Komentar

Digitalizirani krasni novi svet: Panika je idealen konj za mobilizacijo ljudi

Starejše generacije ne zmorejo razumeti, da se znanje nalaga, obnavlja in kopiči ves čas. Prav to je tisto, kar omogoča razvoj ter izmenjavo znanja univerzitetnih profesorjev, raziskovalne vneme magistrskih in doktorskih študentov. Žal 60- in 70-letniki v tej bitki konzumiranja, reflektiranja in mapiranja znanja danes ne morejo več parirati mlajšim.

31.03.2018 15:59
Piše: Ariana Ferfila

"To, kar od prednikov si dedoval, pridobi, da ne bo ti tuje!" (S. Freud, Očrt psihoanalize, 1938) 

Postfaktična trumpovska volilna propaganda je za seboj pustila nemalo sledi, katerih razsežnosti še danes odmevajo v medijih in tako rekoč po etapah kažejo digitalne smeti, ki pa so se kopičale že nekaj desetletij v javnem prostoru nacionalnih držav povsod po svetu, tudi zaradi uspehov procesa globalizacije in socialnih digitalnih omrežij. Z retoriko Donalda Trumpa in z njegovimi prosto-asociacijskimi, pozornost lepljivimi trditvami na javnih množičnih shodih so se izločili neki zelo osnovni problematični koncepti, kot na primer rod, razred, nacija in religija (da spola sploh ne omenjam), ki so prav v posameznikih s humanistično izobrazbo morali postopoma dati vedeti, da demokracija v današnjem, bolj ali manj digitaliziranem in globaliziranem svetu res več ne zveni tako, kot bi morala. Dalibor Milas, teolog in doktor na univerzi Karl-Franzens v Gradcu, na primer v 401. številki tednika Express zapiše bistveno:

 

"Principi širjenja propagande so v teh primerih konceptov enostavni: izkoristi se polovične podatke, začini se jih z lastnimi fantazijami, nato pa se jih plasira v različne medije na različne načine in sicer tako, da pri določenih delih populacije vzbudijo paniko. Prav panika je namreč idealen konj za mobilizacijo ljudi."

 

Razsežnosti problematičnosti diskurza, ki se je sprožil ob spremljanju neokusnosti ameriške volilne kampanije, so v premnogih nacionalnih državah sprožile ne samo val ogorčenja, ampak tudi val streznitve in morda indirektno tudi mnoštvo bolj ali manj skritih dolgoletnih želja in tendenc, da se dom tistih drugih, ki so ne-Američani, nikoli v prihodnosti ne bi spustil na tako nizkoten ameriški diskurzivni nivo. Hočete ali nočete so se morda prav kot pika na i temu fenomenu začela vrteti kolesja in pobude po odcepitvah (Katalonija), transformacijah (Ukrajina), političnih čistkah (Slovaška) - kot tista usodno privlačna želja, da se sedaj mora nekaj razčistiti. Kot pronicljivo omenja Milas:

 

"Ko torej bralec na lahko preleti nepreverjene in senzacionalistične novice iz interneta, poleg vseh preostalih mogočih informacij ostane le zmanipulirana in polinformirana žrtev lastne fikcije."

 

Seveda pa je problem dvojne narave. Ni tako nepomembno omeniti, da Američani kot ena najbolj digitaliziranih in naprednih sodobnih družb danes ne ločujejo več med privatno in javno sfero. Kar je torej privatno, je lahko javno skorajda brez dvoma. Danes je tudi zavoljo nacionalne varnosti skorajda tudi zaželjeno, da je tako. Da pa privatno življenje nekaterih ljudi zanima tudi širše mase, nam iz prve roke potrujejo prav trič-trač revije in rumeni tisk v množičnih nakladah, če je le družba kolikor toliko estradno zrela in razvita. Problematično v tej post-faktični, trumpovski dobi je predvsem to, da se je nepojasnljiv odpor do slišanega in videnega ter s predsodki kontaminiranega diskurza tekom trumpovske politične volilne kampanje v največji meri vzbudil prav v ljudeh, ki so paradoksalno najbolj vestni potrošniki simbolov, produktov, narativov in trendov ameriške izvozne kulture - globalno gledano. Ker če bi ljudje bolj številčno ter bolj kritično in distancirano prebavljali vse, kar jim je bilo ponujano preko javnih medijev v preteklih desetletjih in prodajano na trgu preko potrošniško zazibane mrzlice in nuje blagovnih nakupov, potem verjetno tudi to ogorčenje ne bi bilo tolikšno, kot danes je.

 

Sicer je danes vsesplošno znano, da večina ljudi izven Amerike Trumpa ne odobrava, slikajo ga kot nekakšno javno politično marioneto - čeprav mnogim ob tem umanjka večja količina politično-analitičnega znanja, ki bi se oddaljil od populističnih krilatic, ki jih Trump skorajda za lastno zabavo trosi naokoli. Istočasna pa je morda prav Trumpova retorika neka neverjetno sveža warholovska pogruntavščina nekega še prej nevidenega političnega komuniciranja, ki politiko oziroma zgolj banalno površje političnega javnega nastopanja približa prav vsakemu človeku, ki kar naenkrat razume stvar ne glede na spolzkost in tveganje tovrstnega početja ter grabljenje prej prostega prostora za bolj poglobljene analize in pisanje. Obenem se tudi skorajda ne opazi, da je družba, ki je Trumpa postavila na piedestal, pravzaprav sestavni del mnogo večje, gigantske mašinerije ustroja ameriške kulture ter pop glasbe, ki pa jo lastnoročno potrošniki globalno gledano konzumirajo na vsakem svojem koraku in posegu v denarnico: od jumbo plakatov, reklamnih vizualnih oglaševanj ob gledanju televizije, preko režiserskih zapletov in scenarijev za hollywoodske filme, potrošniške nuje, sloganov "zakaj ne kupovati ceneje?", vse do smart-telefončkov, kratkih oglasnih sporočilih na facebooku, you tube ali avtobusnem infokanalu.

