Komentar

Blejske opazke: Da bi čim dalj trajalo, da bi čim prej minilo

Voditeljem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške, bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

12.08.2018 23:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Janez Drnovšek   Samuel Beckett   Franz Kafka   Levica

"Me nisi nehal mučiti s tvojim prekletim časom! ... Rojevajo nad grobom, za trenutek zasveti luč, nato je spet noč."(Samuel Beckett, Čakajoč na Godota)

Nekaj dni nazaj mi je prijatelj - v zvezi s peripetijami okrog sestavljanja nove slovenske vlade - z zanj značilno ravnodušnostjo svetoval, naj se preveč ne vznemirjam, češ da bo trajala samo eno, največ dve leti. Leto ali dve je za marsikoga 365 ali celo 730 dolgih dni (tj. 8.760 oz. 17.500 ur) skrbi, truda, čakanja, morda neprespanih noči; za koga drugega pa so ure in dnevi prekratki in si želi, da bi trajali čim dlje, da se ne bi nikoli končali ... Ljudje se razlikujemo (tudi) po pomanjkanju in izobilju časa. Nekateri med nami si želijo, da bi vlada (ali parlament) trajala čim manj časa, medtem ko si drugi želijo, da bi ostala čim dlje, po možnosti več mandatov, če je le mogoče, do upokojitve vseh članov. Za diktature je značilno, da trajajo do smrti voditeljev. V tem pogledu je bil jugoslovanski režim podoben Francovemu v Španiji in Castrovemu na Kubi, bil pa je vsekakor trši od sovjetskega, čeprav si njegov ruski naslednik - skupaj z voditeljema Severne Koreje in Kitajske - prizadeva, da bi "čim dlje trajalo".

 

Bilo bi pretirano, če bi rekli, da imamo dve vrsti ljudi: takšne, ki jim čas teče hitro, in druge, ki jim teče počasi. V življenju imamo hitra in počasna obdobja. Večinoma nam čas teče počasneje, ko smo mladi, in hitreje, ko smo starejši. Pokojni Janez Drnovšek je imel navado reči: "so dobri dnevi in so slabi dnevi". Hitreje nam tečejo dobri, počasneje slabi časi. Včasih čas teče hitreje, včasih počasneje. Najbrž teče najpočasneje zapornikom, vojakom, bolnikom ... Najhitreje teče zaljubljencem, uživačem in sladokuscem, gledalcem zabavnih prireditev in bralcem zanimivih knjig, vnetim raziskovalcem, turistom ...

 

Kako je s temi rečmi v vladah, pri njihovih članih? Vladam in voditeljem, ki jim je predvsem do tega, da vladajo in vodijo; ki jim ugajajo protokolarni blišč in žarometi javne pozornosti; ki uživajo na svojih položajih ali počivajo na lovorikah, čas gotovo teče prehitro. Dokler jim časa niso zaustavili oz. podaljšali (!) udari ali revolucije, so na oblasti uživali in se pritoževali, da čas prehitro teče - dosmrtni predsedniki, kralji in cesarji. Članom prve slovenske vlade je čas tekel različno: tistim, ki so hoteli ustvariti nekaj novega ali doseči večje spremembe, se je čas vlekel. Glede na to, da je bil čas sprememb, je za večino članov vlade tekel prepočasi.

 

Pisec teh vrstic se spominja prizadevanj za mednarodno priznanje, ki so tekla od plebiscita (decembra 1990) do januarja, pravzaprav do maja 1992. Čeprav so ta prizadevanja trajala komaj eno - ali v primeru upoštevanja datuma vstopa v OZN poldrugo - leto, so bila zame in za slovensko javnost nepopisno dolgotrajna. Po drugi strani smo bili za večino tujih opazovalcev in odločevalcev prenagljeni in prehitri.

