Komentar

Pripoved o skrivnosti neke družine: Izgubljene Jelovškove freske iz požganega Zaloškega gradu

Tisti, ki se bori za slovenstvo, je junak za skupnost, ker ji podarja vso svojo moč, sebe samega pa obsoja na nemoč. Včasih celo na propad. Menim, da je fizični propad vsaj odrešilen. Vsi slovenski junaki propadejo na takšen ali drugačen način, ker v bitki za svoj etični univerzalizem sami sebi postanejo bedasti. In ko to spoznajo, se spremenijo v antijunake ter začnejo izvajti ideološke in druge korupcije, ter postanejo izdajalci samega sebe. Iškarjoti. Tega nas je naučil genialni dramatik Dominik Smole v svojem programskem tekstu Krst pri Savici.

 

20.05.2017 22:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Ciril Bregar   Zaloški grad   Moravče   partizani   freske   France Stele   Marija Ambrož   Ciril Bregar

Moj tekst o Cirilu in izginulih freskah je sestavljen iz dveh delov. V prvem bom opisal ekspozicijo in vstopil v revizionistično patologijo, ki jo te dni doživljamo na vseh ideoloških frontah na Slovenskem in po Evropi, prav posebaj na Nemškem. V drugem delu, naslednji teden, pa bom na Portalu+ v celoti opisal Cirilov zgodvinski precep.

Zavedam se, da me drža pričevalca zavezuje k temu, da govorim resnico in samo resnico v svetu resničnosti. Da moram poleg zaporedja dogodkov, ki sem jih doživel, prenesti v bodoči čas tisto, kar se je zgodilo, in ne tisto, kar se mi zdi, da se je zgodilo. Ker tisto, kar se je zgodilo, je zgodovina, vse ostalo je krekanje, v strokovnem slengu povedano pri/sklepanje. Tega v tem tekstu ne bo, k temu se zavezujem. Saj sem priča! Več kot očitno je, da ne bom mogel preseči kompleksa, ki me je pahnil v pozicijo pričevalca. Družinska zaobljuba Mariji Bregar, poročeni Ambrož me zavezuje k pričevanju. Na enem od slovenskih digitalnih portalov mi je v začetku meseca maja zasvetil medijski info z naslovom Fragmenti baročnih fresk Franca Jelovška iz požganega dvorca. Preprosto nisem mogel verjeti, da je to res. "Končno so se le prikazale," mi je zarezalo, "končno jih bom lahko le videl," in predvsem, "kje so bile teh sedem desetletij?" Sledim jim namreč že več kot petindvajset let.

 

Vem, da bi lahko v primeru Zaloškega gradu pri Moravčah mirne vesti prevzel nalogo reflektiranja Jelovškovih baročnih fresk iz zornega kota umetnostnega zgodovinarja. Ne ker bi bilo to enostavno, temveč zato, ker že tri desetletja in pol poklicno premišljujem stilne formacije. Barok in barokisti (tako jih je umetnostno-zgodovinska stroka imenovala pred drugo svetovno vojno) niso bili ne moj motiv, ne tema ali vsebina mojih dosedanjih premislekov o umetnosti, toda vsaka stilna formacija se generira iz univerzalnih formativnih pobud, tudi barok. Ne, nobenega namena nimam pred vami objektivizirati pomen in vrednost ranih Jelovškovih fresk, temveč  osvetliti njihov pomen za našo družino.

 

Umetnostni zgodovinar dr. France Stele jih je leta 1932 prepoznal kot pomemben spomenik baročnega slikarstva ter jih kasneje priporočil Dravski banovini, da jim dodeli 6000 dinarjev za njihovo urgentno zaščito. Ob drugem obisku Zaloškega gradu je poročal, da je France Bregar obnovo strehe uspešno opravil in da so sredstva za nujna dela namensko porabljena, tudi na kapeli. Pri tem je natančno dokumentiral stanje Zaloškega gradu pri Moravčah in ga opremil s fotografskim gradivom. Tako imamo natančno dokumentacijo o umetniško-zgodovinskih atributih graščine, ki je že zdavnaj zdavnaj ni več. Izpuhtela nam je. Niti kamen na kamnu ne stoji več na hribu, kjer je v preteklosti "vahtal", čuval Moravško dolino. Bil je in že ga ni več. Jelovškovih fresk, ki bi nam marsikaj razjasnile in potrdile naša prepričanja, ni bilo, zdaj pa so spet tukaj med nami. Hvala Zevsu. Zevs na stropni poslikavi je bil naivno prepoznaven; vrnil naj bi se iz dima spomina v reničnost.

