Komentar

Pes, zastava, dve čarovnici in degenerirana umetnost

Tudi letos je 8. februar upravičil svoj nesrečni sloves praznika kulture, utemeljenega na dnevu pesnikove smrti. V skoraj že tradicionalni manifestaciji postcankarjanskega pohujšanja je bila konservativna Slovenija zgrožena nad nagrajenkama Prešernovega sklada, kajti njuni dosežki na področju kulture za "podalpske čajankarje" niso nič drugega kot degenerirana umetnost.

09.02.2018 23:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   8. februar   kulturni praznik   Cankarjev dom   proslava   Maja Smrekar   Simona Semenič   Prešernov sklad   Cankarjev dom   čarovnice   degenerirana umetnost

Foto: arhiv portal+

Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice.

Osnovni problem vseh naših proslav, naj gre za tisto junijsko osamosvojitveno ali pa "Prešernovo" ob slovenskem kulturnem prazniku, je relativno preprost: že nekaj let po osamosvojitvi so izgubile svoj smisel in postale same sebi namen. Iz njih so scenaristi naredili zamorjene in abstraktne postmodernistične performanse, iz katerih sevata žalost in nekakšna tragičnost, ki bi jo človek pripisoval narodu brez države, hrepenečem po trenutku, ko se bo formiral v nacijo. Kar pomeni, da so ustvarjalci naših proslav nezavedno še vedno ostali zamrznjenu v nekakšni mentalni opoziciji. Da torej niso dojeli, da je Slovenija vmes že postala država in da v tem ni in ne more biti prav nič tragičnega. Verjetno se tu skriva bistveni del odgovora, zakaj naše državne proslave pravzaprav bolj spominjajo na žalne komemoracije kot pa na priložnosti za slavljenje zgodovinskih dogodkov, ki so usodno zaznamovali nacijo in državo.

 

Vendar se nočem spuščati v vsebino državnih proslav, ki so skozi leta vseeno odražale politične spremembe. Tudi to je svojevrstni fenomen, ki kaže na nezrelost državnih institucij. Kot da bi bila nacionalna kultura, če se omejimo na 8. februar, odvisna od aktualne politike oziroma stranke na oblasti! Na žalost proslave tega ne morejo zakriti. V minulih dveh desetletjih (in še nekaj letih) smo opazovali dva idejno zelo nasprotujoča si koncepta proslav. Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice. Drugače povedano, tistih nekaj let, ko je bila na oblasti desnica, so državne proslave odmevale v taktih rodoljubnih poskočnic, ki jih je zaokrožila otroška interpretacije pesmice Barčica po morju plava. Država na razvojni stopnji otroškega vrtca? No, so bili pa vsaj iskreni ... česar za levico ne bi mogli trditi. Njena bolezen je namreč cinizem. Tisti cinizem, zaradi katerega socialisti še danes ne zmorejo vzpostaviti ponotranjega duhovnega odnosa do lastne nacionalne države. Če bi ga, se levičarski antagonisti ne bi tako patološko delali norca iz države in njenih simbolov.

 

Da se paradigma ponavlja kot nekakšna samouresničujoča se prerokba, smo se lahko prepričali tudi letos. Osmi februar kot nacionalni kulturni praznik — mimogrede, svoji nekulturi navkljub smo bržkone še vedno edina država na svetu, ki ima takšen praznik — je vsako leto idealna priložnost za histerijo. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi Prešernovih nagrajencev. Kajti praviloma so med njimi tudi imena, ki burijo duhove, včasih pa celo tako vznemirijo naše pravičnike, da popolnoma izgubijo pamet in v slogu vaških opravljivk in moralistov iz Cankarjevih del pametujejo o zdravi in nezdravi kulturi, o dobri in slabi umetnosti ter o poštenih in državno subvencioniranih umetnikih.

 

Na tej točki iz načelne kritike državnih proslav in kulturne politike prehajamo v obrambo pravice do kulture in umetnosti na individualni ravni.

 

Letošnja "ljudska polemika" o Simoni Semenič in Maji Smrekar, nagrajenkah Prešernovega sklada, je namreč presegla najbolj pesimistične napovedi, kako zelo nizko lahko pade toleranca do umetnosti. Četudi bi bil prepričan, da si Semenič & Smrekar nagrade ne bi zaslužili - pa seveda nisem, lahko sem kvečjemu nevtralen oziroma neopredeljen -, pa bi jima moral že kot humanist in intelektualec stopiti v bran. Kajti ko se javna "razprava" enkrat spusti na nivo tridesetih let 20. stoletja, potem smo lahko prepričani, da je vrag odnesel šalo. Primitivna folklora plebejskega zgražanja, ki sta jo bili v nekaterih konservativnih medijih in na socialnih omrežjih deležni nagrajenki Simona Semenič in Maja Smrekar, namreč zahteva reakcijo, saj bi bil molk v bistvu potuha prebujajoči se bestialnosti, za katero smo nekateri naivno mislili, da je umrla s propadom totalitarnih režimov.

