Komentar

V puščavi politične korektnosti

Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

22.07.2018 23:50
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   politična korektnost   lepo vedenje   odlično vedenje   Boris A. Novak   Vitomil Zupan   Niko Grafenauer

Obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, je očitno odzvonilo.

Še nekaj besed o politični korektnosti v javnem nastopanju, ki oblikuje današnji javni prostor in postaja edino merilo, po katerem se sploh lahko pričneš vzpenjati po družbeni lestvici, pri čemer ne upoštevam tudi tukaj prisotnih anonimnih komentatorjev, ki hočejo politični nekorektnosti dati smisel s tem, ko se skrivajo za varnimi pseudonimi, ki jim omogočajo, da povsem neargumentirano in v polomljeni slovenščini bruhajo iz sebe emocionalno napete in praviloma sovražne puščice proti vsemu, kar ni v skladu z njihovimi na hitrico skovanimi stališči, ki črpajo iz kvazidemokratičnega bazena neopredeljivega mnenjskega pluralizma ter mejijo na pro et contra gladiatorstvo na eni in množični linč na drugi strani. Če torej ne upoštevamo vseh teh anonimnih kvazikomentatorjev, ki jih mrgoli po vseh spletnih medijih, od levo do desno usmerjenih, preko katerih ljudje na najbolj cenen in najmanj zavezujoč način čistijo svoje frustracije in tako ustvarjajo sveti gral moderne medijske krajine, ki se mu reče branost, poslušanost oziroma gledanost (če se razširimo še na preostale, audio-vizualne medije), se znajdemo v puščavi politične korektnosti, kjer je vsak emocionalen izpad okarakteriziran kot prekršek per se, torej sam po sebi, ne glede na njegovo vsebino, ne glede na njegovo (ne)upravičenost in ne glede na njegove okoliščine.

 

Kajti, če hočemo na kratko, v nekaj besedah, povzeti razliko med obdobjem prejšnjega enopartijskega sistema ter novodobnim večpartijskim sistemom, ugotovimo, da v prejšnjem sistemu nikakor nisi mogel nekaznovano izreči vsega, kar ti je padlo na pamet, medtem ko lahko danes povsem brez posledic izbruhaš iz sebe ves žolč, čeprav niti malo ni vseeno, s katere pozicije to počneš, saj si kot javna oseba pod budnim očesom javnosti in se moraš vesti tako, kakor javnost pričakuje od tebe in tvojega položaja. In ravno na tem mestu se začne tisto, kar tako radi imenujemo politična korektnost. Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

 

Baje je neka dvorjanka še v prejšnjem stoletju naredila samomor, potem ko je vpričo kraljice, kateri se je prišla poklonit, nadvse glasno izpustila svoje vetrove oziroma po domače, politično nekorektno rečeno - prdnila. Tega moralnega prekrška si kljub njegovi naravni pogojenosti pač ni mogla odpustiti. Če ta prdec posplošimo na primer na nedopustno vedenje v javnosti, kot je preklinjanje ali, kar je še huje, nekontroliran emocionalni izpad, ne glede na njegovo upravičenost oziroma njegovo vsebino, potem pridemo do tega, da današnja družba ceni predvsem spodobno obnašanje, in to iz enostavnega razloga, ker ga potem lažje kontrolira, tako kot je lažje kontrolirati formo kot vsebino, in ta družbeni formalizem je tisto, kar tvori novodobno skovanko politične korektnosti.

 

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je nek, z današnjega stališča zelo nespodoben pisatelj Vitomil Zupan napisal satirično besedilo Nauk o odličnem vedenju, ki so ga leta 2013 prvič objavili Pogledi (vir). To izrazito politično nekorektno besedilo, ki odlično vedenje opredeljuje v nasprotju ali celo konfliktu z lepim vedenjem, kot ga imenuje, je v javnost prišlo, kolikor mi je znano, dokaj neopaženo, čeprav bi lahko vsaj pedagogi ali recimo radikalne feministke zastrigle z ušesi, saj se dotika tudi v današnjem času tako nedotakljivega odnosa do otrok in pa večne vojne med spoloma.