 

Kadar čas teče počasi, si želimo, da bi čim prej minil. Da bi čim prej dosegli cilj in uspeh, uresničili načrt, uredili zadeve. V spominu imam stotine takšnih primerov. Komaj sem čakal, da mine dogodek, od katerega je bil odvisen pozitiven premik; da opravim srečanje, izgovorim govor ali končam predavanje, izpišem opazke; da se vrnem z napornega potovanja; da je konec sestanka ali protokolarnega dogodka, sprejema, večerje, svečanosti ... Seveda čas v trenutku, ko je nekaj opravljeno, zdrvi, in si želimo, da bi tekel počasneje. Dolgočasnemu čakanju sledi zadovoljstvo, ki mine in izgine kot blisk. Življenje v politiki prinaša dolga obdobja čakanja in nestrpnosti, ko si želimo, da čim prej minejo, tem pa sledijo kratki trenutki, za katere si želimo, da bi trajali. Ampak ne trajajo.

 

V vzvratnem zrcalu je to življenje videti kot komaj prekinjena vrsta nestrpnosti, čakanja, truda, skrbi ... in ko človek pomisli, kaj je doživel, ima občutek, da si je vedno ali pretežno želel, da to, kar je, čim prej mine. Če natančno premislimo, gre za življenje, za katero si ne želimo, da traja, ampak čim prej mine. Kakšno pa je življenje, za katero želimo, da čim prej mine? Mislim, da je nekoč o tem razmišljal Samuel Beckett.

 

Potem je seveda še "objektivna" realnost, kjer vsaka stvar zahteva svoj čas. Za vlade in voditelje bi bilo priporočljivo, da se čim bolj podvizajo oz. čim manj obotavljajo ne glede na to, ali zanje čas teče hitro ali počasi. Če dobro premislimo, je bolje, da jim teče počasi. Vladam, voditeljem, oblastem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške (npr. pri gradnji nacionalne knjižnice, bolnišnice, ceste ali železniške proge), bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

 

 

Zmeda v čakalnici

 

Čakalne vrste so znamenje pomanjkanja. V Sloveniji so bile nekoč - v socialističnih časih - nekaj vsakdanjega. Čakati je bilo treba na kruh, na meso, na obrtnike, na kino vstopnice (posebej, če je bil na sporedu kak ameriški film), na potne liste in vize, na gradbena dovoljenja, na stanovanja, na honorarje, na avtomobile, na uresničitev obljub, na boljše čase ... Čakanje v vrsti je bilo tako rekoč zaščitni znak totalitarnih režimov, znamenito oznako te povezave pa je prispeval Franz Kafka v kratki zgodbi Pred vrati postave. V zadnjem času, potem ko so vrste tako rekoč izginile, pa so postale velik problem - najprej slovenskega pravosodja, nato zdravstva in navsezadnje mejnih prehodov.

 

Čakalne vrste so kardinalni problem obtožencev, žrtev prevar, upnikov, bolnikov, turistov, policistov, migrantov ... Ob tem se postavlja važno vprašanje: ali so bili čakalne vrste kdaj problem vladajočega razreda socialistične Slovenije (komunistični funkcionarji so si delili stanovanja in avtomobile, si organizirali "magacine" in posebne bolnišnice) in ali so čakalne vrste v resnici problem aktualnih načrtovalcev rešitev, kot so razvidne v koalicijskih dokumentih LMŠ, SD, SMC, Levice, DeSUS in ZAB?

 

Čeprav so znamenje pomanjkanja ali redkosti dobrin, zaradi katerih je treba čakati, so krajše ali celo daljše vrste najbrž neizogibne tudi v normalnih družbah, med katere bi se radi prištevali Slovenci. V Veliki Britaniji ali v ZDA se recimo nihče ne pritožuje zaradi čakalnih vrst na letališčih. Stotine in tisoči potnikov, ki vstopajo v državo, čakajo v dolgih vrstah pred kabinami oz. okenci, kjer pregledujejo potne listine. Seveda letališke in policijske oblasti prilagajajo število nadzornikov in okenc pritisku potnikov, da bi čakali čim krajši čas. Problem čakalnih vrst na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško ni v naravi stvari ali hudobiji, ampak v nesposobnosti organov. Če je naval velik, je potrebno namesto štirih postaviti deset ali celo štirideset kontrolnih točk in postaviti primerno število nadzornikov. Kadar gre za upravičenost do azila ali državljanstva, je treba prosilce napotiti v čakalnico.

