Komentar

Pri nas in drugje: Kratek pregled političnih razmer v Sloveniji, Avstriji, Češki, Italiji in Nemčiji

V parlamentih večine evropskih držav se redno izmenjujejo konservativci in socialni demokrati, važna sestavina oz. jeziček na tehtnici pa so liberalci. Učinek je podoben kot v drugih (večinskih, predsedniških) sistemih. Stranke niso organizacije različnih lobijev, izraz okusa ali interesa različnih družbenih skupin, ampak mehanizmi, ki skrbijo za učinkovito odločanje in družbeno ravnotežje.

15.06.2018 22:59
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   volitve   vlada   Avstrija   Češka   Italija   Nemčija   Evropa

Mnogi se sprašujejo, ali postaja Slovenija nekakšen socialistični otok sredi desnosredinske Evrope?

Nekaj let je že tega, kar je pisca teh vrstic presenetila in spodbudila k premišljevanju na videz drobna politična izjava. Oseba iz tako imenovane civilne družbe, znana predvsem v avantgardnih kulturnih oz. akademskih krogih, je izjavila, da se ne bo udeležila volitev, ker ji ne ustreza nobena od obstoječih strank, češ da ne predstavlja njenih interesov ali njenih pogledov na družbeno življenje. Oseba je bila prepričana, da bi bilo za ljudi njenega kova potrebno ustanoviti še eno stranko, posebne stranke pa bi si zaslužile tudi druge družbene skupine. Stranke - tako je bilo mogoče razumeti tisto pritožbo - naj ne bi služile odločanju za in proti, ampak naj bi izražale mavrično raznolikost modernega življenja. Takšne pritožbe so botrovale, najbrž ne le pri nas, navalu na parlament, ki se v nasprotju z izjavo njegovega nekdanjega predsednika Franceta Bučarja - da je parlament pač glasovalni stroj - spreminja v debatni klub.

 

Tu se - predvsem za demokracije novejšega datuma - odpirajo mnoga zanimiva vprašanja. Po eni strani je mogoče ugotoviti, da so politične stranke v mnogih demokratičnih deželah predvsem sredstva za učinkovito odločanje o važnih družbenih in državnih vprašanjih; delitev na oblast/koalicijo in opozicijo pa preprečuje vse mogoče neumnosti in zlorabe oblasti. V Sloveniji je občutek za takšno vlogo strank nekako popustil, na političnem prizorišču je vedno več igralcev, gneče in zmede. To velja tudi ali še posebej za razmere po letošnjih volitvah. Nekateri se sprašujejo, od kod tako veliko, vendar razpršeno navdušenje nad levičarskimi ali (domnevno) levičarsko-liberalnimi strankami?

 

Drugi se sprašujejo, ali je mogoče slovensko levico ali kar ves levičarski grozd primerjati z aktualno nemško Levico (Die Linke), ki črpa moč iz političnih ostankov nekdanje Vzhodne Nemčije? Tretji poudarjajo, da so zahodnoevropske komunistične stranke (v Avstriji, Franciji, Italiji ...) propadle kmalu po koncu druge svetovne vojne, ali pa so bile neuspešne. Četrti ugotavljajo, da se v vseh novih demokracijah - kot hudič križu - izogibajo koalicijskim partnerjem oz. strankam, ki izvirajo iz nekdanjih komunističnih režimov. (Nekatere takšne stranke o dejanskem izvoru molčijo oz. se iz taktičnih razlogov trudijo postarati za kakšno stoletje.) Ponekod dokazujejo, da Slovenija vendar ni različna od drugih držav in pri tem dokazovanju aktualno strankarsko množico primerjajo s številom strank na začetku slovenske demokracije, npr. s pestro sestavo Demosa leta 1990. Pri tem hote pozabljajo, da je bil Demos sicer notranje raznolik, vendar je sklenil predvolilno koalicijo. Nekaj podobnega, kot je nemška koalicija med CDU in CSU.

