Komentar

Pripoved o skrivnosti neke družine: Izgubljene Jelovškove freske iz požganega Zaloškega gradu

Tisti, ki se bori za slovenstvo, je junak za skupnost, ker ji podarja vso svojo moč, sebe samega pa obsoja na nemoč. Včasih celo na propad. Menim, da je fizični propad vsaj odrešilen. Vsi slovenski junaki propadejo na takšen ali drugačen način, ker v bitki za svoj etični univerzalizem sami sebi postanejo bedasti. In ko to spoznajo, se spremenijo v antijunake ter začnejo izvajti ideološke in druge korupcije, ter postanejo izdajalci samega sebe. Iškarjoti. Tega nas je naučil genialni dramatik Dominik Smole v svojem programskem tekstu Krst pri Savici.

 

20.05.2017 22:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Ciril Bregar   Zaloški grad   Moravče   partizani   freske   France Stele   Marija Ambrož   Ciril Bregar

Moj tekst o Cirilu in izginulih freskah je sestavljen iz dveh delov. V prvem bom opisal ekspozicijo in vstopil v revizionistično patologijo, ki jo te dni doživljamo na vseh ideoloških frontah na Slovenskem in po Evropi, prav posebaj na Nemškem. V drugem delu, naslednji teden, pa bom na Portalu+ v celoti opisal Cirilov zgodvinski precep.

Zavedam se, da me drža pričevalca zavezuje k temu, da govorim resnico in samo resnico v svetu resničnosti. Da moram poleg zaporedja dogodkov, ki sem jih doživel, prenesti v bodoči čas tisto, kar se je zgodilo, in ne tisto, kar se mi zdi, da se je zgodilo. Ker tisto, kar se je zgodilo, je zgodovina, vse ostalo je krekanje, v strokovnem slengu povedano pri/sklepanje. Tega v tem tekstu ne bo, k temu se zavezujem. Saj sem priča! Več kot očitno je, da ne bom mogel preseči kompleksa, ki me je pahnil v pozicijo pričevalca. Družinska zaobljuba Mariji Bregar, poročeni Ambrož me zavezuje k pričevanju. Na enem od slovenskih digitalnih portalov mi je v začetku meseca maja zasvetil medijski info z naslovom Fragmenti baročnih fresk Franca Jelovška iz požganega dvorca. Preprosto nisem mogel verjeti, da je to res. "Končno so se le prikazale," mi je zarezalo, "končno jih bom lahko le videl," in predvsem, "kje so bile teh sedem desetletij?" Sledim jim namreč že več kot petindvajset let.

 

Vem, da bi lahko v primeru Zaloškega gradu pri Moravčah mirne vesti prevzel nalogo reflektiranja Jelovškovih baročnih fresk iz zornega kota umetnostnega zgodovinarja. Ne ker bi bilo to enostavno, temveč zato, ker že tri desetletja in pol poklicno premišljujem stilne formacije. Barok in barokisti (tako jih je umetnostno-zgodovinska stroka imenovala pred drugo svetovno vojno) niso bili ne moj motiv, ne tema ali vsebina mojih dosedanjih premislekov o umetnosti, toda vsaka stilna formacija se generira iz univerzalnih formativnih pobud, tudi barok. Ne, nobenega namena nimam pred vami objektivizirati pomen in vrednost ranih Jelovškovih fresk, temveč  osvetliti njihov pomen za našo družino.

 

Umetnostni zgodovinar dr. France Stele jih je leta 1932 prepoznal kot pomemben spomenik baročnega slikarstva ter jih kasneje priporočil Dravski banovini, da jim dodeli 6000 dinarjev za njihovo urgentno zaščito. Ob drugem obisku Zaloškega gradu je poročal, da je France Bregar obnovo strehe uspešno opravil in da so sredstva za nujna dela namensko porabljena, tudi na kapeli. Pri tem je natančno dokumentiral stanje Zaloškega gradu pri Moravčah in ga opremil s fotografskim gradivom. Tako imamo natančno dokumentacijo o umetniško-zgodovinskih atributih graščine, ki je že zdavnaj zdavnaj ni več. Izpuhtela nam je. Niti kamen na kamnu ne stoji več na hribu, kjer je v preteklosti "vahtal", čuval Moravško dolino. Bil je in že ga ni več. Jelovškovih fresk, ki bi nam marsikaj razjasnile in potrdile naša prepričanja, ni bilo, zdaj pa so spet tukaj med nami. Hvala Zevsu. Zevs na stropni poslikavi je bil naivno prepoznaven; vrnil naj bi se iz dima spomina v reničnost.

