Komentar

Blejske opazke: Da bi čim dalj trajalo, da bi čim prej minilo

Voditeljem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške, bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

12.08.2018 23:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Janez Drnovšek   Samuel Beckett   Franz Kafka   Levica

"Me nisi nehal mučiti s tvojim prekletim časom! ... Rojevajo nad grobom, za trenutek zasveti luč, nato je spet noč."(Samuel Beckett, Čakajoč na Godota)

Nekaj dni nazaj mi je prijatelj - v zvezi s peripetijami okrog sestavljanja nove slovenske vlade - z zanj značilno ravnodušnostjo svetoval, naj se preveč ne vznemirjam, češ da bo trajala samo eno, največ dve leti. Leto ali dve je za marsikoga 365 ali celo 730 dolgih dni (tj. 8.760 oz. 17.500 ur) skrbi, truda, čakanja, morda neprespanih noči; za koga drugega pa so ure in dnevi prekratki in si želi, da bi trajali čim dlje, da se ne bi nikoli končali ... Ljudje se razlikujemo (tudi) po pomanjkanju in izobilju časa. Nekateri med nami si želijo, da bi vlada (ali parlament) trajala čim manj časa, medtem ko si drugi želijo, da bi ostala čim dlje, po možnosti več mandatov, če je le mogoče, do upokojitve vseh članov. Za diktature je značilno, da trajajo do smrti voditeljev. V tem pogledu je bil jugoslovanski režim podoben Francovemu v Španiji in Castrovemu na Kubi, bil pa je vsekakor trši od sovjetskega, čeprav si njegov ruski naslednik - skupaj z voditeljema Severne Koreje in Kitajske - prizadeva, da bi "čim dlje trajalo".

 

Bilo bi pretirano, če bi rekli, da imamo dve vrsti ljudi: takšne, ki jim čas teče hitro, in druge, ki jim teče počasi. V življenju imamo hitra in počasna obdobja. Večinoma nam čas teče počasneje, ko smo mladi, in hitreje, ko smo starejši. Pokojni Janez Drnovšek je imel navado reči: "so dobri dnevi in so slabi dnevi". Hitreje nam tečejo dobri, počasneje slabi časi. Včasih čas teče hitreje, včasih počasneje. Najbrž teče najpočasneje zapornikom, vojakom, bolnikom ... Najhitreje teče zaljubljencem, uživačem in sladokuscem, gledalcem zabavnih prireditev in bralcem zanimivih knjig, vnetim raziskovalcem, turistom ...

 

Kako je s temi rečmi v vladah, pri njihovih članih? Vladam in voditeljem, ki jim je predvsem do tega, da vladajo in vodijo; ki jim ugajajo protokolarni blišč in žarometi javne pozornosti; ki uživajo na svojih položajih ali počivajo na lovorikah, čas gotovo teče prehitro. Dokler jim časa niso zaustavili oz. podaljšali (!) udari ali revolucije, so na oblasti uživali in se pritoževali, da čas prehitro teče - dosmrtni predsedniki, kralji in cesarji. Članom prve slovenske vlade je čas tekel različno: tistim, ki so hoteli ustvariti nekaj novega ali doseči večje spremembe, se je čas vlekel. Glede na to, da je bil čas sprememb, je za večino članov vlade tekel prepočasi.

 

Pisec teh vrstic se spominja prizadevanj za mednarodno priznanje, ki so tekla od plebiscita (decembra 1990) do januarja, pravzaprav do maja 1992. Čeprav so ta prizadevanja trajala komaj eno - ali v primeru upoštevanja datuma vstopa v OZN poldrugo - leto, so bila zame in za slovensko javnost nepopisno dolgotrajna. Po drugi strani smo bili za večino tujih opazovalcev in odločevalcev prenagljeni in prehitri.

 

Kadar čas teče počasi, si želimo, da bi čim prej minil. Da bi čim prej dosegli cilj in uspeh, uresničili načrt, uredili zadeve. V spominu imam stotine takšnih primerov. Komaj sem čakal, da mine dogodek, od katerega je bil odvisen pozitiven premik; da opravim srečanje, izgovorim govor ali končam predavanje, izpišem opazke; da se vrnem z napornega potovanja; da je konec sestanka ali protokolarnega dogodka, sprejema, večerje, svečanosti ... Seveda čas v trenutku, ko je nekaj opravljeno, zdrvi, in si želimo, da bi tekel počasneje. Dolgočasnemu čakanju sledi zadovoljstvo, ki mine in izgine kot blisk. Življenje v politiki prinaša dolga obdobja čakanja in nestrpnosti, ko si želimo, da čim prej minejo, tem pa sledijo kratki trenutki, za katere si želimo, da bi trajali. Ampak ne trajajo.

 

V vzvratnem zrcalu je to življenje videti kot komaj prekinjena vrsta nestrpnosti, čakanja, truda, skrbi ... in ko človek pomisli, kaj je doživel, ima občutek, da si je vedno ali pretežno želel, da to, kar je, čim prej mine. Če natančno premislimo, gre za življenje, za katero si ne želimo, da traja, ampak čim prej mine. Kakšno pa je življenje, za katero želimo, da čim prej mine? Mislim, da je nekoč o tem razmišljal Samuel Beckett.

