Ne glede na hladno zavrnitev pa še vedno ostajam prepričan, da bi objava vseh dokumentov, s katerimi se je Republika Slovenija zagovarjala – in do katerih ima kajpak neomejen dostop tudi Republika Hrvaška – pred arbitražnim sodiščem v Haagu, pomagala našim državljanom bolje razumeti nastalo situacijo. Razsodba ad hoc imenovanega arbitražnega sodišča namreč temelji le na aktih, ki sta jih pogodbeni strani predstavili v postopku; razsodba je oblikovana na podlagi zagovorov in tudi dogodkov, ki so se odvijali v času sojenja. Torej v obdobju, ko je proces oziroma kasnejšo arbitražno razsodbo kompromitiral slovenski zunanji minister Karl Erjavec. Njegova odgovornost ni zgolj objektivna, pač pa tudi subjektivna. Poleg tega je na sojenje arbitražnega sodišča vplivala tudi odločitev predsednika vlade Mira Cerarja, da svojega kompromitiranega zunanjega ministra ne odpokliče oziroma da ne pripravi posodobljene strategije. Politično nesprejemljivo je, da so tako vlada kot tudi vse poslanske skupine nekritično sprejele razsodbo arbitražnega razsodišča, ki je v celoti "nagradila" pozicije Hrvaške, ne glede na znano dejstvo, da Zagreb uradne arbitražne razsodbe (Final Award) sploh ne sprejema zaradi notranjepolitičnih razlogov. Poleg tega - in na to sem tukaj na portalu+ opozoril že junija lani ter bil zaradi tega ostro napadan! - so haaški arbitri v paragrafu 5.5 jasno napisali, da je razsodba zavezujoča le do trenutka oziroma le v primeru, da se pogodbeni strani ne dogovorita drugače. S tem so arbitri posredno priznali lastno nemoč v nastali situaciji in prekršili mandat Sporazuma o arbitraži, v katerem piše, da mora razsodba predstavljati dokončno in zavezujočo (!) odločitev spora.

Nesprejemljivo je, da se Slovenija enostransko odpoveduje ozemljem, da omogoča občinskemu svetu občine Piran razpravo o izbrisu štirih zaselkov na levem bregu Dragonje – ki bi posledično postali terra nullius (nikogaršnje ozemlje) in da se odpoveduje svojim državljanom tudi tako, da jim ne nudi nujne medicinske pomoči, kot se je zgodilo v primeru družine iz Razkrižja.

Administrativni organ Evropske unije, tj. Evropska komisija, se ni postavil v bran slovenskih interesov, ker je tožba proti Republiki Hrvaški še ena nesmiselna politična poteza, s katero žečijo odgovorni za nastalo situacijo očitno časovno zamakniti lastno odgovornost in politično zavajati slovenski narod.

Zaradi tega sem včeraj kot predsednik Slovenskega panevropskega gibanja (SPG) poslancem, poslovodečim ministrom in predsedniku vlade v odstopu predlagal, da:

- ne podprejo tožbe proti Republiki Hrvaški, ker arbitražna razsodba nikakor ne predstavlja kršenja evropskega prava. SPG poslencem tudi predlaga, da od vlade ahtevajo natančno obrazložitev morebitnih zakonskih kršitev Republike Hrvaške;

- se od vseh, ki bodo tožbo podprli, zahteva politično in pravno odgovornost, v kolikor bo tožba vložena in bodo slovenske zahteve (pričakovano) zavrnjene;

- se od vseh, ki bodo podprli tožbo, zahteva finančno odgovornost za dodatne stroške odvetniških storitev in različnih svetovalcev, ki jih bo povzročila zavrnjena tožba;

- se od vlade zahteva objavo vseh dokumentov, s katerimi je Republika Slovenija nastopala pred arbitražnim sodiščem, saj imajo ljudje, ki so vladi podarili "arbitražni mandat" z referendumom, pravico vedeti, kako je mandatar opravil nalogo;

- se zahteva pojasnilo od vlade, ali je Slovenija v arbitražni postopek predložila vse dokumente iz obdobja razpada Avstro-Ogrskega cesarstva, ki so jasno dokazovali meje med slovenskimi deželami in Kraljevino Madžarko (današnjo Republiko Hrvaško) in ki so na voljo v arhivih Republike Avstrije. Meje slovenskih dežel avstrijske krone so bile namreč natančno določene in mednarodno priznane tudi v času druge svetovne vojne. Samo z opredeljenimi mejami, s katerimi je Slovenija pristopila k Jugoslaviji, je lahko skupno državo tudi zapustila. Drugače bi to pomenilo, da imajo notranji upravni akti večjo moč od mednarodnih aktov;

- zahtevajo zamrznitev vseh enostranskih potez, ki lahko škodijo interesu Republike Slovenije;

- zahtevajo pripravo nove diplomatske in zunanjepolitične strategije, ki bo pripeljala do neizbežne bilateralne rešitve;

- zahtevajo dokončno odgovornost zunanjega ministra Karla Erjavca za njegova ravnanja v času arbitraže;

- od arbitrov zahtevajo izvirno interpretacijo paragrafa 5.5 in njegove povezave s členom 7. Sporazuma o arbitraži.

Zakaj vlada v odstopu hiti v dokončno rešitev in pospešeno izvaja določila arbitražne razsodbe, ki to niti ni, če pa je vsebina le-te za prebivalce Slovenije škodljiva?