 

Mnogi se torej sprašujejo, ali postaja Slovenija nekakšen socialistični otok sredi desnosredinske Evrope? Da bi si razjasnili nekatera takšna vprašanja, si je treba ogledati, kako funkcionirajo stranke, koalicije in vlade v drugih deželah. Za največje evropske in ameriške države (Francija, Kanada, Nemčija, ZDA, Združeno kraljestvo) je značilen relativno preprost in stabilen politični sistem. Ponekod (Francija, ZDA) imajo predsedniški sistem, sicer v tekmi za oblast največkrat tekmujeta dve stranki, v nekaterih primerih je strank več, vendar ne preveč. Do padca Berlinskega zidu je na Vzhodu, tudi v Jugoslaviji (da o Sloveniji ne govorimo) veljal enopartijski sistem, ki je bil seveda preprost, vendar, kot se je izkazalo v začetku 90. let, nestabilen.

 

Evropska unija pozna več vrst mnogostrankarskih sistemov, za analizo slovenskih razmer pa so najbolj zanimive primerjave z razmerami v sosednih, sorodnih in prijateljskih državah, kot so Avstrija, Češka, Italija in Nemčija.

 

 

Avstrija: zgodovinska tripolarnost

 

Po drugi svetovni vojni so bile v Avstriji glavne stranke Avstrijska ljudska stranka (ÖVP), Avstrijska socialistična/socialdemokratska stranka (SPÖ) in Svobodnjaška stranka (FPÖ). Za Avstrijo so značilne koalicije, ki vsebujejo po dve stranki: SPÖ - ÖVP, SPÖ - FPÖ in ÖVP - FPÖ. Aktualno vladno koalicijo - pod vodstvom - Sebastiana Kurza sestavljata ljudska in svobodnjaška stranka, sicer pa so bile najbolj trdožive vlade Juliusa Raaba (ÖVP), Bruna Kreiskega (SPÖ) in Franza Vranitzkega (SPÖ). Raab (1953-1961) si je pomagal s socialisti, Kreisky (1970-1983) koalicije ni potreboval, Vranitzky (1986-1997) pa je vladal najprej s svobodnjaki (1986-1987), nato deset let skupaj z ljudsko stranko. Ta je bila pod vodstvom Wolfganga Schüssla med letoma 2000 in 2007 povezana s svobodnjaki.  Zanimivo je, da v Avstriji največkrat ni bilo mogoče sestaviti vlade brez socialistov ali ljudske stranke. Brez socialistov sta le Schüsslova in Kurzova vlada, brez ljudske stranke pa so bile (skupaj 17 let) tri socialistične vlade (Kreisky, Sinowatz, Vranitzky). Za Avstrijo, predvsem za socialiste in za leve medije je po letu 1986 postala problematična svobodnjaška stranka, ki jo je vodil Jörg Haider. Slab glas o FPÖ ("S Haiderjem pa nikakor!") so širili po vsej Evropski uniji in kanclerja Schüssla zaradi koalicije z njo - vendar le za kratek čas in neuspešno - celo bojkotirali. Predsednik slovenske vlade Drnovšek se bojkotu ni pridružil.

 

 

Češka: Komunistov ne marajo

 

Na Češkem, kjer imajo samostojno državo od leta 1993, je število strank večje. Najvažnejše stranke so tri: ANO, ODS in ČSSD. Prvi dve vladi Vaclava Klausa (1992-1998) sta bili sestavljeni iz konservativcev, liberalcev in krščanskih demokratov. Sledila je Zemanova socialdemokratska vlada (1998-2002), tej pa Špidlova, Grossova in Paroubkova socialdemokratska trojna koalicija s krščanskimi demokrati in liberalci (2002-2006). Sledila je Topolanekova konservativna trojna koalicija ODS - KDU/ČSL - SZ (2006-2009), ki jo je nekoliko preoblikoval Petr Nečas (2010-2013). Naslednja je bila kratkotrajna dvojna koalicija socialnih in krščanskih demokratov, tej pa je (do konca 2017) sledila trojna koalicija socialnih demokratov, liberalcev in krščanskih demokratov pod vodstvom Bohuslava Sobotke. Aktualno sredinsko liberalno vlado vodi Andrej Babiš. Značilnost češke politike je, da se vse koalicije izogibajo komunistom, nobena pa ne šteje več kot tri stranke.

