Družba ima takšno podobo, kakršno ima družina, pravi Rafael Arias, filozof, pravnik, teolog in novinar, ki se je v nekem trenutku svojega življenja odločil, da vstopi v Opus Dei. Pogovarjala sva se o javni podobi Opus Dei, položaju kristjanov po svetu, v Španiji in Sloveniji, papežu Frančišku, odnosih med islamom in krščanstvom, celibatu ter izzivih politike in humanizma na Zahodu. "Ne smemo misliti, da je politična oblika zahodnih družb dosegla popolnost", razmišlja sogovornik. "Ne moremo je imeti za posnetek neba, kot so trdili nekateri v preteklem stoletju, vendar pa so zahodni sistemi, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, kot je na primer pomanjkanje podpore materinstvu, še najmanj slabi od vsega, kar smo do sedaj videli."

Gospod Arias, zakaj Opus Dei med številnimi ljudmi, celo katoličani sproža toliko nelagodja, govoric, včasih celo strahov? Koga ali česa se bojijo?

Opus Dei se je v svojem kratkem življenju soočil s pojavom dveh nasprotujočih si podob. Prva ga predstavlja kot apostolsko realnost, ki je pripomogla k širjenju krščanskega življenja sredi sveta in ki je aktivna na nekaterih ključnih področjih, pomembnih za razvoj in napredek družbe, še posebej na področju kulture in izobraževanja. Druga ga opisuje kot konservativno organizacijo, ki teži k pridobitvi oblasti. V povezavi s to drugo podobo se je okoli Opus Dei oblikovala cela vrsta mitov, popačenj resničnosti, ki so ustvarili kompleksno kolektivno podobo o njem. Izvor teh mitov seže v trideseta in štirideseta leta 20. stoletja in jih gre pripisati nekaterim redovnikom in španski politični stranki Falange Española.

Leta 1940 so nekateri redovniki, pristojni za marijanske kongregacije, v Escriváju (Jose Josemaría Escrivá, ustanovitelj Opus Dei, op. uredn.) videli tekmeca in naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi ga diskreditirali ter ga obtožili kot krivoverca in prostozidarja. To obrekovanje se je širilo in privedlo do nekoliko smešnih situacij.

Na primer?

Leta 1935 so nekega dne lastnika nepremičnine, v kateri je bil urejen prvi študentski dom pod vodstvom Opus Dei, vprašali: "Kako to, da oddajate stanovanja Opus Dei, ki je v rokah prostozidarjev?" "Kaj takega!" je odvrnil lastnik, "nisem vedel, da prostozidarji vsak dan tako pobožno molijo rožni venec." Leta 1941 so na Sodišču za zatiranje prostozidarstva - ustanova, ki jo je ustanovil Franco - vložili ovadbo, v kateri so obtožili sv. Jožefmarijo in Opus Dei prostozidarstva. Ovadba je bila zavržena: predsednik sodišča je izjavil, da člani Opus Dei ne morejo biti prostozidarji, če živijo zdržno življenje.

Falangisti oziroma kasneje frankisti so torej preganjali Opus Dei?

Da, leta 1942 so nekateri člani Falange ovadili ustanovitelja Opus Dei, češ da je protifalangist in sovražnik vstaje, ki je omogočila utrditev frankizma. Na začetku štiridesetih let je bil torej ustanovitelj Opus Dei obtožen, da je krivoverec, prostozidar in izdajalec domovine. Ta zgodovinska dejstva označujejo začetek kampanije proti Opus Dei in predstavljajo izvor metazgodbe z močnimi ideološkimi sestavinami, ki se vleče v sedanjost in se izraža v zelo različnih oblikah.

Jose Josemaría Escrivá (1902 - 1975), ustanovitelj Opus Dei

Kaj točno mislite z izrazom "metazgodba"? 

