Komentar

Arabci in mi: hladna in postarana Evropa pred prihajajoča novo arabsko pomladjo

Še zdaj ne vem, kdaj sem doživel hujši kulturni šok: ko sem se na predzadnji dan starega leta pozno zvečer z ženo in dve in pol letnim sinom uro po pristanku na letališču v Marakešu znašel v res eksotičnem vrvežu njegovega starega mestnega jedra (medine), ali pa morda pred dvema dnevoma, ko sem sredi dneva hodil po središču Ljubljane in opazoval obraze mimoidočih.

12.01.2018 13:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Maroko   Evropa   Marakeš   kulturni šok   Severna Afrika   Arabci   Berberi  

Foto: Dejan Steinbuch

Nobena skrajna desnica, antiislamistična gibanja ali podobna politična orožja ne morejo spremeniti dejstva, da je Evropa vsaj simbolno postala neplodna in da bo morala to svoje prekletstvo nekoč rešiti, sicer bo izumrla.

Moje tokratno pisanje nima nobene zveze z ideologijo, svetovnim nazorom ali religijo. Gre zgolj za zbrane občutke, ki vam jih posredujem v razmislek. Verjetno me bodo nekateri desni, nacionalnistični spletni komentatorji zaradi tega zelo napadali. Kar me ne moti, če bodo kritike argumentirane, ne pa emotivne ali celo histerične. Mislim sicer, da bi moral vsak, ki komentira določeno področje, o njem vsaj nekaj vedeti. Kdor piše o Američanih ali komentira ameriško politiko, bi moral že kdaj v življenju obiskati Ameriko, jo vsaj malce pobližje spoznati. Začututi utrip Američanov. Podobno bi moralo veljati za islam, muslimanske dežele oziroma arabski svet. Z eno majhno, a pomembno razliko: eno je doživeti muslimanski svet na ravni uradnih delegacij in razkošnih rezidenc, drugo pa se je zliti z množico navadnih ljudi in začutiti orientalski utrip, ki večine ljudi ne bo pustil ravnodušnih. A na žalost je to idealiziran in naiven pogled: večina avtorjev, ki danes ustvarjajo in oblikuje javno mnenje v Evropi in Zahodu, pri čemer je prevladujoči (mainstream) medijski odnos do Arabcev odkrito negativen, nikoli ni niti stopila na tla Severne Afrike, Bližnjega Vzhoda ali kam drugam, kjer je islam dominantna religija. Res je, da je tudi Karl May pisal odlične romane o severnoameriških indijancih in da je za njihovo "stvar" naredil več kot večina drugih Evropejcev, pa nikoli ni bil v Severni Ameriki (tja potoval šele kasneje, ko je zaslužil kot pisatelj). Toda Kara Ben Nemsi je bil pozitivec, brez dvoma. Njegove knjige so naredile veliko dobrega. Vplivale so na cele generacije, jih učile sožitja, tolerance, sprejemanja različnosti, ljubezni do narave in seveda - ljubezni do ljudi. Tisto, kar v tem kontekstu vzbuja slaba občutja, je dejstvo, da imamo za razliko od Karla Maya danes opravka z množico komentatorjev in ustvarjalcev javnega mnenja, ki demonizirajo določeno religijo, etnično skupino oziroma prebivalce celih regij, češ da so slabi, hudobni, da ogrožajo našo zahodno civilizacijo, način življenja, demokracijo itd., pri čemer najverjetneje sploh niso doživeli tega "sovražnega" sveta. Pišejo in govorijo o nečem, česar v bistvu ne poznajo.

 

 

 

 

Moja uvodna dilema, ki govori o kulturnem šoku, terja pojasnilo: Marakeš kot eno najbolj izvirnih, slikovitih, a po drugi strani tudi kaotičnih in umazanih maroških mest, je sam po sebi dovolj velik izziv za turista. Če pa v njegov centralni del (medina) zaidete pozno zvečer, povsem nepripravljeni na to, kar vas čaka, je seveda sintagma "kulturni šok" na mestu. Je, ampak že naslednji dan je šok manjši. In po dveh, treh dneh izgine. Ostane sicer tisti posebni vonj Severne Afrike, mešanica gnijoče hrane, cvetoče mirte in desetine dišav, ki prihajajo iz vsake tržnice; ostanejo nepočiščene, umazane ulice, jame v asfaltu, ostanejo luže in predvsem neskončno mnogo prahu. Vse to čez čas postane nemoteče, celo prijetno in predvsem sinhronizirano z domačini. In ljudje so tisti, zaradi katerih potem človek doživi kulturni šok ob vrnitivi domov.

