Weekend

Potopisni esej: Pokopališče z razgledom

Uvajamo novo rubriko "weekend", v kateri se bodo izmenjavali potopisni eseji, malce drugačen life & style, zanimive zgodbe in drugo branje za konec tedna. Obljubljamo, da bo vse, kar bomo objavili, tako zelo berljivo, da rubrike"weekend" odslej ne boste spregledali. Predvsem pa v njej ne bomo "težili" z vsakodnevnimi banalnostmi. Začenjamo pa z malce literature...

29.04.2016 22:46
Ključne besede:   esej   potopis   literatura   cavtat

Foto: Dejan Steinbuch

Pokopališče, so dejali Stari Grki, je koimêtêrion (κοιμητ?ριο), torej prostor za spanje. Grob je postelja.

Panoramska cesta, ki se vije po pobočju južno od Dubrovnika proti Kuparom in Cavtatu, je ena najbolj slikovitih v Sredozemlju. Vožnja je še posebej prijetna spomladi, ko se prebudi narava in sicer pusta tla ozelenijo. Na začetku maja, ko je vreme v južni Dalmaciji še nestanovitno in so plohe običajen pojav, se pokrajina obarva v vijoličasto-modrih odtenkih, kajti zacveti divja perunika. Veter odnaša njen omami vonj proti cesti, ki je nekakšen tujek sredi spomladanskega botaničnega vrta. Na drugi strani asfalta se strmo pobočje spušča proti morju, od katerega ga ločujejo prepadne stene. Kraj, v katerega sem namenjen, že stoletja živi v senci bolj slavnega in večjega Dubrovnika, od katerega je oddaljen manj kot dvajset kilometrov. A ravno ta umaknjenost pred morjem turistov, ki vsako leto obiščejo Dubrovnik in kopitljajo po zglajenih, na porcelan spominjajočih kamnitih tlakovcih Straduna, daje Cavtatu poseben šarm. Danes le redki vedo, da je celo starejši od Dubrovnika, ki je nastal kot naselbina beguncev iz grškega mesta Epidauros, kot se je Cavtat izvorno imenoval. Ko so ga Avari in Slovani v zgodnjem srednjem veku uničili, so njegovi prebivalci pobegnili vzdolž obale proti severu in ustanovili Raguso, poznejši Dubrovnik (zato se je Cavtat v srednjem veku imenoval tudi Ragusaveccia ali Stari Dubrovnik). 

 

I. 

 

V Cavtatu je po mojem mnenju eno najlepših pokopališč na svetu. Odkril sem ga povsem po naključju, med sprehodom po obrežju, ki ga krasijo orjaške agave. Majhen kažipot na polotoku, ki obmorsko mesto varuje pred vetrovi in valovi z odprtega morja, me je usmeril v hrib in čez nekaj minut sem vstopil skozi vrata pokopališča Svetega Roka. Bilo je pozno popoldne, sonce se je že počasi spuščalo proti morju in svetloba zahajajoče zvezde je ožarjala nagrobnike, spomenike in Meštrovićev mavzolej družine Račić, ki stoji ob vhodu na pokopališče. Razgleda, ki se s pokopališča odpira proti zahodu in severozahodu, človek ne more pozabiti. Še posebej če v bližini ni nikogar, ki bi s svojo prisotnostjo zmotil tišino in mir. Pogled, ki seže daleč na odprto morje, v katerega se bo kmalu pogreznila sončna krogla, zmotijo le majhni Cavtatski otoki ljubkih imen – Bobara, Ražnjić in Mrkan. Ko se dan preveša v večer, se pokopališče z razgledom pogrezne v globoko spokojnost, v kateri obiskovalec izgubi občutek za prostor in čas. Spominjam se, da sem se med svojim zadnjim obiskom usedel na razpadajoči kamniti sarkofag na koncu pokopališča, tik nad nekakšno jamo, v kateri so ležali ostanki stopljenih sveč, oveneli in gnijoči šopki, posušeni venci in drugi odpadki z grobov. 

 

II. 

 

Toda pred menoj se je odpiralo morje, ki je segalo do konca obzorja. Kot da bi bil na premcu orjaške ladje, ki reže valove proti zahodu. Naslonil sem se na nagrobno ploščo, na kateri so dež, veter in sol skozi stoletja izprali vklesane črke, tako da so namesto napisa ostale le nekakšne brazgotine na starodavnem kamnu, postavljenem za neznanega mrtveca. Potem sem se prepustil občutkom. Počivajoč med grobovi in sam na pokopališču stoletij sem se nenadoma spomnil pogovora, ki sem ga imel nekoč s prijateljico nekje med Barkovljami in Nabrežino. Spomladi je bilo, sprehajala sva se ob morju, ko me je presenetila z vprašanjem, zakaj živimo. Zagledal sem se nekam daleč na morje, prav tako kot se bom nekaj let pozneje, tokrat sam, na tem pokopališču. Živimo zato, ker verjamemo. Ker upamo in ljubimo. In predvsem zato, ker v svojem življenju vidimo nek smisel. Komur se smisel izmuzne, se bo vdal v samouničujočo letargijo, ki ga bo sčasoma zastrupila. Nihče od nas ne ve, kdaj se mu lahko zgodi, da izgubi voljo, življenjsko energijo, če hočete, in postane ujetnik svoje resignacije. Nihče nima zagotovila, da se mu to nekoč ne bo zgodilo. Na grobovih davno umrlih sem razmišljal o tem, kje je meja med življenjem in smrtjo. Kdaj se človek odloči, da ima dovolj, da ne zdrži več? Ali začuti ta moment? Za veliko umirajočih so dejali, da so, ko so se odločili umreti, dejansko zaspali z nasmehom na obrazu. Umreti in zaspati, nič več – to die, to sleep no more – sta tudi verza iz Hamleta, ki sledita najbolj razvpitemu verzu to be or not to be. Pokopališče, so dejali Stari Grki, je koimêtêrion (κοιμητ?ριο), torej prostor za spanje. Grob je postelja. 