 

Potem je seveda še "objektivna" realnost, kjer vsaka stvar zahteva svoj čas. Za vlade in voditelje bi bilo priporočljivo, da se čim bolj podvizajo oz. čim manj obotavljajo ne glede na to, ali zanje čas teče hitro ali počasi. Če dobro premislimo, je bolje, da jim teče počasi. Vladam, voditeljem, oblastem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške (npr. pri gradnji nacionalne knjižnice, bolnišnice, ceste ali železniške proge), bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

 

 

Zmeda v čakalnici

 

Čakalne vrste so znamenje pomanjkanja. V Sloveniji so bile nekoč - v socialističnih časih - nekaj vsakdanjega. Čakati je bilo treba na kruh, na meso, na obrtnike, na kino vstopnice (posebej, če je bil na sporedu kak ameriški film), na potne liste in vize, na gradbena dovoljenja, na stanovanja, na honorarje, na avtomobile, na uresničitev obljub, na boljše čase ... Čakanje v vrsti je bilo tako rekoč zaščitni znak totalitarnih režimov, znamenito oznako te povezave pa je prispeval Franz Kafka v kratki zgodbi Pred vrati postave. V zadnjem času, potem ko so vrste tako rekoč izginile, pa so postale velik problem - najprej slovenskega pravosodja, nato zdravstva in navsezadnje mejnih prehodov.

 

Čakalne vrste so kardinalni problem obtožencev, žrtev prevar, upnikov, bolnikov, turistov, policistov, migrantov ... Ob tem se postavlja važno vprašanje: ali so bili čakalne vrste kdaj problem vladajočega razreda socialistične Slovenije (komunistični funkcionarji so si delili stanovanja in avtomobile, si organizirali "magacine" in posebne bolnišnice) in ali so čakalne vrste v resnici problem aktualnih načrtovalcev rešitev, kot so razvidne v koalicijskih dokumentih LMŠ, SD, SMC, Levice, DeSUS in ZAB?

 

Čeprav so znamenje pomanjkanja ali redkosti dobrin, zaradi katerih je treba čakati, so krajše ali celo daljše vrste najbrž neizogibne tudi v normalnih družbah, med katere bi se radi prištevali Slovenci. V Veliki Britaniji ali v ZDA se recimo nihče ne pritožuje zaradi čakalnih vrst na letališčih. Stotine in tisoči potnikov, ki vstopajo v državo, čakajo v dolgih vrstah pred kabinami oz. okenci, kjer pregledujejo potne listine. Seveda letališke in policijske oblasti prilagajajo število nadzornikov in okenc pritisku potnikov, da bi čakali čim krajši čas. Problem čakalnih vrst na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško ni v naravi stvari ali hudobiji, ampak v nesposobnosti organov. Če je naval velik, je potrebno namesto štirih postaviti deset ali celo štirideset kontrolnih točk in postaviti primerno število nadzornikov. Kadar gre za upravičenost do azila ali državljanstva, je treba prosilce napotiti v čakalnico.

 

Drug problem so nezakoniti prehodi in celotna problematika migrantske krize. Težave, ki jih je doživljala Slovenija z navalom stotisočih migrantov leta 2015 in ki jih - v manjšem obsegu - še doživlja, niso tehničen, ampak političen in varnostni problem, ki za nobeno državo ne more biti preprost - kot bi se zdelo na podlagi besedila predloga koalicijske pogodbe med strankami LMŠ, SD, SMC, Levica, DeSUS in ZAB. Tam namreč piše, da je treba odpraviti obstoječe zakonske določbe, ki "omejujejo pravico do mednarodne zaščite v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in načeli človečnosti". Levica predlaga "odstranitev 'tehničnih ovir', ki ogrožajo človeška in živalska življenja". Tej miselnosti bi bilo mogoče ugovarjati s primeri drugih evropskih držav, ki so se soočale z migranti in ki imajo politične krize zaradi (dobronamerne) lahkomiselnosti v preteklosti, npr. Nemčije in Italije oz. Vatikana. Ukinitev čakalnih vrst za migrante menda ni dobra rešitev.

 

Predlogi levičarske peterice in pridružene Levice so zanimivi tudi, ko gre za pravosodje. Pravijo namreč, da bodo "preučili in po potrebi na novo določili objektivne kriterije za prednostno obravnavo zadev (npr. tudi za zadeve, kjer dolgotrajni postopki pripomorejo k insolventnosti podjetij in izgubi delovnih mest ter za zadeve, kjer so osumljeni nosilci javnih funkcij)". Bistvo je v "prednostni obravnavi" za nosilce javnih funkcij, ob tem pa se postavljata vprašanji:

 

(1) Zakaj naša peterokraka skupina (plus Levica) problema "prednostne obravnave" ni mogla rešiti v desetletju, ko je bila na oblasti oz. je imela za to vse možnosti? In

 

(2) Ali ni (na podlagi razvpitih primerov) mogoče sklepati, da je bila "prednostna obravanava" ravno tista obravnava, ki je bila v preteklem desetletju v veljavi?

