmevih, zaradi česar si je s strani soudeleženca v diskusiji, predstavnika delodajalcev Igorja Antauerja, prislužil celo očitek, da takšne izjave spominjajo na finančno piramido. Na prvi pogled pretirano. Toda poglobljena primerjava Štrukljevih izjav z realnimi podatki kaže, da ima Antauer še kako prav.

Prva cvetka: vse cveti, mar res?

Prva Štrukljeva izjava: "Z vlado smo se konec leta 2014 dogovorili o plačah za prihodnje leto. Takrat še nismo vedeli, da bo takšna rast, zato smo pristali še eno leto na znižanje plač, neplačevanje delovne uspešnosti, dodatkov, napredovanj, pri regresu smo šli pod zakonski minimum. Od takrat stvari samo izboljšujejo, zato ni mogoče razumeti vlade, zakaj ne more izpolniti tistega, kar je podpisala pred letom dni."

Sindikalist Štrukelj v tej izjavi trdi, da se razmere izboljšujejo, kar je res, saj se že sedmo četrtletje beležimo rast. Toda pri tem gladko zamolči, da smo pred tem strmoglavo padali. Zato je bruto domači proizvod Slovenije v drugem četrtletju letos še vedno realno nižji od tistega v drugem četrtletju leta 2008, torej pred krizo, in sicer kar za šest odstotkov! Večina članic EU beleži bistveno boljšo primerjavo s časom pred krizo.

Obenem Štrukelj poudarja, da so lani v dogovoru z vlado pristali na varčevanje. Toda tudi to ne bo držalo. Sindikati javnega sektorja so se zgolj odpovedali nekaj obljubam države, ki so bile podane pred krizo. Te obljube so postale po začetku krize povsem nerealne. Dejansko pa v povprečju pravega varčevanja v javnem sektorju sploh ni bilo.

Dejstva so namreč naslednja:

1. Junija leta 2015 je bilo po podatkih Ajpesa v gospodarstvu 67.000 manj delovnih mest kot junija 2008. V istem obdobju je število delovnih mest v javnem sektorju, kljub krizi, celo zraslo za 3.000!

2. Tudi masa plač se je v javnem sektorju (9,0 odstotkov) povečala bolj kot v gospodarstvu (2,7 odstotka).

3. Povprečna bruto plača se je v gospodarstvu res dvignila za 18,1 odstotka, v javnem sektorju pa "zgolj" za 6,9 odstotka. "Zgolj" zato, ker je manjše povečanje bruto plače v javnem sektorju posledica večjega števila zaposlenih v javnem sektorju, kljub krizi! In zato ker povprečna bruto plača v gospodarstvu kljub temu še vedno zelo zaostaja za povprečno bruto plačo v javnem sektorju. Za dobrih 230 evrov, kar je dodatna anomalija.

Druga cvetka: plače gor, pa naj stane, kolikor hoče!

Ob takšnih podatkih, vlada kljub temu ponuja še več Štruklju. Minister Boris Koprivnikar v ponedeljkovih Odmevih:

"Ponudba vlade je sprostitev napredovanj, kar znaša 180 milijonov evrov v masi plač. Ostale ukrepe bi postopno odpravljali, sicer bi to povzročilo povečanje za 310 milijonov evrov. Pri 0,5% povečanju domače porabe je to 4,2% povečanja stroškov dela v javnem sektorju."

A Branimirju Štruklju tudi takšna velikodušna ponudba ni dovolj: 

"Mi smo varčevali sedem let in zdaj je tega dovolj. Ne le za zaposlene v javnem sektorju, temveč tudi za tiste v gospodarstvu. Če smo delavke in delavci privarčevali v času krize, kapital pa se je v deležu BDP povečeval, je nastopil čas, da dobimo nekaj nazaj. Plače je treba počasi dvigovati."

Koliko so privarčevali v celoti v javnem sektorju, sem že opisal. Masa za plače se je kar krepko povečala. A če je zaposlenih več, seveda to povzroči manjši del pogače za posamezne javne uslužbence. No, tudi tu so se dogajale anomalije, k čemur se vrnem pozneje. V mnogih delih javnega sektorja so res varčevali, v drugih pa nasprotno.

Večja težava je v tem, kaj si predstavljamo pod besedo varčevanje. Kako smo vsi v Sloveniji v vseh kriznih letih varčevali, če pa se je konsolidirani dolg države od leta 2008 povečal od 8,6 milijarde evrov na vrtoglavih 30,7 milijarde evrov letos? Odgovor je preprost: rast celotne Slovenije je bila v času pred letom 2008 zlagana. Temeljila je na zadolževanju. Po letu 2008 tega nismo priznali, zato smo zapravili vso rezervo, ki smo jo imeli dotlej kot sorazmerno nizko zadolžena država. To ceno plačujemo vsi: delavke, delavci, javne uslužbenke, javni uslužbenci, prek sanacije bank in prestrukturiranja tudi lastniki podjetij, torej kapital po Štrukljevo. Mar je res vnovično dodatno zadolževanje za plače, ki bo ugonobilo že tako slabe perspektive mlade generacije, rešitev za Slovenijo.

Tretja cvetka: dvignili smo celo davek, ki ga sploh še nismo uzakonili!

Na tezo glasnega sindikalista, da je treba plače povečati, se je nato moral odzvati celo televizijski voditelj Slavko Bobovnik in ga opozoriti na luknjo v proračunu. A Štrukelj se seveda ne da:

"Ni bilo treba dvigovati davka na nepremičnine. Imamo enega najnižjih davkov na dobiček, ki izrazito hitro raste. Cedularno niso obdavčene dividende od kapitala. Ko bodo vse to naredili, naj pridejo nazaj k nam in rečejo, da ni mogoče dvigovat plač."

