Komentar

Kaj samoupravljanje, tranzicija je bila šele eno ogromno sranje!

Medtem ko je v Stožicah partijska vrhuška prepevala Bandiera Rossa, ko se je Janez Stanovnik boril proti neoliberalizmu in z osvobojenega ozemlja izganjal Američane, Miro Cerar pa z osemdesetimi sodelavci pisal program svoje politične stranke, se je v srednji Evropi zgodil zgodovinski preobrat.

27.07.2014 22:14
Piše: Kizo

Zapomnite si, če se nadaljuje s takim tempom in načinom, kot to poznamo zdaj, ni daleč dan, ko bodo Slovenke kurbe v Pragi in Varšavi, Slovenci pa delali po gradbiščih Bratislave in Tallina, vzhodnoevropske klošarje pa bodo začeli obkladati s - Slovenec.

Paradoksalno je to, da je tisto, kar se je z gnusom zavračalo leta 2005, ravno to, kar je leta 2008 Sloveniji zmanjkalo: reformirano robustno institucionalno okolje s fleksibilnim tržnim mehanizmom.

 

Bi si pa upal trditi, da je v Sloveniji pretočnost nična, saj je dovolj dokazov, ki pričajo o tem, da morate v družbi zasesti mesto, ki vam je odrejeno in ne mesta, ki ste si ga zaslužili.

 

Govorim o, za Slovenijo, izjemno brutalni realnosti, in sicer, da nas je nekdanji revni, komunistični evropski vzhod, na katerega se je vedno gledalo s podcenjevanjem, začel dohitevati in celo prehitevati po kriteriju ekonomske razvitosti.

 

Upoštevajoč analizo, katere rezultati so povzeti v spodnji tabeli, lahko sklepamo, da so Bratislava, Praga in Varšava prvič v zgodovini prehitele nekdanjo cesarsko prestolnico Dunaj. V prehitevanju izostaneta samo dve prestolnici- Budimpešta in Ljubljana.

Ne, ne govorim o vrnitvi sovjetskih tankov v Prago in Budimpešto ali pa obnovitvi DDR. Govorim o, za Slovenijo, izjemno brutalni realnosti, in sicer, da nas je nekdanji revni, komunistični evropski vzhod, na katerega se je vedno gledalo s podcenjevanjem, začel dohitevati in celo prehitevati po kriteriju ekonomske razvitosti.

 

Herojev slovenskega samoupravljanja to seveda ne bo preveč razburilo, kajti njihov cilj ni konvergenca k razvitejšim državam EU, ampak konvergenca "od zgoraj navzdol" k Belorusiji, vsem preostalim pa mora vzbuditi neprijeten občutek, da je naša tranzicija popolnoma neuspela in da je današnje stanje zgolj končna metastaza, ki se je začela razvijati leta 1991 in izbruhnila leta 2008. 

 

V juniju 2014 je Eurostat objavil zadnje podatke o razvitosti držav EU. Kazalec, ki so ga uporabili, je bil BDP na prebivalca, merjen po pariteti kupnih moči, kjer so podatki normalizirani tako, da velja, da je BDP na prebivalca po kupni moči za 28 evropskih držav enak 100. Po teh podatkih je Slovenija leta 2002 dosegala 83 odstotkov razvitosti skupine EU28 (preračunano za nazaj, pred vstopom Hrvaške v EU) kar je enako kot leta 2013. Torej več kot desetletna stagnacija.

 

Po drugi strani je Slovaška, katere reforme so v Sloveniji vplivni mediji in javnomnenjski voditelji opisovali kot pot v srednji vek, leta 2002 dosegala 54 odstotkov razvitosti EU28, leta 2013 pa že 76 odstotkov razvitosti EU28. Če vas je ravnokar zaskrbelo, kaj se dogaja s Slovenijo in zakaj nas bo "srednjeveška" Slovaška kmalu prehitela po razvitosti predlagam, da nadaljujete z branjem. Če pa ste borci proti neoliberalizmu pa zaključite in se pomirite, saj vi veste, da statistika ne pove ničesar o resničnem svetu.

 

 

Najlepša kloaka komunističnega vzhoda

 

Maja tega leta je ekonomski institut Bruegel (ki sicer, iskreno povedano, nima toliko referenc kot EIPF ali pa Ekonomski institut Jožeta Pavliča Damijana) naredil primerjavo razvitosti (po BDP na prebivalca, ki je merjen v pariteti kupnih moči) srednjeevropskih prestolnic, ki jih povezuje stoletna skupna zgodovina zapakirana v ovojnici z nazivom Habsburška monarhija.