 

Poglejmo samo neko njegovo "odlično" izjavo: "Otroka, ki se odlikuje z muhavostjo in kričavostjo, starši veliko raje spuste v kino ali na igrišče kakor otroka z lepim vedenjem." Ob vsej preglavici, ki nam jo delajo današnji hiperaktivni otroci, ki jim dopuščamo marsikaj, kar jim včasih niti slučajno niso, kot zdravilo za njihovo "podivjanost" pa nam družba priporoča celo medicinske ukrepe, kot je jemanje raznoraznih pomirjeval, se zdi takšan izjava, milo rečeno, neokusna. Pa vendar, cilj vendar že od nekdaj posvečuje sredstva, zato Vitomil postreže z zelo jasno definicijo odličnega vedenja: "Odlično vedenje pomeni torej posedovanje lastnosti, ki posameznika odlikujejo pred drugimi tako, da je življenjsko uspešnejši." Če pogledamo še nekatere druge izjave iz tega spisa, na primer, da "možu, ki se odlikuje po sitnosti in godrnjavosti, žena veliko raje dovoli pot od doma kakor navadnemu možu lepega vedenja" ali pa "Odkar je neka poljska atletinja postala moški, obstaja upanje, da se vprašanje razlike med obema spoloma ugodno reši po medicinski poti", nam hitro postane jasno, da imamo opravka s politično nekorektnimi izjavami, ki če ne drugega vsaj izstopajo iz splošno sprejemljivih pravil obnašanja.

 

Če povzamemo prejšnji primer dvorjanke, se lahko vprašamo, kako to, da Vitomil Zupan, ki je, po domače rečeno, prdnil pred javnostjo, kar je še huje, kot če bi to storil pred kraljico, in svoj prdec celo imenoval s škandalozno besedo odlično vedenje, ni nemudoma storil samomora, tako kot dvorjanka pred njim?

 

Odgovor je tako preprost, da bolj ne bi mogel biti: Časi so se evidentno spremenili! Če je še v prejšnjem, ne tako oddaljenem obdobju vladal teror jaza ("Odlikuj se s tem, da se vroče ljubiš, kajti večjega prijatelja, kakor si sam sebi, ne boš našel," zatrjuje Zupan), smo se danes znašli pred nasiljem drugega, ki ga še najbolje ponazarja eden izmed zloveščih napisov na cigaretnih škatlicah, ki opozarja, da moramo živeti na vsak način, če že ne zase, pa vsaj za druge. Užaljeni jaz, ki se je odlikoval s svojim odličnim vedenjem, se pravi, da je lahko rekel oziroma naredil vse, kar mu je pač tisti hip padlo na pamet, ne da bi bil zaradi svojega početja sankcioniran, je odstopil svoje mesto užaljenemu drugemu, ki se v svojo obrambo zateka k temu, kar se baje že od nekdaj imenuje zlato pravilo, saj ga najdemo v praktično vseh religioznih spisih: "Ne delaj drugemu tega, česar ne bi nikoli naredil samemu sebi."

 

Razkazovati svoj nečedni jaz v javnosti torej ni več nekaj, kar bi prineslo življenjski uspeh, če spet parafraziramo Vitomila, namesto tega je postal zaželeni javni subjekt tisti, ki se odlikuje z veliko mero empatije, zmožnostjo sočutenja, in tudi priznani moški umetniki niso več egotripaški seksisti, ampak morajo imeti, kot se temu reče, veliko animo, se pravi zmožnost vživetja v žensko psiho, če se sramežljivo dotaknemo zloglasne vojne med spoloma, čeprav spol, mimogrede rečeno, v umetnosti ne bi smel igrati nobene pomembne vloge, saj vemo, da so ženske pogosto mnogo globlje umetnice od moških. Empatija, sočutenje in velika anima so označevalci, s katerimi Veliki drugi v današnjem svetu politične korektnosti dobesedno in simbolično kastrira Veliki jaz in njegovo brezkompromisno borbo za obstoj, in bognedaj, da bi bilo drugače.

