Komentar

Katoliška cerkev na Slovenskem in vprašanje pedofilije med duhovščino

Ljubljanska Stolnica, ki simbolično predstavlja vrh slovenske rimokatoliške cerkve, je pred dnevi na tviterju objavila dvoumen zapis. Ob razkritju spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov v Pensilvaniji je Stolnica namreč namigovala, da datum objave poročila o zlorabah ne more biti naključen in je vse skupaj namenjeno temu, da "se bodo škofje ukvarjali s tem problemom, ne pa z migranti, kar gre v nos ameriškemu predsedniku Trumpu". Če to prevedemo v jezik teorije zarote, potem je razkritje pedofilije in drugih spolnih deliktov napad na avtoriteto cerkve in njeno brezmadežnost. Toda po drugi strani se slovenska cerkev skozi usta nekaterih svojih dostojanstvenikov še vedno izogiba odkritemu pogovoru o pedofiliji in zlorabah otrok s strani svojih dušnih pastirjev. Ta zadržanost je očitno prisilna, saj vemo, kako konservativni del duhovščine naravnost uživa v politiziranju, zmerjanju levičarjev in liberalcev, pa tudi žolčnem komentiranju migrantske nevarnosti in kritiziranju sedanjega papeža Frančiška, ki v teh krogih velja za "rdečega papeža". Ob tem puščam ob strani pretekle finančne malverzacije mariborske nadškofije in notorično obsedenost z materialnimi dobrinami, ki je pri nekaterih visokih cerkvenih možeh dosegla raven nespodobnosti. Slovenska cerkev, ki ji načeluje nadškof s popolnim mankom avtoritete, se torej po svoji stari navadi najraje ukvarja z drugimi, pogosto zelo posvetnimi rečmi, medtem ko o svojih skušnjavah ali celo grehih noče spregovoriti.

19.08.2018 20:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   cerkev   stolnica   Pensilvanija   Juliusz Janusz   spolne zlorabe   duhovniki   Vatikan   Boston   pedofilija   papež Frančišek   Dostojevski   Bratje Karamazovi   Veliki inkvizitor  

Do obrobja katoliške Evrope duh časa še ni zares pljusknil. Na periferiji kakšne ponižnosti in skromnosti ni opaziti. Samozadostna slovenska cerkev vzvišeno opazuje "rdečega papeža" Frančiška in namesto, da bi se vsaj malo navzela njegove blagohotnosti, raje še naprej brusi svoje travme.

Minuli torek je v javnost prišlo zaključno poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi, ki ga je sestavila velika porota v Pensilvaniji. Le dan pred praznikom Marijinega vnebozvetja so ameriški in vsi svetovni mediji videli doslej najobsežnejše poročilo o spolnih zlorabah otrok in mladoletnikov v šestih od osmih škofij te ameriške zvezne države. Med drugim tudi poimenski seznam, na katerem je 301 duhovnik. Ta osupljivo velika številka se je nabrala v sedemdesetih letih, na strani žrtev pa je (bilo) več kot 1000 mladoletnikov. Poročilo tudi ugotavlja, da sta bila pri zlorabah prisotna alkohol in pornografija, vrh cerkve v Združenih državah Amerike pa je desetletja molčal, čeprav je vedel ali bi moral vedeti, kaj se je dogajalo. S tem so prikrivali kazniva dejanja oziroma storilce.

 

Ob tej novici, ki sem jo malce bolj poglobljeno bral v spletni izdaji berlinskega dnevnika Tagesspiegel, sem dobil tri asociacije. Prva je povezana z odličnim filmom V žarišču (Spotlight), posnetem po resničnih dogodkih, druga je povezana z odnosom konservativnih katoliških krogov do papeža Frančiška, tretja pa leti neposredno na slovensko katoliško cerkev in njeno politiko do medijev.

 

 

Slovenska cerkev potrebuje temeljito čistko

 

Pa začnimo kar doma, v Sloveniji, kjer se je cerkev doslej bolj kot z duhovnimi vprašanji rada ukvarjala z materialnimi dobrinami. Precej zaslug za to novoodkrito žilico ima sicer posvetna oblast, ki je sprejela Zakon o denacionalizaciji, zaradi katerega se je cerkveno premoženje občutno povečalo, kar je spodbudilo pohlep in obsedenost s tuzemeljskimi rečmi. Toda večina finančnih "grehov" je tako ali drugače postala javno znana, medtem ko se o spolnih zlorabah nikoli ni prav dosti govorilo.

