Panoramska cesta, ki se vije po pobočju južno od Dubrovnika proti Kuparom in Cavtatu, je ena najbolj slikovitih v Sredozemlju. Vožnja je še posebej prijetna spomladi, ko se prebudi narava in sicer pusta tla ozelenijo. Na začetku maja, ko je vreme v južni Dalmaciji še nestanovitno in so plohe običajen pojav, se pokrajina obarva v vijoličasto-modrih odtenkih, kajti zacveti divja perunika. Veter odnaša njen omami vonj proti cesti, ki je nekakšen tujek sredi spomladanskega botaničnega vrta. Na drugi strani asfalta se strmo pobočje spušča proti morju, od katerega ga ločujejo prepadne stene. Kraj, v katerega sem namenjen, že stoletja živi v senci bolj slavnega in večjega Dubrovnika, od katerega je oddaljen manj kot dvajset kilometrov. A ravno ta umaknjenost pred morjem turistov, ki vsako leto obiščejo Dubrovnik in kopitljajo po zglajenih, na porcelan spominjajočih kamnitih tlakovcih Straduna, daje Cavtatu poseben šarm. Danes le redki vedo, da je celo starejši od Dubrovnika, ki je nastal kot naselbina beguncev iz grškega mesta Epidauros, kot se je Cavtat izvorno imenoval. Ko so ga Avari in Slovani v zgodnjem srednjem veku uničili, so njegovi prebivalci pobegnili vzdolž obale proti severu in ustanovili Raguso, poznejši Dubrovnik (zato se je Cavtat v srednjem veku imenoval tudi Ragusaveccia ali Stari Dubrovnik). 

I. 

V Cavtatu je po mojem mnenju eno najlepših pokopališč na svetu. Odkril sem ga povsem po naključju, med sprehodom po obrežju, ki ga krasijo orjaške agave. Majhen kažipot na polotoku, ki obmorsko mesto varuje pred vetrovi in valovi z odprtega morja, me je usmeril v hrib in čez nekaj minut sem vstopil skozi vrata pokopališča Svetega Roka. Bilo je pozno popoldne, sonce se je že počasi spuščalo proti morju in svetloba zahajajoče zvezde je ožarjala nagrobnike, spomenike in Meštrovićev mavzolej družine Račić, ki stoji ob vhodu na pokopališče. Razgleda, ki se s pokopališča odpira proti zahodu in severozahodu, človek ne more pozabiti. Še posebej če v bližini ni nikogar, ki bi s svojo prisotnostjo zmotil tišino in mir. Pogled, ki seže daleč na odprto morje, v katerega se bo kmalu pogreznila sončna krogla, zmotijo le majhni Cavtatski otoki ljubkih imen – Bobara, Ražnjić in Mrkan. Ko se dan preveša v večer, se pokopališče z razgledom pogrezne v globoko spokojnost, v kateri obiskovalec izgubi občutek za prostor in čas. Spominjam se, da sem se med svojim zadnjim obiskom usedel na razpadajoči kamniti sarkofag na koncu pokopališča, tik nad nekakšno jamo, v kateri so ležali ostanki stopljenih sveč, oveneli in gnijoči šopki, posušeni venci in drugi odpadki z grobov. 

II. 

