Komentar

Pri nas in drugje: Kratek pregled političnih razmer v Sloveniji, Avstriji, Češki, Italiji in Nemčiji

V parlamentih večine evropskih držav se redno izmenjujejo konservativci in socialni demokrati, važna sestavina oz. jeziček na tehtnici pa so liberalci. Učinek je podoben kot v drugih (večinskih, predsedniških) sistemih. Stranke niso organizacije različnih lobijev, izraz okusa ali interesa različnih družbenih skupin, ampak mehanizmi, ki skrbijo za učinkovito odločanje in družbeno ravnotežje.

15.06.2018 22:59
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   volitve   vlada   Avstrija   Češka   Italija   Nemčija   Evropa

Mnogi se sprašujejo, ali postaja Slovenija nekakšen socialistični otok sredi desnosredinske Evrope?

Nekaj let je že tega, kar je pisca teh vrstic presenetila in spodbudila k premišljevanju na videz drobna politična izjava. Oseba iz tako imenovane civilne družbe, znana predvsem v avantgardnih kulturnih oz. akademskih krogih, je izjavila, da se ne bo udeležila volitev, ker ji ne ustreza nobena od obstoječih strank, češ da ne predstavlja njenih interesov ali njenih pogledov na družbeno življenje. Oseba je bila prepričana, da bi bilo za ljudi njenega kova potrebno ustanoviti še eno stranko, posebne stranke pa bi si zaslužile tudi druge družbene skupine. Stranke - tako je bilo mogoče razumeti tisto pritožbo - naj ne bi služile odločanju za in proti, ampak naj bi izražale mavrično raznolikost modernega življenja. Takšne pritožbe so botrovale, najbrž ne le pri nas, navalu na parlament, ki se v nasprotju z izjavo njegovega nekdanjega predsednika Franceta Bučarja - da je parlament pač glasovalni stroj - spreminja v debatni klub.

 

Tu se - predvsem za demokracije novejšega datuma - odpirajo mnoga zanimiva vprašanja. Po eni strani je mogoče ugotoviti, da so politične stranke v mnogih demokratičnih deželah predvsem sredstva za učinkovito odločanje o važnih družbenih in državnih vprašanjih; delitev na oblast/koalicijo in opozicijo pa preprečuje vse mogoče neumnosti in zlorabe oblasti. V Sloveniji je občutek za takšno vlogo strank nekako popustil, na političnem prizorišču je vedno več igralcev, gneče in zmede. To velja tudi ali še posebej za razmere po letošnjih volitvah. Nekateri se sprašujejo, od kod tako veliko, vendar razpršeno navdušenje nad levičarskimi ali (domnevno) levičarsko-liberalnimi strankami?

 

Drugi se sprašujejo, ali je mogoče slovensko levico ali kar ves levičarski grozd primerjati z aktualno nemško Levico (Die Linke), ki črpa moč iz političnih ostankov nekdanje Vzhodne Nemčije? Tretji poudarjajo, da so zahodnoevropske komunistične stranke (v Avstriji, Franciji, Italiji ...) propadle kmalu po koncu druge svetovne vojne, ali pa so bile neuspešne. Četrti ugotavljajo, da se v vseh novih demokracijah - kot hudič križu - izogibajo koalicijskim partnerjem oz. strankam, ki izvirajo iz nekdanjih komunističnih režimov. (Nekatere takšne stranke o dejanskem izvoru molčijo oz. se iz taktičnih razlogov trudijo postarati za kakšno stoletje.) Ponekod dokazujejo, da Slovenija vendar ni različna od drugih držav in pri tem dokazovanju aktualno strankarsko množico primerjajo s številom strank na začetku slovenske demokracije, npr. s pestro sestavo Demosa leta 1990. Pri tem hote pozabljajo, da je bil Demos sicer notranje raznolik, vendar je sklenil predvolilno koalicijo. Nekaj podobnega, kot je nemška koalicija med CDU in CSU.

 

Mnogi se torej sprašujejo, ali postaja Slovenija nekakšen socialistični otok sredi desnosredinske Evrope? Da bi si razjasnili nekatera takšna vprašanja, si je treba ogledati, kako funkcionirajo stranke, koalicije in vlade v drugih deželah. Za največje evropske in ameriške države (Francija, Kanada, Nemčija, ZDA, Združeno kraljestvo) je značilen relativno preprost in stabilen politični sistem. Ponekod (Francija, ZDA) imajo predsedniški sistem, sicer v tekmi za oblast največkrat tekmujeta dve stranki, v nekaterih primerih je strank več, vendar ne preveč. Do padca Berlinskega zidu je na Vzhodu, tudi v Jugoslaviji (da o Sloveniji ne govorimo) veljal enopartijski sistem, ki je bil seveda preprost, vendar, kot se je izkazalo v začetku 90. let, nestabilen.