 

 

Pravi biser našega dokumenta pa je predlog rešitve za zdravstvo. Takole beremo:

 

Za isto storitev pri istem zdravniku so v okviru javnega sistema čakalne dobe, v primeru samoplačništva pa čakalnih dob ni. 

 

Predlagatelji koalicijske pogodbe in še posebej Levica si (na področju zdravstva in pri šolstvu, kjer zavračajo slepo upoštevanje sklepov Ustavnega sodišča glede izenačevanja javnega in zasebnega šolstva) prizadevajo za izenačenje državljanov. Če ni mogoče skrajšati čakalnih vrst v javnem sistemu, jih je treba - da bi dosegli enakost - uvesti tudi v zasebnem sistemu! Predvsem pa uvajanje enakosti največkrat doseže, da so nekateri bolj enaki kot drugi.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Vzporedna država
3
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
5
19.05.2019 11:00
V bivšemTitovemVelenju se dogaja hud paradoks.Največja kakor leva, celo čisto zares komunistična stranka na svetu, ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
6
18.05.2019 22:59
Vselej sem se čutil dolžnega, da brez strahu in brez upoštevanja posledic izrazim katerokoli resnico, ki sem jo odkril, saj sem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
13
16.05.2019 20:28
Sodobna družba potrebuje več človečnosti in prav humanistične vede se ob afirmativni podpori politike pokažejo kot pomemben ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
5
13.05.2019 19:00
Sprašujejo me, ali se je Majniška deklaracija uresničila in kaj si mislim o prihajajočih evropskih volitvah. Ugotavljam, da se ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
12
12.05.2019 22:26
Višek soočenja na nacionalki je zame s sicer drugače korektnim nastopom doseglaTanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
8
12.05.2019 15:00
Očitno bo arbitraža o meji med Slovenijo in Hrvaško pomembna tema evropskih volitev.Tako je nakazala predstavitev slovenskih ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ko hrup postane zvok demokracije
0
12.05.2019 09:05
Hrup nastopa proti patriotskim zborovskim harmoničnim estetikam, za katerimi bi se združevalci in razdruževalci radi skrili. Z ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
8
09.05.2019 23:20
Stranka, ki se bori za demokracijo, jo mora najprej udejaniti v lastnih vrstah. Nekateri voditelji strank, zlasti če so bili ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
56
08.05.2019 23:59
Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1989-2019: Trideset let po Majniški deklaraciji
6
07.05.2019 22:00
Majniško deklaracijo lahkoštejemo kot prvi steber slovenske države, drugi steber predstavljajo demokratične volitve in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O globoki državi: "Šibka formalna oblast je nastala zato, da je Partija lahko neformalno obvladovala vse."
13
06.05.2019 20:59
Bom na naslednjih volitvah volil bolj pravičnega? Tistega, ki obljublja transparentnost, ki se bo boril proti prikriti oblasti? ... Več.
Piše: Miha Burger
Svoboda medijev: Kako je Julian Assange razgalil provincializem Društva novinarjev Slovenije
9
05.05.2019 21:24
Ob svetovnem dnevu svobode medijev sta obe naši novinarski združenji pokazali na svoj domačijski okvir. Pregon ustanovitelja ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha
0
05.05.2019 06:00
Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj ni v politiki več dobrih, sposobnih in modrih ljudi?
16
02.05.2019 22:30
Odlični posamezniki, ki povedo, kar mislijo, da je prav, so presenečeni, ko doživijo medijske diskvalifikacije samo zato, ker so ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Violeta Tomić, preračunljiva političarka ali zgolj slaba igralka?
4
02.05.2019 00:00
Ni pomembno, ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Medijski sodniki: "Proaktivno delovanje sodstva na področju odnosov z javnostmi"
12
01.05.2019 07:00
Nekateri sodniki in pravni strokovnjaki, občutljivi na kratenje ustavnih pravic, so v tem naslovu razbrali nadaljnji poskus ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Primer Zvjezdan Radonjič: Upor proti nezakonitim pritiskom ali kako je nek sodnik sodil po svoji vesti
19
29.04.2019 23:23
Zvjezdan Radonjič je tisti sodnik ljubljanskega Okrožnega sodišča, ki je v imenu petčlanskega sodnega senata razglasil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so nujne drugačne rešitve
2
28.04.2019 22:03
Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ali je politika še mesto odločanja?
9
28.04.2019 11:00
Politika je danes tudi v najrazvitejših demokracijah precej odmaknjena od ljudi, v javnomnenjskih raziskavah pa ji ljudje ... Več.
Piše: Mihael Brejc
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,612
02/
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
Edvard Kadič
Ogledov: 2,395
03/
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
Angel Polajnko
Ogledov: 1,277
04/
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,443
05/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,190
06/
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,744
07/
"Ti tuliš premalo, pri Italijanih je treba tuliti, če ne, mislijo, da si zakrknjen, izvežban."
Uredništvo
Ogledov: 1,065
08/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 889
09/
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
Mihael Brejc
Ogledov: 1,603
10/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 577