 

Sploh takrat ne, ko so bili storilci pomembne osebnosti iz cerkvenega vrha. O enem mediji niso nikoli poročali, pa je bila že pred skoraj dvajsetimi leti javna skrivnost, kaj se dogaja. Lani pa se je vseeno nekaj zgodilo. Očitno se je ena izmed žrtev dovolj opogumila, da je na spolnega delinkventa opozorila Vatikan, od koder je papeški nuncij v Sloveniji, Poljak Juliusz Janusz prinesel zaupno pismo na ljubljansko nadškofijo, v katerem je papež od nadškofa Staneta Zoreta zahteval, da se proti visokemu cerkvenemu dostojanstveniku in profesorju na teološki fakulteti nemudoma ukrepa. Informacijo o pismu je dobila tudi medijska hiša, ki s cerkvijo sicer ni v najboljših odnosih, vendar pa je obenem dovzetna za diskretno moč tihe diplomacije. Iz nadškofije je prišla potrditev glede pisma, a s prošnjo, da do objave informacije vseeno ne bi prišlo, saj bi kakršen koli članek o tem samo še bolj škodoval že tako ali tako načeti javni podobi slovenske cerkve.

 

Da bi medij pomirili, so iz nadškofije sporočili, da bodo sami "uredili zadeve", zato bodo zelo hvaležni, če o tem ne bo nobene objave. Nadškofija je potem potrebovala kar nekaj časa, da je našla "rešitev". Diskretno, seveda. Spolnega delinkventa niso javno izpostavili, kaj šele ovadili. V trenutku, ko je izpolnil pogoje za upokojitev, so ga o hitrem postopku "umaknili", s čemer so neprijetnost pometli pod preprogo. Tako kot v že nekaj podobnih primerih doslej.

 

Vprašanji, ki se na tem mestu zastavljata, sta dve: na eni strani sporno ravnanje nadškofije, ki je po grdi stari navadi svinjarijo pometla pod preprogo, na drugi pa bržkone prevelika popustljivost medija, ki se je zadovoljil z "interno rešitvijo". Ne rečem, da bi morali zgodbo objaviti na prvi strani (nekoč je Delo nasedlo na prvi pogled pristni zgodbi o nezakonskem sinu nadškofa Franca Rodeta, a je kasneje vse skupaj padlo v vodo, ker niso uspeli dokazati resničnost svojih obtožb), vseeno pa so po mojem mnenju prehitro odnehali.

 

Morda bo kdo ob tem pripomnil, da delam iz muhe slona. Da največji problem slovenske družbe pač ni in ne more biti cerkev. Ali pa celo to, da je portal+ levičarski medij, ki je proticerkveno razpoložen. Ne vem, če se lahko strinjam. Sploh glede ideoloških etiket. Portal+ je izrazito liberalen medij, ki objavlja različna mnenja in nima za seboj nobenih političnih ali ekonomskih botrov.

 

Slovenska rimokatoliška cerkev ima precej hud problem. Pa ne samo zaradi pedofilije in spolnih zlorab, ki so jih cerkveni očetje v glavnem vse po vrsti pometli pod svoje dragocene, debele perzijske preproge. Problematično se mi zdi tudi nenehno mešanje nekaterih cerkvenih predstavnikov v politiko. Kako lahko nekateri duhovniki zagovarjajo ideje in dejanja, ki nimajo nič skupnega s krščanstvom oziroma so celo v nasprotju z evangelijem? V mislih imam predvsem vprašanje medvojne kolaboracije in sprave, pa agresivnih stališč do migrantov in marginalnih skupin. Kako lahko nekaj agresivnih župnikov razširja sovraštvo do ateistov, druge mislečih ali homoseksualcev? Ta praksa je še posebej škandalozna, ker se doslej še ni zgodilo, da bi vrh cerkve okaral kakšnega izmed najbolj problematičnih duhovniških jastrebov. Na drugi strani pa, vemo, nikoli niso imeli težav s kazenskimi premestitvami liberalnejših, modernejših in mlajših kolegov, ki so se s kakšno izjavo zamerili "Stolnici". Vse to po mojem dokazuje, kako zelo konservativna je v svojem bistvu slovenska cerkev, ki očitno še vedno ni prebolela komunizma in delitve duhov.

