1. Slovenski center PEN nima pogodbe z Jazz klubom Gajo, ne dobiva deleža najemnine. Ni odločal o najemu vrta ali restavracije, to pa ne pomeni, da PEN nima dobre besede za Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Večina članov PEN je tudi članov DSP. 

2. Pogodba z Jazz clubom Gajo je stvar pravnikov. A zaradi pisma Nika Grafenauerja čutim potrebo po kratkem komentarju. Vem, da so komentarji na to temo zadnje čase nekaj najbolj vnetljivega, a če sem tiho, bi to pomenilo, da se z Nikom Grafenauerjem strinjam in da podpiram kampanjo omenjenega jazz kluba proti Društvu slovenskih pisateljev, ki jo razumem tudi kot sovražnost do pisateljev nasploh. 

Upravni odbor DSP, katerega članica sem bila tudi jaz, se je odločil, da ne bo sklenil nove pogodbe z Jazz clubom Gajo in za to odločitvijo stojim. Če sem imela trohico solidarnostnega občutka do kluba, saj sem bila, tako kot Niko Grafenauer, tudi jaz velikokrat prisotna na zelo lepih večerih glasbe in literature, se je ta občutek dokončno zbrisal, ko sem dobila dolgo pismo, ki je vsebovalo tudi grožnjo in ki je bilo poslano na mnoge naslovnike, celo mojim osebnim prijateljem, da so se čutili dolžne, da vplivajo na mojo odločitev.

Pismu je sledil vsiljiv telefonski klic na domačo številko. Odločitev se je nanašala na to, da ima DSP načrte o nujni prenove hiše in vrta, o čemer je bil najemnik pravočasno obveščen, da je bila prejšnja pogodba kršena, ker je delo izvajala podnajemnica, ne podpisnik pogodbe, ker vrt ni bil izkoriščen skozi celo leto, ker je bil klub ob slabem vremenu (tudi sredi poletja) zaprt, ker je program vedno bolj pešal. Povrhu tega pa je nekaj ljudi podprlo prizadevanje lastnikov kluba, šele potem pa so začeli poizvedovati, za kaj pravzaprav gre. In potem, da se ne bi nikomur zamerili in da ne bi mešali brozge, so se modro umaknili.

Niko Grafenauer je edini, ki se za kaj zares zavzame. Njegovo zavzemanje za stvar, naj bo ta ali ona, spoštujem, tudi če se z njim ne strinajm.

Mislim, da ima Društvo slovenskih pisateljev pravico odločati, komu bo dalo v najem prostore, saj tako kot vse kulturne ustanove dobiva samo delna sredstva od države, več kot polovico denarja pa mora zbrati z najemninami nepremičnin in s pomočjo sponzorjev. Zanimivo je, da se za jazz klub zavzemajo mnogi in mogočni ljudje, pisateljsko društvo pa je kljub poudarjanju besede kot temelja slovenske države izpostavljeno zanemarjanju, omalovaževanju in celo žalitvam. 

Ifigenija Simonović,

predsednica Slovenskega centra PEN