 

Pričal bom o dveh bratih, Pavlu Bregarju, mojemu pradedu, ki sem ga sam še srečal za časa njegovega življenja, in Francetu Bregarju, njegovemu bratu. Predvsem pa bom pričal v imenu Cirila Bregarja, sina Franceta in nečaka mojega pradeda, ki ga je življenje leta 1943 pahnilo v strupeno žolto dramo. Že leto kasneje pa v absurdno smrt. V posmrtnem življenju se je začel pojavljati skozi revizionistični hitlerjanski cinizem. Zaplet, ki se mu je zgodil leta 1943, je bil takšne vrste, da se mu je bilo nemogoče izviti iz njega brez posledic. Zgodila se mu je najzapletenejša od mnogih možnih življenskih situacij. Cirila Bregarja je pahnila v nemogočo izbiro.

 

Povejmo, brezprizivno, Ciril Bregar je bil nežen in čuteč mladenič. To bi vam lahko potrdili tako moja stara mati Marija Bregar, poročena Ambrož, kot stara teta Pavla Bregarjeva, ki je bratranca leto dni kasneje pokopla. Nikogar drugega od domačih ni bilo, ki bi lahko to storil, vsi so bili takrat že zaprti po hitlerjanskih zaporih in taboriščih. Teta Pavla je imela štirindvajset let, ko je pokopala svojega triindvajsetletnega bratranca.

 

Kje se začne zaplet in s tem drama?

 

Davnega leta 1915 je moj praded Pavle kupil Zaloški grad pri Moravčah. Z menjalno pogodbo je postal novi lastnik graščine njegov brat France, ki je imel z ženo Antonijo devet otrok. Tretji po vrsti je bil Ciril. Leta 1935 je France umrl, tako je Antonija postala zadnja lastnica gradu.

 

13. junija 1943 se je zgodil usodni dogodek, v katerega je bil vpleten takrat dvaindvajsetletni Ciril. Za graščino se je vzpenjala in se še vedno dviga cesta proti Limbarski gori, h gozdovom, ki so takrat dajali zavetje partizanskim enotam pred germanskim zavojevalcem. Še danes  živi na Zaloškem bregu več kot vitalna sestrična stare matere Angela-Elka, poročena Homšak.

 

Prelomni dogodek za Cirila Bregarja in za Zaloški grad se je zgodil 13. junija leta 1943, v času, ko so bile Cirilova mama Antonija in njegove sestre Ljudmila, Angela in Ana že pregnane iz graščine na Bavarsko v delovno taborišče, moj praded Pavle in stara teta Pavla sta se že vrnila iz begunjskih zaporov, Bregarjevi fantje Franc, Maks, Milan pa so že bili v partizanih. Razporejeni so bili po Dolenjskem in Gorenjskem. Njihov oče France Bregar je bil takrat že osem let mrtev. Moja stara mati Marija Ambrož je bila že v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, njene tri hčere, skupaj z mojo mamo Ivanko Ambrož, poročeno Živadinov, pa so bile naseljenje pri tujih ljudeh.

 

Menim, da zdaj že bolje razumete, kako zavezujoča je moja zaobljuba. Dal sem jo svoji stari materi Mariji Ambrož (1919-2007). Vse kar bom pričal, izhaja iz dogodkov, ki sem jih z njo doživel v razmaku desetih let od leta 1991 do 2004. Vsi so povezani z žolto dramo, ki jo je preživljal tistega usodnega dne leta 1943 visokorasli mladenič Ciril Bregar, terenec, po vsej verjetnosti pripadnik hrastniško-moravške partizanske čete.

 

Najava razstave v ljubljanskem Mestnem muzeju in žolti zgodovinski dogodek, ki je zaznamoval Cirila, sta mi v celoti spremenila moj urnik in smer življenja ter me povsem posrkala s svojo zgodovinsko dramatičnostjo. Dogodku sledim že od leta 1991, a sem o izginulih freskah, ki potrjujejo, da je šlo za nadzorovan požig gradu, slišal že v rani mladosti ob družinskih srečanjih pri stari teti Pavli in njenem možu Tinetu, pri katerih sem večkrat preživljal poletne počitnice.