 

Upoštevajoč analizo, katere rezultati so povzeti v spodnji tabeli, lahko sklepamo, da so Bratislava, Praga in Varšava prvič v zgodovini prehitele nekdanjo cesarsko prestolnico Dunaj. V prehitevanju izostaneta samo dve prestolnici- Budimpešta in Ljubljana. In medtem ko se budimpeštanska stopnja razvitosti hitro približuje Dunajski, je najlepše mesto na svetu (skupaj z osrednjeslovensko statistično regijo) res na poti proti stopnji razvitosti beloruske prestolnice. Ne samo to, najlepša prestolnica na svetu, z najlepšo periferijo na svetu, se v zadnjih letih po razvitosti celo oddaljuje od vzhodnoevropskih prestolnic.

 

Konvergenca razvitosti bivših regionalnih prestolnic habsburške monarhije k razvitosti Dunaja

 

Vir: www.bruegel.org

 

 

Slovenija, tranzicijski spaček

 

Če se kdo še spomni, je bil konec osemdestih in na začetku devetdesetih let preteklega stoletja sinonim za reveža, klošarja, ki živi skorajda na zrak Čeh, da o Poljakih in ostalih vzhodnjakih, ki se jih je poznalo samo kot zagotovilo za poceni robo in seks turizem sploh ne govorimo. Kako je torej mogoče, da so njihove prestolnice tako zelo razvite, če pa "vsi" vemo, da smo Slovenci najbolj čudovit narod na svetu z najbolj modro ekonomsko politiko? Ali morda ne gre samo za napako inštituta, ki nima tako močnih referenc kot Joža&Joža (JPD in Mencinger)?

 

Ali ne gre morda za "dejstvo", da so srednje- in vzhodnoevropske prestolnice bolj razvite od slovenske (ki je popek sveta), da pa je periferija teh prestolnic kri, blato in kurbe, medtem ko je cela Slovenija podalpska Šambala? Preverimo.

 

Spodnji graf, ki temelji na Eurostatovih podatkih o razvitosti, merjeni z BDP na prebivalca po pariteti kupne moči pokaže, da nas rezultati Bruegelove raziskave ne bi smeli presenetiti, saj je bila slovenska dinamika dohitevanje evropskega povprečja (indeks povprečja osemindvajsetih držav članic EU, ki je postavljen na vrednost 100 precej počasnejša, kot pri ostalih bivših komunističnih državah. Poleg tega pa je padec konvergence po začetku gospodarske krize (ali obdobju prepevanja revolucionarnih pesmi) v Sloveniji bistveno močnejši, kot v ostalih državah. 

 

Konvergenca izbranih držav srednje in vzhodne Evrope k povprečni razvitosti EU (EU28 = 100)

 

Vir: Eurostat.

 

 

Slovenci kot nerazviti južnjaki

 

Še huje je; slovenska ekonomija ne samo, da ni zabeležila podobnega razvojnega vzorca kot nekdanji bratski narodi iz monarhije, ampak je iz Eurostatovih podatkov, ki so povzeti v spodnjem grafu, očitno, da je Slovenija po razvojnem vzorcu skorajda identična skupini držav južne Evrope.

 

Ja, to je to, res nismo v istem košu kot vzhodnjaki. Podatki pravijo, da smo tipični južnaki. Priznajmo si na glas, smo južnaki, tisti, ki so notorično znani po disfunkcionalnem institucionalnem okvirju, nestabilnosti tržne ekonomije, obsesiji s prerazdeljevanjem od produktivnega na neproduktivni sektor, politični nestabilnosti, odlaganjem strukturnih reform na nedefinirano prihodnost ter reševanjem vseh težav z zadolževanjem.

 

Konvergenca izbranih držav južne Evrope k povprečni razvitosti EU (EU28 = 100)

 

Vir: Eurostat.

 

Torej, če se hočete resnično vprašati, kaj se je zgodilo, da se je naša ekonomija transformirala iz srednjeevropske v južnoevropsko, potem se morate najprej vprašati, kaj je bilo sploh narejenega v zadnjih dvajsetih letih, da bi bila danes realnost drugačna, kot je. Smo sploh doživeli kakšno resno reformo? Smo jo videli vsaj v času krize? Je mar politika izpustila podjetja iz svojih rentniških krempljev? Ali smo vsaj korak bližje vzdržnemu zdravstvenemu in pokojninskemu sistemu kot pred petnajstimi leti? In ali ni menda tudi res, da narod ni zahteval reforme in da so Slovenci razrešitev svojega brezupnega položaja videli zgolj v fantazijskih mega projektih in zadolževanju?