 

Evropska unija pozna več vrst mnogostrankarskih sistemov, za analizo slovenskih razmer pa so najbolj zanimive primerjave z razmerami v sosednih, sorodnih in prijateljskih državah, kot so Avstrija, Češka, Italija in Nemčija.

 

 

Avstrija: zgodovinska tripolarnost

 

Po drugi svetovni vojni so bile v Avstriji glavne stranke Avstrijska ljudska stranka (ÖVP), Avstrijska socialistična/socialdemokratska stranka (SPÖ) in Svobodnjaška stranka (FPÖ). Za Avstrijo so značilne koalicije, ki vsebujejo po dve stranki: SPÖ - ÖVP, SPÖ - FPÖ in ÖVP - FPÖ. Aktualno vladno koalicijo - pod vodstvom - Sebastiana Kurza sestavljata ljudska in svobodnjaška stranka, sicer pa so bile najbolj trdožive vlade Juliusa Raaba (ÖVP), Bruna Kreiskega (SPÖ) in Franza Vranitzkega (SPÖ). Raab (1953-1961) si je pomagal s socialisti, Kreisky (1970-1983) koalicije ni potreboval, Vranitzky (1986-1997) pa je vladal najprej s svobodnjaki (1986-1987), nato deset let skupaj z ljudsko stranko. Ta je bila pod vodstvom Wolfganga Schüssla med letoma 2000 in 2007 povezana s svobodnjaki.  Zanimivo je, da v Avstriji največkrat ni bilo mogoče sestaviti vlade brez socialistov ali ljudske stranke. Brez socialistov sta le Schüsslova in Kurzova vlada, brez ljudske stranke pa so bile (skupaj 17 let) tri socialistične vlade (Kreisky, Sinowatz, Vranitzky). Za Avstrijo, predvsem za socialiste in za leve medije je po letu 1986 postala problematična svobodnjaška stranka, ki jo je vodil Jörg Haider. Slab glas o FPÖ ("S Haiderjem pa nikakor!") so širili po vsej Evropski uniji in kanclerja Schüssla zaradi koalicije z njo - vendar le za kratek čas in neuspešno - celo bojkotirali. Predsednik slovenske vlade Drnovšek se bojkotu ni pridružil.

 

 

Češka: Komunistov ne marajo

 

Na Češkem, kjer imajo samostojno državo od leta 1993, je število strank večje. Najvažnejše stranke so tri: ANO, ODS in ČSSD. Prvi dve vladi Vaclava Klausa (1992-1998) sta bili sestavljeni iz konservativcev, liberalcev in krščanskih demokratov. Sledila je Zemanova socialdemokratska vlada (1998-2002), tej pa Špidlova, Grossova in Paroubkova socialdemokratska trojna koalicija s krščanskimi demokrati in liberalci (2002-2006). Sledila je Topolanekova konservativna trojna koalicija ODS - KDU/ČSL - SZ (2006-2009), ki jo je nekoliko preoblikoval Petr Nečas (2010-2013). Naslednja je bila kratkotrajna dvojna koalicija socialnih in krščanskih demokratov, tej pa je (do konca 2017) sledila trojna koalicija socialnih demokratov, liberalcev in krščanskih demokratov pod vodstvom Bohuslava Sobotke. Aktualno sredinsko liberalno vlado vodi Andrej Babiš. Značilnost češke politike je, da se vse koalicije izogibajo komunistom, nobena pa ne šteje več kot tri stranke.

 

 

Italija: večina vlad koalicijskih

 