 

Moj tekst o Cirilu in izginulih freskah je sestavljen iz dveh delov. V prvem bom opisal ekspozicijo in vstopil v revizionistično patologijo, ki jo te dni doživljamo na vseh ideoloških frontah na Slovenskem in po Evropi, prav posebaj na Nemškem. V drugem delu, naslednji teden, pa bom na Portalu+ v celoti opisal Cirilov zgodvinski precep.

 

Prav gotovo je za slovensko skupnost odločilen in smiselen tisti protagonist, ki se bori za slovenstvo - in Ciril se je. Vse ostalo je manj pomembno, drugo- ali celo tretjerazredno. Slovenski dramski protagonist se mora odločati med etičnimi imperativi in planetarno zgodovinsko situacijo, predvsem z njeno globalno patologijo. Tisti, ki se bori za slovenstvo, je junak za skupnost, ker ji podarja vso svojo moč, sebe samega pa obsoja na nemoč. Včasih celo na propad. Menim, da je fizični propad vsaj odrešilen. Vsi slovenski junaki propadejo na takšen ali drugačen način, ker v bitki za svoj etični univerzalizem sami sebi postanejo bedasti. In ko to spoznajo, se spremenijo v antijunake ter začnejo izvajti ideološke in druge korupcije, ter postanejo izdajalci samega sebe. Iškarjoti. Tega nas je naučil genialni dramatik Dominik Smole v svojem programskem tekstu Krst pri Savici.

 