Pojem metazgodbe se je začel oblikovati na področju humanističnih ved in družbenih znanosti od 60. let prejšnjega stoletja naprej. Zgodovinarji so definirali metazgodbe kot globalne pripovedi o preteklosti, ki so sposobne konceptualno preobraziti najkompleksnejše realnosti in jih spremeniti v preproste sisteme znanj, dostopne širši javnosti. Metazgodbe navadno temeljijo na nekaterih bolj ali manj natančno določenih dejstvih ali na bolj ali manj neposrednih pričevanjih glede nekaterih dogodkov, ki se prenašajo od ust do ust. Ta dejstva na novo interpretirajo razumniki in jih ovijejo v izpopolnjeno znanstveno podlago. Končno jih prevzamejo pisatelji in novinarji ter jih preoblikujejo v pripovedi, ki postanejo znane kot metazgodbe, in ki jih zmorejo dojeti in privzeti vsi pripadniki družbe, neodvisno od njihove stopnje izobrazbe.

Kakšen je danes po vašem družbeni status Opus Dei?

Opus Dei cerkvena organizacija, ki uživa ugled povsod, kjer deluje. To spoštovanje si je pridobivala vse od svoje ustanovitve leta 1928 in se je razširila tako v cerkvenem kot tudi v civilnem okolju. V svoji zgodovini je bila deležna izrazov spoštovanja in hvale iz različnih krajev, od različnih ideologij, veroizpovedi in verskih prepričanj. Papež je Opus Dei povišal v osebno prelaturo Katoliške cerkve 28. novembra 1982.

Se pa je ob tem ves čas pojavljala tudi tista druga, senčna stran te organizacije, kajne?

Vzporedno s to splošno priznano pozitivno podobo se je razvijala tudi manj ugodna podoba, ki je zaradi širokega odziva - v mislih imam knjigo in film Dana Browna - v določenih trenutkih občutno vplivala na družbo. Vsakemu, ki vsaj malo pozna zgodovinska dejstva, se mora zdeti pomenljivo to navzkrižje med golimi dejstvi in njihovo poustvarjeno podobo.

Je literarna in celo filmska fikcija res toliko pripomogla k teh manj ugodni podobi?

Naj omenim samo en primer iz te knjige: osrednja osebnost romana Da Vincijeva šifra je Marija Magdalena, Jezusova žena, ki je ohranila Jezusov kraljevski rod, s tem ko je rodila njegovega sina! Sionski priorat ljubosumno čuva skrivni kraj Marijine grobnice in je zadolžen, da varuje Jezusovo rodbino, ki se je nadaljevala vse do danes! Sprašujem se, ali je kje kdo, ki jemlje resno te ideje?

Očitno se dejansko najdejo takšne osebe.

Res je, kar gre delno pripisati načinu, kako je Brown napisal svojo zgodbo. Ko začne nekdo brati Da Vincijevo šifro, je prva beseda, ki jo prebere, "DEJSTVA" - napisana odebeljeno in z velikimi tiskanimi črkami. Malo zatem Brown zapiše: "Vsi opisi ilustracij, arhitekture, dokumentov in tajnih ritualov v tem romanu so točni." In zavzeti bralec, ki o tem področju ne ve nič ali ni za to usposobljen, bo vzel Brownovo trditev za suho zlato in bo verjel v resničnost morilskega meniha Opus Dei. V resnici v Opus Dei ni menihov, kar pa sploh ni važno; ljudje, ki ne vedo nič o Opus Dei, bodo pač mislili, da so.

Nekoč ste bili novinar, kajne?

Da in v časih, ko sem sam delal kot novinar, si pogosto lahko slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih (smeh). Po izobrazbi sem diplomirani novinar in pravnik. Svojo prvo službo sem opravljal pri časopisih v Galiciji in v severozahodnem delu Španije. Vendar pa sem delal dvanajst ur na dan in plača je bila tako nizka, da sem se odločil spremeniti poklic, čeprav sem v sebi nosil "strup" komunikacije. Tako sem opustil novinarski poklic in  postal državni uradnik. V šali rečem, da se je moje življenje popolnoma obrnilo: pri časopisu sem delal dvanajst ur na dan in zaslužil, recimo, za pet ur. Ko sem postal uradnik, sem delal šest ur na dan in zaslužil za 25 ur.

Kaj ste počeli v koži javnega uslužbenca?