 

III. 

 

Krščanska tradicija prinašanja cvetja je v primerjavi z judovsko navado polaganja kamenčkov na grobove nekaj izrazito razkošnega. Kamen je večen, v njem ostane molitev tistega, ki ga je položil na grob, cvetje pa hitro oveni, zgnije ali se posuši. Pretiravanje s prinašanjem sveč, rož in vencev je v katoliških deželah očitno. Protestanti so bistveno skromnejši. Grobovi v Skandinaviji, Angliji ali Severni Ameriki se skoraj zlivajo s travniki. Niso bahavi, ne tekmujejo, temveč so izenačeni v svoji preprostosti. Včasih, ko sem se za prvega novembra še uklonil tradiciji in obiskoval grobove prednikov, sem šokiran opazoval bahavost in načičkanost nekaterih sosednjih grobov, kamor so sorodniki pokojnikov privlekli toliko nepotrebne krame, da je vse skupaj delovalo že bizarno. Božična jelka na slovenskih grobovih menda ni nobena redkost, so mi povedali. Kakšno olajšanje je grob, očiščen vsega tega smetja in navlake! Predstavljajte si popoln asketizem, zgolj preprosto kamnito ploščo z vklesanim imenom, letnicama in v skrajnem primeru kratkim posvetilom ali mislijo. "Roža, o čisto nasprotje, slast biti spanec nikogar pod tóliko vekami." Te verze si je za napis na svojem grobu v oporoki določil Rainer Maria Rilke.

 

Grobovi so poslednji dokaz človeške nesposobnosti, da bi se soočili z absolutnim, kar je sama po sebi smrt; frustrirani zaradi odsotnosti njihove ljubljene osebe poskušajo nadomestiti to izgubo z dejanjem materialne kompenzacije. Spominjam se grobnic v sicilijanski Mistretti; videti so bile kot manjši podeželski vikendi in so me tako šokirale, da sem šele čez čas dojel njihovo simbolno sporočilo. Da se namreč v družbah, ki sicer ne veljajo za primitivne, četudi bi jih zaradi njihove izrazito neduhovne naravnanosti mirno lahko tako imenovali, veličina in pomembnost pokojnika (iz)meri po velikosti njegovega groba. Če pomislim, da gre običajno za zelo katoliška okolja – kar Sicilija vsekakor je –, potem je razočaranje nad inštitucijo, ki je krščanski nauk uspela tako zelo oddaljiti od njegovih izvornih začetkov, še tolikanj večje. Človeku, ki je dosegel določeno stopnjo spoznanja o življenju, se vsa ta zlagana morala upira. Namesto da bi mrtvecem gradil materialne spomenike, bo svoje prednike in najbližje nosil s seboj in jih prosil za pomoč in razsodnost v trenutkih, ko mu bo najtežje.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Smučanje je življenje: Vtisi drugačnega pogovora o življenju "na belem" in potem
0
23.05.2020 12:30
Po spletu okoliščin, podloženih s smučarsko zanesenostjo, sem se v ponedeljek ob zgodnji, ne še peti uri zjutraj, nahajal pred ... Več.
Piše: Mitja Prosen
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 2.700
02/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.446
03/
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
Simona Rebolj
Ogledov: 1.656
04/
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
Milan Krek
Ogledov: 1.711
05/
Poteza, ki si zasluži aplavz: Julian Assange postal častni član slovenskega centra PEN
Uredništvo
Ogledov: 1.190
06/
Ženevski dialog: "Njet" ruskim prizadevanjem za novo Jalto v Evropi
Božo Cerar
Ogledov: 1.120
07/
Od podražitev elektrike bodo na koncu profitirale zlasti domače državne energetske družbe
Bine Kordež
Ogledov: 790
08/
Sprenevedanje Unesca glede težav projekta COBISS.Net ter zmeda glede statusa in dejavnosti IZUM-a pod pokroviteljstvom Unesca
Tomaž Seljak
Ogledov: 664
09/
Zapuščina spravljivosti: Poslednje leto nekega predsednika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.885
10/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 417