Stara mati ni prenesla zapiska v slamnatem lokalnem mediju. Danes, petindvajset let kasneje ga nasledniki hitlerjancev formulirajo v stavkih: Partizani so izropali in požgali enega najlepših slovenskih gradov in se takoj zatem začnejo sklicevati na Valvazorja. Kdo si jih izposoja, kdo na njih svoje grozljive melodije preizkuša? Pred staro materjo se je prvič pojavila kultura nasilnega spreminjanja zgodovinskih dejstev. Kljub vsemu obstaja koncentracija medijske zavesti. Po dogovoru z urednikom Portala+ bom v naslednjem tednu pričal o Jelovškovih freskah, ki jih ni bilo na spregled sedemdeset let. Hvala stroki, da so ohranjene! Predvsem zato, ker bodo na pravo mesto postavile žolti dogodek iz prejšnjega stoletja. Naslov razstave v Mestnem muzeju bo Tukaj, daleč od skrbi / Iz pogorišča dvorca Zalog pri Moravčah. Toda zakaj fresk ni bilo na preglednih razstavah o baroku? Recimo na zadnji, ki je bila pred kratkim, leta 2007?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
2
18.09.2020 21:20
Petkovi protivladni protesti so manifestacija alternativcev, ki jih razen stranke Levica pravzaprav nihče v tej državi ne jemlje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
4
15.09.2020 23:07
Ko se celo Bela hiša vključi v normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom, je to znak, da ne gre samo ponovno vzpostavitev ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
East is East, Vzhod je vzhodno
4
13.09.2020 11:00
Sestanek državnega vodstva z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom neposredno pred Blejskim strateškim forumom je izkazal modro ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Mesto, možgani in gozdovi
3
12.09.2020 21:00
Povejmo brez zadržkov: ta trenutek potekajo po vsem svetu epohalne umetniške in kulturne spremembe, nanje smo se uspešno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Akcijski načrt dviga produktivnosti, 2. del: Ideje o tem, da bi v štirih letih "ujeli" Avstrijce, so povsem nerealne!
10
11.09.2020 21:45
V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti, ki so ga pripravili ... Več.
Piše: Bine Kordež
Akcijski načrt dviga produktivnosti: Kako naj bi v vsega štirih letih kar za polovico zmanjšali zaostanek za Avstrijo
8
09.09.2020 22:59
Ali se desetletne zaostanke da nadoknaditi v zgolj nekaj letih? Akcijski načrt dviga slovenske produktivnosti, ki ga je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Izbirčni spomin medijskega poveljstva
3
08.09.2020 20:30
Ker Dimitriju Ruplu Delo ni hotelo objaviti odziv na članek Saše Vidmajer z naslovom V sivini vzhodnih navijačev [1], mu ga rade ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Koronavirus in komuniciranje z javnostmi: So ljudje, ki ne verjamejo v Covid-19, ker jim gre na živce Jelko Kacin
12
07.09.2020 21:20
Za komuniciranje v času kriznega obdobja, v katerem smo še vedno, so nezadostne informacije predvidljive, saj so v takih časih ... Več.
Piše: Jana Lutovac Lah
Travmatično življenje otrok z masko v šolski torbici
5
06.09.2020 10:00
Družbena omrežja se sesuvajo pod malo revolucijo proti rabi zaščitnih mask. Starši izražajo globoko zaskrbljenost, da bodo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Virus, to je tisto vmes, ki ni živo in ni neživo
3
05.09.2020 21:33
Bioumetnost je opazovalnica novih družbenih razmerji. V umetnosti XXI. stoletja je nujna posthumanistična kritična umetnost. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
AKOS in telekomunikacije: Janša, we have a problem!*
5
04.09.2020 23:15
Med nastankom prejšnjega prispevka o telekomunikacijah v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih (Vse kar ste želeli vedeti o ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Esej o "človekovih pravicah": Pravo, pravice in predpravice
7
01.09.2020 22:59
Na pravu in pravici zasnovana skupnost odmerja svobodnemu posamezniku okvir, ki mu onemogoča ovirati svobodno voljno dejavnost ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
1. september skozi zaščitne maske: Zakaj je uvajanje malčkov v vrtec tako pomembno in zakaj staršem uvajanja ravnatelji ne morejo prepovedati
4
01.09.2020 01:15
Ker nas prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno skozi celo življenje, nikakor ni vseeno ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Blejski strateški forum 2020: Globalne preobrazbe po koncu pandemije Covid-19
4
30.08.2020 21:59
Na Bledu se začenja letošnji Blejski strateški forum (BSF), ki je že petnajsti po vrsti in po nekaj letih precejšne stagnacije, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politična satira: Magnetogram tajne nočne seje Državnega zbora za umirjanje političnih strasti*
4
30.08.2020 11:03
Pred kratkim je na Šubičevi 4, v parlamentarni veliki dvorani, potekala tajna nočna seja o predlogu predsednika vlade, da bi se ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Z vsakim dnem smo bližje peklu, a se nam ne gabijo vonjave, ki se iz njega cedijo
2
29.08.2020 22:59
Romeo Castellucci v svojih predstavah velikokrat tematizira zlom krščankega raja oziroma to, kar nam je ostalo od njega. Ostalo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tajni agent Steinbuch, ta karikatura novinarja, sporočam Mladini, Repovžu in ostalim tetkam: Je*** se!
24
28.08.2020 10:58
V času, ko bojda potekajo razprave o novi medijski zakonodaji, se vsak dan znova kaže, kako pomembna je svoboda govora, pa tudi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Večno rivalstvo v vzhodnem Sredozemlju: Grško-turški spor spet blizu vrelišča
5
27.08.2020 22:31
Med Grčijo in Turčijo, ki sta obe članici zveze NATO, se razmere spet zaostrujejo. Njun sosedski spor, ki je posledica ... Več.
Piše: Božo Cerar
Uredniški komentar: Neuspeli puč v upokojenski pivnici
16
26.08.2020 22:40
Danes ponarodela viža o diskreditaciji in likvidaciji se ponavlja že vsaj četrt stoletja. Vsakič, ko na tranzicijski levici kdo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Neverjetnih 107 let književnika iz mesta v zalivu: Vse najboljše, dragi Boris Pahor!
6
26.08.2020 01:03
Danes praznuje 107. rojstni dan živa legenda slovenske, italijanske in tudi evropske literature, nesojeni Nobelov nagrajenec ... Več.
Piše: Milan Gregorič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
Uredništvo
Ogledov: 4.739
02/
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
Elena Pečarič
Ogledov: 2.681
03/
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.735
04/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 1.413
05/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.372
06/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.118
07/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.273
08/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.189
09/
Izbirčni spomin medijskega poveljstva
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.082
10/
East is East, Vzhod je vzhodno
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.151