 

Spomnite se transparentov na protestih, ki so manifestirali željo dobrega dela naroda: nacionalizacijo podjetij (še več politike v podjetjih), brezplačno vse, kar si zaželite od javnega sektorja (še več dolga in manj pritiska na odpravljanje anomalij v javnem sektorju) itd. Mar res menite, da so v Pragi, Varšavi, Tallinu, Rigi itd. prepevali komunistične pesmice o revoluciji, napovedovali velike državne investicije, več trošenja državnega denarja, novo zadolževanje z namenom "flikanja" razpadajočega sistema in se ukvarjali z izumljanjem novega družbenega sistema? Jaz menim, da niso, ker če bi, potem bi danes z nami delili našo čudovito usodo južnoevropske periferije.   

 

In ne, ne nameravam še enkrat ponoviti, kaj vse in kako so reformirali v srednji in vzhodni Evropi. Saj, če ste starejši od 19 let in si v zadnjih desetih letih neprestanega ponavljanja, kakšne reforme so bile izvedene, tega še vedno niste zapomnili, potem si tudi zdaj ne boste. Dovolj je, da vam pokažem posledice vztrajanja pri odsotnosti reform. 

 

Da problem slovenskega razvojnega zaostajanja ne bo kar izginil sam od sebe prikazuje spodnji graf, kjer je s pomočjo drsečih sredin (z dvoobdobnim korakom) na podlagi Eurostatovih podatkov prikazana smer trenda (črtane linije) časovne poti za BDP na prebivalca, merjenega v pariteti kupne moči. Prikaz je najprej zaradi preglednosti in potem še zaradi volje po razvoju omejen samo na tri države.

 

Zakaj volje po razvoju? Zaradi tega, ker sta tako Estonija kot Slovaška znani po resnih strukturnih reformah, ki pa jih je slovenski javni prostor zavračal kot pot v srednji vek (Mencinger), obratno evolucijo (Semolič) ali pa ultimativno pokvarjeno pogruntavščino kazino kapitalizma (v tej dikciji bi se znal prepoznati kazino politik Lukšič). Na spodnjem grafu bodite pozorni na estonski in slovenski padec po letu 2008 in estonski dvig ter slovensko stopicanje.

 

To vam mora odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila cena zavračanja ekonomskih reform v času slovenske tranzicije. Če je ekonomija sposobna hitro absorbirati zunanje šoke in se naglo aktivirati domnevam, da to že mora dokazovati robustnost sistema in visok razvojni potencial ekonomije. In obratno, če zunanji šok povzroči izjemen padec, ki se v najboljšem primeru nadaljuje s stagnacijo, potem je upravičeno trditi, da imamo v primeru Slovenije opravka s srednjeveško ekonomijo. Torej? Se je splačalo boriti proti reformam in za nacionalni interes? Kdo je zares na slabšem?

 

Trend gibanja BDP na prebivalca po kupni moči za izbrano obdobje in izbrane države

 

Vir: Eurostat in avtorjevi lastni izračuni.

 

Paradoksalno je to, da je tisto, kar se je z gnusom zavračalo leta 2005, ravno to, kar je leta 2008 Sloveniji zmanjkalo: reformirano robustno institucionalno okolje s fleksibilnim tržnim mehanizmom. To, da se je padlo na limanice zagovornikov nacionalnega interesa, se nam v zadnjih letih vrača kot bumerang. In res je, zdaj je povsem jasno, da je bila pot slovenske politike posebna. Tako posebna, da je skrenila iz uspešne poti dohitevanja razvitejših in stopila na pot držav, ki veljajo skozi celotno zgodovino za konstantno problematične in odvisne od tujega denarja. Če ne verjamete, potem poglejte še enkrat vse tri zgornje grafe in glejte, dokler ne razumete, ali pa dokler se vam ne prikaže Kardelj in vam pojasni, da vse to ni res.

