Komentar

Pri Šarčevih ali zgodba o nemem gusarju in njegovi zgovorni papigi

To je zgodba o okolju, kjer vlada politikanstvo namesto zrele politike, kjer uspevajo sfalirani igralci namesto ozaveščenih politikov, ki se zavedajo svoje odgovornosti do družbe, ki jo predstavljajo, kjer privatni interesi prevladujejo pred javnim dobrim, ki je njegovim samozvanim zaščitnikom v glavnem deveta skrb, in to je ne nazadnje zgodba o spodletelem poskusu vrniti ljudem vero v možnost njihovega soodločanja pri javnih zadevah, ki se tičejo vseh nas in ne samo peščice tistih, ki so se po naključju znašli pri koritu in se zdaj brez trohice slabe vesti mastijo na tuj račun.

08.07.2018 19:00
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   Marjan Šarec   kultura   program   Vid Sagadin Žigon   Kamnik   Janez Janša

Fotografije: Mediaspeed

Edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

Naj začnem od začetka. Na pobudo prijateljice sem napisal odprto pismo Marjanu Šarcu, ki je bilo objavljeno tudi na portalu+ (vir), pa niti ne zaradi tega, ker sem zavohal priložnost, da si še sam odškrnem kos javne pogače, ampak predvsem zaradi tega, ker mi ni vseeno, kam plava naša družba, ki v sferi politike ni sposobna ponuditi nič novega, svežega, konstruktivnega, nič takega torej, kar bi ustvarilo razliko v dosedanjem splošnem dojemanju politike kot nečesa, kar je v lasti peščice vladajočih in kar nima nobene prave zveze z življenjem navadnih državljanov.

 

Sam se s politiko doslej nisem resno ukvarjal, moje področje je umetniško ustvarjanje, po poklicu sem književnik, torej nekaj, kar pri "resni" politiki in v političnih debatah sodi pod točko razno, saj pri nas še vedno vlada splošno sprejeto prepričanje, da narod brez težav lahko shaja brez kulture in umetnosti, ki torej nista temelj družbene stvarnosti, ampak kvečjemu nekakšen priboljšek, ki si ga, potopljeni v sfero fiskalne ekonomije, trenutno pač ne moremo privoščiti.

 

Izhajal sem iz temeljnega prepričanja, ki je veljalo že v antični demokraciji, in sicer da je človek, ki se ne briga za javne zadeve in sledi zgolj lastnim sebičnim interesom, pravzaprav idiot v izvornem pomenu te besede. Enostavno nisem mogel biti tiho in samo nemo spremljati, kako neoliberalizem in njegovi podaniki našo družbo oblikujejo po meri megakorporativne politike, ki v službi treh največjih industrij - farmacevtske, vojaške in naftne - ustvarja razmere, v katerih človek kot enkratno in neponovljivo bitje nima nobene vrednosti več, ampak je zgolj odvečni strošek v produkcijskem procesu, katerega izključni namen je ustvarjanje potreb po nepotrebnem, s katerimi se napaja kolesje potrošniške družbe, ki takšen razčlovečen sistem z ideologijo neobrzdanega trošenja sploh ohranja pri življenju.

 

Skratka, v nekem trenutku se mi je zazdelo neodgovorno, da ne bi s svojimi idejami o boljši družbi stopil v javnost, in sem namerno ohranil v sebi izvorno naivnost, da je na tem polju kljub vsesplošnemu cinizmu mogoče karkoli spremeniti. Napisal sem torej pismo Marjanu Šarcu kot človeku, ki je kljub svojemu preteklemu županovanju v slovenski politiki ohranil podobo nepopisanega lista papirja in je imel prav zaradi tega dovolj široko javnomnenjsko podporo, da se mu je na prihajajočih državnozborskih volitvah nasmihal velik uspeh. V pismu sem se osredotočil predvsem na področje kulture in umetnosti, ki je ne samo po mojem mnenju, ampak po mnenju večine pripadnikov izginjajočega visoko izobraženega srednjega razreda ključno za preživetje skupnosti, medtem ko mu v dosedanjem poteku dogodkov resno grozi izumrtje oziroma totalen izbris iz sfere javnega zanimanja. Opozoril sem na to, da kultura, katere ključen element je ravno jezikovna kultura, ki je našemu maloštevilnemu narodu skozi zgodovino sploh omogočila preživetje, nedvomno zahteva precej večjo pozornost, kot jo je dobila do zdaj.

 

Na moje pismo so se v štabu Šarčeve stranke LMŠ zelo korektno in kultivirano odzvali in me prijazno povabili na pogovor v Kamnik. Marjan Šarec mi je celo osebno odgovoril s pismom, v katerem se je strinjal z mojimi izhodišči in je obljubil, da bo v svoji politiki kulturi in umetnosti posvetil večjo pozornost, saj se zaveda njenega pomena za družbo kot celoto.