 

 

Italija: večina vlad koalicijskih

 

Kar zadeva politiko, politične stranke, koalicije in trajanje vlad, je najbolj pestra in dinamična Italija. Na oblasti je najdlje in nepretrgoma (7 let) zdržal krščanski demokrat Alcide De Gasperi, ki je takoj v začetku v koalicijo pritegnil še tri stranke (komuniste, socialiste in republikance), leta 1947 prekinil s komunisti in jih nadomestil z liberalci, na koncu pa je največ časa (1951-1953) vladal v koaliciji z republikanci. Krščanski demokrat Aldo Moro je vladal 7 let, vendar s šestletno prekinitvijo (1963-1968, 1974-1976), njegovi partnerji so bili sprva socialisti, socialistični demokrati in republikanci, na koncu pa je krščanska demokracija vladala sama. Pomembni dejstvi v zvezi z Morom sta, da si je prizadeval za sodelovanje s komunisti ("zgodovinski kompromis") in da so ga umorili člani Rdečih brigad. Skupaj štiri leta (v treh obrokih) je bil predsednik vlade krščanski demokrat Amintore Fanfani (1954, 1958-1959, 1960-1963). Deloma je vladal brez pomoči, deloma s socialističnimi demokrati in republikanci. Skoraj devet let s prekinitvami (1994-1995, 2001-2006, 2008-2011) je vladal Silvio Berlusconi (s široko in raznoliko koalicijo največ 5 strank); štiri leta (1983-1987) Bettino Craxi; tri leta (1989-1992) Giulio Andreotti ... Veliko (16) italijanskih vlad brez koalicij in brez pomoči drugih strank je vodila krščanska demokracija (DC), preko 40 vlad pa je bilo koalicijskih. Večino teh je že spet vodila krščanska demokracija. Kadar njeni voditelji niso bili predsedniki vlade, so bili zunanji ministri, večinoma pa so bili tudi predsedniki republike. Poleg DC so italijanske vlade vodile še Socialistična stranka (Craxi), Forza Italia, Demokratična stranka levice (PDS), Oljka, Levi demokrati, Marjetica, Ljudstvo svobode in Demokratska stranka.

 

Na italijanskem prizorišču se je večkrat pojavila koalicija petih strank, ki jo imenujejo pentapartito. Vlad s tolikšnim številom strank je bilo 13. Več kot dve leti so zdržale tri, manj kot leto je zdržalo pet takšnih vlad, najbolj trdožive pa so bile Craxijeva vlada (1983-1986) in dve Berlusconijevi vladi (2001-2005, 2008-2011). Vlade, ki so vsebovale pet strank, so bile - z izjemo Berlusconijevih in Craxijeve - šibke. Značilnost italijanskega političnega prizorišča je, da ga je večino časa obvladovala stranka DC, in da komunisti - kljub temu, da so bili relativno močni - niso imeli dostopa do vladnih položajev. To se je začelo spreminjati z Aldom Morom, prelom pa je - ko je postal zanesljiv konec komunizma - predstavljal Romano Prodi, ki je prevzel vlado leta 1996.

 

Postavlja se vprašanje, kaj po vsem tem pomenita zmaga in vlada t.i. populistov Gibanja 5 zvezdic (Di Maio) in Lige (Salvini)?

 

 

Nemčija: rdeči in črni

 

Preprostejša je zgodba o strankarski politiki Zvezne republike Nemčije. Glavni igralci na tamkajšnjem prizorišču so krščanski demokrati (CDU), krščanski socialisti (CSU), socialni demokrati (SPD), liberalci (FDP) in Zeleni, manj pomembni pa sta Levica in Alternativa za Nemčijo (AfD). Pri krmilu države sta se vsa leta menjavali konservativna in socialdemokratska stranka, za vladno večino pa je na tej ali oni strani skrbela FDP. Črno-rdeča koalicija (CDU/CSU + SPD) se je pojavila šele leta 2005, prenehala leta 2009, nakar se je ponovila leta 2013 in 2017. Rdeče-črna koalicija je postala nujna zaradi povečanega števila strank in zaradi nezadovoljstva državljanov.