 

Danes se tako zdi, da nastaja prav nek izrazito paradoksalni fenomen znotraj evropskih držav, ki tako ali drugače na političnem parketu zavračajo multikulturne, do drugih strpne ideje, se torej vse bolj ideološko-politično bližajo neki zaprašeni ideji čistosti in neomadeževanosti rodu, nacionalne entitete - obenem pa si prizadevajo za nemoten cash-flow, potrošništvo in rast bruto domačega proizvoda, torej linearnega kapitalističnega napredka in udobja za sistemsko neizločene. Če je že Milan Kundera davno nazaj napisal, da se stopnja demokracije ene družbe najbolj jasno kaže v odnosu, ki ga ima do svojih najbolj šibkih in ogroženih posameznikov, potem je lahko vsakemu Evropejcu danes že kristalno jasno, da monetarna unija, ki so jo sprva schengensko povezale prav Nemčija, Francija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg ni opravila svojega dela dovolj dobro in celostno, da bi vsaki naslednji pridruženi članici Evropske Unije v prihodnosti ponudila zadosten uvid v znanje, ki je potrebno, da bi vsaka naslednja nova članica postala tudi polnovredna partnerica prej omenjene peterke v pravem in celostnem pomenu besede in ne zgolj v bančnem krogotoku.

 

"Your enemies work for you when they unjustly persecute you. The seed of such unjust persecution is bitter, but the fruit of that bitterness is the sweetest." (A. Laskaratos, Reflections, 1921)

 

Nekaj pa je nedvomno potrebno omeniti in pojasniti na tem mestu. Namreč, četudi živimo v 21. stoletju in smo že pošteno zabredli v proces globalizacije, so koncepti humanistične narave, ki jih uporabljajo tudi vse evropske nacionalne države, s strani njihovih državljanov razumljene in kontekstualizirane drugače. Vzemimo samo dva pojma, kot sta družba znanja ter intelektualec, intelektualka.

 

Dostop do interneta, svetovnega medmrežja polnega informacij in vseh mogočih virov različnih narativov in diskurzov namreč še ne pomeni, da ima danes vsak dostop do pravih, relevantnih in preverjenih virov znanja. Struktura mišljenja in razvite refleksije je potrebna, ki se mora paralelno graditi skozi dolga leta, se napajati iz različnih virov, metod raziskovanja ter nenehno preizpraševati različna dognanja avtorjev iz različnih delov sveta, da bi potem mogli nekomu podeliti naziv posameznika, ki ima dostop do družbe znanja. Naš Andrej Blatnik, kot sam piše v časniku Delo na primer, ima zelo naivno idejo o statusu intelektualca danes, kot da bi bil ta status lahko pa podeljen vsakemu, ki v Republiki Sloveniji doseže določen nivo izobrazbe in šolanja ter je javno odobravan s strani že uveljavljenih glav.

 

Naj tu omenimo samo eno poglavitno razliko v razvitosti družb znanja v Evropi: v Sloveniji ni niti ene knjižnice, ki bi bila odprta v nedeljo cel dan. Na Nizozemskem, na primer, imaš več univerzitetnih podružnic manjših knjižnic, sredi centra mesta pa stoji knjižnica, ki je vsak delovni dan odprta do polnoči, ob vikendih pa žal samo do 22. ure.

 

Zakaj to omeniti? Zato, ker v naši državi starejše generacije ne zmorejo razumeti, da se znanje nalaga, obnavlja in kopiči ves čas. Prav to je tisto, kar omogoča razvoj ter izmenjava znanja univerzitetnih profesorjev, raziskovalne vneme magistrskih in doktorskih študentov. In … žal, 60. in 70. letniki v tej bitki konzumiranja, reflektiranja in mapiranja znanja danes ne morejo več parirati. Ne glede na to, da sistem, v katerem živimo, poudarja dolgo delovno dobo starostnikov, profesorjev ter takih in drugačnih elitnih veljakov, ne glede na to, da imajo prav ti stari veliko pomembnega znanja in modrosti -, pa se brez bistvenih virov novih idej, argumentov in dvoma družba znanja v Sloveniji ne more razvijati naprej. Takisto je hecna ideja, da so ljudje, delavci, mladi in študentje, ki odhajajo tako ali drugače s trebuhom za kruhom ali z glavo po knjigo v tujino, pravzaprav, iskreno rečeno, na istem, kot so bili bosanski gastarbeiterji po osamosvojitveni vojni v Sloveniji. Vsakdo, ki se ne zaveda tega dejstva, je rahlo neinformiran, naiven ali pa pač preveč zagledan v evropsko idejo mobilnosti in prostega pretoka znanja.

 

Kjer si rojen - toliko koštaš.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
2
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
13
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
7
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
14
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
20
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2,864
02/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,118
03/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,041
04/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,568
05/
Dan spomina na mrtve v deželi kosti ali kako so perfidno onemogočili komisijo za "reševanje vprašanj prikritih grobišč"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,024
06/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,721
07/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,262
08/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,128
09/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,141
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 8,464