Najbolj bode v oči, da smo po prepričanju Štruklja v Sloveniji že dvignili davek na nepremičnine, ki pa ga - sploh še nismo uveljavili! Prav ta davek je po drugi strani treba uveljaviti v Sloveniji, ker je poleg obdavčenja kapitala pri nas nizko obdavčeno tudi osebno premoženje. Po drugi strani pa je glasni sindikalist seveda zamolčal, da je delo zelo obdavčeno. Po bruto stroških dela v dodani vrednosti je Slovenija na prvem mestu v EU. Vse to piše v analizi ministrstva za finance pred davčno reformo. A Štrukelj javnosti prodaja le eno plat zgodbe.

Četrta cvetka: Samo Drugi so krivi, mi smo žrtve!

Na to ga je opozoril tudi minister Boris Koprivnikar:

"Novih davkov ne bo, bo pa davčno prestrukturiranje in to dobro poznate …"

A Štrukelj nato eksplodira:

"To pomeni zgolj to, da se bomo zaposleni v tej državi spopadli s kapitalom za del gospodarske rasti. Mi ne bomo ostali brez, ker smo največ žrtvovali v krizi. Kapital ni. In tu bomo vzeli del, ki so nam ga vzeli .. Zadolžila so se zasebna podjetja in mi smo nacionalizirali dolgove. Zdaj jih pa vsi plačujemo."

Pustimo ob strani, da so sindikati blokirali marsikatero nujno reformo, kar bi nas bistveno prej povleklo iz krize. Je pa nujno poudariti, da je pomemben del odgovornosti na tistih menedžerjih, ki so pod ceno ali s pretiranim zadolževanjem povzročili propade podjetij. O tem ni dvoma. A mimogrede, to so storili ob navezi s politiko, ob pomoči bank v državni lasti. Brez politike in državnih bank to ne bi bilo mogoče. Paradoksalno, prav Branimir Štrukelj pa je med tistimi, ki najbolj radikalno brani vsakršno državno premoženje v gospodarstvu.

Ne glede na ta paradoks ima prav, ko pravi, da smo nacionalizirali dolgove zasebnih podjetij. Toda sanacija bank, prek katere prestruktururamo prezadolžena podjetja, je stala nekaj milijard evrov, mi pa smo se dodatno zadolžili kar za 22 milijard evrov. Ker smo preveč trošili glede na ustvarjeno, pa še napačno ekonomsko politiko smo se šli.

A konkreten odgovor na njegove apetite mu je v ponedeljkovih Odmevih moral podati kar minister Koprivnikar:

"Dejstvo je, da bomo letos v javnem sektorju porabili milijardo več, kot bomo ustvarili, torej se bomo ponovno zadolžili."

A glejte zlomka, Štrukelj tudi temu vsesplošno znanemu podatku ne verjame:

"Ta podatek ni točen. Delež plač v javnem in zasebnem sektorju v primerjavi z evropskimi državami pada že četrto leto. Medtem ko drugje narašča, pri nas še vedno pada. Zato je potrošnja tako majhna in zato nimamo tako močne gospodarske rasti, kot bi jo sicer lahko imeli. Čudim se, da predstavniki obrtništva ne zagovarjajo višjih plač, zato da bi ljudje lahko kupovali."

Ja, pustimo ob strani, da Štrukelj na ta pomemben podatek ministra odgovarja s podatki, ki so mu očitno padli na pamet z drugega planeta. In da mu triodstotna rast ni dovolj. On bi 4-, 5-odstotno. Posvetimo se kljub temu njegovi vsebini.

Če bi Slovenija reagirala tako kot številne druge države takoj po začetku krize in racionalizirala tudi javno porabo, bi pri nas plače tudi že rasle. Tudi v zadnjih štirih letih. A smo se odločili za pot skokovitega zadolževanja. V nasprotju s slovensko politiko pa so bili ljudje modri. Malo znan je podatek, da so slovenska gospodinjstva med najmanj zadolženimi v EU. Torej ni prav veliko objektivnih razlogov za to, da potrošnja še ni zrasla. Razen tiste modrosti, ki pravi, da se tisti, ki ga je pičila kača, še zvite vrvi boji. Ali drugače: kriza je mnoge močno pičila, drugi so to videli, zato se je spet pokazalo, da je previdnost mati modrosti.

Za razliko od Štrukljeve sle po višji javni porabi na račun novih dolgov, ki jih bodo morali plačevati naši otroci.

Nauk: ljudstvo je morda vendarle pametnejše od kakega slovenskega mnenjskega voditelja.

Tako bi lahko sodili po tem, da večina prebivalcev še vedno ne troši, kot bi lahko, čeprav so v povprečju zadolženi približno tako kot slovenska država leta 2008. Nizko. Štrukelj pa bi se še naprej dodatno zadolževal, čeprav ima proračun milijardno luknjo, samo da bi bile plače višje. Bruto plače, da se razumemo. A morda ni povsem tako. Morda ima tudi glasni sindikalist svojo kapitalsko računico. Morda je njegova glasnost veliko vredna.

Poglejmo od blizu podatkemo zaposlenih v javnem sektorju. Malce bolj v drobovje. Res je bilo maja letos več kot 3.000 več javnih uslužbencev kot maja 2008. Toda po podatkih Ajpesa se je število uslužbencev v ožjih državni upravi zmanjšalo za več kot 3.000. To so vladne službe, ministrstva, upravne enote in pravosodje. Obenem pa se je samo v izobraževanju in športu ter zdravstvu število uslužbencev zvišalo kar za 5.000. Od tega pol v Štrukljevem sindikalnem resorju. Od koder se napaja s članarino.

Je mogoče, da je to glavna motivacija Štrukljeve finančne piramide?

Goran Novković je generalni svetovalec GZS.