 

 

***

 

Na nei način je posledica nezadovoljstva s politiko in velikega števila strank tudi zmaga populistov v Italiji. Vendar se je v vseh drugih primerih (Avstrija, Češka, Nemčija) nekako uveljavilo pojmovanje parlamenta kot glasovalnega stroja, ki deluje bolj ali manj uravnoteženo. V parlamentih večine evropskih držav se redno izmenjujejo konservativci in socialni demokrati, važna sestavina oz. jeziček na tehtnici pa so liberalci. Učinek je podoben kot v drugih (večinskih, predsedniških) sistemih. Stranke niso organizacije različnih lobijev, izraz okusa ali interesa različnih družbenih skupin, ampak mehanizmi, ki skrbijo za učinkovito odločanje (za oz. proti nekemu zakonu, za ali proti takšni ali drugačni razdelitvi proračunskega denarja…) in za družbeno ravnotežje.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
11
23.02.2021 23:35
Petr Davidčenko groteskno žretje živih netopirjev utemeljuje z iskanjem ekskluzivnega cepiva proti koronavirusu in pridobitvijo ... Več.
Piše: Ana Jud
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
17
23.02.2021 06:07
Dear Ms Bayer, as a regular reader of Politico I would like to express some personal thoughts regarding your article Inside ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
22
21.02.2021 23:59
Napad na slovenskega premierja, ki se je ostro odzval na pisanje spletnega portala Politico o domnevnem omejevanju medijske ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
15
21.02.2021 11:00
Nič se ne bo pomembno izboljšalo, dokler se ne bo drastično spreminjala mentaliteta celotne družbe, preko česar se lahko ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zmaga nad soncem: Vse v umetnosti teži k popolnejšemu stanju
0
21.02.2021 05:38
Gledališče mi pomeni vse. Gledam, da bi razumel! So dnevi, ko mi kultura ne pomeni čisto nič drugega kot propagandni oddelek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
33
19.02.2021 10:15
Tudi če ima Janez Janša prav, ko napada domnevno pristranske novinarje in aktivistične medije doma in v tujini, je to takšne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sedma obletnica nezakonite ruske okupacije Krima
6
18.02.2021 21:42
Letos mineva sedma obletnica ruske nezakonite okupacije Krima. Februarja 2014 je ruska okupacijska vlada prvič v povojni ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Amerika po Trumpu: Prva nesoglasja med Josephom Bidenom in Evropsko unijo
8
15.02.2021 22:06
Po prvem mesecu nove administracije v Beli hiši in velikih pričakovanjih glede obnove tradicionalnih zavezniških odnosov med ... Več.
Piše: Božo Cerar
Naši in vaši: Trdni duh gospe Hannelore in mehko srce študentke Sophie
20
14.02.2021 23:00
Nemci so krivdo za nacistična grozodejstva kolektivno prevzeli nase. Nemška politika se še dandanes opravičuje za zločine ... Več.
Piše: Ana Jud
Kakšno korist imajo običajni otroci od poznavanja Shakespearejevih del, privzgojenega okusa za Bacha ali zanimanja za srednjeveško latinščino?
6
14.02.2021 11:00
Pravi učitelji ne posredujejo znanja, ker bi to koristilo učencem, pač pa obravnavajo svoje učence kot koristne znanju. Seveda ... Več.
Piše: Roger Scruton
Homagge nekemu dramatiku: Vse ljubezni in države Vladimirja Stojsavljevića
5
14.02.2021 06:41
Vladimir Stojsavljević letos praznuje sedemdesetletnico. Današnji komentar je posvečen njegovim gledališkim naporom. Tri ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Quo vadis, Evropa: Eden izmed razlogov za (nezakonite) migracije je lahko tudi majhna rodnost v Evropski uniji