 

 

 

 

In s čem sta se tako pregrešili? Semeničeva se je zoper javno moralo doline šentflorjanske pregrešila že pred desetletjem, ko se je noseča fotografirala z nekoliko razrezano slovensko zastavo, pa tega ves ta čas nihče ni posebej izpostavljal. Smrekarjeva pa se je, vsaj tako smo razbrali v ogorčenem laježu pravičniških konservativcev in moralistov, v svojem umetniškem performansu preveč intimno zbližala s psom. Kakšno je umetniško sporočilo fotografije nosečnice, ki skozi izrezan grb na trobojnici kaže trebuh, za ugotavljanje greha ni pomembno. Kot so irelevantni tudi dosežki drugoobsojene prejemnice nagrade Prešernovega sklada. Kaj pa plebejce oziroma - sintagma je moja - podalpske čajankarje brigajo njeni umetniški dosežki v tujini (Ars Electronica), če pa je že fotografija njenega performansa, v kateri doji psa, preveč pohujšljiva, diabolična in pregrešna, da bi jo lahko tolerirali.

 

Naj na tem mestu kot kratko digresijo omenim dejstvo, da so na Slovenskem še pred dobrimi tristo leti izvedli enega zadnjih čarovniških procesov v Evropi; v Ribnici so leta 1701 usmrtili Marino Češarek, nosečo mati šestih otrok, ki je najprej zanikala, da je čarovnica. Šele ko so jo pošteno mučili, je priznala krivdo in si prislužila smrt.

 

 

***

 

Dragan Živadinov je julija lani na portalu+ objavil kolumno Pasji rekviem za prihodnost (vir), v kateri je opisoval tudi performans Maje Smrekar, zaradi katerega je zdaj v zraku pol Slovenije. Misel, ki jo povzemem iz njegovega pisanja, se glasi: 

 

"Ne obstaja dobra ali slaba umetnost, obstaja le umetniško delo, ki je blizu resnice ali zelo oddaljeno od nje."

 

Jasno je, da so se nad Draganovo kolumno že takrat hudo usajali nekateri spletni komentatorji, njihov edini argument, s katerim so se spravili nad Majo Smrekar — in bi se, če bi imeli priložnost, zagotovo tudi na Simono Semenič zaradi preluknjane zastave —, pa mi še danes odzvanja v ušesih: umetnost je stvar prostega časa, nobene logike ni, še manj moralnega imperativa, da bi moralo 99% državljanov proti svoji volji financirati življenjski stil 1% tistih, ki želijo biti umetniki. A pridigarska vznesenost se tukaj še ne ustavi. Dežurni moralisti, ki se politično-ideološko opredeljujejo kot antikomunisti in antilevičarji (v resnici so tudi najhujši antiliberalci, torej konservativci, skratka podalpski čajankarji), namreč sveto verjamejo, da umetniki, ki jih javno sofinanciramo davkoplačevalci, v bistvu kradejo naš denar, ki ga potrebujejo za svoj lagoden način življenja in potovanja na tuj račun po razstavah in drugih kulturnih dogodkih ... Od tu do ideološke polarizacije je pot kratka; podalpski čajankarji slovenske kulturnike sovražijo tudi zato, ker se "intimno nikoli niso odpovedali komunizmu". Zaradi tega so ti kulturniki tudi paraziti, saj živijo na račun drugih. Njihova ustvarjalnost je bedna, degenerirana, kajti če ne bi bila, potem bi lahko od nje živeli in ne bi potrebovali subvencij države...

 

 

***

 

Dilema, pred katero stojimo, ko gre za vprašanje kulture in umetnosti, je zaradi verbalne agresivnosti podalpskih čajankarjev danes še kako aktualna: molčati ali spregovoriti? Če se ne bomo opredelili do svobode umetniškega ustvarjanja in spoštovanja človekovega osebnega dostojanstva, lahko hitro zdrsnemo na zgodovinski preizkušnji. Kajti kaj pa je govorjenje o parazitskih kulturnikih, marksistih, komunistih in "izrojenih" umetnikih drugega kot restavracija nacionalsocialistične entartete Kunst (izrojene umetnosti), s katero so rjavosrajčniki pod vodstvom Josepha Goebbelsa v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz nemških institucij odstranili okoli 650 "izrojenih del"?!