 

Pričal bom o dveh bratih, Pavlu Bregarju, mojemu pradedu, ki sem ga sam še srečal za časa njegovega življenja, in Francetu Bregarju, njegovemu bratu. Predvsem pa bom pričal v imenu Cirila Bregarja, sina Franceta in nečaka mojega pradeda, ki ga je življenje leta 1943 pahnilo v strupeno žolto dramo. Že leto kasneje pa v absurdno smrt. V posmrtnem življenju se je začel pojavljati skozi revizionistični hitlerjanski cinizem. Zaplet, ki se mu je zgodil leta 1943, je bil takšne vrste, da se mu je bilo nemogoče izviti iz njega brez posledic. Zgodila se mu je najzapletenejša od mnogih možnih življenskih situacij. Cirila Bregarja je pahnila v nemogočo izbiro.

 

Povejmo, brezprizivno, Ciril Bregar je bil nežen in čuteč mladenič. To bi vam lahko potrdili tako moja stara mati Marija Bregar, poročena Ambrož, kot stara teta Pavla Bregarjeva, ki je bratranca leto dni kasneje pokopla. Nikogar drugega od domačih ni bilo, ki bi lahko to storil, vsi so bili takrat že zaprti po hitlerjanskih zaporih in taboriščih. Teta Pavla je imela štirindvajset let, ko je pokopala svojega triindvajsetletnega bratranca.

 

Kje se začne zaplet in s tem drama?

 

Davnega leta 1915 je moj praded Pavle kupil Zaloški grad pri Moravčah. Z menjalno pogodbo je postal novi lastnik graščine njegov brat France, ki je imel z ženo Antonijo devet otrok. Tretji po vrsti je bil Ciril. Leta 1935 je France umrl, tako je Antonija postala zadnja lastnica gradu.

 

13. junija 1943 se je zgodil usodni dogodek, v katerega je bil vpleten takrat dvaindvajsetletni Ciril. Za graščino se je vzpenjala in se še vedno dviga cesta proti Limbarski gori, h gozdovom, ki so takrat dajali zavetje partizanskim enotam pred germanskim zavojevalcem. Še danes  živi na Zaloškem bregu več kot vitalna sestrična stare matere Angela-Elka, poročena Homšak.

 

Prelomni dogodek za Cirila Bregarja in za Zaloški grad se je zgodil 13. junija leta 1943, v času, ko so bile Cirilova mama Antonija in njegove sestre Ljudmila, Angela in Ana že pregnane iz graščine na Bavarsko v delovno taborišče, moj praded Pavle in stara teta Pavla sta se že vrnila iz begunjskih zaporov, Bregarjevi fantje Franc, Maks, Milan pa so že bili v partizanih. Razporejeni so bili po Dolenjskem in Gorenjskem. Njihov oče France Bregar je bil takrat že osem let mrtev. Moja stara mati Marija Ambrož je bila že v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, njene tri hčere, skupaj z mojo mamo Ivanko Ambrož, poročeno Živadinov, pa so bile naseljenje pri tujih ljudeh.

 

Menim, da zdaj že bolje razumete, kako zavezujoča je moja zaobljuba. Dal sem jo svoji stari materi Mariji Ambrož (1919-2007). Vse kar bom pričal, izhaja iz dogodkov, ki sem jih z njo doživel v razmaku desetih let od leta 1991 do 2004. Vsi so povezani z žolto dramo, ki jo je preživljal tistega usodnega dne leta 1943 visokorasli mladenič Ciril Bregar, terenec, po vsej verjetnosti pripadnik hrastniško-moravške partizanske čete.

 

Najava razstave v ljubljanskem Mestnem muzeju in žolti zgodovinski dogodek, ki je zaznamoval Cirila, sta mi v celoti spremenila moj urnik in smer življenja ter me povsem posrkala s svojo zgodovinsko dramatičnostjo. Dogodku sledim že od leta 1991, a sem o izginulih freskah, ki potrjujejo, da je šlo za nadzorovan požig gradu, slišal že v rani mladosti ob družinskih srečanjih pri stari teti Pavli in njenem možu Tinetu, pri katerih sem večkrat preživljal poletne počitnice.

 

Moj tekst o Cirilu in izginulih freskah je sestavljen iz dveh delov. V prvem bom opisal ekspozicijo in vstopil v revizionistično patologijo, ki jo te dni doživljamo na vseh ideoloških frontah na Slovenskem in po Evropi, prav posebaj na Nemškem. V drugem delu, naslednji teden, pa bom na Portalu+ v celoti opisal Cirilov zgodvinski precep.

