Prvo dejstvo: državna sekretarka na ministrstvu za finance Mateja Vraničar je prejšnji teden na 10. Vrhu slovenskega gospodarstva jasno povedala, ne prvič, da prostora za davčno razbremenitev ni. 

Drugo dejstvo: ministrstvo za finance si je zastavilo dva cilja tako imenovanega davčnega prestrukturiranja - konsolidacijo javnih financ in nadaljnjo gospodarsko rast.

Vprašanje: kako gre to sploh skupaj? Lahko, če ima oblast posluh za gospodarsko rast, če zna vsaj malce znižati javno porabo, znižati previsoke davčne stopnje in zvišati prenizke davčne stopnje, tako da v kombinaciji vsega trojega spodbudi zaposlovanje, razvoj in izvoz. Ampak tega občutka ni imela še nobena slovenska vlada. Tudi sodeč po retoriki predstavnikov zdajšnjega ministrstva za finance bi žal prej lahko srčno upali in držali pesti, da se davčna reforma ne bo sfižila oziroma izrodila. Zakaj? Zato ker ministrstvo za finance želi davkoplačevalcem prodati odpravo administrativnih ovir tudi pri davkih kot reformo, ob tem pa pobrati še več denarja v javne blagajne.

Vlada ima sicer res zahtevno nalogo, da uredi javne finance in spravi čezmejni primanjkljaj v predpisane okvire. Vprašanje pa je, ali bo ob tem tvegala gospodarsko rast. Če bo zvišala prilive davkov iz gospodarstva, bo nedvomno postavila zelo veliko na kocko. A zdi se, da počne prav to. Pri davčni reformi je v igri kar nekaj spremenljivk: prijaznejši administrativni in vsebinski davčni postopki, uvedba davčnih blagajn, razbremenitev dela, začasni ali stalni višji DDV, zelena davčna reforma, višji davek na dohodek pravnih oseb, prečiščenje davčnih olajšav, uvedba davka na nepremičnine itn. Reforma s toliko spremenljivkami je idealna, da se izrodi v protireformo ali vsaj kvazireformo.

Nedvomno je treba ministrstvo za finance pohvaliti, da gredo spremembe pri davčnem postopku v pravo smer. Tako naj bi denimo olajšali z vnaprejšnimi cenovnimi sporazumi davčno predvidljivost za podjetja v tuji lasti, z več možnimi obroki bo država pomagala prebroditi likvidnostne težave v podjetjih v fazi njihovega preventivnega prestrukturiranja, poenostavlja se obračun DDV pri uvozu, premalo plačane dajatve do države bo poslej mogoče poravnati s preveč plačanimi ipd. Vse to je pohvalno.

Manj pohvalne so finančne spremembe, ki pa so seveda veliko pomembnejše:

1. Davčne blagajne se uvajajo, ne da bi bilo kogarkoli iz vlade sploh slišali spregovoriti o hkratni uvedbi kakšne nižje davčne stopnje. Ko kakšnega predstavnika države opomnite, da so na Hrvaškem ob uvedbi podobnih davčnih blagajn to storili, začne največkrat razlagati, da tam takrat niso imeli nižje davčne stopnje za gostince. Kot da bi Hrvati znižali samo to stopnjo, kar seveda ni res. Kot da bi bile vse preostale davčne stopnje pri nas konkurenčno gledano nižje kot v primerljivih državah. Kot da davkoplačevalci vrsto let nismo plačevali višjih davkov, ker država že pred časom ni uvedla davčnih blagajn in tako pobrala več od sive ekonomije. Ni dvoma, vlada z davčnimi blagajnami hoče le jemati. Ko sem nazadnje eni od predstavnic ministrstva za finance po polemiki na omizju povedal, da imam že od septembra 2013 prezentacijo hrvaške davčne uprave z vsemi ukrepi glede davčnih stopenj, seveda zanjo ni izrazila nikakršnega interesa!

2. Zelena davčna reforma. Čeprav smo po deležu okoljskih in energetskih dajatev v bruto dodani vrednosti v vrhu med članicami EU, me zelo skrbi, da bo vlada tudi na tem področju še hotela jemati. V enem tednu sem namreč prejel dve nasprotujoči si informaciji z ministrstva za finance. Po prvi za zeleno davčno reformo, to je za znižanje obdavčitve dela in zvišanje okoljskih in energetskih dajatev, v Sloveniji ni prostora, ker so slednje že zelo visoke. Kar je prekleto res. Po drugi, dva dneva novejši različici, pa na istem ministrstvu še kar naprej sanjajo o zeleni davčni reformi. Torej bi jemali tudi od tistih, ki so jih že do skrajnosti privili!