 

Poglejmo samo izpade slovenskih pesnikov in pisateljev v preteklosti, ki se sicer prav v ničemer niso razlikovali od podobnih izpadov drugih slovenskih umetnikov, med katerimi so prevladovali zlasti slikarji. Vsi omenjeni so se, kot bi rekel Zupan, odlikovali z odličnim vedenjem, bili so temu primerno hrupni, godrnjavi in sitni, podprti z za zdaj še vedno družbeno sprejemljivo prekomerno mero alkohola, so počeli in govorili v javnosti stvari, ki se jih danes nihče več ne bi upal, pa vendar jih je družba sprejemala iz enostavnega razloga, ker so bili vendarle Oni, torej Veliki umetniki, Veliki jazi, ki se jih je spoštovalo ravno zaradi njihove osebnosti, njihove prezence, njihove vsebine, njihove večvrednosti v primerjavi z drugimi, ki so zaradi svojega (zgolj) lepega vedenja ostali nekako potisnjeni v ozadje. Danes pa so ravno ti sramežljivi, v preteklosti komajda opazni drugi očitno prišli na svoj račun, pa ne zaradi svojega odličnega, marveč ravno zaradi svojega lepega, celo spodobnega vedenja.

 

Da ne bo spet kakšnega neljubega nesporazuma, ne govorim o tem, da bi bilo eno vedenje boljše od drugega, niti o tem, da se ne smemo primerno obnašati v družbi, ali celo, da bi bilo neprimerno javno obnašanje zaželeno, ne, govorim o tem, da se je fokus javne morale preselil v povzdigovanje drugega kot tistega, ki naj pristriže peruti nekdaj pretirano čislanemu jazu kot subjektu uživanja, da ne rečem naslajanja nad lastno veličino, ali kot idealnemu objektu samoobčudovanja, h kateremu je včasih prispeval tudi drugi z učinkovitim naslajanjem nad lastno pozicijo žrtve.

 

Skratka, če nekoliko prikrojimo Hegla, hlapec je ponovno postal gospodar, kar je najbrž od nekdaj bil, in politična korektnost je samo orodje oziroma sredstvo za njegov veličasten vzpon, medtem ko so nekoč veliki jazi postali problematični drugi, tisti hrupni otroci, ki jih danes ne bi tako zlahka kot v Vitomilovih časih pošiljali na otroška igrišča. Na tak način so na primer Velikemu jazu med slovenskimi pesniki Borisu A. Novaku preostali udeleženci festivala Pranger v Rogaški Slatini zaprli usta v trenutku, ko je vzbrstel s svojo pregovorno egomanijo, tako značilno za slovenske, pa zagotovo ne samo slovenske umetnike, in s tem poslali jasen signal mladi generaciji o tem, da je politični formalizem drugega postal pomembnejši od vsebine nastopaškega jaza, ne glede na to, kako ali koliko upravičena je njegova vzkipljivost.

 

