Pisec teh vrstic (v nadaljevanju PTV) ima v tem spomladanskem semestru veliko predavanj in veliko stikov s študenti. Ondan jih je - ko je govoril o Evropi po drugi svetovni vojni - vprašal, če so kdaj gledali film Carola Reeda z naslovom Tretji človek, v katerem igra glavno vlogo (vojnega dobičkarja Harryja Limea) znameniti Orson Welles. V predavalnici je zavladala tišina, vsi so se zazrli v svoje zapiske, oglasil se ni nihče. PTV je nato ponovil dialog med Limeom in njegovim prijateljem Hollyjem Martinsom. Lime pravi: "V času Borgijcev so se v Italiji vojskovali, imeli nasilje, umore in prelivanje krvi, vendar so ustvarili Michelangela, Leonarda da Vincija in renesanso. V Švici so imeli bratsko ljubezen, imeli so petsto let demokracije in miru - in kaj so ustvarili? Uro s kukavico."

Zgodbo, ki je študentje niso poznali, je PTV uporabil za oznako tistih, ki niso navdušeni nad demokracijo in ki jih zanimajo rezultati (dobički?), do katerih se pride z nasiljem. PTV je študentom predaval tudi o veleposlanikih slovenskega rodu, ki so zastopali kraljevino Jugoslavijo med dvema vojnama: o Izidorju Cankarju, Ivanu Hribarju in Leonidu Pitamicu. Označil jih je za odlične diplomate, katerih dosežke si je treba zapomniti. Preskus spomina je sledil na izpitu. Ko kandidatka na vprašanje (Naštejte nekaj imen slavnih diplomatov slovenskega rodu, ki so delovali med obema vojnama!) ni odgovorila, ji je PTV poskusil pomagati:

"Saj jih ni veliko, trije, štirje?"

"Aha," se je spomnila študentka, "JBTZ!"

PTV za opisano zablodo ne krivi študentke, ampak slovenski šolski sistem, ki je v času po drugi svetovni vojni in nič manj po koncu hladne vojne pri dijakih in študentih povzročil velikansko pojmovno zmešnjavo, predvsem pa jih je razorožil glede zgodovine, logike, intelektualne discipline in radovednosti. Primer z diplomati je nato PTV - za ponazoritev pomena izobrazbe - uporabil v nekem poznejšem predavanju. Takrat je sledilo še hujše razočaranje. Ko je končal smešno (morda res ne zabavno) zgodbo, se nihče ni smejal. Slušatelji, ki so jim bili neznani slavni Slovenci, in ki niso vedeli, da sta se slovenska pomlad in slovenska državnost začeli s sporom med vojaško in civilno družbo (JBTZ so začetnice obtožencev na znamenitem vojaškem procesu leta 1988), večinoma tudi niso razumeli absurdnosti te pripovedi.

Eden od razpravljalcev na posvetu ob trideseti obletnici 57. številke Nove revije je postavil vprašanje o zmanjševanju števila in grozečem izumrtju Slovencev zaradi nizke rodnosti, drugi je ugotovil, da Slovenija tehnološko in gospodarsko zaostaja, ker ne dohaja tehnološkega razvoja v razvitem svetu. Več razpravljalcev se je norčevalo iz - piscu teh vrstic sicer komaj znanega - strateškega dokumenta Slovenija 2050, v katerem menda piše, da bodo tistega leta Slovenci "srečni ljudje".

In tu smo pri bistvu, ki nas je doletelo v teh dneh in ki ga pooseblja obisk Jean-Claudea Junckerja pri slovenskih voditeljih. Juncker se je domislil petih scenarijev o prihodnosti Evropske unije: prvi scenarij predstavlja nadaljevanje unije, kot da se ni nič zgodilo. Drugi scenarij krči obseg evropskih pristojnosti: ostal naj bi le skupni trg. Tretji scenarij predpostavlja delitev EU na hitrejše in počasnejše oz. nekakšno koalicijo voljnih. Četrti scenarij naj bi okrepil nekatere izbrane akrivnosti, peti pa vsebuje evropske sanje o vse tesnejši zvezi, recimo o federaciji.

Junckerjeva Bela knjiga morda ni prebudila posebne pozornosti pri slovenskih voditeljih, ki si seveda želijo lagodno nadaljevanje enotirne družbe. Morda - tudi ne čisto brez razloga - ne zaupajo predsedniku Evropske komisije, da prihaja čas odločitev in sprememb. Vendar Juncker zelo jasno pripoveduje, da se obeta delitev Evrope na tiste, ki mislijo pohiteti z reformami na področju varnosti in tehnologije, torej ki se zavedajo potrebe po evropski odpornosti v priseljenskih zmešnjavah, v prihodnjih ameriških viharjih in kitajskih cunamijih, in na tiste, ki se želijo še naprej voziti po enem tiru. Mimogrede, v vseh scenarijih omenjajo "avtomatizirane in povezane avtomobile", ki so nekakšna metafora za tehnični napredek. Menda v tem grmu tiči nemški zajček.

O vključitvi v eno in drugo skupino bo lahko do določene mere odločala sama Slovenija. Če se bo hotela obdržati med najboljšimi, bo morala dopustiti sodelovanje in ustvarjalnost najbolj bistrih in najbolj sposobnih Slovencev ne glede na politično barvo, pa še koga bo morala poklicati iz tujine. V glavnem pa bodo o usodi Slovenije - ali si zasluži uvrstitev med odličnjake - odločali drugi. Naloga slovenske politike bo, da za predstavitev svojih sposobnosti na mednarodnem prizorišču uporabi najbolj - kot rečeno - bistre in sposobne državljane. Spodbujanje malomarnosti do lastne nacionalne države in sovražnosti do kapitalizma/liberalizma nas prav gotovo ne bo uvrstilo v ožji krog najbolj naprednih držav; po vsej verjetnosti nas bo potisnilo v skupino nesrečnih/ujetniških narodov. Ne pozabimo, da smo ob koncu hladne vojne govorili o osvoboditvi ujetniških narodov, s čimer smo imeli v mislih narode, ki so zaostali onstran berlinskega zidu oz. železne zavese. Napačna odločitev bi lahko Slovenijo, potem ko je leta 2015 - ob migrantski krizi - povzročila krizo schengenske žametne zavese, zagrnila z novo železno zaveso.