3. Razbremenitev plač. Kako bodo v vladi razbremenili delo? Najbolj aktualna je davčna razbremenitev 13. in 14. plače. To je res razbremenitev za tiste, ki so ju že izplačevali. Za druge pa je ta operacija nevtralna. Ker jo vlada želi prodati javnosti kot udeležbo zaposlenih pri dobičku, ni dvoma, da bo pritisk na lastnike in vodstva podjetij močan in da se tudi v tem primeru lahko zato zgodi, da bo država pobrala več kot doslej! Ker bo več izplačil. Še zlasti, ker doslej tudi zaradi krize najbrž ni bilo veliko podjetij, ki so izplačevala božičnico, 13. plačo ...

4. Davčne olajšave. Obstaja pa še hujša težava. Kot nasprotni ukrep bi Mramor prevetril davčne olajšave, pri čemer še ni jasno, katere. A vselej se govori o olajšavah za podjetja, celo o tistih, ki spodbujajo razvoj in raziskave. Seveda pa ni govora o prečiščenju kakšnih neučinkovitih kmetijskih, zaposlitvenih in drugih olajšav . Ob tem se pri obremenitvah plač jemlje v ozir le podatek o tem, da so dajatve na plače nadpovprečne v primerjavami z državami OECD. Nihče pa ne prisluhne dodatni plati te nesrečne kolajne, ki je še veliko hujša. Namreč tisti, po kateri smo po deležu stroška dela (neto plačah z vsemi dajatvami) v bruto dodani vrednosti na prvem mestu v EU! Nemci in Avstrijci še kako gledajo tudi ta podatek, saj jim je povsem jasno, da je predvsem od kondicije gospodarstva odvisno, kako bodo vsi živeli v prihodnosti. Če je namreč strošek dela v bruto dodani vrednosti previsok, ima gospodarstvo premalo akumulirane dodane vrednosti za razvojne naložbe. Slovenska podjetja pa so po tem merilu v najmanj ugodni situaciji v EU!

5. Davek na nepremičnine. A tu se tragedija, ne komedija zmešnjav, ko gre za davčno reformo, še ne konča. Pri davku na nepremičnine gre vladna retorika v smeri, da ne bomo plačali več kot doslej, razen tisti, ki doslej niso plačali nič. Ali drugače povedano: tudi v tem primeru hoče država pobrati več. Preden je na ustavnem sodišču padla zadnja rešitev glede davka na nepremičnine, je bil dogovor, da bo prišlo do spremembe stopenj - v nekaterih občinah navzgor, v drugih navzdol - toda skupaj gospodarstvo ne bi plačalo več davka, kot ga je doslej v obliki nadomestila za uporabi stavbnega zemljišča. A zdi se, da ta rešitev vlada ni tako prijazna do gospodarstva kot prejšnja, vsaj ko gre za davek na nepremičnine ne.

6. Višje davčne stopnje. Ob vsem tem, kar sem naštel, očitno grozi tudi kaka višja davčna stopnja, denimo pri davku od dohodka pravnih oseb. Čeprav bi, če se želimo primerjati z razvitimi državami EU tudi po davčnih stopnjah, obenem morali zvišati stopnje na dediščine ali na nepremičnine za fizične osebe. Kar pa spet povzroči lahko padec cen nepremičnin ...

7. Časovnica za polnjenje proračuna. Črn scenarij davčne reforme je še toliko bolj blizu uresničitve zaradi časovnice. Vlada se je nedvomno prej lotila rešitev, ki prinašajo nove prilive v proračun, denimo davčnih blagajn. Težko pa je verjeti, da bo leta 2017, tik pred volitvami, zmanjševala davčne stopnje, denimo pri obremenitvi plač ali da bo dodatno obremenila nepremičnine fizičnih oseb.

8. Mramorjev indeks sreče. Črni scenarij davčne reforme bo še bolj realen, če se že prihodnje leto izkaže, da ni uresničljiv recept v smeri Mramorjevega indeksa sreče, torej dviganja optimizma in sreče ljudi, ki bi tako začeli več trošiti, to pa bi omogočilo nadaljnjo gospodarsko rast.

9. Napihnjen proračun. Črni scenarij davčne reforme bo v tem primeru zelo bolel, ker proračun temelji na Umarjevi napovedi rasti, ki je izrazito višja, kot jo predvidevajo vse druge analitične ustanove.

10. Tvegano upravljanje proračuna. Navsezadnje je črni scenarij že zdaj vsak dan bližji, saj proračun, podobno kot v preteklih letih, zanemarja nevarnosti enkratnih negativnih učinkov. Zelo pogosto se Sloveniji zgodi, da proračunsko leto konča veliko slabše, kot ga načrtuje. Begunska kriza je že takšna. Že zdaj povzroča dodatne stroške državni blagajni. In begunski krizi ni videti konca.

Ob vsem tem upam, da naslednje vprašanje ni zgolj retorično: le kaj bo z davki in davčno reformo prihodnje leto?

Goran Novković je svetovalec generalnega direktorja GZS.