Kot španski državni uradnik sem dolga leta zasedal vodstvene položaje v organizaciji, ki je skrbela za pomorščake. V Španiji je na stotisoče oseb, ki delajo na morju ali v poklicih, ki so s tem povezani. Moja naloga je bila dvigati kvaliteto življenja mornarjev trgovske mornarice in ribičev, tako priobalnega ribolova kot ribolova na odprtem morju. Državna organizacija, za katero sem delal, je gradila stanovanja, bolnišnice, šole in knjižnice, organizirala strokovno izpopolnjevanje za izboljšanje strokovne usposobljenosti ribičev in njihovih otrok itd. Močno so se mi vtisnila v spomin tista leta službe za pomorščake. Naša organizacija je, skupaj z Norveško, ki je prav tako ribiška velesila, v Evropi na področju socialne podpore pomorščakom opravljala pionirsko delo. V tistih letih sem se veliko naučil od teh ljudi, ki opravljajo tako težko delo. V mislih imam predvsem može z ladij, ki so delali na morjih severne Evrope. Šli so lovit tudi sredi zime in morali kljubovati večmetrskim valovom in hudemu mrazu.

Kaj je vplivalo na to, da ste se odločili za vstop v Opus Dei? Kdaj se je to zgodilo?

Za vstop v Opus Dei sem zaprosil leta 1967, ko sem bil star 21 let in sem zaključeval študij na Osrednji univerzi v Madridu. Dotlej sem bil kot mnogi mladi v Španiji tistega časa. Moj čas so napolnjevali študij, šport (dnevno sem treniral plavanje) in dekleta. Potem pa me je študijski kolega s pravne fakultete povabil na predavanje o mednarodnem pravu, ki me je v tistem času najbolj zanimalo, v centru Opus Dei. Tamkajšnje vzdušje mi je bilo všeč in zato sem se začel udeleževati profesionalnih in kulturnih dejavnosti. Sčasoma mi je postal všeč življenjski stil, ki sem ga srečal tam; močan vtis so name naredili slušatelji, ki niso bili obsedeni s spolnostjo, ki so bili zelo dobri študentje in zelo razgledani. Kolegi, ki so bili v Opus Dei, so mi predlagali iskanje svetosti v vsakdanjem življenju, to pomeni služiti Bogu in drugim sredi običajnega življenja v svetu.

Ste predlog sprejeli?

Ne, v nekem trenutku sem se umaknil. Težko mi je bilo opustiti zabavno življenje, ki sem ga imel pred tem in prenehal sem obiskovati tisti center. Vrnil sem se k prejšnjemu načinu življenja in tako sem živel, dokler me ni znova nek drug kolega s fakultete povabil na duhovne vaje, ki jih je organiziral Opus Dei. V tistih dneh duhovne obnove sem jasno spoznal, da se moram popolnoma predati Bogu. Za vstop v Delo kot numerarij (neporočen) sem zaprosil leta 1967.

Dokončal sem študij in delal kot novinar in uradnik, kot sem že povedal. Svoje delo sem uskladil z nalogami apostolata in izobraževanja v centru Opus Dei, v katerem sem živel; numerariji namreč živimo v hišah, kjer imamo tudi kapelo in prostore, kjer se izvaja krščansko izobraževanje, organizirajo duhovne obnove, kulturne dejavnosti itd. Naši centri so odprti vsem, čeprav imamo tudi centre, ki so samo za mlade, centre za odrasle, za dekleta, za poročene ženske itd. Leta 1995, ko sem skoraj že dopolnil 50 let in z dolgoletnimi izkušnjami iz sveta komunikacije in službe v državni upravi, sem pomislil, da je še drug način, kako služiti drugim.

Kaj ste storili?

Stopil sem do prelata Opus Dei, škofa Javierja Echevarríje, ki je glava Opus Dei, in mu rekel, da sem pripravljen postati duhovnik. Odšel sem na univerzo v Navarri, ki pripada Opus Dei, da bi opravil doktorat iz teologije. Na tem mestu moram povedati, da vsi numerariji od dneva, ko zaprosimo za vstop v Delo, uskladimo svoje poklicne dolžnosti s študijem, ki ga opravijo duhovniki, čeprav potem ne prejmejo vsi zakramenta svetega reda. Ko sem torej odšel v Pamplono, da bi dosegel doktorat iz teologije, sem že opravil dve leti študija filozofije in štiri leta teologije. Takoj ko sem doktoriral, sem bil 1998 posvečen v duhovnika.

