Komentar

O argumentih proti zvišanju plač javnega sektorja

Visoka pričakovanja in zahteve za dvig plač javnega sektorja so razumljivo sprožile tudi veliko nasprotovanja. Tako smo lahko prebrali kar nekaj argumentov, s katerim je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) dokazovala, da so zahteve neupravičene in da je masa plač v javnem sektorju celo previsoka glede na sposobnosti našega gospodarstva. Srž takšnega razmišljanja se skriva pravzaprav v izjavi gospodarskega ministra, da "v vladi poteka ustvarjalni konflikt proizvodnega in potrošnega sektorja". Poglejmo to izjavo in nekaj argumentov GZS nekoliko podrobneje.

12.02.2018 01:12
Piše: Bine Kordež
Ključne besede:   javni sektor   plače   zaposleni   gospodarstvo   Zdravko Počivalšek   proizvodnja   zdravstvo

Foto: Bobo

Produktivnost v predelovalni dejavnosti se je v zadnjih desetih letih povečala kar za 22 %, v javnem sektorju pa celo padla za 3 %. Iz tega seveda sledi logičen sklep, da so zahteve o povišanju plač javnih uslužbencev neupravičene, če pa je njihova učinkovitost v tem času celo upadla. Toda z izračunom produktivnosti v javnem sektorju je nekaj težav.

Po mnenju ministra Zdravka Počivalška ter tudi večine gospodarstvenikov imamo torej gospodarske dejavnosti, ki proizvajajo, ustvarjajo, na drugi strani pa dejavnosti, ki ta ustvarjen dohodek trošijo, zapravljajo. Ker največji del javnega sektorja predstavljajo zaposleni v izobraževanju in zdravstvu, takšno razmišljanje pomeni, da lahko zaposleni v šolah, bolnicah ali tudi na policiji in občini zaslužijo (potrošijo) toliko, kolikor gospodarstvo ustvari. Takšno sklepanje seveda ima svojo logiko, ampak je temu res tako? Kakšna je pravzaprav razlika v ustvarjanju ali trošenju med zdravnikom, ki operira kolk za denimo tisoč evrov, in slikopleskarju, ki nam za ta denar prebeli stanovanje? Res slednji ustvarja, kar potem zdravnik potroši? Slikopleskar se seveda uvršča v sektor gospodarstva, ki ustvarja dodano vrednost, a tudi zdravnik je s svojim posegom na podoben način ustvaril dodano vrednost. Razlika je dejansko samo v tem, da smo slikopleskarja plačali iz neto prejemka, zdravnika pa iz zdravstvenega zavarovanja, ki pa nam ga je delodajalec že odtegnil od našega celotnega zaslužka (bruto plače).

 

Povprečen Slovenec od svojega bruto zaslužka danes namenja okoli 120 evrov mesečno za vse zdravstvene storitve, ki jih uveljavlja preko obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja. To so sredstva, s katerimi pravzaprav plačujemo storitve zdravnikov in medicinskih sester, podobno kot slikopleskarja iz neto plače. S plačilom DDV ob nakupu blaga pa na primer učitelje in policiste. S tega vidika gre ne torej za dilemo, koliko si teh storitev lahko privoščimo, temveč gre bolj za to, koliko smo od svojega celotnega zaslužka pripravljeni plačati za eno ali drugo storitev. Torej koliko bomo namenili na primer za nakup in vzdrževanja avtomobila (zanj daje povprečni Slovenec prav tako okoli 120 evrov mesečno), koliko pa za zdravstveno oskrbo. Gre pač za delitev ustvarjenega dohodka, v katerem lahko namenjamo za te potrebe več ali pa manj, odvisno od prioritet.

 

Znesek za zdravstvo ter tudi druge skupne potrebe ni nekaj, kar je omejeno s skupnimi zaslužki, temveč posledica odločitve, koliko bomo pač namenili za te potrebe. In tako kot danes ob višjih zaslužkih namenjamo več za nakup avtomobilov, bi se seveda lahko odločili, da bomo mogoče namenili več za zdravstvo, če z oskrbo nismo zadovoljni. Dejansko tako zdravnik kot šolnik ne trošita ustvarjenega nič drugače kot slikopleskar ali gostilničar, temveč vsi opravijo storitve, ki jih plačamo iz ustvarjenega zaslužka - ki pa ga na drugi strani vsi navedeni tudi ustvarjajo. Pri tem se ne spuščam v splošno prepričanje, da zdravstvo dela neracionalno, da se krade in podobno. A zanimivo - ko gremo potem (zaradi čakalnih vrst) k specialistu in za 15 minutni pregled plačamo npr. 120 evrov, le redko slišimo pritoževanje o njegovih zaslužkih.

