Kopenhagenski kriteriji za vstop v Evropsko unijo vključujejo preverjanja, ki se nanašajo na ločitev prava od politične kontrole, so znani kot vladavina prava (rule of law). To demokratično zamisel, ki izvira še iz Stare zaveze, je zlasti razlagal že Aristotel v Politiki. Resda je slavni filozof John Locke, ki je imel velik vpliv tako na ameriško kot na francosko ustavo, trdil, da "konec prava ne pomeni ukiniti ali brzdati, temveč ohraniti in razširiti svobodo". Ločitev, ki jo zahtevajo kopenhagenski kriteriji, naj bi zagotovila neodvisno sojenje sodišč, kajti v komunističnih državah je bilo pravo stvar partijske kontrole. Zato je pogosto prihajalo do zlorab postopkov in razsodb, pri tem pa ne smemo pozabiti na zlorabo običajnih dokazov in pričevanj v svobodni družbi.

Dokazi so se zbirali na tak način, da so mnogi komentatorji in akademiki opozarjali na "primanjkljaj v izvajanju zakonov", ki bi ga morda lahko primerjali z "demokratičnim primanjkljajem" v delovanju EU. Ker je ustvarila kriterije EU, je očitno na njej, da ob podpori starih prvotnih članic zagotovi, da vladavina prava ne bo samo prazno besedičenje.

Dovolite mi, da usmerim vašo pozornost na različne komentarje strokovnjakov skozi leta. Pred zlomom komunizma je David Boucher, strokovnjak za evropske zadeve, v svojem članku iz leta 1989 o vladavini prava izjavil, da "je v nevarnosti, da postane zgolj simbolična". In tako se zdi v bruseljskih hodnikih. Eno je napisati zakon, vendar je jasno, da bi se ga moralo redno nadzorovati, skupaj z izobraževanjem in učinkovito administracijo; pri čemer se ne sme pozabiti, da so sprejemljive samo odločitve, ki temeljijo na dokazih. Boucher je imel prav v svojih zapažanjih; Profesor Uzelac* iz zagrebške pravne fakultete je leta 2010 zapisal, da je neodvisnost sodstva postala "bolj fraza kot resničnost".

Povsem jasno je, da številni sodniki iz nekdanjih komunističnih držav rabijo preusmeritev, če želijo izpolniti kriterije, toda prednost v tranzicijskih procesih so imele ekonomske zadeve in ustavne forme. In to celo v taki meri, da je tako pomembna ustanova, kot je Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), lahko leta 2000, desetletje po vrnitvi demokracije, izjavila, da "a priori ni jasno, ali imajo zakonodajne reforme ob odsotnosti dolgoročnih reform želeni učinek na pravne institucije in sodne postopke". Svetovna banka pa je v svojem poročilu o sodnih sistemih leta 2005 zapisala, da organizacijski procesi za izboljšanje delovanja sodišč niso bili del reformnih prizadevanj.

Neuspešnost reform se nadaljuje v današnje dni; posledica neuspeha EU pri nadzoru je npr. poljska vlada, ki je vzela ukrepe proti nereformiranim nekdanjim komunističnim sodnikom v svoje roke. S tem je razjezila v EU, toda krivda slednje je večja. Lahko bi ločila poljske politike od neposrednih dejanj, če bi jih ustrezno nadzirala. Madžarska je v podobni situaciji in birokrati grozijo, da bodo blokirali sklade obema državama zaradi "spoštovanja vladavine prava". Predlagam, da EU pokaže spoštovanje do težav nekdanjih sodnikov in uradnikov, ker se počasi prilagajajo demokratičnim normam. 

Glede Slovenije je zadnja raziskava, ki sem jo opravil, pokazala na veliko nezaupanje javnosti v pravosodni sistem, nedavna študija o sodnikih v Sloveniji pa kaže njihovo izjemno nepripravljenost, da bi razkrili svoje nekdanje delo v totalitarnem režimu.

Večnost starih elit pomeni, da v tranzicijskih državah obstaja nujna potreba po natančni preiskavi, kako lahko jamčijo za resnično in učinkovito "vladavino prava". Če EU ne zmore opraviti svojega dela, potem morajo posamezne vlade v dobro demokracije preiskati stanje zadev.

________________

* Prof. dr. Alan Uzelac je predavatelj civilnega procesnega prava.