 

 

Ko enkrat vaša prihodnost izpuhti 

 

Zato, da popolnoma razkrinkamo slovensko tranzicijsko metastazo, poglejmo nekaj bolj vsebinskih indikatorjev, s katerimi bi lahko opisali dolgoročne trende in kontekstualizirali razvojno pot slovenske ekonomije. Spodnji grafikon temelji na podatkih OECD in prikazuje proizvodno vrzel za Slovenijo in primerljive države srednje in vzhodne Evrope. Proizvodna vrzel (ali angleško output gap) je merjena kot odstotna deviacija dejanskega BDP glede na potencialni BDP (za 2013 in 2014 so predstavljene ocene) in je kazalec, s katerim lahko pojasnjujemo uspešnost ekonomije. Povedano na kratko (več o tem si lahko sami preberete tukaj), pozitivni predznak vrzeli signalizira ekonomijo, ki pregoreva, negativni predznak ekonomijo, ki se potaplja v recesijo; tisto, kar dejansko hočete videti, je proizvodna vrzel, ki niha okoli nič. 

 

Kako zelo v pregorevanju je bila slovenska ekonomija leta 2008 lahko razberete iz spodnjega grafa. Razlogi za to niso neznani in so kombinacija kreditne ekspanzije državnih bank namenjene za polnjenje žepa paradržavnih podjetij in politično blagoslovljenih tajkunov ter deformirane tržne strukture, ki je ubijala podjetništvo in omogočala prosperiteto politično favoriziranim podjetjem. Seveda, da pa je do tega prišlo sta bili potrebni dve desetletji trdega dela, da se zanikajo reforme in vzpostavijo groteskni imperiji tipa Pivovarna Laško.

 

Še bolj kot leto predkriznega pregorevanja je zanimivo primerjati estonsko in slovensko proizvodno vrzel po letu 2008. Naglo krčenje in hitra obuditev estonske ekonomije je več kot očitna, medtem ko je proces razpadanja slovenske ekonomije s povečevanjem proizvodne vrzeli nedvomen.

 

Pogled na spodnji graf vam bo nedvomno razodel, kdo je v času tranzicije opravil domače naloge in kdo ne in kdo je glavni luzer zadnje ekonomske krize. Najvišja proizvodna vrzel v tranzicijski regiji pa nikakor ni zgolj nekaj abstraktnega, ampak se odrazi v izgubi potencialnega proizvoda, v povečevanju brezposelnosti, v negativnem trendu konvergence k bolj razvitim državam in ne nazadnje v tem, da je najlepše mesto na svetu, skupaj s statistično regijo, ki ga obdaja, tako kot smo pokazali v izhodišču tega članka, postalo periferija nekdanjih sovjetskih satelitskih prestolnic. 

 

Proizvodna vrzel izbranih držav srednje in vzhodne Evrope

 

Vir: OECD

 

 

Revni, a v revščini vsi enaki. A ni to lepo?

 

In zdaj še finale. Pogosto slišimo tezo, da je bila slovenska tranzicija takšna, kot je bila, torej brez resnih strukturnih reform (v stilu kamorkoli nas že tok dogajanja popelje, samo mi ga ne bomo spreminjali) zato, da ni prišlo do ekstremnih socialnih razlik, ki naj bi jim bili priča na ulicah Budimpešte, Prage itd. Skratka, povedano drugače, prav vseeno nam je bilo, ali se ekonomija razvija ali ne, važno je, da smo vsi enaki, enaki, enaki. Dobro, če je bilo to dejstvo, potem to pomeni, da je politika imela vsaj nek cilj (čeprav fascinantno totalitaren) in da ni bilo zanikanje reform zgolj v domeni zagotavljanja političnih in tajkunskih rent na račun vseh preostalih.

 

Če smo v tej državi z zavračanjem reform res minimalizirali socialne razlike, potem bi morala biti neenakost najmanjša v regiji in bistveno odstopati od tiste v državah srednje in vzhodne Evrope, ki so se tranzicije lotile brez blefiranja in z resnimi strukturnimi reformami. Da bi to tezo preverili, bomo uporabili etatistom najljubši ekonomski kazalec, in sicer Ginnijev koeficient dohodkovne neenakosti. Kako ta kazalec merjenja dohodkovne neenakosti izračunamo, prepuščam vaši sposobnosti "guglanja" definicij, za voljo jasnosti pa vseeno dodajmo zgolj to, da je neenakost v državi maksimalna, če zavzame izračunana vrednost Ginnijevega koeficienta vrednost 1 in je najmanjša, če zasede vrednost 0. Spodaj so podane vrednosti za Ginnijev koeficient petih tranzicijskih držav med letoma 2004 in 2010 pridobljene iz statistične baze OECD.