 

V času mojega, kot se bo izkazalo pozneje, nesojenega poskusa vključevanja v visoko politiko, je bilo nedvomno mnogo ljudi, ki so me opozarjali pred cinizmom slovenske politike, češ da eno govori, počne pa nekaj povsem drugega, vendar njihovega svarila nisem upošteval, saj sem hotel na lastni koži občutiti resničnost teh svaril, še več, verjel sem, da njihova opozorila izhajajo iz neproduktivnega skepticizma, ki naj bi ga moja gesta postavila na laž. Iz tega razloga sem tudi sprejel povabilo na razgovor in se nekega sivega spomladanskega dne kak teden pred volitvami tudi odpravil z vlakom v Kamnik, kjer sem imel določen termin za sestanek s Šarcem in njegovo ekipo. Še pred tem sem na željo vodstva stranke nič hudega sluteč spisal in po mejlu poslal svojo vizijo kulturnega programa, v katerem nisem samo orisal problematičnih razmer na področju kulture, ampak sem predstavil tudi svoje predloge in rešitve.

 

Ko sem kako uro pred sestankom pil jutranjo kavo v nekem kamniškem lokalu in se v mislih pripravljal na nastop, nisem niti slutil, kakšen bo izid sestanka, čeprav bi ga, resnici na ljubo, lahko predvidel, saj sem bil, kot že rečeno, nanj z več strani opozorjen. Pri Šarcu so me seveda pričakovali, v preddverju njegove pisarne sem čakal samo deset minut, potem pa sem vstopil vanjo in pred sabo zagledal gospoda Šarca, levo in desno ob njem pa še dva gospoda, ki sta bila kot njegova svetovalca, kot napovedano v povabilu, prisotna, da bi se vključila v najin razgovor.

 

Že po uvodnih taktih pogovora pa se je izkazalo, da se sploh ne bom pogovarjal s Šarcem kot predsednikom stranke, ampak z njegovim svetovalcem za kulturo, ki je sedel na njegovi desni in me je začel kar takoj, in medias res, zasliševati v zvezi z mojim kulturnim programom, ki je ležal sprintan in z različnimi barvami podčrtan pred njim na veliki ovalni mizi. Medtem ko sem odgovarjal na njegova vprašanja, ki so se nanašala na moj program, sem skrivaj opazoval Šarca, ki ves čas pogovora praktično ni črhnil niti besede, ampak me je samo prestrašeno gledal, najbrž v strahu, da ne bi kakšno svoje vprašanje namenil direktno njemu, čemur se je omenjena trojica v času našega sestanka spretno izogibala.

 

Svetovalčevo zaslišanje je trajalo precej časa, njegova vprašanja so bila tehtna, smiselna in elokventna, tako da se mi je tudi po slogu njihovega podajanja vse bolj utrjeval vtis, da je bilo Šarčevo pismo pravzaprav njegovo avtorstvo, edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

 

Med zasliševanjem o svojem kulturnem programu sem se počutil kot na sprejemnem izpitu, in ko se je končalo, je omenjeni svetovalec, ki se je edini sploh pogovarjal z mano, predal besedo svetovalcu na drugi strani, ki je prav tako kot Šarec ves čas razgovora molčal, da poda končno oceno, ki naj bi odločala o moji vlogi v stranki glede na to, da je bilo že v povabilu rečeno, da se bo po razgovoru odločalo o tem, na kakšen način bi lahko s svojim znanjem in sposobnostmi sodeloval z njimi. Seveda nisem pričakoval, da me bodo kar takoj uvrstili med kandidate za položaj kulturnega ministra, nikakor pa nisem niti slutil, da bom žrtev takšne prevare, ki se je po pogovoru v pičlih nekaj minutah odvrtela pred mojimi očmi.

 

Namreč, po tistem, ko sva s svetovalcem na Šarčevi desni skrbno in natančno prerešetala moj program, o katerem se je ta zelo pozitivno izrazil, me je svetovalec na Šarčevi levi, kot se temu reče, postavil na trdna tla, ko mi je dejal, da lahko glede na svoje jezikovne sposobnosti po volitvah brezplačno oziroma prostovoljno, kakor baje vsi počnejo, sodelujem tako, da jezikovno pregledujem oziroma prečiščujem besedila strankarskih veljakov, po teh besedah pa so se vsi trije precej na hitro poslovili, svetovalec na desni je vstal, mi sicer čvrsto stisnil roko in se mi zahvalil za sodelovanje z besedami, da se jim mudi, ker hitijo na sestanek v Maribor, vstal je tudi Šarec, njegov stisk roke je bil precej manj čvrst in njegove oči so se še vedno upirale temu, da bi se soočile z mojimi, kot bi imele slabo vest, medtem ko mi je svetovalec na levi, tisti, ki je podal sodbo o mojem sodelovanju v stranki, rekel, naj pustim podatke v administraciji in da me bodo še kontaktirali.