 

O ljudeh v Severni Afriki bi lahko napisal esej. Morda ga kdaj tudi bom. Ljudje, ki smo jih srečevali v Maroku - Arabci, Berberi, Tuaregi, črnci iz Malija in Mavretanije -, so bili vsi po vrsti zelo ... človeški. Neposredni. Čustveni. Šele po vrnitvi v Ljubljano, ko sem opazoval obraze ljudi na ulici, me je spreletelo, da so bili Arabci neprimerno boljše volje in da je bil nasmeh na njihovih obrazih pogostejši, mnogo pogostejši kot tukaj, kjer mraz očitno ni samo zunanji, pač pa se je naselil tudi v notranjost Evropejcev, prestrašenih pred vsemi mogočimi sovražniki, ki so jih pričarali dominantni mediji in seveda politične elite.

 

Naslednja stvar, ki sem jo opazil ob vrnitvi, je bilo to, kako stara, celo postarana je ta naša Evropa. Severna Afrika je mlada, pri čemer nihče od mladih ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, ni imel slabega mnenja o nas, nasprotno - v skladu s pričakovanji so takorekoč vsi izrazili željo, da bi se nekoč preselili v Evropo. Idealiziranje stare in bolne Evrope je neverjetno. Nihče ni niti omenjal verskih ekstremizmov, terorizma ali nacionalizma, kot da te bolezni ne bi obstajale. Eno samo veliko pričakovanje. Ena sama Evropa Koromandija, kjer smo vsi bogati, srečni in zadovoljni. Le otrok nimamo preveč radi. Zato jih tudi ne rojevamo in zaradi tega izgubljamo bitko. Nobena skrajna desnica, antiislamistična gibanja ali podobna politična orožja ne morejo spremeniti dejstva, da je Evropa vsaj simbolno postala neplodna in da bo morala to svoje prekletstvo nekoč rešiti, sicer bo izumrla.

 

 

Arabska pomlad, ki jo je pred leti poskušala sprožiti zahodna politika, se v resnici sploh še ni zgodila. Na srečo Evrope je večina držav Bližnjega Vzhoda in Severne Afrike vseeno relativno stabilnih, četudi avtokratskih. Demokracij tam pač ni. Če bi bile v interesu Zahoda, bi zagotovo bile. Mladi seveda niso neumni in vedo, koliko je ura. Sovražijo svoje oblastnike, prezirajo njihove represivne organe, posebej skorumpirano policijo in sodstvo, vendar so pametni in čakajo. Ne izzivajo s protesti. Mirno sedijo - dela zanje ob petdesetodstotni brezposelnosti tako ali tako ni - in čakajo. Njihove življenjske zahteve so skromne, takorekoč eksistenčne. Jem, pijem in spim, drugo me ne zanima, mi je dejal Chakib, dvajsetletnik iz Marakeša, ki je bil nekaj časa naš vodnik po mestu, dokler ga nista dobesedno pred našim nosom aretirala dva policista v civilu, češ da opravlja delo na črno. Še preden sem odprl usta, sta ga že odpeljala. Toda čez štiri ure je bil Chakib že nazaj, nasmejan. Sto dirhamov ga je stala prostost, deset evrov. Maroška policija je skorumpirana do amena.

 

Proti čemu naj se borijo vsi ti milijoni mladih v Severni Afriki? Proti svojim skorumpiranim režimom? Medtem ko sedijo in ne razmišljajo o stvareh, ki bi lahko predstavljale probleme zanje, iz podsaharske Afrike - prek Sahare - k njim prihajajo novi in novi temnopolti prišleki, do katerih Arabci ne gojijo prav spoštljivega odnosa. Na južnih obalah Sredozemlja se bo v prihodnosti nabrala milijonska armada migrantov, katerih edini cilj bo Evropa. Nemčija, Španija, Avstrija, Francija, Švedska, Italija in slejkoprej tudi Slovenija. Toda Evropa je utrujena, hladna in postarana, njene institucije niso sposobne sprejeti nobene konkretne odločitve. Kar je dovoljeno Španiji, ni dovoljeno Poljski. Kar je dovoljeno Nemčiji, ni dovoljeno Sloveniji.

