Z njim smo se pogovarjali ob dveh pomembnih mejnikih, ki zaznamujeta naš prostor in čas. Na eni strani je to 20-letnica Založbe Beletrina, na čelu katere je neutrudni Čander že od začetka, na drugi pa četrt stoletja samostojne in neodvisne slovenske države. In ker je Mitja Čander tudi kritični intelektualec, s katerim smo, skupaj še z nekaterimi posamezniki, pred leti ustanovili Gibanje Odgovornih, se v "prazničnem" pogovoru nismo mogli izogniti tudi refleksijam na našo aktualno družbeno in intelektualno stvarnost. Ob tem je intervjuvanec tudi opozoril, da je prav najina generacija, rojena v sedemdesetih, največja žrtev nove države, saj nas v obdobju, ko je nastajala država zaradi objektivnih okoliščin v nobenem pogledu ni bilo zraven, kasneje pa nas je prav ta vstopna frustracija, kot ji pravi Čander, do neke mere trajno zablokirala: "Razvili smo celo določen odpor do izrekanja o družbi in politiki. Kot nekakšen samoohranitveni refleks."

Gospod Čander, Beletrina letos praznuje 20 let. Iz nekdanje Študentske založbe je nastal zavod, ki presega nekdanjo založbo, v marsičem pa tudi definicijo "university press", kar je nekdanja Študentska založba na nek način bila. Kako to da ljubljanska univerza nikoli ni bila zmožna ustanoviti takšne založbe?

Dejansko smo ob ustanavljanju založbe pred dvajsetimi leti imeli pred očmi model univerzitetne založbe, kot je bil uveljavljen na zahodu, predvsem v ZDA. Zavedali smo se, da lahko zahtevnejša humanistika ali denimo poezija dolgoročno preživita le v od interesov kapitala dovolj neodvisnih okoljih. Ustanoviteljsko in sofinancersko vlogo je dolga leta opravljala Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Po podobni logiki sta nastali tudi založbi v Mariboru in Novem mestu. Vseskozi smo si želeli pritegniti univerzo v soustanoviteljstvo, prišlo je celo do pogovorov z njenim vodstvom. Kmalu se je izkazalo, da je univerza preveč razdrobljena, da bi lahko podprla skupno založniško platformo.

Kako to?

Fakultetne založbe in njihovi interesi so bili preprosto premočni. Najbolj so bili proti seveda tisti, ki so svoje izdaje prodajali v najvišjih nakladah, ekonomisti, pravniki in drugi. Pri nas, v zbirki Scripta, so izdajali predvsem tisti z manjšim številom študentov. Kljub vsemu si z univerzo še vedno želimo sodelovati, prej ko slej bo morala tudi v Ljubljani dozoreti misel, da potrebuje resna univerza tudi skupno blagovno znamko na področju založništva. Tu ne gre za tržni interes, ampak za sposobnost prepoznavanja in umeščanja reprezentativnih znanstvenih dosežkov v širši intelektualni prostor.

Je založništvo danes na Slovenskem ogrožena kulturna dejavnost?

Po osamosvojitvi se je podvojilo število knjižnih izdaj, nastale so številne nove založbe in na prvi pogled bi lahko govorili o razcvetu slovenske knjige. Ta evforija se je končala s krizo. Panoga se je po prometu skrčila za tretjino, zaposluje precej manj ljudi kot v preteklosti, avtorski honorarji so bolj kot ne mizerni, nekatere založbe so že ugasnile, mnoge životarijo. Po prometu in zaposlenih lahko celotno polje založništva primerjamo s tovarno toaletnega papirja Paloma iz Sladkega vrha. Večje firme so že daleč spredaj. Kljub majhnosti in nenehnemu ponavljanju, kako važna da je knjiga, ne najdemo na sistemski ravni rešitev, ki bi dejansko vzpodbudile panogo in ne zgolj gasile požarov. Slovenska knjiga je dejansko omejena z dvomilijonskim trgom.

Tudi odnos do subvencioniranja kulture je svojevrsten pokazatelj nacionalne razcepljenosti: levičarji bi financirali vse, kar imajo za svoje, desničarji pa pravijo, naj se kulturni ustvarjalci znajdejo na trgu kot vsi drugi. Kje stojite z Beletrino v tej dilemi?