Toda pred menoj se je odpiralo morje, ki je segalo do konca obzorja. Kot da bi bil na premcu orjaške ladje, ki reže valove proti zahodu. Naslonil sem se na nagrobno ploščo, na kateri so dež, veter in sol skozi stoletja izprali vklesane črke, tako da so namesto napisa ostale le nekakšne brazgotine na starodavnem kamnu, postavljenem za neznanega mrtveca. Potem sem se prepustil občutkom. Počivajoč med grobovi in sam na pokopališču stoletij sem se nenadoma spomnil pogovora, ki sem ga imel nekoč s prijateljico nekje med Barkovljami in Nabrežino. Spomladi je bilo, sprehajala sva se ob morju, ko me je presenetila z vprašanjem, zakaj živimo. Zagledal sem se nekam daleč na morje, prav tako kot se bom nekaj let pozneje, tokrat sam, na tem pokopališču. Živimo zato, ker verjamemo. Ker upamo in ljubimo. In predvsem zato, ker v svojem življenju vidimo nek smisel. Komur se smisel izmuzne, se bo vdal v samouničujočo letargijo, ki ga bo sčasoma zastrupila. Nihče od nas ne ve, kdaj se mu lahko zgodi, da izgubi voljo, življenjsko energijo, če hočete, in postane ujetnik svoje resignacije. Nihče nima zagotovila, da se mu to nekoč ne bo zgodilo. Na grobovih davno umrlih sem razmišljal o tem, kje je meja med življenjem in smrtjo. Kdaj se človek odloči, da ima dovolj, da ne zdrži več? Ali začuti ta moment? Za veliko umirajočih so dejali, da so, ko so se odločili umreti, dejansko zaspali z nasmehom na obrazu. Umreti in zaspati, nič več – to die, to sleep no more – sta tudi verza iz Hamleta, ki sledita najbolj razvpitemu verzu to be or not to be. Pokopališče, so dejali Stari Grki, je koimêtêrion (κοιμητ?ριο), torej prostor za spanje. Grob je postelja. 

III. 

Krščanska tradicija prinašanja cvetja je v primerjavi z judovsko navado polaganja kamenčkov na grobove nekaj izrazito razkošnega. Kamen je večen, v njem ostane molitev tistega, ki ga je položil na grob, cvetje pa hitro oveni, zgnije ali se posuši. Pretiravanje s prinašanjem sveč, rož in vencev je v katoliških deželah očitno. Protestanti so bistveno skromnejši. Grobovi v Skandinaviji, Angliji ali Severni Ameriki se skoraj zlivajo s travniki. Niso bahavi, ne tekmujejo, temveč so izenačeni v svoji preprostosti. Včasih, ko sem se za prvega novembra še uklonil tradiciji in obiskoval grobove prednikov, sem šokiran opazoval bahavost in načičkanost nekaterih sosednjih grobov, kamor so sorodniki pokojnikov privlekli toliko nepotrebne krame, da je vse skupaj delovalo že bizarno. Božična jelka na slovenskih grobovih menda ni nobena redkost, so mi povedali. Kakšno olajšanje je grob, očiščen vsega tega smetja in navlake! Predstavljajte si popoln asketizem, zgolj preprosto kamnito ploščo z vklesanim imenom, letnicama in v skrajnem primeru kratkim posvetilom ali mislijo. "Roža, o čisto nasprotje, slast biti spanec nikogar pod tóliko vekami." Te verze si je za napis na svojem grobu v oporoki določil Rainer Maria Rilke.

Grobovi so poslednji dokaz človeške nesposobnosti, da bi se soočili z absolutnim, kar je sama po sebi smrt; frustrirani zaradi odsotnosti njihove ljubljene osebe poskušajo nadomestiti to izgubo z dejanjem materialne kompenzacije. Spominjam se grobnic v sicilijanski Mistretti; videti so bile kot manjši podeželski vikendi in so me tako šokirale, da sem šele čez čas dojel njihovo simbolno sporočilo. Da se namreč v družbah, ki sicer ne veljajo za primitivne, četudi bi jih zaradi njihove izrazito neduhovne naravnanosti mirno lahko tako imenovali, veličina in pomembnost pokojnika (iz)meri po velikosti njegovega groba. Če pomislim, da gre običajno za zelo katoliška okolja – kar Sicilija vsekakor je –, potem je razočaranje nad inštitucijo, ki je krščanski nauk uspela tako zelo oddaljiti od njegovih izvornih začetkov, še tolikanj večje. Človeku, ki je dosegel določeno stopnjo spoznanja o življenju, se vsa ta zlagana morala upira. Namesto da bi mrtvecem gradil materialne spomenike, bo svoje prednike in najbližje nosil s seboj in jih prosil za pomoč in razsodnost v trenutkih, ko mu bo najtežje.