 

Migrantsko vprašanje lahko pometamo pod preprogo, pa ga še vedno ne bo konec. Hrepenenje po mitološki Evropi, ki je končni cilj desetine milijonov ljudi na drugi strani Sredozemlja, se ne bo končalo, če jih bosta frigidna nemška kanclerka ali patološko narcisistični francoski predsednik, ki je bil po besedah italijanskega psihiatra in psihoterapevta Adriana Segatorija v mladosti spolno zlorabljen, javno pozivala, naj ostanejo doma. Naj bo že enkrat jasno, da migrantske krize leta 2015 niso zakuhali Američani, Arabci ali Vladimir Putin, pač pa impotentni, zapiti in dekadentni evropski politiki - na čelu z Jean-Claudeom Junckerjem. Ob tem človeku se mi vsakič znova obrača želodec. In ta bruseljska beda naj bi pomagala rešiti mejni spor med Slovenijo in Hrvaško?! Lepo vas prosim, stvari so vendar prestopile vse meje nespodobnosti! Diskriminacija držav t.i. vzhodne Evrope je postala preveč očitna, dominacija konservativcev pa se je v primeru Katalonije sprevrgla v podoben hudičev pakt, kot so ga leta 1933 v nemškem parlamentu s Hitlerjem sklenili nemški krščanski demokrati.

 

Jasno je, da takšna Evropa nima ne politične ne ekonomske prihodnosti. Demografsko pa je verjetno izgubljena že zdaj, saj se po zaslugi svojih impotentnih, nesposobnih in lažnivih političnih elit nikoli ni želela soočiti z vprašanjem natalitete Evropejcev oziroma še sprejemljivega dotoka zakonitih (!) migrantov iz drugih držav. Prav zaradi tega smo se znašli v tako občutljivem položaju, kjer nekatere članice EU že izgubljajo nadzor nad prebivalstvom - Švedska postaja prvi primer t.i. failed state v Evropi -, druge pa se zatekajo k politiki in retoriki, ki smrdi po časih rjavosrajčnikov.

 

Rešitvi pa sta pravzaprav samo dve. O tem noče nihče razmišljati. Kot da bo problem izginil, če ga ignoriramo (in točno to počne evropska politika). Ena rešitev je vojna, druga pa nekakšen Marshallov plan za vse tiste države in regije, od koder prihajajo ekonomski migranti in begunci. Najboljše zdravilo je preventiva, torej preprečevanje oziroma odprava vzrokov, zaradi katerih prihaja do selitev narodov. Če bi namreč ljudje v svojih domovinah dostojno živeli, uživali temeljno človeško dostojanstvo in spoštovanje, potem bi v Evropo prihajali kot turisti. Začudeni nad nenavadnim nasprotjem med čudovito arhitekturo in tehnologijo, ki zaznamuje to bogato Evropo, ter hladnimi, vase zaprtimi in egoističnimi domačini, na obrazih katerih se vedno redkeje pokažeta nasmeh in veselje.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
47
Vidne posledice nevidnega orožja
14
05.04.2020 11:00
Trenutna kriza je ob številnih okuženih v domovih za ostarele in ob splošnem eksistenčnem polomu upokojencev dobro pokazala, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Nebo se nam je v tem tisočletju že drugič zrušilo na glavo
6
05.04.2020 01:05
Sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do ozdravelega z virusom, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pandemija in partikularizem: Velike sile kljub koronavirusu še naprej bolj kot skupne zasledujejo svoje lastne interese
2
04.04.2020 11:40
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali bo človeštvo uspelo strniti vrste in ali so države v prizadevanjih za skupno dobro sposobne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
4
03.04.2020 22:27
Tistim, ki odločate o naših usodah danes in v bodočnosti, namenjam tole pisanje. Tudi mojemu prvemu delodajalcu dr.Dimitriju ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
13
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spletke na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje: Je bil izpad Ivana Eržena posledica sladkega maščevanja njegove predhodnice Nine Pirnat?
Uredništvo
Ogledov: 2,728
02/
"Lobiranje" za gradnjo avtosalona AC Pentlja vse bolj divje, javnim uslužbencem zdaj grozijo že kar po telefonu!
Uredništvo
Ogledov: 2,592
03/
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,005
04/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,597
05/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 1,261
06/
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
Igor Vlačič
Ogledov: 1,793
07/
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
Mark Stemberger
Ogledov: 1,363
08/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,776
09/
Kaj prinaša megazakon, "protikorona paket" v bilance gospodarskih družb?
Bine Kordež
Ogledov: 985
10/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,660