Tematika, ki se danes zapostavlja v javnem diskurzu in medijih, je tematika nasilja nad ženskami. Čeprav smo prav danes mnogo bolj kot kdajkoli poprej priča toliko različnim čustvenim izbruhom, ki jih lahko spremljamo po televizijskih zaslonih, medmrežnih portalih in radijskih postajah - pa umanjka v vseh teh površnih in površinskih polemikah uvid v kontekstualizacijo tega disurza, ki na plano bridko vleče ne samo vprašanje odnosa med spoloma, krizo spolne identitete in usmerjenosti, temveč tudi grabežljivost plitkega, homofobnega čenčanja o nečem, kar bi moralo po vseh merilih dobrega okusa ostati in za vedno biti pravica vsakega posameznika do privatnosti in skrite zasebnosti, do torej dostojnega življenjskega habitusa.

Da pa se vsa ta čreva visokoletečih feminističnih opazk o branjenju pravic žensk danes tako dobro javno tržijo in marketinško prodajajo na vsakem vogalu in kiosku, pa ni posledica nekega razsvetljenjskega momentuma, ampak mnogo bolj posledica in rezultat vulgarne, nasilne in fokusno usmerjene politične volilne propagande, ki smo ji seveda bili priča globalno gledano vsi po svetu in je potekala med volilno gonjo za predsedniškim stolčkom med Donaldom Trumpom in Hillary Clinton.

Vse kar je izkušenim, psihološko iztirjenim ameriškim marketinškim lutkam še ostalo, je ikoniziranje in seciranje vseh skritih kotičkov pravice do zasebnosti globalnega državljana, ki se mora ne glede na lastno veroizpoved in spolno usmerjenost danes opredeliti in javno izraziti o spolni usmerjenosti, spolnih navadah in manku. Tudi to moramo istočasno vzeti na znanje in skušati kontekstualizirati ta diskurzivni momentum, ker se nahajamo v času vzpona korporativističnega imperija, ki golta še poslednje ostaline državnega aparata in svobodne politične sfere v zdravstvu, politiki, ekonomiji, sociali in kulturi. Mnogo resneje bi se morali začeti ukvarjati z vprašanji privatne lastnine, podkupovanjem vodilnih politikov, razraščanjem in nekaznovanostjo korupcije in večanjem kapitala, usmerjenega v propagando genetike, farmacije, informacijsko-komunikacijskih tehnologij in javnega sporočanja. Ker se javno sporočanje vse bolj prodaja in transformira ter trži v vizualno ter plitko poneumljanje državljanov v vseh državah današnjega globaliziranega sveta, se tako prav v vsakem kotičku tega sveta ljudje po svoje soočajo s problematiko padca javnega, državnega interesa ter korporativizacijo privatne sfere posameznika.

O tem je vsekakor potrebno začeti govoriti sedaj, danes, ko imamo še čas, da se kot državljani in člani družbe opredelimo, kakšno prihodnost hočemo za naše otroke ter za nas same in kako zajeziti meje korporativizacije, da se ne bomo tako brezglavo spustili v morebitni suženjski sistem razlaščanja, ki ga kapital vsem zbranim kar dobro že ponuja kot možnost in opcijo - kot eno izmed alternativ torej.

V vsej tej zgodbi med spoloma ne gre toliko za vprašanje, kdo s kom v postelji kaj počne, ampak gre za mnogo večje vprašanje prakticiranja teorij, ki bi moralo zahtevati pravico do individualnega dostojanstva, ki si ga zasluži vsako živeče bitje tega sveta, ne glede na spol, status, veroizpoved in politično usmerjenost. Vsakdo ima pravico svobodno izbrati, kakšno življenje hoče živeti, kakšna prepričanja hoče posedovati, istočasno pa ima tudi vso pravico do tega, da brani zasebnost lastnega doma pred vsiljivimi, "smart" tehnološko dizajniranimi gadgeti, ki morda - kdo bi vedel - vsebujejo tudi optične kamere in zvočnike za merjenje ikon, podob, temperature, kemijske zasnove in genetskih tveganj ter zgodovine. Če hočete ali nočete, smo na pragu korporativistične diktature globalnih ameriških, evropskih in azijskih korporacij, ki ne bo spraševala, kdo je kdo, kdo je v postelji s kom, kdo je kje rojen, ampak bo samo mehanično, digitalno in strojno uravnavala ekstistencialni momentum vsakdana skozi prizmo virtualne realnosti in umetne inteligence, pa če boste to kupili ali ne.

