Premier Marjan Šarec se je v daljšem intervjuju za portal Siol razgovoril tudi o tistih medijih in politikih, ki so v napadih nanj in na njegovo vlado najbolj "divji". Ob tem je dal tudi zanimivo primerjavo, ki je verjetno letela na SDS oziroma njenega voditelja Janeza Janšo, da ga namreč spominjajo na nekdanje vodstvo Nemške demokratične republike, ki leta 1989 ni dojelo, da ga je povozil čas in da večina ljudi, sploh mlajše generacije, pač razmišlja drugače.

Jelka Godec, poslanka SDS, na tviterju, o asociacijah, ki se ponujajo ob fonetičnem zapisu priimka avstrijskega kanclerja, ob katerih se je hahljal ves Balkan že v časih, ko je bil Sebastian Kurz zunanji minister.

Andrej Drapal, lobist, avtor in strokovnjak za PR, na tviterju o čedalje bolj agresivnem diskurzu, povezanim s fenomenom sovražnega govora.

Žiga Turk je v kolumni na Siolu opozoril na vik in krik, ki je pri nas nastal zaradi izjave "trenutno najbolj znanega javnega intelektualca" Jordana Petersona, češ da prvič nastopa v neki državi, ki je bila za železno zaveso. Reči nekaj takšnega v Sloveniji je vendar bogokletno. Žiga Turk ugotavlja, da so Slovenci za Petersonove ideje verjetno najtrši oreh na svetu. Še zlasti zato, ker so po letu 1968 "odprti za kulturni marksizem in frankfurtsko šolo, ki 'naprednih' idej ne vsiljujeta z močjo represivnega aparata države, ampak z njimi prekvasita šolstvo, univerze, medije in kulturo". Amen!

Boris Meglič, novinar in ustanovitelj portala+, na tviterju o tem, kako lider stranke Levica Luka Mesec nima najbolj razčiščenih pojmov okoli ekonomije, prava oziroma spoštovanja dogovorov.

Marko Crnkovič v kolumni na Foksupokus z naslovom V gobcih infohijen (...) ugotavlja, kako se je v naših medijih razpaslo medijsko ugonabljanje posameznikov; zadnji takšen primer si je privoščil Siol, ki se je spravil na ekonomista Jožeta P. Damijana - pravzaprav novinarski tandem Primož Cirman in Vesna Vuković - domnevno zaradi njegove možne kandidature za guvernerja Banke Slovenije. Damjanu so očitali, da ima kredit za hišo in lizing za avto, ko pa jim je skladno z zakonom o medijih poslal odgovor, mu ga Siol ni hotel objaviti.

Minister Marko Bandelli, ki je pred dnevi razburjal z vožnjo s policijskimi lučkami, je tokrat povedal nekaj pametnega, zaradi česar si zasluži biti v tej rubriki. Bandelli se je na tviterju odzval na tvit Gregorja Viranta, češ da socialistov ne moti revščina, moti jih bogastvo, tudi če je zakonito pridobljeno.

Maja Sunčič v svoji zadnji kolumni Kdo bo zmagal v Ljubljani: Kučan ali Janša? v tedniku Reporter ugotavlja, da sta si slovenska levica in desnica v nečem zelo podobni. Obe namreč do konca branita "svoje" kadre, pri čemer niti levice niti desnice ne zanimata resnica in pravica, pač pa zgolj in samo ideološka pripadnost: "Kdor se ne strinja, ga izločijo, povozijo, popljuvajo in spodijo stran – tudi v primerih najbolj spornih, celo kaznivih dejanj. Za levico in desnico velja enaka ideologija: ni pomembno, da je naš do vratu v blatu, samo da je naš!"

Erazem B. Pintar, nekdanji playboy, poslovnež in še kaj, je na Facebooku odpisal ekonomistu Jožetu P. Damijanu, ki se je na svojem blogu spravil nad peticijo podjetnikov, s katero so ti protestirali proti načrtovanim davčnim reformam nove vlade pod taktirko stranke Levica. Damijan je podjetniško peticijo namreč označil za manipulacijo za prikrivanje eegoističnih interesov podjetniškega sloja, Pintar pa mu je vrnil žogico.

Pater Tadej Strehovec, eden politično in družbeno bolj izpostavljenih duhovnikov, si je zaradi "lobiranja" za pravice nerojenih otrok prislužil kazenski pregon zaradi sovražnega govora, ki ga je prevzelo kar državno tožilstvo. V intervjuju za Reporter je Strehovec povedal, da je kazenski postopek zoper njega oblika pritiska na sodstvo z namenom izsiliti novo sodno prakso. Po njegovem mnenju je sporočilo pravosodja jasno: kdor se bo ukvarjal s pravicami nerojenih otrok in kdor se bo zavzemal za kristjane, ki na javnih površinah molijo za nerojene otroke, ga čakata medijski linč in sodni pregon zaradi "verbalnega delikta".