 

Izživljanje nad umetniki, ki jih tisti, ki jih sodobna umetnost sploh ne zanima, v bistvu razglašajo za degenerirance, izrodke, nas vrača v čase totalitarne družbe, ko je samooklicana vrhovna avtoriteta ljudem predpisovala, kaj je zanje prav in kaj narobe, kaj je lepo in kaj grdo ter - v skrajni konsekvenci - celo to, kdo ima pravico do življenja, koga pa čaka smrt v koncentracijskem taborišču, gulagu ali kakšni jami hudega imena.

 

 

Simona Semenič in njena fotografija, ki vznemirja podalpske čajankarje.

 

 

Podalpski čajankarji dobro vedo, kako lepo se njihove ideje o degenerirani umetnosti in parazitskih kulturnikih skladajo s tezo o t.i. izrojeni levici, ki uničuje Slovenijo, zato so zaigrali na strune šoka in potrebe po kazni. Njihova logika je enostavna in Slovencem, ki so na splošno precej konservativni, sploh ko gre za vzgojo, v bistvu pisana na kožo: velika večina tako ali tako nima pojma, kdo sta neke dramatičarka in performerka, saj jih tovrstna umetnost sploh ne zanima. Pač pa razumejo potrebo po kaznovanju nekoga, ki naj bi onečastil njihov svet simbolov. Država ima podobno simbolno vrednost kot starši - in obe umetnici sta v njihovih očeh zagrešili prav to, načeli sta avtoriteto staršev, zato mora priti do kaznovanja kot vzgojnega momenta. 

 