14
11.02.2021 06:30
Pred kratkim sem na portalu+ prebral prispevek Janeza Vuka Quo vadis Evropa: Ali je stara dama v podobnem procesu zatona, kot ... Več.
Piše: Uroš Gabrijelčič
Vlada in epidemija: Ko se stroka ukloni politiki, so rezultati običajno porazni
15
10.02.2021 11:01
Politika mora razumeti vlogo stroke in tudi v primerih, ko bi bili strokovni predlogi neživljenjski, odigrati svojo vlogo. Če pa ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
5
10.02.2021 07:11
Že v študentskih letih, ko sem se začel intenzivno ukvarjati ne le s slovensko poezijo, ampak tudi s kulturnimi in drugimi ... Več.
Piše: Denis Poniž
Bi se danes kresnila? Ali moram vprašati preciznejše?
21
09.02.2021 00:28
Eva je v raju bezsramno zapeljala Adama s slastnim sadežem. Fred je z gorjačo mahnil Vilmo ter jo odvlekel v zavetje temne jame. ... Več.
Piše: Ana Jud
Najtemnejše ure Franza Prescherna: Tista poglavja v pesnikovi biografiji, ki jih je cenzura zamolčala
15
08.02.2021 07:32
Kdaj nam bo končno zmanjkalo klišejev o Slovencih in kulturi? Bil bi že čas, da se jih osvobodimo, podobno kot zlagane morale, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Fukfehtarji" mirno nadlegujejo, njihove žrtve pa se morajo vnaprej opravičevat, ker so spregovorile
21
07.02.2021 11:00
Mio Skrbinac je očitno nadlegoval nekdo, ki se je počutil dovolj zavarovanega! Naj povem nekaj stavkov v obrambo Matjažu ... Več.
Piše: Simona Rebolj
To je globinska izkušnja - pogledati v obraz človeštva
9
06.02.2021 23:59
Večkrat se mi je v predvirusnem obdobju zgodilo, da sem med predstavo usmeril svoj pogled v publiko, če sem le imel kokpit v ... Več.
Piše: D. Živadinov
Je res samo "trumpizem" tisti, na katerega lahko stavi državljan, da ne bo večni ujetnik "poznavalcev" pravne države?
13
05.02.2021 07:30
Smo res kot skupnost tako zavozlani in ujeti v nerazpoznavne lovke naše birokratske pošasti, da nam lahko pomagajo samo še ... Več.
Piše: Miha Burger
Quo vadis, Evropa: Ali je stara dama v podobnem procesu zatona, kot je bil nekoč rimski imperij?
18
03.02.2021 07:00
Bruselj vodi politiko migracij, ki je nihče ne razume, malokdo odobrava in ki nikoli ni bila demokratično verificirana. Toda ... Več.
Piše: Janez Vuk
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
"Fukfehtarji" mirno nadlegujejo, njihove žrtve pa se morajo vnaprej opravičevat, ker so spregovorile
Simona Rebolj
Ogledov: 8.592
02/
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.861
03/
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.659
04/
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.024
05/
Sodnica, ki ne mara "velikega diktatorja" Janše, kazensko toži Vinka Gorenaka, ker je objavil njene zasebne misli
Uredništvo
Ogledov: 1.798
06/
Amerika po Trumpu: Prva nesoglasja med Josephom Bidenom in Evropsko unijo
Božo Cerar
Ogledov: 1.755
07/
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
Simona Rebolj
Ogledov: 1.611
08/
Naši in vaši: Trdni duh gospe Hannelore in mehko srce študentke Sophie
Ana Jud
Ogledov: 1.379
09/
Ni res, da je "stara populacija" glavni razlog za to, da je Slovenija po smrtnosti zaradi Covid-19 v neslavnem svetovnem vrhu
Bine Kordež
Ogledov: 1.307
10/
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
Ana Jud
Ogledov: 576