 

Prav gotovo je za slovensko skupnost odločilen in smiselen tisti protagonist, ki se bori za slovenstvo - in Ciril se je. Vse ostalo je manj pomembno, drugo- ali celo tretjerazredno. Slovenski dramski protagonist se mora odločati med etičnimi imperativi in planetarno zgodovinsko situacijo, predvsem z njeno globalno patologijo. Tisti, ki se bori za slovenstvo, je junak za skupnost, ker ji podarja vso svojo moč, sebe samega pa obsoja na nemoč. Včasih celo na propad. Menim, da je fizični propad vsaj odrešilen. Vsi slovenski junaki propadejo na takšen ali drugačen način, ker v bitki za svoj etični univerzalizem sami sebi postanejo bedasti. In ko to spoznajo, se spremenijo v antijunake ter začnejo izvajti ideološke in druge korupcije, ter postanejo izdajalci samega sebe. Iškarjoti. Tega nas je naučil genialni dramatik Dominik Smole v svojem programskem tekstu Krst pri Savici.

 

Stara mati ni prenesla zapiska v slamnatem lokalnem mediju. Danes, petindvajset let kasneje ga nasledniki hitlerjancev formulirajo v stavkih: Partizani so izropali in požgali enega najlepših slovenskih gradov in se takoj zatem začnejo sklicevati na Valvazorja. Kdo si jih izposoja, kdo na njih svoje grozljive melodije preizkuša? Pred staro materjo se je prvič pojavila kultura nasilnega spreminjanja zgodovinskih dejstev. Kljub vsemu obstaja koncentracija medijske zavesti. Po dogovoru z urednikom Portala+ bom v naslednjem tednu pričal o Jelovškovih freskah, ki jih ni bilo na spregled sedemdeset let. Hvala stroki, da so ohranjene! Predvsem zato, ker bodo na pravo mesto postavile žolti dogodek iz prejšnjega stoletja. Naslov razstave v Mestnem muzeju bo Tukaj, daleč od skrbi / Iz pogorišča dvorca Zalog pri Moravčah. Toda zakaj fresk ni bilo na preglednih razstavah o baroku? Recimo na zadnji, ki je bila pred kratkim, leta 2007?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Vmesni prostor je izginil, obstaja samo še ZA ali PROTI Janši
11
18.02.2020 23:30
Kje je temeljni vzrok, da se vedno znova izgublja vmesni prostor, o katerem pišem v večini svojih prispevkov naportalu+? To je ... Več.
Piše: Miha Burger
Politbiro: Janša je nevaren za demokracijo, ustrelite ga ... no ja, ga pa vsaj spet zaprite!
26
17.02.2020 23:59
Preigravanja po padcu vlade dobivajo nevarne pospeške v podobi zunanjih igralcev, ki o politiki sicer ne vedo kaj dosti, so pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Od kod patološki strah pred Janšo?
31
17.02.2020 00:57
Antijanšizem ima mnogo globlje korenine kot le v klasičnem političnem boju med levico in desnico. Strinjam se z oceno, da ... Več.
Piše: Milan Gregorič
In potem je izmed logaških solatnih glav svojo betico ponovno pomolila Milojka Kolar Celarc
20
15.02.2020 23:00
Milojka Kolar Celarc je javno povedala, da če gre SMC v koalicijo z Janšo, ona odstopa kot članica stranke. Ker dače se sestavi ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Usodne prevare: Pripis k Roterjevemu pripisu
9
14.02.2020 22:36
Usodne prevare Zdenka Roterja, ki imajo vsega 160 strani, so sklepni del spominske trilogije, ki se je začela z zajetnejšo (čez ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Uredniški komentar: Kučanovo zavezništvo v podporo Svetemu pismu
30
12.02.2020 00:30
Do konca prihodnjega tedna naj bi bilo jasno, če je možna nova, desnosredinska koalicija. V nasprotnem bodo 19. ali 26. aprila ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kulturni dan za nekulturno ljudstvo
13
08.02.2020 22:00
Slovenci praznujemo kulturni dan predvsem zato, ker nismo kulturen narod, kaj šele umetnosti naklonjen narod. Zakaj bi torej za ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Težko boste na kakšnem pašniku našli toliko svetih krav kot v sferi slovenske kulture
18
08.02.2020 01:00
Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi (zdaj prihaja na dan moja teroristična plat) pod Cankarjev dom, ko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prekletstvo Antigone: Ali je možno, da ljubljanski župan Zoran Janković ne razlikuje med spomenikom in grobom?
26