 

Nasprotno, slovenska cerkev je ena sama žalostinka o tem, kako da smo kristjani odrinjeni na rob, kako je kot institucija deležna diskriminacije in sistematičnih napadov itd. Ko sem pred leti s tedanjim nadškofom sedel na nadškofiji in se pogovarjal o slovenskih medijih, mi je našteval, komu vse je doslej dal intervju, potem pa dodal, da so ga za pogovor zaprosili tudi z dnevnika, ki ima sloves, da ni ravno naklonjen cerkvi. Jasno je, mi je suvereno rekel, da jim ga ne misli dati. "Mislim, da delate napako, gospod nadškof", sem odgovoril in mu poskušal dopovedati, da se od nekoga na njegovem položaju pač ne pričakuje, da bo delal kakršno koli razliko med mediji in da desni mediji skozi prizmo vere pač ne morejo biti avtomatično boljši od levih. Zakaj bi moral kristjan voliti "desne" stranke, ne pa denimo tudi liberalnih ali sredinskih? V nekem normalnejšem okolju se zdi takšno vprašanje deplasirano, pri nas pa to na žalost ostaja neke vrste dogma. Temu so komunisti nekoč rekli "svoji k svojim".

 

Nikakor ne trdim, da je slovenska cerkev absolutno konservativna in v vseh pogledih zaostala. Poznam nekaj izjemnih duhovnikov, eden izmed njih me je birmal, drugi pa cerkveno poročil. A glej ga zlomka, kasneje sta bila oba premeščena daleč iz Ljubljane. Na obrobje, dobesedno. Kot da bi šlo za staro, preverjeno recepturo, da se tiste, ki niso po okusu oblasti, odstrani oziroma umakne čim dlje od "Stolnice". Da slučajno ne bi kvarili mladine in delovali po svoji vesti.

 

Nič boljših izkušenj nimam - pa nikakor nisem edini - s t.i. cerkvenimi poslovneži oziroma gospodarskimi družbami, ki so bodisi v lasti cerkve bodisi jih ta kapitalsko obvladuje. Toliko sprenevedanja, zavajanja in manipulacij od ljudi, ki se imajo za dobre kristjane in v nedeljah berejo berilo, človek ne bi nikoli pričakoval.

 

Veliki inkvizitor

 

 

Zaradi vsega tega mislim, da slovenska cerkev po seriji kadrovskih napak na najvišjih položajih nujno potrebuje nekakšno prisilno upravo, ki jim jo bo poslal Vatikan v duhu papeža Frančiška. Seznam grehov in napak je dolg, nedeljske maše pa so čedalje redkeje obiskane, ker laiki pač niso zgolj ovce in v nekem trenutku tudi spregledajo. Temeljita reforma bo nujna; čim prej, tem bolje. 

 

 

Pedofilija po ameriško ali kako se dela dober PR

 

Uvodoma omenjeni film Spotlight (V žarišču, vir) je bil pred leti posnet po resničnih dogodkih na vzhodni obali Združenih držav Amerike. Preiskovalna novinarska ekipa časnika Boston Globe se loti zgodbe o seriji spolnih zlorab katoliških duhovnikov na širšem območju Bostona. Zaradi 11. septembra so prisiljeni odložiti zgodbo, vendar jo vmes dodatno preiskujejo in oglasijo se jim nove žrtve pedofilskih duhovnikov. Končno na začetku leta 2002 Boston Globe udari z zgodbo, ki pošteno zamaje avtoriteto katoliške cerkve, na katero začnejo deževati obtožbe o podobnih zločinih z vseh koncev sveta. Kocka je padla. Ameriška katoliška cerkev je film označila kot dober in spomnila, da je zaradi odkritij preiskovalnih novinarjev tudi sama začela notranjo preiskavo in reformo, s čemer se je po besedah bostonskega kardinala Seana O'Malleya soočila "s tistim, kar je bilo sramotno in skrito".

 

Objava novice o spolnih zlorabah v Pensilvaniji je letos takorekoč sovpadla z Marijinem vnebovzetjem, kar je morda simbolično naključje, morda pa tudi ne. Toda v čem je sploh problem?! Če je velika porota želela s tem ustvariti dodatni pritisk na javno mnenje, ga opomniti, da se vatikanske omare z okostnjaki še zdaleč niso izpraznile, vsi zločinski duhovniki pa niso bili razkriti, potem je imela za takšno odločitev svoje razloge, ki jih je moč razumeti in se z njimi tudi strinjati. Eden največjih katoliških (krščanskih) praznikov se namreč tiče vere, ne pa institucije. Vse prepogosto se relativizira in izkrivlja vrednost vere (verovanja), ki nima ničesar s spolno izprijenimi duhovniki.