 

Zanimivi so tudi poudarki Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), s katerimi poskušajo dokazati, da so zahteve javnega sektorja neupravičene. Na primer podatki o višini plač, po katerih so povprečne plače v javnem sektorju danes kar 390 evrov višje kot v zasebnem. Seveda pri tem izpuščajo višjo izobrazbeno strukturo zaposlenih v javnem sektorju. Če na primer primerjamo povprečno plačo zaposlenih z višjo in visoko izobrazbo, je ta v javnem sektorju okoli 5 % nižja kot v zasebnih družbah in enako velja tudi za zaposlene s srednjo in poklicno izobrazbo. Tudi v tej skupini je povprečna plača zaposlenih v javnem sektorju okoli 5 % nižja kot zaposlenih s takšno izobrazbo v zasebnem sektorju. So torej plače v javnem sektorju višje ali nižje?

 

Zanimiv je tudi argument GZS o tem, kako se je produktivnost v predelovalni dejavnosti  (industriji) v zadnjih desetih letih povečala kar za 22 %, v javnem sektorju pa celo padla za 3 %. Iz tega seveda sledi logičen sklep, da so zahteve o povišanju plač javnih uslužbencev neupravičene, če pa je njihova učinkovitost v tem času celo upadla.

 

A z izračunom produktivnosti je v javnem sektorju nekaj težav. V gospodarstvu se gibanje produktivnosti meri kot sprememba dodane vrednosti na zaposlenega, ki zajema tako plače, amortizacijo, izdatke za obresti ter dobičke. Več ko v gospodarstvu s proizvodnjo izdelkov zaslužijo oz. to naredijo z manj ljudmi, višja je rast produktivnosti in potem lahko več namenjajo tudi za plače (ter za dobičke). Kako pa merimo produktivnost v javnem sektorju? Seveda nikjer ne boste zasledili podatka o številu opravljenih posegov v zdravstvu, obsegu prenesenega znanja na učence ali opravljenih intervencij policistov, predvsem tega ne znamo zmeriti s tržno vrednostjo teh storitev. Ustvarjena dodana vrednost v teh službah - torej v dejavnostih javnega sektorja - so pravzaprav plače zaposlenih ter amortizacija, ki edine tvorijo ceno oziroma vrednost teh storitev. Dobička te dejavnosti ne izkazujejo, niti ne plačujejo obresti.

 

Obseg opravljenega dela in s tem produktivnosti zaposlenih v javnem sektorju se sicer meri z obsegom opravljenih del, a vrednost teh del je določena v višini plač. Ne tako kot v gospodarstvu, kjer se meri preko vrednosti, zaslužene na trgu. Statistično produktivnost zaposlenih v javnem sektorju narašča sorazmerno z naraščanjem njihovih plač in seveda obratno. In če so realne plače v javnem sektorju po letu 2009 (po Virantovi reformi) padle, je v skladu z metodologijo  uradnega izračuna dodane vrednosti in produktivnosti upadla tudi produktivnost javnega sektorja.

 

Zaradi takšnega načina izračuna produktivnosti seveda ne smemo uporabiti gibanja tega kazalca kot argument proti dvigu plač. Če plače znižamo, pade tudi produktivnost, če pa jih zvišamo, pa bo porasel tudi kazalec produktivnosti.

 

Kot argument proti dvigu plač je bilo izpostavljeno tudi povečanje števila čakajočih na zdravstvene posege. Po objavljenih številkah danes res čaka na pregled več ljudi kot nekdaj - vseeno pa to še ni podatek, da pa je danes opravljeno manj pregledov ali posegov kot pred leti. Mogoče je danes potreb bistveno več in je to kljub večji aktivnosti zdravstva povzročilo tudi povečanje števila čakajočih. Seveda je to lahko samo sklepanje, a "produktivnost" bi morali meriti z opravljenimi posegi in pregledi in ne na osnovi neopravljenih. Tudi v gradbeništvu morajo danes investitorji zaradi povečanja potreb dobesedno čakati, da dobijo izvajalce (vrsta "čakajočih" je precej večja kot leta 2010), pa zato še nihče ne sklepa, da danes gradbeništvo naredi manj kot v prvih letih po krizi.

 