 

Vrednost Ginnijevega koeficienta za izbrane države srednje in vzhodne Evrope (merjeno s pomočjo razpoložljivega dohodka)

 

Vir: OECD

 

Iz tabele izhajata dve ugotovitvi. Prvič, vrednost Ginnijevega koeficienta za Slovenijo je res najnižja med izbranimi tranzicijskimi državami, vendar pa ne odstopa bistveno od vrednosti za ostale države. Povedano drugače, socialna neenakost v Sloveniji, gledano v relativnem oziru, ni ravno fantastično manjša glede na preostale primerjane države. In drugič, skorajda identična raven socialne neenakosti kot na Slovaškem zanika trditev, da so bile Slovaške reforme pot v srednjeveško družbo.

 

Ni se zgodila devolucija, kot je obljubljal Semolič, celo obratno se je zgodilo. Glede na prej omenjeno gibanje proizvodne vrzeli je očitno, da je  slovaška ekonomija bolj stabilna in odporna na šoke kot slovenska. Slaba novica za ljubitelje enakosti je seveda tudi zgodba o estonskem Ginnijevem koeficientu, katerega vrednost pada (se pravi, da se neenakost zmanjšuje) in to navkljub reformam in recesijskemu varčevanju (2008 – 2010). Torej?

 

Teza o izogibanju reformam zavoljo socialne enakosti je zanikana in jasno je, da obstaja več dokazov, da reform ni bilo ne zaradi teženj po prisilnem izenačevanju dohodkov ampak zato, ker interesne skupine niso hotele prerezati popkovine med politiko in gospodarstvom. 

 

Če niste ravno obsedeni z etatističnim egalitarizmom, potem ste se verjetno ravnokar vprašali, ali morda obstaja študija o pretočnosti med dohodkovnimi razredi za tranzicijske države. Povedano manj komplicirano, ali obstaja kakšna študija o tem, kako hitro lahko posameznik napreduje od najnižjega do najvišjega dohodkovnega razreda. Na žalost za Slovenijo, državo, ki temelji na lažeh in siljenju prebivalstva v kastni sistem, kaj takega ne obstaja. Bi si pa upal trditi, da je v Sloveniji pretočnost nična, saj je dovolj dokazov, ki pričajo o tem, da morate v družbi zasesti mesto, ki vam je odrejeno in ne mesta, ki ste si ga zaslužili.

 

 

Vi kar pojte, boste že končali na smetišču

 

Za konec: medtem ko so v Stožicah prepevali "Sivi sokole" ali pa odurno himno o požganih Trojanah, medtem ko so mediji ubijali vse, kar ni bilo na ustrezni partijski liniji in izganjali normalnost iz  javnega prostora, celotna ekonomska politika pa je bila usmerjena v resetiranje rentniških podjetij in omrežij ter na prosti distribuciji denarja pridobljenega z zadolževanjem, so v Tallinu, Budimpešti, Varšavi, Bratislavi itd. zagrizli v reforme, razumeli, zakaj so pomembne spremembe, ki so vsekakor prinesle kratkoročne šoke, ampak so jim tudi omogočile, da so izšli kot popolni zmagovalci tranzicije.

 