 

Kdor skuša trkati na nekakšno krščansko usmiljenje, ko gre za vprašanje pedofilije v katoliški cerkvi in spolnih zlorab mladoletnikov, se gre nevarno igro. Krščanstvo je religija, ki je resda preživela že dve tisočletji, verjetno tudi po zaslugi dejstva, da so dobri pastirji prevladali nad slabimi in da je moč verovanja presegala upravičene dvome v poštene namene vseh tistih problematičnih duhovnikov, ki so svoj poklic in poslanstvo, kot mu rečejo, zlorabili za delikte zoper spolno nedotakljivost mladoletnikov. Nikjer pa ni rečeno, da se v nekem trenutku cerkev kot institucija ne bo znašla v situaciji, ko bo resnično ogrožena njena posredniška vloga, kajti marsikateri katolik, razočaran nad materialističnim klerom, pod preprogo pometenimi svinjarijami in politično angažiranimi župniki, se bo enkrat vprašal, zakaj za Božjo voljo sploh potrebuje institucijo za to, da moli, se obrača k Bogu in je, konec koncev, dober katolik oziroma kristjan?

 

 

***

 

Če je institucija postala sama v sebi gnila in moralno koruptivna, potem od njene religiozne avtoritete ni več kaj prida ostalo. Nekoč so se kopja lomila okoli inkvizicije, ki je bila zgolj primitivna obramba načela nezmotljivosti. Ravno zametek dvoma v resnično avtoriteto cerkve je v literarno-filozofski zgodbi o Velikem inkvizitorju genialno nakazal Dostojevski v Bratih Karamazovih. Njegov Veliki inkvizitor se na vrnitev Jezusa Kristusa pričakovano odzove z jezo, ki jo podžiga dogmatično prepričanje, da bi prihod Odrešenika ogrozil avtoriteto cerkve, ki si je prilastila monopol nad Resnico in Razodetjem:

 

"Zakaj torej prihajaš in nam krhaš naše delo? Da, v napoto nam hodiš in sam veš, da je tako. Ampak, ali veš, kaj bo jutri? Ne vem, kdo si in vedeti nočem: če si to Ti ali samo Njegova podoba. Le eno: jutri Te bom obsodil in dal sežgati kot najljutejšega izmed krivovercev in videl boš, kako bo ljudstvo, da, isto ljudstvo, ki je danes poljubljalo Tvoje noge, jutri, samo da mu namignem, prihitelo podgrebat žerjavico Tvoje grmade."

(Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Bratje Karamazovi)

 

 

Morda so na zadnjih vatikanskih konklavah razmišljali prav v tej smeri: kako relativizirati grehe, izvirajoče iz dogme o lastni nezmotljivosti, ter se elegantno znebiti bremena absolutne moralne avtoritete. V 21. stoletju se to sliši preživeto. Za vsak primer je prejšnji papež odstopil, da ne bi zamudili te priložnosti. Če je torej celo v Svetem mestu prevladalo prepričanje, da po konservativnem Janezu Pavlu II. in germansko hladnem dogmatiku Benediktu XVI. institucija potrebuje nekoga, ki bo simboliziral tisto, kar je v katoliški cerkvi še skromnega, ponižnega in ljubečega, potem je jasno, zakaj je Sveti Duh pomagal najti jezuita, ki si je nadel ime Frančišek, ker so ga je navdihovali uboštvo, mir in ljubezen Frančiška Asiškega, ustanovitelja frančiškanov.

 