Filozof Darko Štrajn, v časih LDS celo liberalec, ki pa je kasneje postal levičar, je s to izjavo sijajno povzel bistvo orjaškega nesporazuma, s katerim se soočamo v tej državi: nerazumevanje razlike med javnim in zasebnim, med tistim, kar ustvari država kot skupnost, in tistim, kar ustvari posameznik oziroma podjetnik. Anomalije na Pedagoški fakulteti, ki spominjajo na zloglasne profesorske dodatke izpred nekaj let, se tičejo vseh nas, saj to fakulteto financiramo vsi davkoplačevalci, medtem ko je odločitev zasebnika, koliko nagrade si bo izplačal, izključni njegova in se vanjo nihče ne more vtikati. Profesor Štrajn, ki je sicer znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu, se s to izjavo pridružuje čarovniškemu plesu Levice, ki bi - podobno kot so maoisti na Kitajskem v nekem obdobju poskušali pobiti vse ptice - zasebni kapital in podjetništvo najraje spravila na takšen ali drugačen figurativni Goli otok.

Rado Pezdir je v svoji zadnji kolumni v Reporterju s pomenljivim naslovom "Dobro jutro, podjetniki! Levega gada s Šarčevih prsi ne bo mogoče enostavno iztrgati" upravičeno okrcal naše managerje, ki so se tokrat sicer še kar vidno razburili zaradi groženj stranke Levica z dvigom davkov na kapital. Toda taisti podjetniki so bili doslej praviloma tihe miške, ko je šlo za eksperimentiranja politike oziroma vlade na področju gospodarstva. Ali kot je zapisal Pezdir: "Kolikorkoli smo jim dopovedovali, da ne morejo biti pasivni opazovalci, ki se potem ne zmenijo z vlado za drobtinice, toliko manj so nas razumeli in bežali v zaledje..."

Aleš Zalar, nekdanji pravosodni minister, je na tviterju odkrito in predvsem jasno razkril Potemkinovo vas, imenovano sodni pregon zoper Andreja Šiška zaradi njegove vloge pri formiranju hudodelske združbe, v medijih zgrešeno imenovane "paravojaška formacija".

Rado Pezdir je v Reporterju prišel do zaključka, da se je Šišku pravzaprav treba zahvaliti, saj je njegova "gozdna" hudodelska združba razkrila popoln razpad varnostnega sistema v Sloveniji, kjer je policija osumljena korupcije, v Sovi pa stavkajo že tako dolgo, da se nihče več ne spomni, kdaj so pravzaprav začeli.

Žiga Turk, nekdanji minister, sicer pa profesor, tviteraš in kolumnist, je v zadnjem zapisu na Siolu seciral koalicijsko pogodbo bodoče vlade Marjana Šarca in ugotavljal, kje vse se skriva socialistična miselnost.

Marjana Šarca precej ljudi z zanimanjem posluša. Malce težje je doumeti, kaj je želel povedati, sploh če beremo prepise njegovih izjav. Spodnja dokazuje, da možakar še pred nastopom premierske funkcije ustreza definiciji politika: veliko govori, pa nič ne pove. Toda pri Šarcu vidimo še en, precej hujši problem: pozorno branje njegove izjave nas zbega, ker nikakor ne uspemo izluščiti, kaj za vraga je bodoči gospod premier, ki bo čez nekaj let predsedoval Evropski uniji, sploh hotel povedati. Na portalu+ resno razmišljamo, da bi zbrali sredstva in mu plačali osnovni tečaj retorike, za nadaljevalnega pa lahko začnemo zbirati plastične zamaške.

Bojan Dobovšek, predsednik stranke Dobra država, je prišel do zaključka, da nastajajoča vlada Marjana Šarca razen njegovim osebnim ambicijam najbolj ustreza lobijem, ki iz zakulisja upravljajo z državnim premoženjem in skrbijo, da jih bomo davkoplačevalci s preplačanimi investicijami še naprej nesebično financirali.

Novica Mihajlović, novinar in komentator časnika Delo, na tviterju o (ne)razočaranju Marjana Šarca, ki deluje kot neuspeli ženskar in samega sebe prepričuje, da mu bo nekoč le uspelo...