Kar zadeva politiko, politične stranke, koalicije in trajanje vlad, je najbolj pestra in dinamična Italija. Na oblasti je najdlje in nepretrgoma (7 let) zdržal krščanski demokrat Alcide De Gasperi, ki je takoj v začetku v koalicijo pritegnil še tri stranke (komuniste, socialiste in republikance), leta 1947 prekinil s komunisti in jih nadomestil z liberalci, na koncu pa je največ časa (1951-1953) vladal v koaliciji z republikanci. Krščanski demokrat Aldo Moro je vladal 7 let, vendar s šestletno prekinitvijo (1963-1968, 1974-1976), njegovi partnerji so bili sprva socialisti, socialistični demokrati in republikanci, na koncu pa je krščanska demokracija vladala sama. Pomembni dejstvi v zvezi z Morom sta, da si je prizadeval za sodelovanje s komunisti ("zgodovinski kompromis") in da so ga umorili člani Rdečih brigad. Skupaj štiri leta (v treh obrokih) je bil predsednik vlade krščanski demokrat Amintore Fanfani (1954, 1958-1959, 1960-1963). Deloma je vladal brez pomoči, deloma s socialističnimi demokrati in republikanci. Skoraj devet let s prekinitvami (1994-1995, 2001-2006, 2008-2011) je vladal Silvio Berlusconi (s široko in raznoliko koalicijo največ 5 strank); štiri leta (1983-1987) Bettino Craxi; tri leta (1989-1992) Giulio Andreotti ... Veliko (16) italijanskih vlad brez koalicij in brez pomoči drugih strank je vodila krščanska demokracija (DC), preko 40 vlad pa je bilo koalicijskih. Večino teh je že spet vodila krščanska demokracija. Kadar njeni voditelji niso bili predsedniki vlade, so bili zunanji ministri, večinoma pa so bili tudi predsedniki republike. Poleg DC so italijanske vlade vodile še Socialistična stranka (Craxi), Forza Italia, Demokratična stranka levice (PDS), Oljka, Levi demokrati, Marjetica, Ljudstvo svobode in Demokratska stranka.

 

Na italijanskem prizorišču se je večkrat pojavila koalicija petih strank, ki jo imenujejo pentapartito. Vlad s tolikšnim številom strank je bilo 13. Več kot dve leti so zdržale tri, manj kot leto je zdržalo pet takšnih vlad, najbolj trdožive pa so bile Craxijeva vlada (1983-1986) in dve Berlusconijevi vladi (2001-2005, 2008-2011). Vlade, ki so vsebovale pet strank, so bile - z izjemo Berlusconijevih in Craxijeve - šibke. Značilnost italijanskega političnega prizorišča je, da ga je večino časa obvladovala stranka DC, in da komunisti - kljub temu, da so bili relativno močni - niso imeli dostopa do vladnih položajev. To se je začelo spreminjati z Aldom Morom, prelom pa je - ko je postal zanesljiv konec komunizma - predstavljal Romano Prodi, ki je prevzel vlado leta 1996.

 

Postavlja se vprašanje, kaj po vsem tem pomenita zmaga in vlada t.i. populistov Gibanja 5 zvezdic (Di Maio) in Lige (Salvini)?

 

 

Nemčija: rdeči in črni

 

Preprostejša je zgodba o strankarski politiki Zvezne republike Nemčije. Glavni igralci na tamkajšnjem prizorišču so krščanski demokrati (CDU), krščanski socialisti (CSU), socialni demokrati (SPD), liberalci (FDP) in Zeleni, manj pomembni pa sta Levica in Alternativa za Nemčijo (AfD). Pri krmilu države sta se vsa leta menjavali konservativna in socialdemokratska stranka, za vladno večino pa je na tej ali oni strani skrbela FDP. Črno-rdeča koalicija (CDU/CSU + SPD) se je pojavila šele leta 2005, prenehala leta 2009, nakar se je ponovila leta 2013 in 2017. Rdeče-črna koalicija je postala nujna zaradi povečanega števila strank in zaradi nezadovoljstva državljanov.

 

 

***

 

Na nei način je posledica nezadovoljstva s politiko in velikega števila strank tudi zmaga populistov v Italiji. Vendar se je v vseh drugih primerih (Avstrija, Češka, Nemčija) nekako uveljavilo pojmovanje parlamenta kot glasovalnega stroja, ki deluje bolj ali manj uravnoteženo. V parlamentih večine evropskih držav se redno izmenjujejo konservativci in socialni demokrati, važna sestavina oz. jeziček na tehtnici pa so liberalci. Učinek je podoben kot v drugih (večinskih, predsedniških) sistemih. Stranke niso organizacije različnih lobijev, izraz okusa ali interesa različnih družbenih skupin, ampak mehanizmi, ki skrbijo za učinkovito odločanje (za oz. proti nekemu zakonu, za ali proti takšni ali drugačni razdelitvi proračunskega denarja…) in za družbeno ravnotežje.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
15
18.06.2019 20:00
Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
13
17.06.2019 21:18
V naslednjih dneh bo predvidoma ponovno izbran novi ustavni sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sam sem bil v ... Več.
Piše: Anže Erbežnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 2,134
02/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,957
03/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,385
04/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,239
05/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,957
06/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,234
07/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,402
08/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,128
09/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,072
10/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 795