 

Drug problem so nezakoniti prehodi in celotna problematika migrantske krize. Težave, ki jih je doživljala Slovenija z navalom stotisočih migrantov leta 2015 in ki jih - v manjšem obsegu - še doživlja, niso tehničen, ampak političen in varnostni problem, ki za nobeno državo ne more biti preprost - kot bi se zdelo na podlagi besedila predloga koalicijske pogodbe med strankami LMŠ, SD, SMC, Levica, DeSUS in ZAB. Tam namreč piše, da je treba odpraviti obstoječe zakonske določbe, ki "omejujejo pravico do mednarodne zaščite v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in načeli človečnosti". Levica predlaga "odstranitev 'tehničnih ovir', ki ogrožajo človeška in živalska življenja". Tej miselnosti bi bilo mogoče ugovarjati s primeri drugih evropskih držav, ki so se soočale z migranti in ki imajo politične krize zaradi (dobronamerne) lahkomiselnosti v preteklosti, npr. Nemčije in Italije oz. Vatikana. Ukinitev čakalnih vrst za migrante menda ni dobra rešitev.

 

Predlogi levičarske peterice in pridružene Levice so zanimivi tudi, ko gre za pravosodje. Pravijo namreč, da bodo "preučili in po potrebi na novo določili objektivne kriterije za prednostno obravnavo zadev (npr. tudi za zadeve, kjer dolgotrajni postopki pripomorejo k insolventnosti podjetij in izgubi delovnih mest ter za zadeve, kjer so osumljeni nosilci javnih funkcij)". Bistvo je v "prednostni obravnavi" za nosilce javnih funkcij, ob tem pa se postavljata vprašanji:

 

(1) Zakaj naša peterokraka skupina (plus Levica) problema "prednostne obravnave" ni mogla rešiti v desetletju, ko je bila na oblasti oz. je imela za to vse možnosti? In

 

(2) Ali ni (na podlagi razvpitih primerov) mogoče sklepati, da je bila "prednostna obravanava" ravno tista obravnava, ki je bila v preteklem desetletju v veljavi?

 

 

Pravi biser našega dokumenta pa je predlog rešitve za zdravstvo. Takole beremo:

 

Za isto storitev pri istem zdravniku so v okviru javnega sistema čakalne dobe, v primeru samoplačništva pa čakalnih dob ni. 

 