 Javier Echevarría, aktualni vodja prelature Opus Dei, bo te dni v Sloveniji.

Duhovništvo sem videl kot naslednji korak v službi drugim. Ko nekdo zaprosi za vstop kot numerarij, se njegov odnos do žensk spremeni, ker se obveže živeti v čistosti (pravim, da se zaveže, kar je nekaj drugega kot narediti zaobljubo čistosti), izbral si apostolski celibat, to pomeni, da si se odločil popolnoma se predati Bogu, medtem ko živiš sredi sveta in opravljaš svoj poklic ... Za numerarija torej biti posvečen v duhovnika ne pomeni spremembe načina življenja. Res je sicer, da te duhovništvo naredi za služabnika Jezusa Kristusa in delivca Božje milosti, vendar pa si že pred tem živel podobno življenje, čeprav brez duhovniškega značaja.

Kako vas je pot potem zanesla v Slovenijo?

Kot duhovnik sem se posvečal različnim vodstvenim nalogam v Opus Dei ter opravljal pastoralno delo v Madridu, dokler me ni leta 2008 moj prelat in škof Javier Echevarría vprašal, če bi bil pripravljen iti v Slovenijo, kamor so prvi člani Opus Dei prišli leta 2003. V Slovenijo sem prišel z 62 leti; začel sem se učiti slovensko in se vključevati v slovensko kulturo. V tem trenutku spovedujem v treh cerkvah v mestu, s svojim duhovniškim delom pomagam v več domovih za ostarele, se posvečam tudi duhovni oskrbi špansko govorečih oseb, sodelujem z Društvom prijateljev poti sv. Jakoba (v Španiji sem ustanovil Društvo prijateljev poti sv. Jakoba v Santiagu de Compostela, mestu, kjer je pokopan apostol Jakob) ter se posvečam (tudi) Opus Dei.

Slovenija je objektivno gledano precej manj katoliška od vaše rodne Španije. Se to pozna pri vašem delu, odnosu ljudi do vaše prelature?

Zelo je razširjena misel, da je Slovenija manj katoliška kot Španija. To mnenje je morda posledica pomanjkanja informacij in mnogih dezinformacij glede Španije in njene zgodovine. Očitno je, da je v Španiji več katoličanov kot v Sloveniji, vendar pa je res tudi to, da uživajo socialistične, marksistične in liberalne ideje (pri tem mislim na moralni vidik) med Španci velikansko podporo in da Cerkev pri teh ideologijah ni ravno priljubljena. Obstajajo pa tudi zelo aktivne katoliške manjšine. V Španiji so te manjšine zelo zavzete pri kulturnem boju za obrambo pravic Cerkve in katoličanov, pravice do življenja, do svobode v izobraževanju itd.

O našem delu v Sloveniji bom rekel tole: ker je duh Opus Dei nekaj novega, a je hkrati star kot evangelij, orjemo ledino in sejemo. Duh Dela je povsem laičen, v krščanskem pomenu besede. V nasprotju s tem se mi zdi, da je slovenski katoličan nekoliko pod vplivom klerikalizma. To je razumljivo, ker je bila mnoga leta edina dovoljena katoliška organizacija - sicer z velikimi omejitvami - Cerkev, ki so jo poosebljale župnije in samostani. Življenje katoličana se je nujno vrtelo okoli njih.

Kako bi opredelili poslanstvo oziroma nalogo Opus Dei?

Najvažnejša naloga Opus Dei je omogočiti trdno krščansko izobrazbo, da bi vsak katoliški vernik postal žarišče in bi preko svojih poklicnih nalog širil krščanski vpliv. Sveti Jožefmarija Escrivá je poklicanost kristjana strnil v treh stavkih: posvečevati delo (to pomeni, truditi se, da ga kar najpopolneje opravljaš, da bi tako služil družbi in iz ljubezni do Boga), posvečevati druge v svoji službi (širiti krščansko sporočilo, govoriti o Jezusu med sodelavci in prijatelji) ter posvečevati se pri delu. Skratka, boriti se, da bi postal svet v najmočnejšem pomenu te besede.