Obe skrajnosti sta past, dokazov ne manjka. Trg sam po sebi ne prenese zahtevnejših izdaj, ki pa so izjemno pomembne za duhovni prostor. Mala skupnost je itak po definiciji nagnjena k zapiranju in samozadostnosti, intelektualne in umetniške pobude vselej razbijajo ta navidezni mir in prinašajo vanj nujno dinamiko. Po drugi strani pa je tudi res, da so stoodstotno financirani projekti lahko tudi sami sebi namen in zgolj polnijo skladišča ter ne najdejo bralcev, kar bi moral biti njihov osnovni namen. Beletrina se financira približno v enakih deležih iz sredstev Javne agencije za knjigo, evropskih sredstev, prodaje in iz drugih virov. Naše poslovanje je kompleksen mozaik in prav na vse moramo biti pozorni. Nič ni zares samoumevno. Nenehno se moramo dokazovati in iskati nove, prodorne ideje. Dejstvo pa je, da smo ob knjižni produkciji razvili tudi številne druge dejavnosti in projekte: festivala Dneve poezije  in vina ter Fabulo, spletno platformo za izposojo elektronskih knjig Biblos, portal Arbeletrina, evropsko platformo za poezijo Versopolis in še mnogo drugega.

So se bralne navade Slovencev v dveh desetletnih, odkar ste aktivno vpeti v založništvo, bistveno spremenile?

Dostopni podatki każejo, da so se bralne navade Slovencev nekoliko poslabšale. Jasno je tudi, da zaostajamo za razvitimi okolji. Knjiga je dobila po demokratizaciji silno konkurenco, najprej je eksplodiral medijski prostor, nato se je pojavila še digitalna realnost, ki zaseda vse več naše pozornosti. Bombardirani smo z dražljaji vseh vrst. Knjiga zahteva samoto in zbranost. V nek svet se moramo scela potopiti. Prepričan sem, da bo določen delež ljudi vselej hlepel po taki potopitvi, po soočenju s kompleksnimi svetovi in vzporedno seveda po spraševanju o svojem lastnem svetu. Kot skupnost bi morali tako držo vzpodbujati. Predvsem se zdi problematična mlajša populacija. Šola jo utemeljena na idealih učinkovitosti, ki bi naj zagotavljala blaginjo. Mediji iščejo le preproste resnice. Smo v nevarnem položaju, ko se bodo enostavne rešitve družbenih dilem zdele vse bolj samoumevne. Vemo, kam pelje tovrstna redukcija: v zatohlo avtoritarnost.

Glede na apatijo večine, a tudi zelo konkretno jezo, strah in celo sovraštvo določenih družbenih slojev do razmer v Sloveniji, bi rekel, da bo počasi spet aktualna literatura upora.

Zdi se mi, da je bila literatura v devetdesetih precej bolj solipsistična, kot je danes. Predvsem v zadnjih letih se dotika številnih družbenih vprašanj, od nestrpnosti do ekonomskega kanibalizma. Verjetno bo tovrstnih vizur še več. Cenim tovrstne poskuse, a sem ob tem nekoliko staromoden in menim, da je dobra literatura sama po sebi upor zoper diktat družbene resničnosti in njene enoplastne resnice. Izbor teme pravzaprav sam po sebi ne zagotavlja tistega presežka, ki ločuje književnost od drugih diskurzov. V leposlovje odeta politična ali socialna parola me ne zanima. Dobra literatura nikoli ne odgovori na vsa vprašanja, nasprotno, ko se zdi, da smo dosegli neko gotovost, nas preseneti s hrbta in spremeni našo perspektivo. Literatura je, če se lahko tako izrazim, upor človečnosti zoper mašinerijo, ki nas vodi predvsem kot številke.

Drži, da je Jančar ob Pahorju trenutno edini slovenski literarni globalni hit?

Gotovo. Uveljavljajo se tudi mlajši, Aleš Šteger, Jani Virk, Miha Mazzini, Goran Vojnović, Gabrijela Babnik... Žal sta nas v zadnjem času zapustila dva pomembna ambasadorja slovenske poezije Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak. Slovenija je nasploh v svetu slabo prepoznavna majhna država brez posebnosti. Literarni trgi vselej znova iščejo kontekste, s katerimi bi promocijsko podprli prevedene avtorje in njihova dela. Slovenska literatura nima takega konteksta, nič tako posebnega se z nami ne dogaja, čeprav smo sami prepričani v nasprotno. Pred nami je velika priložnost, čez nekaj let bo Slovenija v fokusu najpomembnejšega knjižnega sejma na svetu. Če bomo za gostovanje v Frankfurtu našli ustrezen narativ za samopredstavitev, se lahko posledično nadejamo številnih prevodov. Tako odpiranje v mednarodno areno bi prineslo mnoge koristi, ne le ekonomske za same avtorje in založnike.

Ker ste tudi kritični intelektualec, me zanima, kaj se je zgodilo z generacijo, ki ji pripadava, saj razen redkih izjem nihče javno ne problematizira tega nevzdržnega "tukaj in zdaj". Zakaj takšna pasivnost?

