Ko so mediji - mislim, da je bilo nekje na začetku aprila letos - poročali, da so iz Ljubljanice potegnili truplo Klemna Jakiča, sem se zdrznil. Seveda sem najprej pomislil na tistega Klemna, s katerim se poznava več kot dvajset let, s katerim sva bila sošolca in (sva še vedno) tudi prijatelja. Tragična novica se je nanašala na Klemnovega soimenjaka, to sem ugotovil v nekaj sekundah, toda vseeno sem se zamislil nad določeno simboliko, ki je morda docela metafizična, čeprav se mi zdi, da v resnici le ni tako zelo imaginarna, kajti človekovo smrt je moč parafrazirati tudi z netelesnostjo. Nekoga so ubili, ker so mu uničili sanje, kariero, družbeni status ali položaj ipd. Jasno je, da je takšen nesrečnik še vedno živ, toda njegovo življenje je na nek način končano ali pa vsaj v izjemno težki, morda celo nepopravljivi situaciji. Ena od značilnosti totalitarnih režimov, s katerimi se je kontinentalna Evropa soočala skozi celotno 20. stoletje, posledice več desetletij dolgega pranja možganov pa bodo v celoti odpravljene šele skozi nekaj prihodnjih rodov, je bila ravno takšna "netelesna usmrtitev"; državljana, ki ga je sistem razglasil za družbeno škodljivega, sovražnika ljudstva ali celo tujega agenta, so elegantno odstranili iz javnega življenja, skupnosti, mu vzeli možnost javnega delovanja in ga prisilili, da se je "prostovoljno" umaknil v nekakšen notranji eksil, kjer pa sta ga čakala zgolj resignacija in obup. Ta neslavni, po mojem prepričanju izjemno sramotni del naše polpretekle zgodovine - kajti tudi Slovenija je bila v letih 1945 - 1990 vsaj deloma na mračni strani t.i. železne zavese - sem izpostavil zato, ker je več kot očitno, da so se vzorci in obnašanje iz tistega obdobja prenesli tudi v sedanjost. Na ta fenomen, ki mu v Srednji Evropi ni para, ne opozarjajo le neodvisni tuji opazovalci, redki domači intelektualci in literati, pač pa ga na svoji koži doživljajo tudi vsi tisti pripadniki mlajše generacije, ki jih sistem nikakor noče spustiti blizu.

Sistem namreč temelji na negativni selekciji. Ko se je partija borila za oblast, je bila negativna selekcija njen obrambni mehanizem. Ko je prišla na oblast, je negativna selekcija postala sistemska, tj. metodologija vladanja. Z nekaj izjemami so bili vsi vidnejši politiki do osamosvojitve rezultat negativne selekcije. Če ne bi bilo izjem, bi sistem propadel že leta 1970. Toda motili so se tisti, ki so naivno verjeli, da se bo negativna selekcija končala leta 1990, vsekakor pa z osamosvojitvijo. Prav v ničemer se ni končala, anomalije so se na določenih področjih zaradi odsotnosti represivnega aparata kvečjemu povečale. Tudi klientelizem in korupcija sta se tako razširila zaradi negativne selekcije. Najbolj očitna pa je negativna selekcija pri kadrovski politiki. V vsaki vladi najdemo množico eksemplaričnih primerov. Negativna selekcija se dogaja tudi v kandidaturah za najbolj privlačna mesta doma in v tujini. Ko so pred enim letom izbirali slovenskega kandidata za novega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, je malo manjkalo, pa bi ponovno slavila negativna selekcija. Vseeno pa je bil njena žrtev Klemen Jaklič.

Klemen Jaklič je zdaj kandidat za ustavnega sodnika, njegove reference so po enem letu kvečjemu še boljše, priporočilo so mu napisali Laurence Tribe, Paul Craig, Frank Michelman in podobni, o katerih vam bo Google povedal vse. Štirje eminentni liki so predsedniku Borutu Pahorju poslali celo priporočilno pismo, v katerem so podprli kandidaturo Jakliča za ustavnega sodnika in hvalili njegovo znanstveno in pedagoško delo. Za sistem pozitivne selekcije, znotraj katerega je Klemen postal dvojni doktor znanosti (Harvard, Oxford) je takšna profesorska gesta nekaj, kar vzbuja odobravanje, ponos, če hočete. Kajti kaj je lepšega, če profesor svojega študenta in kasnejšega kolega s ponosom pohvali pred pomembno institucijo ali avtoriteto; takšno dejanje kaže predvsem na zavedanje, da je prenašanje znanja vsaj tako pomembno kot je njegovo pridobivanje.