Se strinjate z mnenjem slovenskih katoličanov, da zaradi zgodovinskih bremen še vedno niso povsem enakopravni državljani?

O tem ne morem reči nič. Nimam dovolj informacij, da bi lahko oblikoval svoje mnenje.

Kako se vam pa dopade papež Frančišek? Mnogim se zdi preveč "levičarski", tudi med duhovniki najdemo ostre kritike, ki mu ne prizanašajo...

Zdi se mi, da bi morali vsi katoličani gojiti sinovsko zvezo najvišje ljubezni s papežem. On je predstavnik Kristusa na zemlji, "il dolce Cristo in terra", kot je govorila sv. Katarina Sienska. Nekateri gledajo na Cerkev kot na Fiat ali General Motors in na papeža kot na menedžerja. On je vikar Jezusa Kristusa. Sedanji papež se zaveda, da mu je bila zaupana pomembna naloga, pri opravljanju katere ne varčuje z napori in nam tako daje zgled vzorne zvestobe.

Po drugi strani je teža papeštva tako velika, da bi katoličani morali izkazovati globoko sočutje do moža, kateremu je bil naložen ta križ. Papeštvo pomeni križ. Zato se mi zdi, da bi morali katoličani podpirati papeža s svojo ljubeznijo do njega in z molitvijo.

Rafael Arias: "V Sloveniji orjemo ledino in sejemo."

Kaj so po vašem mnenju največji izzivi katoliške cerkve v prihodnjih letih in desetletjih? Je to morda vprašanje krščanske identitete Evrope?

Antropolog Claude Lévi-Strauss je v svoji knjigi Rasa in kultura dejal, da je družina naravni predpogoj, brez katerega bi ne mogla obstajati družba, v bistvu pa tudi ne človek. Pa vendar vidimo, da je naš čas vse bolj zmeden in se kaže tudi kot družini sovražen. Italijanski sociolog in filozof Pier Paolo Donati trdi, da mnogo osebnih in družbenih nesreč ter nelagodij, ki jih doživlja danes na milijone oseb, izvira iz dejstva, da niso mogli ali znali "biti družina in jo ustvarjati". Pogosto se te osebe tega ne zavedajo, ker jim manjkajo kulturna in materialna orodja, da bi videli v družini njihovo največjo dobrino in bi zanjo delali. Tega si sicer želijo, vendar jim tega ne uspe uresničiti.

Mislite na korelacijo med družbo in družino?

Da. Družba ima takšno podobo, kakršno ima družina: če se razdre družina, se razdre tudi družba; če družina razvodeni, se isto zgodi tudi z družbo. Ne moremo se pritoževati nad razpadanjem družbe, nad družbenimi krivicami, nad revščino, nad pomanjkanjem spoštovanja do človeškega dostojanstva, ko pa družbena zakonodaja in politika ne promovirata družine, temveč, ravno nasprotno, podpirata načine življenja, ki povzročajo prav to družbeno zlo. Današnji čas podpira obliko družbe, ki jo sestavljajo nepovezani posamezniki, razvajeni od obljub, oboroženi z raznovrstnimi pravnimi pravicami, preplavljeni z možnostmi potrošništva, v kateri vsi odločajo in številni živijo zato, da bi v prvi vrsti zadovoljevali svoje lastne želje.

Materializem, potrošništvo in preobjedenost so kritizirali tudi že predhodniki sedanjega papeža...

Sveti Janez Pavel II. pravi v svoji prvi okrožnici Redemptor hominis nekako takole: "Priča smo hudi drami: osebek, ki po eni strani išče kar največji dobiček zase in tisti, ki po drugi strani trpi škodo in žalitve, je vedno človek. Dobro je znana podoba potrošniške družbe, ki se kaže v določeni preobilici dobrin celotnih družb, medtem ko široki sloji drugih družb stradajo in mnogi vsak dan umrejo od lakote in podhranjenosti. Ne  moremo napredovati po poti neobhodne preobrazbe struktur ter proizvodnih, gospodarskih in denarnih mehanizmov, če se ne udejanji resnična preobrazba miselnosti in src."