Najina generacija, rojena v sedemdesetih, je že stopila na prizorišče v devetdesetih globoko frustrirana. Ko se je Slovenija osamosvajala, je še gulila šolske klopi. Ni nas bilo zraven. Lahko smo le občudovali novorevijaše, celo le nekaj let starejše mladince smo lahko gledali le v hrbet. Oni so naredili državo in kljub rosnim letom zasedali najodgovornejše funkcije v politiki, gospodarstvu, medijih in tudi kulturi. Glas naše generacije se je zdel nepomemben. Šele z leti se je razkrilo, da so mnogi starejši intelektualci v tranzicijski igri plesali po nareku političnih in ekonomskih elit, da so bili v veliki meri instrumentalizirani, da ne rečem kaj hujšega. Za generacijski nastop je seveda prepozno, smo pa počasi dobili priložnost povedati kaj o družbi tudi izven svojih običajnih kontekstov. Včasih se je od nas pričakovalo, da se bolj kot ne izrekamo le o vprašanjih stroke, ki ji pripadamo. Dejansko pa je problem tudi v nas samih. Vstopna frustracija nas je do neke mere trajno zablokirala, razvili smo celo določen odpor do izrekanja o družbi in politiki. Kot nekakšen samoohranitveni refleks.

V osemdesetih so kritični intelektualci s tihim odobravanjem oblasti aktivno odpirali relevantna družbena vprašanja, nastal je krog Nove revije, Pen, angažiralo se je društvo pisateljev itd. Danes se zdi, da je ostala puščava; Nova revija je šla v stečaj, tako ali drugače so propadli in poniknili v neznano tudi drugi mediji, ki so gojili kritični družbeni diskurz. Smo mar res obsojeni na instantno poneumljanje z bulvarskimi vsebinami?

Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. Prešerna in Cankarja smo za življenja imeli za nergača in pijanca, podobno se je godilo Strniši, Zajcu, Kermaunerju in mnogim drugim. Oblastne elite so jih vselej uspele diskreditirati in podpihniti ljudsko jezo, ki pri nas vselej temelji v odporu do izjemnosti, posebnosti in kritičnosti. Kdo pa misliš, da si! Intelektualci in umetniki postanejo pomembni le v zares kriznih situacijah, takrat kolektivno telo vanje položi naravnost metafizične upe. V normalnejših časih pa jih trpa v cukrarne vseh sort, na rob, preprosto, kot norčke, ki ne razumejo ustroja resnega sveta. Z malo ironije lahko torej rečeva, da živimo v povsem udobnem času.

Ko torej norci vladajo, pametni norijo... Kako bi to misel aplicirali na slovensko aktualnost?

Če smo ob osamosvojitvi gojili visoko stopnjo zaupanja do političnih, gospodarskih in intelektualnih elit, potem je danes temeljna poteza naše kolektivne zavesti nezaupanje do vsega in vsakogar. Ne gre zgolj za odnos do politične in drugih elit. Te so samo del širše realnosti. Današnji svet je vse bolj zapleten, mi pa še vedno živimo v iluziji, da sodelovanja med ljudmi, organizacijami, družbenimi podsistemi itd. niso zares potrebna in da bomo lahko nekako preživeli vsak na svojem otoku. Tiho izgubljamo skupno zgodbo, minimum skupne identifikacije, ne iščemo alternativ, namesto tega se predajamo cinizmu. Potrebovali bi nekaj normalnosti in sproščenosti, a kaj, ko imata tudi ti besedi, kot toliko drugih, svojo prtljago in v javnem prostoru ne pomenita nič več.

Beletrinina obletnica sovpada tudi s 25-letnico samostojne in neodvisne Slovenije. Kakšni so vaši občutki ob tem, ali bomo čez 25 let živeli bolj normalno in bolj normalni?

Po eni strani imamo svojo lastno, demokratično drżavo, ki je del evropske in drugih integracij. To ni samoumevno. Po drugi strani pa smo v teh letih toliko tega zavozili. Zgodovina nas uči, da majhne skupnosti niso nujno obsojene na avtarktičnost in notranjo implozijo. V določenih okoliščinah lahko razvijejo kreativne potenciale in zaznamujejo globalni kontekst. Za kaj takega bomo morali spremeniti mentaliteto, kar pa je seveda zelo težaven izziv. Za razumevanje narave in pomena kreativnosti za naše življenje se zdi predpogoj uzrtje  drugih in drugačnih, določena doza empatije torej. Želim si, da bi živeli v mnogoglasni družbi, ki bi vzpodbujala in nagrajevala sodelovanje, ustvarjalnost in inovativnost. Ves raj še ni zgubljen, je nekoč zapisal Breton. Brez sledov utopije preprosto ne moremo preživeti. Dva milijona statistično preprosto nista nič.