V sistemu negativne selekcije pa ni tako. Profesorji se oklepajo svojih položajev in odrivajo mlajše konkurente, pred katerimi se čutijo ogrožene. Vztrajajo na svojih delovnih mestih do konca in jih niti malo ne moti, da zaradi njih mladi kolegi odhajajo v tujino, ker imajo dovolj negativne selekcije, klientelizma, ohranjanja privilegijev in zanemarjanja znanstveno-raziskovalnega dela. Da se to pri nas v zadnjih letih masovno dogaja, ni treba posebej izpostavljati. Država je ujeta v zaciklani krog negativne selekcije, katere idealni kandidati so ljudje z najvišjo stopnjo lojalnosti, medtem ko sposobnost, moralna pokončnost in znanje niso na prvem mestu.

Zaradi vsega tega me potihem skrbi, da Klemnu Jakliču tudi tokrat ne bo uspelo. Ko je kandidiral za sodnika ESČP v Strasbourgu, sem mu ob neki priliki rekel, naj ne bo naiven in pričakuje ugodnega razpleta, saj ima opraviti s sistemsko anomalijo, ki je vgrajena v same temelje te države. Nobenega razloga ni, da bi tokrat nenadoma prevladali argumenti nad političnim mešetarjenjem, ki upravlja z glasovalnimi gumbi v državnem zboru - torej instituciji, ki je lani Jakliča zaradi vladajoče SMC (zaradi tega podlega dejanja je od takrat naprej vodja njihove poslanske skupine Simona Kustec Lipicer v mojih očeh samo še navadna operaterka, zadolžena za glasovalno proceduro). Zakaj bi vladajoča oligarhija, torej SMC, upokojenska stranka in socialni demokrati (ki so dobili priporočilo nekdanjega predsednika Kučana, naj podprejo Nino Betetto, ker da je "naša") spremenili mnenje in podprli Jakliča, ki so ga pred enim letom zavrnili?

Lahko se delamo fine, lahko se izogibamo imenom in še naprej bežimo pred simptomi, ampak enkrat bo pač treba povedati ljudem resnico: v tej državi imajo še vedno na mnogih področjih zadnjo besedo "zdrave sile". Kaj se dogaja v glavah nekaterih poslancev, da slepo sledijo "priporočilom" že dolgo upokojenih funkcionarjev, lahko samo ugibamo. Očitno je problem s svobodno voljo. Toda zaradi te mentalne invalidnosti, ki še krepi negativno selekcijo, je ogrožena tudi kakšna druga svoboda. Če bo pri Klemnu Jakliču ponovno prevladal preživetveni instinkt stare garde, ki uničuje državo in mlajše generacije, potem bodo na ustavno sodišče prihajale - naj mi dragi profesor BMZ ne zameri, da mu kradem avtorske pravice - pravne sestre in bratje, morda še kak politično profiliran kader, medtem ko bodo vrata zapahnjena za posameznike, ki so po vseh merilih res dobri strokovnjaki.

Klemen Jaklič je izvrsten pravni strokovnjak, ustavno pravo pa je sploh ena njegovih "specialitet". Tega ne poudarjam zato, ker sva prijatelja, ampak zato, ker je res. Predsednik republike, premier Miro Cerar in njegova vladna parlamentarna večina v Državnem zboru - in tu bom prst ponovno usmeril v Simono Kustec Lipicer - naj se zavedajo, da smo jih tja izvolili volivci. Kajti tudi medije ustvarjamo volivci. Nismo takšni osli, da bi šli dvakrat na led.

We are watching you, Mr. President.*

* Opazujemo vas, gospod predsednik.