Nekaj navedenih primerov kaže, kako se lahko sicer točni podatki zlorabijo. Če gre pri predlogih javnega sektorja res za kar milijardo evrov težke zahteve, je to seveda popolnoma nerealno, saj bi to pomenilo preko 20-odstotni dvig celotne mase plač, ki se izplačujejo preko sistema javnih financ. Vseeno pa bi moralo nasprotovanje takšnim pričakovanjem vseeno temeljiti na realnih številkah in argumentih. V tem primeru bi mogoče celo hitreje dosegli kak sprejemljiv in izvedljiv dogovor.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Diplomatski spin "Kapitana Amerike": Kako je zunanji minister Miro Cerar "resno opozoril" Washington
12
16.12.2018 18:00
Cerarjevo srečanje z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom bi ostalo marginalno, če pozornosti ne bi vzbudila dva podatka: da ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Avgust Černigoj in Edvard Zajec, učitelj in učenec
1
16.12.2018 00:00
Edvard Zajec vgrajuje tehnologijo v človeško oko. Ne oponaša, predvsem s strojem preračunava. Če je didaktika XX. stoletja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
20
12.12.2018 20:45
Želje po objektivizaciji negativne utopije sovražnega govora so bodisi neuresničljive, če ta paradoks razumemo, bodisi vodijo v ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
3
10.12.2018 22:37
Televizijske hiše v poročilih iz Francije predvajajo protestne izjave, ki se jih spominjamo iz časov vladeAlenke Bratušek: Vlada ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
26
09.12.2018 18:00
Sovražni govor je vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli, z namenom pridobitve osebne koristi diskreditacije, ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
5
08.12.2018 12:00
25. novembra 2018 je v mestuSyracuse, v ameriški zvezni državiNew Yorkumrl velikan svetovne umetnosti, začetnik računalniške ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
25
06.12.2018 23:45
Kratko provokacijo o sovražnem govoru, ki jo je objavil portal+ razumem kot prispevek k javni debati o tej temi. Javna debata je ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
29
05.12.2018 22:04
Zelo nevarna značilnost samodeklariranega mnenjskega pluralizma je, da se v odsotnosti opinion makerjev , torej osebnosti z ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
"Bolj ko je država demokratična, težje je kaj impresivnega narediti …"
10
03.12.2018 22:00
Demokracija ni razvila orodja za pogovor s pogumnimi idejami. Ne samo na področju arhitekture državnih projektov. Ni razvila in ... Več.
Piše: Miha Burger
Bodo nacionalne države v "bruseljskem cesarstvu" sploh še kdaj suverene?
5
02.12.2018 20:37
Diskusija o Brexitu poteka z nastavljenimi - in ne izvoljenimi - birokrati v Bruslju. Dostikrat slišim, da so ti uradniki ... Več.
Piše: Keith Miles
Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je bil Bernardo Bartolucci
9
02.12.2018 06:00
Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Boj za Istrabenzove hotele: Kdo bo obvladoval pomemben del slovenskega turizma
6
30.11.2018 21:00
Zgodba o prodaji Istrabenzovih hotelov je očitno dosegla vrelišče. Na to kaže tudi naša neuradna informacija, da naj bi že v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Medijski aktivizem v lokalni politiki: Janković da, Popovič ne?!
17
27.11.2018 20:00
Kar je dovoljeno Zoranu Jankoviću, ne velja za Borisa Popoviča. Medijski mainstream je vzpostavil nove, povsem subjektivne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Če spodbujaš totalitarne metode, se lahko zgodi, da bodo te enkrat uporabljene proti tebi
22
26.11.2018 23:59
Pričujoči prispevek objavljamo do preklica, kajti za vsak primer smo ga poslali tudi predsedniku vlade Marjanu Šarcu, da ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Volitve so za nami in vsi smo zmagovalci ...
3
26.11.2018 13:00
Zmagovalci so tisti, ki so postali župani, zmagovalci so tisti, ki niso postali župani, saj jim ne bo več treba dajati nemogočih ... Več.
Piše: Ivan Simič
Odprto pismo ministru za zunanje zadeve dr. Miru Cerarju pred obiskom Albanije
5
25.11.2018 23:59
Zakaj so za Vlado Republike Slovenije okoljski projekti v državah Zahodnega Balkana pomembnejši od projekta širitve mreže ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Danes ne more biti več zakonodajalec jezika ruralna druščina
1
25.11.2018 12:00
Kaj je to, kar je izoblikovalo poetično in avantgardistično repliko, da skozi usta najmlajše igralske generacije zveni tako ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Oh, to naše šolstvo: Kratka anekdota o tem, da ima avtoriteta vedno prav
4
22.11.2018 23:59
Čeprav šola prenekaterim staršem povzroča sive lase, se včasih lahko na njen račun tudi nasmejimo. Priporočam vam, da to ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
12
19.11.2018 00:41
Bolj kot gladka zmaga Zorana Jankovića je presenetljiva visoka podpora njegovi listi, ki bo ponovno z absolutno večino vladala v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
13
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kako resno je bila v proteste v Franciji vpletena islamistična Muslimanska bratovščina?
Uredništvo
Ogledov: 2,208
02/
Diplomatski spin "Kapitana Amerike": Kako je zunanji minister Miro Cerar "resno opozoril" Washington
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,969
03/
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,184
04/
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,622
05/
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
Andrej Drapal
Ogledov: 1,180
06/
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
Andrej Drapal
Ogledov: 2,198
07/
Proračunske sladkosti: O milijardi evrov boljših javnih financah
Bine Kordež
Ogledov: 801
08/
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,096
09/
Kako so na Slovenskem knjižnem sejmu zaklenili vrata in z varnostniki preprečili neprijetna vprašanja Zaharju Prilepinu
Olga Moroz
Ogledov: 2,911
10/
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,765