 

Preden sem se zavedel, sem se znašel sam na ulici z neko posebno grenkobo v srcu, spomnil sem se, s kakšno natančnostjo so strankarski veljaki skupaj z mano prerešetali moj tekst, in jasno mi je bilo, da so dobili tisto, kar so hoteli, predvsem pa, da so se znebili tistega, ki jim je to, kar so hoteli, prinesel, in to sem bil seveda jaz. Njihova logika je bila več kot transparentna: po uporabi odvrzi, in počutil sem se več kot opeharjenega.

 

Ponavljam, da ta občutek ni izhajal iz osebne užaljenosti, ker me niso sprejeli tako, kot sem pričakoval, ampak mi je ves dogodek prinesel ključno spoznanje, kako deluje novodobna slovenska politika. Od visokoletečih besed Šarčevega štaba, da je namen razgovora plodno sodelovanje na perečem področju kulture, je ostalo bore malo, nekakšen predlog prostovoljnega dela v njihovem povolilnem kolesju, z nekakšnim samoumevnim prepričanjem o moji neomajni zvestobi njihovemu nikoli pojasnjenemu poslanstvu, ne da bi s svoje strani ponudili karkoli oprijemljivega. Nikoli poprej nisem dobil tako intenzivnega občutka, da me je nekdo pravkar na suho nategnil, kot se temu reče, in me nato, potem ko je očitno dobil od mene, kar je hotel, odvrgel na ulico kot zadnjo smet.

 

Zdaj vem, česar si poprej nisem hotel priznati, čeprav sem bil na to z več strani opozorjen, kako globok in neporemostljiv je prepad med samozvano visoko politiko in navadnimi državljani, in da so karte v politiki na splošno že zdavnaj pred volitvami porazdeljene, pač ne glede na vsebino, ampak predvsem glede na mukotrpno lobiranje med istomislečimi, pri čemer sploh ni pomembno, kakšno dodano vrednost prinašaš vanjo, samo da dovolj vztrajno vztrajno tuliš v isti rog s tistimi, ki so te postavili.

 

Gospod Šarec je v tej zgodbi igral vlogo nekakšne maskote in me je spominjal na vlogo gusarja v tisti risanki Tom in Jerry, v kateri je namesto nemega gusarja govorila papiga, medtem ko je gusar samo mračno gledal in nekaj mrmral v svoj brk. Tako neslavno se je torej končalo moje nesojeno sodelovanje z Marjanom Šarcem in njegovo stranko, ki imajo zdaj, če ne drugega, vsaj moj, z njihove strani natančno naštudiran program, in upam lahko vsaj to, da ga bodo uporabili v korist slovenske kulture, ne glede na to, da sam od tega ne bom imel nobene koristi.

 