Do obrobja katoliške Evrope duh časa še ni zares pljusknil. Na periferiji kakšne ponižnosti in skromnosti ni opaziti. Samozadostna slovenska cerkev vzvišeno opazuje "rdečega papeža" in namesto, da bi se vsaj malo navzela njegove blagohotnosti, raje še naprej brusi svoje travme.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
23
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
4
07.08.2020 06:03
Slovenci živimo v prepričanju, da so nekje v tujini stvari mnogo bolje urejene kot pri nas. Kdo med nami ni izrekel ali slišal ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
0
05.08.2020 20:00
Danes v Sloveniji govorimo o stanju brez vrednot (anomiji), o sadistični krutosti nekaterih delodajalcev, o mobingu, o korupciji ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
4
02.08.2020 23:59
Diplomatska bitka zaSeverni tok 2, ki poteka boj ali manj v zakulisju že nekaj let, se približuje koncu. Zadeva je pomembna za ... Več.
Piše: Božo Cerar
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
9
02.08.2020 11:00
Bo padla ali ne bo padla, so stavnice te dni. Glavna zvezda je kmetijska ministrica in predsednica koalicijske upokojenske ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Narava vedno znova začenja iste stvari: leta, dneve, ure. Tako nastajata neskončnost in večnost.
2
01.08.2020 23:57
Aplikacija, ki se nam predstavlja kot aplikacija vseh aplikacij za nadzor virusa, to še zdaleč ni, temveč je le fragmentiran ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
14
30.07.2020 22:30
Zdaj se sprašujem, ali Slovenija občuti kaj sramu, ko je Italija končno izpolnila obljubo in slovenski manjšini vrnila Narodni ... Več.
Piše: Keith Miles
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
7
28.07.2020 22:45
Kako je mogoče iz množice vidnih, dejavnih in vplivnih ljudi izbrati tiste, ki jim pravimo zgodovinske osebnosti? Takšen naslov ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
8
27.07.2020 23:59
Nihče ne ve, kje je center vesolja. V Sloveniji moderni center izginja in boste politično središče našli precej na levi, Levico ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
17
26.07.2020 11:00
Situacija, v kakršni se nahaja Slovenija, je utrujajoč odraz patologije bolj ali manj učinkovitih piromanov v funkciji gasilcev. ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pričakovati od politika, ki ima v XXI. stoletju doma na zidu slabo naslikano jabolko? Vse najslabše.
5
25.07.2020 23:59
Obstaja neuravnovešen, skoraj patološki odnos med ideologijo in izmi . Ideologija je vedno koncept, ki se vsiljuje drugemu, je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bruseljski kompromis, višegrajski pretepači in obnova bolehne Evrope
16
21.07.2020 23:00
Denarja, ki si ga je Slovenija izposlovala na dolgotrajnih in napornih pogajajih v Bruslju, ni tako malo. Opozicija, ki je leta ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na zdravje, striček Xi! Kitajski zmaj ni več papirnati tiger, ampak postaja vse bolj agresiven!
13
20.07.2020 23:10
O Kitajski je bilo zadnje mesece veliko slišati. Tudi portal+ je poročal o njenem močno vprašljivem ravnanju ob izbruhu ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali twitter koristi slovenski demokraciji ali ne? Odgovor verjetno poznamo vsi ...
14
19.07.2020 23:00
Januarja leta 1990 sem vodstvu Demosa ponujal idejo aktivnega državljanstva. Na nekem sestanku sem zbrane hotel prepričati, kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Kulturniški fašizem
9
19.07.2020 11:00
Kulturniški fašizem je zadnje mesece in tedne v Sloveniji visoko dvignil svojo stoglavo glavo. Kulturniški fašizem vedno ... Več.
Piše: Denis Poniž
Umetnost je disciplina, ki nam omogoča razumeti preteklost, predvsem pa bodočnost
8
18.07.2020 22:36
Naj povem na kratko: to je komentar o dveh umetniških ambientih. Povod: stoletnica fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Janez Janša, mnogo več spoštovanja bi ohranil, če bi doma ležal na kavču in proučeval strop
29
12.07.2020 10:32
Janez Janša nam obljublja, da bodo z izjemnimi kalibri velikih vodij profila Orban in Vučić naredili red. Janševa politika nas ... Več.
Piše: Simona Rebolj
NEP Dejana Kršića: Umetnost je brezčasna, Evropa neskončna
1
11.07.2020 21:03
Kršić je nomad lepote!Oblikovanje zanj že dolgo ni zgolj utilitaristični fenomen, temveč je predvsem mišljenje. Nikoli več ne bo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O spravi na "akademski" način: Blišč in beda kurtizanov
14
10.07.2020 23:15
Spravno dejanje, ki ga ponuja Slovenska akademija znanosti in umetnosti, še najbolj spominja na demokratičnocentralistični ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Ustavimo konje: Intelektualna poštenost in neznosna lahkotnost obtoževanja
10
10.07.2020 00:47
Ko je Janševa vlada sprejela omejevalne ukrepe proti koronavirusu, mi je zaskrbljen prijatelj iz Italije poslal članek (ki se je ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
17
08.07.2020 23:30
Ideja o podvigu, s katerim bi z oblasti spravili janšistične fašiste, predstavlja največji možni mentalni domet naše dvorne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.518
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.372
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.198
04/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.727
05/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.419
06/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.552
07/
Dosje MD Medicina d.o.o. ali zgodba o uspehu ortopedske dinastije Gorenšek
Uredništvo
Ogledov: 10.834
08/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.418
09/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.318
10/
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
Andrej Capobianco
Ogledov: 601