Simona Semenič in Maja Smrekar imata srečo, da sta se rodili dobrih tristo let po zadnjem čarovniškem procesu pri nas. Če se ne bi, bi ju sežgali na grmadi ali pa vsaj obglavili. Degenerirana umetnost je hudičevo delo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
43
"Slovenija bo socialistična, ali pa je sploh ne bo!"
14
22.05.2018 00:30
Vse kaže, da se bo Slovenija po letošnjih volitvah znašla na razpotju: ali naj se vrne v socializem, ali naj napreduje po poti ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Če "zmagovalec" Šarec ne bo takoj začel silovito napadati Janše, potem bo 3. junij njegov Stalingrad
23
20.05.2018 23:53
Predvolilne ankete z vzorcem 700 in še nekaj vprašanih so očitno deplasirane. Ne morejo napovedati rezultata volitev, ki bodo 3. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Uničenje otroške kardiologije v UKC Ljubljana in posledice za slovensko pediatrijo so dolgoročna nacionalna katastrofa!
13
18.05.2018 23:59
Normal 0 false false false EN-US JA ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Vse kaže, da penzionist Burger prvič v življenju ne bo šel na volitve!
9
16.05.2018 06:00
Korak k demokraciji, ki v Sloveniji najbolj manjka, je boljša komunikacija med nosilcem odgovornosti za reševanje določenega ... Več.
Piše: Miha Burger
Zakaj hočemo verjeti, da bodo novi obrazi v politiki dejansko prinesli zrelost in modrost?
17
15.05.2018 00:38
Nihče ne spremlja politike. Tako kot nihče več ne gleda TV oglasov. Realnost je postala fluidna. V času digitaliziranega sveta ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Zakaj je ob varstvu pravic neizbranih kandidatov za varuha konkurence umrla pravna država
3
13.05.2018 23:59
Na portalu+ smo že pisali o tem, kako malomarno - verjamem, da celo naklepno - so se gospodarski minister Zdravko Počivalšek in ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Gibanje #MeToo: Žensko vprašanje je namreč mnogo več kot nastop na odrskih deskah in kazanje belega ženskega telesa
4
13.05.2018 10:26
Tarana Burke je ženska v univerzalnem pomenu besede, ki se je začela boriti za človekove pravice že, ko je bila stara 14 let in ... Več.
Piše: Ariana Ferfila
Dosežki Milojke Kolar Celarc so vidni zlasti na slovenskih pokopališčih in v marinah na Jadranu
9
12.05.2018 07:45
Ko misliš, da si že vse videl in vse slišal, stopi pred kamero Aleš Šabeder, generalni direktor UKC Ljubljana. In pove, da resno ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Referendum o Janezu Janši - to je največji intelektualni domet slovenske levice!
33
10.05.2018 23:59
Jankoviću in Erjavcu, temu najnovejšemu dvojčku politične premetenosti, pa tudi Židanu, Cerarju in predsednikom strank, ki se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Diletantizem v slovenski politiki: Bolje naš bedak kot njihov učenjak!
9
08.05.2018 21:43
Bolje naš bedak kakor njihov učenjak je izboljšan prevod nekega precej nespodobnega izreka iz arzenala italijanske strankarske ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prvo veliko soočenje na nacionalki: Če bi Janša manj govoril in se več smejal, bi SDS gladko zmagala!
26
08.05.2018 01:10
Včerajšnje veliko soočenje kar dvajsetih predsednikov strank na nacionalki je bilo sumljivo mirno in nekonfliktno. Tako zelo, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
(Pred)volilna glosa: Tudi v Sloveniji imajo oblast politične stranke, mar ne?
10
06.05.2018 23:55
Analiza rezultatov zadnjih volitev v Državni zbor pokaže, da se temeljna ustavnopravna načela, povezana z volilnim sistemom, ... Več.
Piše: Zoran Božič
Če vas glede zdravstva ponovno želijo pripeljati žejne čez vodo, potem ne pozabite, da boste verjetno tudi vi nekoč končali v bolnišnici
4
05.05.2018 08:00
Normal 0 false false false EN-US JA ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Slovenska bipolarnost: noro zaljubljeni v leni socializem, obenem pa bi uživali kapitalističnem materializmu
19
04.05.2018 12:15
Pred prvomajskimi prazniki sem imel intervju za švicarski nacionalno radiotelevizijo SRF in med odgovarjanjem na vprašanje, kaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kakšna je politična prihodnost Slovenije?
8
02.05.2018 21:45
Zdi se mi, da je bila zadnja slovenska vlada relativno neuspešna. V tem me podpira tudi javno mnenje v sedanjih mnenjskih ... Več.
Piše: Keith Miles
Realnost predvolilnih obljub: nekaj mitov in legend
7
01.05.2018 20:27
Prvi predvolilni nastopi kažejo, da bodo na ekonomskem področju igrale pomembno vlogo predvsem tri teme: javni dolg, demografska ... Več.
Piše: Bine Kordež
"46% uporabnikov pametnih telefonov meni, da brez telefona ne bi moglo živeti"
0
30.04.2018 22:05
Marca leta 2016 je izšel znanstveni članek na temo relacij med smislom življenja, čustvi in psihološkimi motnjami v prizmi ... Več.
Piše: Ariana Ferfila
Balkanske provokacije: Tudi čefurji pijejo laško, mar ne?
11
29.04.2018 20:59
Odprtost ali nacionalizem, saj je vseeno. Ne eno ne drugo ne ponuja odgovora na vprašanje, ali bi podobno reklamo - denimo ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Mesec pred volitvami se vsi spoznajo na zdravstvo. Dan potem pa le še na provizije.
5
27.04.2018 23:01
Med vsemi strankami bodo v laganju in zavajanju očitno šli tokrat najdlje Socialni demokrati. Kar je na nek način tudi logično. ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Opešana demokracija: 27. april in konec demokratičnega stoletja
7
26.04.2018 22:45
V teh dneh naj bi praznovali ustanovitev Osvobodilne fronte, čeprav ni bila osvobodilna, ampak vsaj do Hitlerjevega napada na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Če "zmagovalec" Šarec ne bo takoj začel silovito napadati Janše, potem bo 3. junij njegov Stalingrad
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.583
02/
"Slovenija bo socialistična, ali pa je sploh ne bo!"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.666
03/
Jankovićeva "beatifikacija" trde levice: Janez Kocijančič je postal častni občan Ljubljane
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.427
04/
Zdaj že nekdanji premier Miro Cerar si je za blejski strateški forum izplačal 3,20 evrov dnevnice
Uredništvo
Ogledov: 2.019
05/
Dosežki Milojke Kolar Celarc so vidni zlasti na slovenskih pokopališčih in v marinah na Jadranu
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.910
06/
Uničenje otroške kardiologije v UKC Ljubljana in posledice za slovensko pediatrijo so dolgoročna nacionalna katastrofa!
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1.792
07/
Zakaj hočemo verjeti, da bodo novi obrazi v politiki dejansko prinesli zrelost in modrost?
Igor Vlačič
Ogledov: 1.251
08/
Vse kaže, da penzionist Burger prvič v življenju ne bo šel na volitve!
Miha Burger
Ogledov: 1.203
09/
Zakaj je ob varstvu pravic neizbranih kandidatov za varuha konkurence umrla pravna država
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.196
10/
Referendum o Janezu Janši - to je največji intelektualni domet slovenske levice!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 4.575