Edina korist, ki sem jo imel od tega razgovora, pa je spoznanje, da je svet samozvane visoke politike, ki kroji našo usodo, vesolje zase, ki nima in niti ne želi imeti nobene zveze s svetom, ki ga predstavlja oziroma zastopa, vse ostalo so prazne marnje, ki pripadajo sferi visokoletečih besed, teh pa smo vsi že do grla siti. Navsezadnje so pomembna edinole dejanja, in način, kako so me odpravili v Šarčevi stranki, zgovorno kaže na to, da dejanja nikakor ne sledijo temu, kar obljubljajo, kvečjemu nasprotno.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
5
13.10.2019 06:00
Zelo dolg naslov, a izjemno kratek odgovor: do mafije. To pa je beseda, ki v Sloveniji, ko gre za javno zdravstvo, sploh nikogar ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bioumetnost in pragovi živega: Ko si ti ti vse do trenutka, ko ti nisi več ti
0
12.10.2019 17:01
Za Robertino Šebjanič reka ni samo voda v reki, je tudi geološko dno, je rečni geološki presek. Voda je zanjo trenutek, prerez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
12
11.10.2019 00:17
Pravzaprav me ne čudi, da je med ljudstvom završalo ob novici, da je Peter Handke prejemnik letošnje Nobelove nagrade za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
19
09.10.2019 22:20
Potreben je bil en telefonski klic turškega predsednika Erdogana ameriškemu predsednikuTrumpu, da je ta sklenil pripadnike ... Več.
Piše: Božo Cerar
Šarčeva Slovenija v Evropskem svetu: Majhna, šibka in nepomembna
16
06.10.2019 18:00
Povprečni član Evropskega sveta praviloma predstavlja tretjino (34%) volilnega telesa svoje države in praviloma najmanj polovico ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Adria Airways je mrtva, naj živi Adria Airways!
10
06.10.2019 09:00
Z Adrio je torej konec, vsaj tako se zdi. Morda bo zdaj čas za vprašanja. Koliko milijonov finančne pomoči je od osamostvojitve ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Teater je ena najbolj kritičnih inštitucij nasploh, ki jih pozna človeštvo
0
05.10.2019 20:34
Zahodnoevropsko umetnost lahko gledamo tudi skozi zgodovino njenih refleksij. Kritična zavest je pomemben del njenega izrisa. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo
8
04.10.2019 21:40
Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda izEvropske unijeje del širše slabosti v zvezi evropskih držav.EUje v ... Več.
Piše: Shane Quinn
Fenomen Kris je moralna zaveza k boljši in pravičnejši državi. Te nam ne bo dala oblast, ampak jo bomo morali ustvariti sami!
2
02.10.2019 22:30
Kaj je fenomen Kris? To, da smo slovenski državljani v nekaj dnevih zbrali preko 3 milijone evrov za nekaj mililitrov zdravila ... Več.
Piše: Miha Burger
Uredniški komentar: Zakaj si Šarec zasluži impeachment? Zato ker je zlorabil položaj in zato ker prostovoljno ne bo nikoli odstopil
30
01.10.2019 23:00
Predsednik vlade je zlorabil svoj položaj in vplival na nacionalno obveščevalno službo, da je zaposlila njegovo nekdanjo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
70 let komunistične Kitajske: Amerika bo še dolgo ostala najmočnejša država na svetu
12
30.09.2019 22:00
1. oktober 2019 je za Kitajsko dan posebnega pomena. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je namreč nastala komunistična Kitajska ... Več.
Piše: Shane Quinn
Aleksander Čeferin in evropski nogomet
5
29.09.2019 11:00
Ljubljana - in z njo Slovenija - sta za en dan postali središče evropskega nogometa. Za to je bil najbolj zaslužen Aleksander ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Novomeška pomlad, 26. september 1920 - 26. september 2020
2
28.09.2019 22:59
Novomeška manifestacija, ki se je zgodila 26. septembra 1920, je v svoji napovedi izžarevala umetniško željo prek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jacques René Chirac (1932-2019)
2
26.09.2019 22:06
O Chiracu sem pisal večkrat kot o katerem drugem francoskem predsedniku, saj je naša delegacija v Evropskem svetu sedela poleg ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pahor, Šarec in intelektualci
14
23.09.2019 23:59
Ob nedavnih nastopih predsednika republike (na Bledu) in predsednika vlade (v Ajdovščini) se že spet postavlja vprašanje, kam ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Slovenija kot Adria Airways
8
22.09.2019 23:04
Skoraj nobenega dvoma ni več: Adria Airways bo še en nacionalni letalski prevoznik, ki ga čaka bridek konec. Po nekajletni ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sodnik spet provocira: "Zveze Nato ni mogoče označiti drugače kot skrajno nevarne celotnemu človeštvu"
10
22.09.2019 10:00
Pozivati iz Ljubljane na krepitev odvračalne drže zveze Nato, je najmanj nehigienično. Koristi politične narave so kratkoročno ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Stoletje, prvič: Umetnost mora dokončno zapustiti naš planet in se naseliti v realno vesolje!
3
21.09.2019 22:06
Napovedujem dva zaporedna komentarja, izhajajoč iz časovnega vrtinčenja stotih let. Oba izhajata iz umetniških gest, ki so se ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jankovićevih 29 milijonov je le kaplja v morju 15 milijard odpisanih dolgov
11
21.09.2019 00:00
Vsi se ukvarjajo s temi odpisanimi miljoni, nihče pa si ne zastavi vprašanja, zakaj in kako se je vse to premoženje izgubilo. Tu ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Sramota: 100.000 evrov, ki jih UKCL zahteva od Blaža Mrevljeta, je klofuta bolnikom in davkoplačevalcem
8
18.09.2019 23:59
Odškodninska tožba Kliničnega centra proti našemu sodelavcu, kardiologu Blažu Mrevljetu, je strel v koleno in začetek konca ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Pada vlada? Jutri še ne - kljub izsiljevanju Levice, je pa že pripravljen "Scenarij 2020", ključna stranka bo SMC!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,492
02/
Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
Uredništvo
Ogledov: 3,182
03/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,093
04/
Šarčeva Slovenija v Evropskem svetu: Majhna, šibka in nepomembna
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,920
05/
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
Božo Cerar
Ogledov: 1,515
06/
Adria Airways je mrtva, naj živi Adria Airways!
Angel Polajnko
Ogledov: 2,168
07/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,314
08/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 811
09/
Uredniški komentar: Zakaj si Šarec zasluži impeachment? Zato ker je zlorabil položaj in zato ker prostovoljno ne bo nikoli odstopil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 5,601
10/
Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo
Shane Quinn
Ogledov: 1,006