06.02.2020 22:36
Vsekakor smo lahko ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću za tako samozavestno propagiranje prvo- in drugorazrednosti več kot ... Več.
Piše: Jože Dežman
Janšev "biti ali ne biti": Predčasne volitve ali nova koalicija, to je zdaj vprašanje!
29
05.02.2020 23:30
Predčasne volitve ali nova vladna koalicija, to je zdaj vprašanje. Bomo dovolili, da se na oblast vrne Janez Janša, nas ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Samo pri poslancih, ki niso glasovalni stroj političnih strank, gre iskati kvorum, ki lahko ustvari novo parlamentarno večino
5
02.02.2020 12:00
Tisti junak, in resnično bo junak, ki si bo upal iz obstoječe zasedbe parlamenta sestaviti vlado, naj vse poslance in poslanke, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
"Kdo bi še molčal, ko ga en zamah lahko reši? Še kar prenašati naključje, ali se upreti, vzeti orožje in končati vse?"
9
01.02.2020 22:30
Hamlet anarhist: Do kod se mora to trpeti? Oblast, ki žali že s svojim obstojem. Prezir vseh njih, ki imajo jo v rokah. Ošabnost ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Luksemburška blamaža: Slovenska vlada in njeni pravniki v ogledalu Evropskega sodišča
16
01.02.2020 00:36
V bistvu je evropsko sodišče slovensko tožbo proti Hrvaški označilo kot neprimerno in nekompetentno, s čimer je potegnilo za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj se mi zdijo uniseks stranišča super, odstranjevanje pisoarjev pa kretenizem
16
30.01.2020 22:30
Kdor je odstranil pisoarje na uniseks straniščih na Fakulteti za družbene vede, je dosegel predvsem to, da se bodo kumulativne ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Morda Šarčev odstop ni nobena zarota, ampak le trenutek, ko je imel premier vsega dovolj
19
28.01.2020 01:00
Ponedeljkov odstop predsednika vlade, ki ga je sicer za nekaj ur prehitel finančni minister, je presenetil zgolj popolne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ali so Trumpova pričakovanja o večji vlogi zveze Nato na Bližnjem vzhodu realna? Niso.
6
26.01.2020 22:59
Ameriški predsednik Donald Trump je v zadnjem času večkrat izrazil pričakovanja po večji vlogi Nata na Bližnjem vzhodu. V mislih ... Več.
Piše: Božo Cerar
Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki
17
26.01.2020 11:00
Na desnem političnem polu se neguje konservativna mentaliteta, ki državo vidi v temelju predvsem kot oboroženo silo s čim bolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pomeni beseda svoboda. Svoboda je tisto, česar si ne pustimo vzeti.
8
25.01.2020 21:00
Umetnik stoji na aveniji v New Yorku in razstavlja snežne kepe različnih velikosti, položene na kontrastno podlago. Ponudil jih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
13
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
11
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kako ustaviti Janšo? Ofenziva za volitve v polnem razmahu, v zraku tudi ideja o prepovedi delovanja SDS
Dejan Steinbuch
Ogledov: 5,495
02/
Politbiro: Janša je nevaren za demokracijo, ustrelite ga ... no ja, ga pa vsaj spet zaprite!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 4,630
03/
Od kod patološki strah pred Janšo?
Milan Gregorič
Ogledov: 5,212
04/
Uredniški komentar: Kučanovo zavezništvo v podporo Svetemu pismu
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,723
05/
Koronavirus je lahko že v nekaj dneh v Sloveniji, ministra v odstopu Šabedra ni nikjer, UKCL ima na voljo le nekaj postelj za okužene bolnike ...
Blaž Mrevlje
Ogledov: 3,626
06/
In potem je izmed logaških solatnih glav svojo betico ponovno pomolila Milojka Kolar Celarc
Blaž Mrevlje
Ogledov: 3,325
07/
Usodne prevare: Pripis k Roterjevemu pripisu
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,605
08/
Vmesni prostor je izginil, obstaja samo še ZA ali PROTI Janši
Miha Burger
Ogledov: 1,682
09/
Ameriške predsedniške volitve 2020: Ali je Bernieja Sandersa še možno zaustaviti na poti do demokratske nominacije?
Mitja Kotnik
Ogledov: 1,280
10/
Kulturni dan za nekulturno ljudstvo
Simona Rebolj
Ogledov: 2,725