Predlagatelji koalicijske pogodbe in še posebej Levica si (na področju zdravstva in pri šolstvu, kjer zavračajo slepo upoštevanje sklepov Ustavnega sodišča glede izenačevanja javnega in zasebnega šolstva) prizadevajo za izenačenje državljanov. Če ni mogoče skrajšati čakalnih vrst v javnem sistemu, jih je treba - da bi dosegli enakost - uvesti tudi v zasebnem sistemu! Predvsem pa uvajanje enakosti največkrat doseže, da so nekateri bolj enaki kot drugi.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Digitalni humanizem: Čeprav živimo v digitalnem obdobju, v resnici še vedno delujemo na analogen način
5
14.09.2019 23:15
Natančno se zavedam, da je današnji komentar usmerjen v umetnike in v tiste, ki so zelo blizu sodobni in razvojni umetnosti. Za ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
8
14.09.2019 07:00
Ali morda veste, kdo je dal začetno pobudo za t.i. parlamentarni program, ki je danes del Tretjega programa RTV Slovenije? Ne? ... Več.
Piše: Miha Burger
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
11
12.09.2019 11:38
Ob hrupu 28 slovenskih intelektualcev zaradi povsem korektne izjave predsednika Boruta Pahorja na nedavnem Blejskem strateškem ... Več.
Piše: Božo Cerar
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
12
11.09.2019 21:00
Družbeni pojavi kot so krize, še posebej, če so povezani z veliko finančno izgubo, prinesejo v družbi veliko polemike in iskanje ... Več.
Piše: Aleš Ahčan
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
20
10.09.2019 22:30
To, da boJanez Lenarčič, ki je sicer povsem korekten in neproblematičen diplomatski birokrat, vodil resor za humanitarno pomoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
20
09.09.2019 22:00
Trditve, da je komunizem od nastanka dalje kontinuirano neločljiv od udbomafije , globoke države, nepotizma in klientelizma, ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenska sestavljanka (jigsaw puzzle*) ali obrazi predsednice Bratuškove
9
07.09.2019 23:59
Alenka Bratušek se je kot premierka proslavila z izjavo, da je treba narediti konec brezglavemu varčevanju . Kdo ne bi v tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
"Pomemben položaj zasedate, a poglejte kakšno zanič mizo imate; jaz bi jo vrgel skozi okno."
0
07.09.2019 21:00
Rad se ponavljam: letos praznujemo stoletnico začetka delovanja izjemne umetniške šole Bauhaus. To dejstvo je vzrok, da posvečam ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropa na Zahodnem Balkanu: Članstvo v Evropski uniji je za Severno Makedonijo vprašanje biti ali ne biti
3
04.09.2019 22:30
Severnomakedonsko vodstvo se boji, da bo pošel zagon, ki smo mu bili priča v zadnjem letu v makedonskih prizadevanjih za ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ukrajinska neodvisnost: 13.000 mrtvih, 34.000 ranjenih in 1,8 milijona razseljenih
15
02.09.2019 23:00
Zgodovinski 24. avgust 1991 za mojo domovino pomeni rojstvo neodvisne in samostojne ukrajinske države. Prav ta pomemben dogodek ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Evropa, Azija in Amerika v novih geopolitičnih turbulencah: Multipolarni svet se vse bolj krči, vrača se nova oblika bipolarnosti
9
01.09.2019 20:00
Velike spremembe so pred nami, vstopamo v nov geopolitični, geoekonomski in geotehnološki svetovni red. V novo globalno ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Povejmo na glas: svet upravljajo digitalni ovaduhi in fotonski veter
1
31.08.2019 21:00
Računalniška država XXI. stoletja je že v celoti drugačna od televizijske države osemdestih let prejšnjega stoletja. Današnja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Komedija "Alo Alo" po Šarčevo: V ozkem grlu globoke države
14
29.08.2019 22:20
Vaški fantje iz Kamnika, ki skrbijo za interese predsednika vlade, ne počnejo nič takšnega, česar ne bi delali že njihovi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Tri zgodbe: Prvošolčki, otroci v vrtcih in nočne skrivnosti ljubljanske Pediatrične klinike
6
28.08.2019 23:32
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred kratkim opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Cerarjev moderni center išče predsednika: Politična prostitucija po Počivalšku
13
26.08.2019 21:02
Prihajajoče kandidature za predsednika Stranke modernega centra (SMC) odpirajo številna vprašanja na slovenski politični sceni. ... Več.
Piše: Marko Novak
"Institucije je treba oblikovati tako, da oblastnikom preprečijo povzročanje škode."
19
25.08.2019 21:30
Če res vsa vesoljna Slovenija z vsemi svojimi visokimi funkcionarji, anonimnimi in neanonimnimi komentatorji vred misli, da novo ... Več.
Piše: Miha Burger
Nasprotniki gradnje avtocest in železnic naj povedo resnico: zaradi tega bo manj delovnih mest, manj dobrin, manj blagostanja
3
25.08.2019 10:00
Gradnja in posegi na avtocestnem področju so zapleten in dolgotrajen postopek. Če se poslanci pod vplivom Levice odločijo ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Vlado Martek in njegova razstava na Reki, prihodnji Evropski prestolnici kulture
0
24.08.2019 19:00
Vlado Martek napada življenje z ironijo, brez sarkazma in grotesknosti. V zagrebških nočeh je reorganiziral poezijo s svojimi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,106
02/
Slovenska sestavljanka (jigsaw puzzle*) ali obrazi predsednice Bratuškove
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,549
03/
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,803
04/
Dosje Makedonija: Kako so strmoglavili staro in vzpostavili novo, poslušno oblast in kakšna je bila pri tem vloga slovenskih diplomatov
Andrej Dočinski
Ogledov: 1,510
05/
Ali lahko Ali Milani, v Iranu rojeni Londončan, premierju Borisu Johnsonu odvzame poslanski stolček?
Uredništvo
Ogledov: 1,114
06/
"Mi se ne gremo več te preklete Evropske unije, mi gremo zdaj nazaj v partizane."
Dejan Steinbuch
Ogledov: 4,477
07/
Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti
Shane Quinn
Ogledov: 930
08/
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
Božo Cerar
Ogledov: 1,024
09/
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
Miha Burger
Ogledov: 839
10/
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
Aleš Ahčan
Ogledov: 751