Slovenska javna uprava je pogosto še vedno fevdalna. Cesarska. Z davkoplačevalci ravnajo, kot da smo nekakšni "davkotlačevalci". Popolnoma nasprotno kot v večini gospodarskih družb, kjer so seveda zelo odvisni od svojih kupcev. Če z njimi ne bodo ravnali korektno, bodo odšli h konkurenci. Državni birokrati te bojazni nimajo, zato se nekateri na davkoplačevalca neredko požvižgajo. Kako se to zgodi v praksi, priča druga zgodba. Najprej pa prva zgodba, ki bi morala biti vsem vzor, kako ravnati s svojo stranko.

Prva zgodba: Booking.com

Pred prvomajskimi prazniki sem na portalu Booking.com poiskal primeren apartma za družinski oddih na hrvaški obali in ga rezerviral. Dve nočitvi za 77 evrov. Že po nekaj minutah sem prejel klic lastnice apartmaja, ki se je opravičila, rekoč: "Zjutraj sem dobila rezervacijo drugih gostov, a je nisem takoj vnesla v sistem Booking.com. Prosim vas, če lahko odpovete rezervacijo, jaz pa vam bom poskušala najti apartma v soseščini." Čez nekaj ur se je res javila in mi ponudila apartma, sicer za 90 evrov. Zaradi 13 evrov razlike se nisem hotel razburjati in sem ponudbo sprejel.

V sistemu Booking.com sem nato odpovedal rezervacijo. Da ne bi plačal polovice zneska, pa sem vpisal še opombo, da sem to storil zaradi takšne želje lastnice apartmaja.

Naslednji dan, manj kot 24 ur po vpisu opombe, sem prejel klic iz službe Booking.com za kupce. Vprašali so me, kaj se je zgodilo. Po mojem odgovoru so mi prijazno razložili, da lastnica apartmaja ne bi smela tako ravnati, temveč bi morala zamenjavo urediti z Booking.com. In sicer tako, da bi meni ponudili vsaj enakovreden ali boljši apartma za isto ceno, torej 77 evrov.

Ker se, po domače povedano, nisem hotel zapenjati zaradi 13 evrov, sem dejal, da bom kar sprejel ponujeni apartma za 90 evrov. A uslužbenka Booking.com na drugi strani telefonske linije ni prenehala biti moja odvetnica. Dejala mi je, da je to možno, hkrati pa po predložitvi računa ponudila povrnitev 13 evrov s strani Booking.com. Da le ne bi bil oškodovan. 

To sem po vrnitvi z dopusta tudi storil. Booking.com mi je v treh dneh na moj bančni račun nakazal 13 evrov.

Druga zgodba: notar in sodišče

Živim v hiši, do katere vodi približno 100 metrov dolga cesta. Ta je razdeljena na več parcel, solastnikov pa je tudi več. Mislil sem, da je bilo ob nakupu zemljišča leta 2004 vse pravilno vneseno v zemljiško knjigo, saj sva s partnerko prejela tudi sklep o vpisu v zemljiško knjigo. No, glede na vse peripetije z davkom na nepremičnine, sem lani jeseni prek interneta preveril v zemljiški knjigi, če to drži.

A glej ga zlomka, v izpisku iz zemljiške knjige ene od parcel, najinih 2/8 lastništva ni bilo. Še več, pozneje sem opazil, da sta bili celo pripisani drugemu solastniku, povsem v nasprotju s pogodbo.

Poiskal sem pogodbo, uredil vse z drugim solastnikom, ki je takoj razumel situacijo, in se napotil k notarju Vojku Pintarju, ki je zadevo urejal že leta 2004. Prevzel in pregledal je primer in me čez nekaj dni poklical. 

Ko sem vstopil v pisarno, mi je najprej pokazal nov sklep o vpisu v zemljiško knjigo in mi dejal, da je zadevo uredil. Vprašal sem ga, kaj se je pravzaprav zgodilo. Dejal je, malce v šali, da sva bila s partnerko med izbrisanimi. Da povsem točno ne ve, kaj se je zgodilo, a sodeč po izpisih iz zemljiške knjige je referent na sodišču leta 2004 storil napako pri vpisu v zemljiško knjigo. 

Zraven je povsem hladno pridal, da sem dolžan 5 evrov takse za nov vpis v zemljiško knjigo. Pozor: prvič je bila taksa že plačana pri predlogu za vpis v zemljiško knjigo leta 2004!

Ker sem slutil, kako se bo pogovor odvijal naprej, sem ga vprašal, ali sem kaj dolžan tudi njemu. Mirno je pritrdil, da sem njemu dolžan 46 evrov.

Nato sem seveda takoj vprašal: "Mar ni moj primer reklamacija? Zakaj plačujem, če je napako storil nekdo drug?" Notar je spet mirno odgovoril, da napake ni storil on. Kar zadeva takse, pa se, kot je dodal, lahko obrnem na – družbenega pravobranilca. Poleg tega mi je še priporočil, da naj vse skupaj pozabim in se s tem ne ubadam.

Ker sem seveda sklep o pravilnem vpisu v zemljiško knjigo potreboval, sem znesek poravnal.

Nauk obeh zgodb

1. Slovenska država predpisuje, da mora prodajalec kupcu, ki vrne izdelek z napako, povrniti denar.

2. Slovenska država, ki jo že itak plačujemo davkoplačevalci, dodatno zaračuna za vpis v zemljiško knjigo. Če stori napako njen uradnik, jo še enkrat zaračuna oškodovancu.

3. Notar, ki mu je licenco podelila država, ni zaščitnik svoje stranke, temveč kljub trditvi, da je napako storil sodni referent, celoten račun zaračuna svoji stranki. Ščiti državo. Pri čemer je resda leta 2004 prejel sklep o vpisu v zemljiško knjigo, a očitno tudi on ni preveril, če je sklep dejansko izvršen.

4. Nauk. Če vam trgovec proda blago z napako, vam bo moral denar vrniti, torej ne boste oškodovani. Če stori napako javni uslužbenec iz zgornjega zapisa, boste državi plačali trikrat – kot davkoplačevalec, kot predlagatelj in kot pritožnik. Tudi zato, ker notar ne bo preveril stanja v zemljiški knjigi po izdanem sklepu. Na koncu boste resda vsaj dobili izdelek. A še vedno plačate vsaj enkrat preveč – za tujo napako. 

Birokrat.si

Dokler bodo v Sloveniji veljala takšna pravila obnašanja do davkoplačevalcev, ne pa etična pravila, kot jih ima Booking.com, državljani ne bomo verjeli v boljšo Slovenijo.

Z državnim pravobranilcem se ne mislim ubadati. Škoda časa in energije. Bom pa predal primer Stop birokraciji. Ko dobim odgovor, ga objavim.  

Pozivam vse, da ravnate enako, če naletite na podobne primere. Samo z množičnim bojem za transparentnost lahko premagamo cesarsko mentaliteto nekaterih uradnikov.