Osrednja figura slednjega je bil v naših logih zagotovo pesnik in urednik Niko Grafenauer, katerega ekscese so mnogi slovenski književniki in filozofi tolerirali pač samo zato, ker je bil Niko Grafenauer, čeprav so imeli za njegovim hrbtom marsikaj za povedati čez njega. Pa vendar vsi vemo, da ne gre samo za njega, ampak za vsakogar, ki si na določeni funkciji drzne biti hrupen, neotesan ali celo po splošnem prepričanju vulgaren. Človek bi rekel, da imajo prizadeti drugi na določenem nivoju celo prav, v vsakem primeru pa je dejstvo, da je obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, očitno odzvonilo. Važno je, da se vsi lepo vedemo, za odlično vedenje v zupanovskem smislu pa počakajmo na boljše čase.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Vzporedna država
2
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
5
19.05.2019 11:00
V bivšemTitovemVelenju se dogaja hud paradoks.Največja kakor leva, celo čisto zares komunistična stranka na svetu, ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
6
18.05.2019 22:59
Vselej sem se čutil dolžnega, da brez strahu in brez upoštevanja posledic izrazim katerokoli resnico, ki sem jo odkril, saj sem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
13
16.05.2019 20:28
Sodobna družba potrebuje več človečnosti in prav humanistične vede se ob afirmativni podpori politike pokažejo kot pomemben ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
5
13.05.2019 19:00
Sprašujejo me, ali se je Majniška deklaracija uresničila in kaj si mislim o prihajajočih evropskih volitvah. Ugotavljam, da se ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
12
12.05.2019 22:26
Višek soočenja na nacionalki je zame s sicer drugače korektnim nastopom doseglaTanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
8
12.05.2019 15:00
Očitno bo arbitraža o meji med Slovenijo in Hrvaško pomembna tema evropskih volitev.Tako je nakazala predstavitev slovenskih ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ko hrup postane zvok demokracije
0
12.05.2019 09:05
Hrup nastopa proti patriotskim zborovskim harmoničnim estetikam, za katerimi bi se združevalci in razdruževalci radi skrili. Z ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
8
09.05.2019 23:20
Stranka, ki se bori za demokracijo, jo mora najprej udejaniti v lastnih vrstah. Nekateri voditelji strank, zlasti če so bili ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
56
08.05.2019 23:59
Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1989-2019: Trideset let po Majniški deklaraciji
6
07.05.2019 22:00
Majniško deklaracijo lahkoštejemo kot prvi steber slovenske države, drugi steber predstavljajo demokratične volitve in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O globoki državi: "Šibka formalna oblast je nastala zato, da je Partija lahko neformalno obvladovala vse."
13
06.05.2019 20:59
Bom na naslednjih volitvah volil bolj pravičnega? Tistega, ki obljublja transparentnost, ki se bo boril proti prikriti oblasti? ... Več.
Piše: Miha Burger
Svoboda medijev: Kako je Julian Assange razgalil provincializem Društva novinarjev Slovenije
9
05.05.2019 21:24
Ob svetovnem dnevu svobode medijev sta obe naši novinarski združenji pokazali na svoj domačijski okvir. Pregon ustanovitelja ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha
0
05.05.2019 06:00
Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj ni v politiki več dobrih, sposobnih in modrih ljudi?
16
02.05.2019 22:30
Odlični posamezniki, ki povedo, kar mislijo, da je prav, so presenečeni, ko doživijo medijske diskvalifikacije samo zato, ker so ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Violeta Tomić, preračunljiva političarka ali zgolj slaba igralka?
4
02.05.2019 00:00
Ni pomembno, ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Medijski sodniki: "Proaktivno delovanje sodstva na področju odnosov z javnostmi"
12
01.05.2019 07:00
Nekateri sodniki in pravni strokovnjaki, občutljivi na kratenje ustavnih pravic, so v tem naslovu razbrali nadaljnji poskus ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Primer Zvjezdan Radonjič: Upor proti nezakonitim pritiskom ali kako je nek sodnik sodil po svoji vesti
19
29.04.2019 23:23
Zvjezdan Radonjič je tisti sodnik ljubljanskega Okrožnega sodišča, ki je v imenu petčlanskega sodnega senata razglasil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so nujne drugačne rešitve
2
28.04.2019 22:03
Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ali je politika še mesto odločanja?
9
28.04.2019 11:00
Politika je danes tudi v najrazvitejših demokracijah precej odmaknjena od ljudi, v javnomnenjskih raziskavah pa ji ljudje ... Več.
Piše: Mihael Brejc
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,612
02/
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
Edvard Kadič
Ogledov: 2,395
03/
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
Angel Polajnko
Ogledov: 1,277
04/
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,443
05/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,190
06/
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,744
07/
"Ti tuliš premalo, pri Italijanih je treba tuliti, če ne, mislijo, da si zakrknjen, izvežban."
Uredništvo
Ogledov: 1,065
08/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 889
09/
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
Mihael Brejc
Ogledov: 1,603
10/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 577