Dogajanje v največji slovenski bolnišnici se spreminja v burlesko. Še na začetku minulega tedna je Slovenska tiskovna agencija  poročala, da je v.d. generalnega direktorja ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra odstopil, ker vlada ni odločala o soglasju k njegovemu imenovanju - kar v bistvu pomeni, da ga Andrej Baričič nikoli ne bo dobil, saj ga na vladi razen morda še ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc nihče več ne podpira -, potem pa je včeraj po seji Sveta UKCL njegov predsednik Tomaž Glažar (ki je še pred časom slovesno izjavljal, da bo v primeru, če Baričič ne dobi soglasja vlade, odstopil tudi sam) javnost in medije šokiral z izjavo:

"Danes zagotovo vemo, da ni odstopil. Na vprašanje člana sveta je Andrej Baričič odgovoril, da je bila to novinarska raca."

Po naših informacijah je tej raci ime Andrej in se je prejšnji teden nekoliko preveč čustveno odzvala na dokončno in verjetno tudi grenko spoznanje, da niti premier Miro Cerar niti kdo drug od vodilnih članov njegove vlade ne podpira imenovanja gospoda Baričiča za bodočega generalnega direktorja Kliničnega centra s polnimi pooblastili. Ta raca je potem, ko so jo iz kabineta ministrice za zdravje opozorili, da se je prezgodaj oglasila, spremenila svojo prvotno izjavo, tako da Svetu UKCL za zdaj ni bilo treba odločati o prihodnjem kandidatu za izpraznjeno mesto. Razlog je sila prepost: Milojka Kolar Celarc nima pojma, kje dobiti heroja, ki bi si želel postati prvi človek Kliničnega centra in se spopasti z vsemi notoričnimi zdravstvenimim in dobaviteljskimi lobiji. Nihče ni tako nor, da bi se brez močne ekipe in podpore ustanovitelja, tj. vlade, podal v takšno avanturo.

Formalno je sicer ponedeljkovo razkritje Sveta UKC prišlo po treh ali štirih dneh negotovosti, kajti o tem, ali je v.d. generalnega direktorja res odstopil, ker je z vlade dobil dovolj jasne signale, da ga ne bodo podprli, niso bili prepričani niti v Kliničnem centru. Situacija je morala biti rahlo komična, vsekakor pa je potrdila tezo, da nas v slovenskem javnem zdravstvu ne more nič več šokirati. Lahko se kvečjemu smejimo nad komedijo, ki se že več mesecev odvija pred očmi javnosti in predvsem davkoplačevalcev. Pa tudi smeh nas bo počasi minil, če se bomo vprašali, kaj se dejansko skriva za tem cirkusom. Včeraj bi morali na Svetu UKCL obravnavati tudi razmere na Pediatrični kliniki po javni objavi Mednarodnega poročila o programu otroške srčne kirurgije. Veste, kaj se je zgodilo po šokantnih razkritjih mednarodne komisije? Lahko vam potihem prišepnemo: NIČ. Lahko vam kvečjemu obljubimo, da bomo poskusili objaviti čim več podrobnosti o tem škandaloznem prikrivanju in poskusu preusmerjanja pozornosti.

Zdaj pa nazaj k burleski za javnost: če odmislimo dejstvo, da je Baričič svoj odstop taktično prezgodaj razbobnal (kajti najprej morajo najti kandidata za naslednjega v.d.-ja), je bila njegova napoved odhoda logična. In sicer zaradi tega, ker je pred desetimi dnevi po seji vlade dokončno postalo jasno, da po socialnih demokratih in upokojenski stranki Baričiču podporo umika tudi največja vladna stranka SMC. Tedaj se je sočasno zgodila navidezno logična poteza - Andrej Baričič kot vršilec dolžnosti generalnega direktorja UKCL je namreč izjavil, da odhaja. "Odhaja" ali odhaja? Očitno je odšel le na novo službeno pot, njegovi sodelavci pa so ga namesto tega pravilno razumeli in domnevali, da odhaja tudi kot direktor. Kar bi bila seveda razumna poteza: če nimaš podpore lastnika oziroma ustanovitelja, nimaš kaj iskati na vodstvenem položaju.

Toda v ljubljanskem UKC veljajo drugačne zakonitosti. Po nekaj dnevih odsotnosti se je izkazalo, da je bila prva reakcija Baričičevih sodelavcev pravzaprav utemeljena na napačni predpostavki, saj ni odstopil niti ni obvestila o tem prejela njegova dosedanja goreča zaveznica Milojka Kolar Celarc. Še manj pa je bil o dogajanju obveščen predsednik Sveta UKCL Tomaž Glažar, ki ga trenutni razplet zagotovo veseli, kajti Baričičev odstop oziroma odhod bi zapečatil tudi njegovo usodo.

Misterij okoli odstopa, ki ga ni bilo, se je za javni blagor razkadil na včerajšnji seji, na kateri naj bi sicer odločali o imenovanju novega vršilca dolžnosti generalnega direktorja UKCL - toda o tem sploh niso odločali, ker je Andrej Baričič formalno še vedno na tem položaju. Čeprav je sindikat zdravnikov Fides Glažarja in osmerico svetnikov, ki so nedavno podprli Baričiča, pozval k odstopu, se to verjetno še nekaj časa ne bo zgodilo. Še bolj neposredni so v Sindikatu zdravstva Slovenije SPUKC, ki je k ukrepanju pozval kar predsednika vlade Cerarja, češ da naj preseka Gordijski vozel, ki je nastal po tem, ko Baričič očitno ni odstopil s položaja, enako pa si je lahko privoščil tudi Tomaž Glažar. V SPUKC pravijo, da gre za absurdno situacijo in sprenevedanje.

Toda tisto, kar nas v tem trenutku lahko bolj skrbi (če Baričič ni "odstopil" zdaj, bo pač kmalu), so predlagane spremembe Statuta UKCL, po katerih za prihodnjega generalnega direktorja na razpisu ne bodo več zahtevali dodatne izobrazbe na področju upravljanja, kar je samo po sebi najboljši dokaz, da se očitno pripravlja nova kadrovska kuhinja. Kdo bo njen glavni kuhar, v tem trenutku še ne moremo z zanesljivostjo napovedati, čeprav se že pojavljajo prva imena, o katerih naj bi glasno razmišljala gospa Milojka, ki je trenutno še vedno ministrica za zdravje.