To so danes mejniki in upi, h katerim teži razvoj informacijsko komunikacijskih tehnologij in digitalnih naprav. To pa so tudi vprašanja, ki jih je treba zastavljati, postavljati in problemtizirati, ko se v praksi običajnega vsakdana številnih segmentov svetovne populacije - lepi in deli vse možne in nemogoče fotografje, posnetke in osebne podatke po spletu, ki je vedno bil in vedno bo pod nadzorom Amerike pa tudi Rusije, Kitajske in Indije. Zato je tudi potrebno odpirati vprašanja, problematike in dileme po izmenjevanju vsakih podatkov in informacij po medmrežju, ker kot pravi najbolj črni scenarij: Anything you say or do CAN and WILL be used against you in targeted advertisement.

Če bi torej danes morali pisati recenzije kulturne umetniške produkcije, bi se vsak izkušen popisovalec tega dogajanja znašel v veliki zadregi. Ne samo, da ne veljajo več koncepti Oscarja Wilda (ki je trdil: Vsi smo v blatu, le da nekateri izmed nas gledajo zvezde), zadeve so postale mnogo bolj nevarne, zapletene in skrajne. Veljajo namreč mnogo bolj krute resničnostne predpostavke družbene realnosti, ki pa so skrite in zavite v vse prej kot zgodbo s srečnim koncem.

Srečnega konca namreč ni na vidiku - ne v odnosih med spoloma, ne v družbenih, delavskih, ekonomskih, socialnih in političnih odnosih. Nahajamo se namreč v mnogo bolj ljudožerskem blatu, ki s korporacijskimi posegi ne samo briše med javnim in zasebnim, privatnih in skrivnim - ampak še več: izsiljevanje jemlje za prvobitno pravilo današnje real-nacionalsocialistične družbene igre.

Če so potemtakem narodna gledališča res še poslednji ostanki boja in iger med spoloma, ki z naučenimi teksti in zgodovinskim uvidom dramaturških zgodb in metafor vsaj skušajo izobraževati javnost, ki še hodi v gledališča - pa se potem vsak državljan znajde v zadregi ob spremljanju medijev, javne televizije in časopisev. Časopisi so resda še poslednji ostanki nekoč mirne ter prodorne intelektualne refleksije, vendar je tudi pri časopisih postal odvisen način, na katerega jih berete. Forme in oblike člankov - kot tudi vizualne podobe ter oglaševanje - se v na papir tiskanih medijih razlikujejo v primerjavi z digitalnimi formami časopisnih portalov na spletu. Če odprete tipični slovenski časopisni portal na spletu, vas neizbežno presenetijo kratki trailerji, ki obljubljajo najnovejšo produkcijo filmske industrije Hollywooda. Seveda tudi to ni nič takega - vsaka časopisna hiša si mora priskrbeti svoj vir financiranja. Je hollywoodsko flmsko produkcijo in industrijo. Tudi pri tem verjetno različne generacije, starostne skupine in poklicni profili državljanov dilemo razumejo različno.

Mlajše generacije verjetno dileme sploh ne opazijo, medtem ko jo starejše razumejo kot modernistično razvojno kaprico, ki potrjuje, da je napredek končno prišel tudi v to državo. Percepcija napredka pa je zagotovo nekaj, kar potrebuje obširnejše znanje, problematiziranje ter kritično razumevanje. Je tisto nekaj, česar v bivši Jugoslaviji desetletja nazaj nismo zmogli dojeti, ne da bi pravočasno uspeli rešiti federativno ureditev bratstva jugoslovanskih narodov.

Kako potem se kaj naučiti šele iz Evropske Unije in njene delitvene ekonomije?