Zapomnite si, če se nadaljuje s takim tempom in načinom, kot to poznamo zdaj, ni daleč dan, ko bodo Slovenke kurbe v Pragi in Varšavi, Slovenci bodo delali po gradbiščih Bratislave in Tallina, vzhodnoevropske klošarje pa bodo začeli obkladati z nazivom Slovenec. Takrat se spomnite, kaj vse ste naredili, da bi preprečili reforme in kaj vse ste bili pripravljeni verjeti samo zato, da bi še naprej parazitirali na dolgu. In dobro si zapomnite sledeče: če do tega res pride (in tja peljete državo), takrat boste morali samo vi, brez Mencingerja in Semoliča, pojasniti vaši hčerki, zakaj je Slovenija taka država, da ni mogla postati podjetnica ampak je postala kurba v Wroclawu.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
20
12.12.2018 20:45
Želje po objektivizaciji negativne utopije sovražnega govora so bodisi neuresničljive, če ta paradoks razumemo, bodisi vodijo v ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
3
10.12.2018 22:37
Televizijske hiše v poročilih iz Francije predvajajo protestne izjave, ki se jih spominjamo iz časov vladeAlenke Bratušek: Vlada ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
26
09.12.2018 18:00
Sovražni govor je vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli, z namenom pridobitve osebne koristi diskreditacije, ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
5
08.12.2018 12:00
25. novembra 2018 je v mestuSyracuse, v ameriški zvezni državiNew Yorkumrl velikan svetovne umetnosti, začetnik računalniške ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
25
06.12.2018 23:45
Kratko provokacijo o sovražnem govoru, ki jo je objavil portal+ razumem kot prispevek k javni debati o tej temi. Javna debata je ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
29
05.12.2018 22:04
Zelo nevarna značilnost samodeklariranega mnenjskega pluralizma je, da se v odsotnosti opinion makerjev , torej osebnosti z ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
"Bolj ko je država demokratična, težje je kaj impresivnega narediti …"
10
03.12.2018 22:00
Demokracija ni razvila orodja za pogovor s pogumnimi idejami. Ne samo na področju arhitekture državnih projektov. Ni razvila in ... Več.
Piše: Miha Burger
Bodo nacionalne države v "bruseljskem cesarstvu" sploh še kdaj suverene?
5
02.12.2018 20:37
Diskusija o Brexitu poteka z nastavljenimi - in ne izvoljenimi - birokrati v Bruslju. Dostikrat slišim, da so ti uradniki ... Več.
Piše: Keith Miles
Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je bil Bernardo Bartolucci
9
02.12.2018 06:00
Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Boj za Istrabenzove hotele: Kdo bo obvladoval pomemben del slovenskega turizma
6
30.11.2018 21:00
Zgodba o prodaji Istrabenzovih hotelov je očitno dosegla vrelišče. Na to kaže tudi naša neuradna informacija, da naj bi že v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Medijski aktivizem v lokalni politiki: Janković da, Popovič ne?!
17
27.11.2018 20:00
Kar je dovoljeno Zoranu Jankoviću, ne velja za Borisa Popoviča. Medijski mainstream je vzpostavil nove, povsem subjektivne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Če spodbujaš totalitarne metode, se lahko zgodi, da bodo te enkrat uporabljene proti tebi
22
26.11.2018 23:59
Pričujoči prispevek objavljamo do preklica, kajti za vsak primer smo ga poslali tudi predsedniku vlade Marjanu Šarcu, da ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Volitve so za nami in vsi smo zmagovalci ...
3
26.11.2018 13:00
Zmagovalci so tisti, ki so postali župani, zmagovalci so tisti, ki niso postali župani, saj jim ne bo več treba dajati nemogočih ... Več.
Piše: Ivan Simič
Odprto pismo ministru za zunanje zadeve dr. Miru Cerarju pred obiskom Albanije
5
25.11.2018 23:59
Zakaj so za Vlado Republike Slovenije okoljski projekti v državah Zahodnega Balkana pomembnejši od projekta širitve mreže ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Danes ne more biti več zakonodajalec jezika ruralna druščina
1
25.11.2018 12:00
Kaj je to, kar je izoblikovalo poetično in avantgardistično repliko, da skozi usta najmlajše igralske generacije zveni tako ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Oh, to naše šolstvo: Kratka anekdota o tem, da ima avtoriteta vedno prav
4
22.11.2018 23:59
Čeprav šola prenekaterim staršem povzroča sive lase, se včasih lahko na njen račun tudi nasmejimo. Priporočam vam, da to ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
12
19.11.2018 00:41
Bolj kot gladka zmaga Zorana Jankovića je presenetljiva visoka podpora njegovi listi, ki bo ponovno z absolutno večino vladala v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
13
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
13
14.11.2018 23:00
Na prihajajočem Slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo v Cankarjevem domu odvijal med 20. in 25. novembrom, bo nastopil tudi ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
24
13.11.2018 00:57
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kako resno je bila v proteste v Franciji vpletena islamistična Muslimanska bratovščina?
Uredništvo
Ogledov: 1,834
02/
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
Andrej Drapal
Ogledov: 2,156
03/
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,727
04/
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,103
05/
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,570
06/
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
Andrej Drapal
Ogledov: 1,081
07/
Kako so na Slovenskem knjižnem sejmu zaklenili vrata in z varnostniki preprečili neprijetna vprašanja Zaharju Prilepinu
Olga Moroz
Ogledov: 2,861
08/
Proračunske sladkosti: O milijardi evrov boljših javnih financah
Bine Kordež
Ogledov: 727
09/
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,054
10/
Ko me je policist prepoznal, se je odločil, da bo iz neznatnega naredil senzacionalen dogodek
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,316