Obstajajo osebe in gibanja, ki trdijo, da je družina institucija preteklosti, ter da je potrebno spole (gender) in generacije osvoboditi vezi že presežene tradicije. Vendar pa so nam posledice, ki izvirajo iz te vizije, že nekoliko poznane. Posameznik, "osvobojen" pomena družinskih odnosov, občuti naraščajočo osamljenost. Izguba razlikovanja med moškim in žensko izzove globoke krize identitete. Zakon, v katerem eden od partnerjev v prvi vrsti išče uresničenje lastnega jaza, se izkaže za vir nesreče. Če ne vidimo družbenih vrlin družine, izgubi družba svoj človeški kapital in se na koncu razleti.

Kako se z dvomi, krizami, izzivi in protislovji "borite" v Opus Dei?

Veliko dejavnosti, ki jih razvijajo člani Opus Dei, je usmerjenih k najbolj potrebnim družinam: v mislih imam na primer izobraževalna središča, kot je tisto v četrti Bronx v New Yorku, v kateri so veliki socialni konflikti; izobraževalno središče Kinal, ki omogoča izobraževanje tisočim fantom na obrobju mesta Gvatemala, šole in univerzo v Nairobiju v Keniji, ki skrbijo za tisoče otrok in mladih; bolnišnico in zdravstvene domove v Kinšasi ... Lahko bi navedel na desetine pobud, ki so namenjene priseljencem in odrinjenim na rob po vsem svetu, tudi v velikih mestih Evrope. Naj navedem samo en primer: Raval (Barcelona), priseljenska četrt, kjer se na pobudo nekaterih članov Opus Dei nudi sprejem in izobraževanje stotinam priseljencev, ki prihajajo iz muslimanskih dežel Afrike in Azije.

Ko že omenjate muslimanske priseljence, gospod Arias: je islam v vaših očeh religija, s katero je po vseh konfliktih, nasilju in vojnah še vedno možen mir in sožitje?

V Španiji je vojna proti muslimanskim zavojevalcem trajala kar osem stoletij. V tem obdobju je bila dežela dolgo podrejena oblasti ekstremističnih muslimanov Almohadov in Almoravidov. Končna zmaga je bila dosežena leta 1492, ko sta Izabela in Ferdinand, katoliška kralja, osvojila Granado. Istega leta je Kolumb ob podpori kralja in kraljice priplul v Ameriko. Osem stoletij so se španski kristjani in muslimani spopadali za prevlado na polotoku. To so bila stoletja hudih bojev.

Ampak hkrati je nasilje rojevalo tudi umetnost...

Tako je, iz Španije, tako iz krščanskega kot muslimanskega okolja, so izšli veliki pisci in filozofi, arhitekti in pesniki! Naj za primer vzamem španskega Arabca iz Kordove 11. stoletja, po imenu Ibn Hazm, ki je bil filozof, pesnik, psiholog, teolog ... in ki je v svoji knjigi O značajih in obnašanju zapisal: "Srčnost pomeni žrtvovati lastno življenje v obrambi vere ali družine, bližnjega, ki je zatiran, ali slabotnega, ki se sooča s krivico potrebuje pomoč (…), in to ne glede na to, ali je nasprotnikov veliko ali malo. Mlačnost pri obrambi teh principov je strahopetnost in šibkost."

Dandanes živi v Španiji več kot milijon muslimanov; večina jih je vključenih v družbeno življenje, v šole, v tovarne in ne predstavljajo nikakršnega problema za sobivanje. Osebno poznam muslimane, ki živijo v Španiji in so osebe z velikimi človeškimi vrednotami. Res je, zgodili so se atentati, v katerih je umrlo  veliko Špancev, vendar pa je bilo to delo ekstremistov in ni dovoljšen razlog za diskvalifikacijo vseh muslimanov, ki živijo v Španiji. Prav tako smo imeli ekstremiste v Baskiji – teroristično organizacijo ETA, ki je povzročila smrt več kot 800 oseb, vendar pa to ni razlog za diskvalifikacijo Baskov.

Rafael Arias

Kako vidite načelo ločitve cerkve in države?

Nujno je, da verstva spoštujejo in sprejemajo politično in pravno avtonomijo države in proceduralno zakonitost demokratičnih procesov. Po drugi strani se mi zdi, da razumno laično stališče ne vodi do zahteve, da bi utišali verstva, temveč da bi njihova ravnanja na političnem in javnem prizorišču podredili skupnim političnim in družbenim pravilom, pri čemer bi jim puščali polno svobodo za izražanje mnenja in za uveljavljanje svojih argumentov v politični debati. Državna oblast pa mora biti edina, ki postavlja zakone in sankcije vseh vrst. Ena od najbolj tipičnih značilnosti zahodnih družb je sprejemanje kakršne koli opozicije, če ta opozicija le spoštuje pravila demokracije, oblikuje razumljivo argumentacijo in podaja predloge, ki niso v nasprotju z ustavo. Vendar pa je opisana filozofija, tako odločilna v današnji Evropi, pozitivistična in antimetafizična. Temelji na samoomejevanju razuma, zaradi česar človek ne dopušča več moralnih instanc, ki niso zajete v njegovih domnevah, se pravi da izključuje vse, kar ni razum. Toda, ali je ta filozofija, ki na ta način izmaliči razum, racionalna?

Sprašujem se, ali je še humanistična...

... zato se mi zdi, da se resnično nasprotje v tem svetu ne ustvarja med različnimi verskimi kulturami, temveč med radikalno emancipacijo človeka v odnosu do Boga na eni in velikimi verskimi kulturami na drugi strani. Če bi prišlo do konfrontacije kultur, bi se to ne zgodilo zaradi spopada velikih religij, temveč bolj zaradi spopada med to radikalno emancipacijo človeka in velikimi zgodovinskimi kulturami.

Malce izven konteksta, ampak vseeno: se bo celibat dolgoročno ohranil?

Duhovniški celibat je dokončen nauk Cerkve. Je utrjen nauk, ki ga je cerkveno učiteljstvo vedno znova potrjevalo. Dolžnost celibata v latinski Cerkvi je postala cerkveni zakon že v 4. stoletju. Pomembno pa je opozoriti, da so zakonodajalci 4. in 5. stoletja poudarili, da to kanonsko določilo temelji na apostolski tradiciji. Koncil v Kartagini leta 390 na primer pravi: "Primerno je, da tisti, ki služijo božjim skrivnostim, živijo v popolni zdržnosti (continentes esse in omnibus), da bi to, kar so učili apostoli in je ohranjala antika, lahko upoštevali tudi mi."

Statistika pravi, da se več kot 40 odstotkov zakonskih zvez razdre, a zaradi tega Cerkev ne bo odpravila nauka o neločljivosti zakona. To, kar bi morali storiti, je nuditi boljšo pripravo tistim, ki se nameravajo poročiti. To je bistvena točka zadnje apostolske spodbude papeža. Med duhovniki je manj kot 2 odstotka takih, ki "ne uspejo", če se tako izrazim. Zdi se mi, da rešitev ni v svobodni izbiri celibata, temveč skrbnejša izbira kandidatov za duhovniški poklic in izboljšanje njihove izobrazbe. Prav tako je opazna kriza obiskovanja nedeljske svete maše, a nikomur ne pade na pamet, da bi jo zaradi tega odpravili. Kriza je tudi v spovedovanju, le malo ljudi se spoveduje, vendar pa nas to ne navaja k misli na odpravo svete spovedi. V krščanskih veroizpovedih, ki ne poznajo duhovniškega posvečenja in zato tudi ne obveznega celibata, se soočajo s še globljo krizo "poklicev" voditelja, pastorja občestva.

Težava torej ni v celibatu?

Ne, težava je v nezmožnosti sodobnega sveta, da bi udejanjal dokončne izbire.