Komentar

Katoliška cerkev na Slovenskem in vprašanje pedofilije med duhovščino

Ljubljanska Stolnica, ki simbolično predstavlja vrh slovenske rimokatoliške cerkve, je pred dnevi na tviterju objavila dvoumen zapis. Ob razkritju spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov v Pensilvaniji je Stolnica namreč namigovala, da datum objave poročila o zlorabah ne more biti naključen in je vse skupaj namenjeno temu, da "se bodo škofje ukvarjali s tem problemom, ne pa z migranti, kar gre v nos ameriškemu predsedniku Trumpu". Če to prevedemo v jezik teorije zarote, potem je razkritje pedofilije in drugih spolnih deliktov napad na avtoriteto cerkve in njeno brezmadežnost. Toda po drugi strani se slovenska cerkev skozi usta nekaterih svojih dostojanstvenikov še vedno izogiba odkritemu pogovoru o pedofiliji in zlorabah otrok s strani svojih dušnih pastirjev. Ta zadržanost je očitno prisilna, saj vemo, kako konservativni del duhovščine naravnost uživa v politiziranju, zmerjanju levičarjev in liberalcev, pa tudi žolčnem komentiranju migrantske nevarnosti in kritiziranju sedanjega papeža Frančiška, ki v teh krogih velja za "rdečega papeža". Ob tem puščam ob strani pretekle finančne malverzacije mariborske nadškofije in notorično obsedenost z materialnimi dobrinami, ki je pri nekaterih visokih cerkvenih možeh dosegla raven nespodobnosti. Slovenska cerkev, ki ji načeluje nadškof s popolnim mankom avtoritete, se torej po svoji stari navadi najraje ukvarja z drugimi, pogosto zelo posvetnimi rečmi, medtem ko o svojih skušnjavah ali celo grehih noče spregovoriti.

19.08.2018 20:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   cerkev   stolnica   Pensilvanija   Juliusz Janusz   spolne zlorabe   duhovniki   Vatikan   Boston   pedofilija   papež Frančišek   Dostojevski   Bratje Karamazovi   Veliki inkvizitor  

Do obrobja katoliške Evrope duh časa še ni zares pljusknil. Na periferiji kakšne ponižnosti in skromnosti ni opaziti. Samozadostna slovenska cerkev vzvišeno opazuje "rdečega papeža" Frančiška in namesto, da bi se vsaj malo navzela njegove blagohotnosti, raje še naprej brusi svoje travme.

Minuli torek je v javnost prišlo zaključno poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi, ki ga je sestavila velika porota v Pensilvaniji. Le dan pred praznikom Marijinega vnebozvetja so ameriški in vsi svetovni mediji videli doslej najobsežnejše poročilo o spolnih zlorabah otrok in mladoletnikov v šestih od osmih škofij te ameriške zvezne države. Med drugim tudi poimenski seznam, na katerem je 301 duhovnik. Ta osupljivo velika številka se je nabrala v sedemdesetih letih, na strani žrtev pa je (bilo) več kot 1000 mladoletnikov. Poročilo tudi ugotavlja, da sta bila pri zlorabah prisotna alkohol in pornografija, vrh cerkve v Združenih državah Amerike pa je desetletja molčal, čeprav je vedel ali bi moral vedeti, kaj se je dogajalo. S tem so prikrivali kazniva dejanja oziroma storilce.

 

Ob tej novici, ki sem jo malce bolj poglobljeno bral v spletni izdaji berlinskega dnevnika Tagesspiegel, sem dobil tri asociacije. Prva je povezana z odličnim filmom V žarišču (Spotlight), posnetem po resničnih dogodkih, druga je povezana z odnosom konservativnih katoliških krogov do papeža Frančiška, tretja pa leti neposredno na slovensko katoliško cerkev in njeno politiko do medijev.

 

 

Slovenska cerkev potrebuje temeljito čistko

 

Pa začnimo kar doma, v Sloveniji, kjer se je cerkev doslej bolj kot z duhovnimi vprašanji rada ukvarjala z materialnimi dobrinami. Precej zaslug za to novoodkrito žilico ima sicer posvetna oblast, ki je sprejela Zakon o denacionalizaciji, zaradi katerega se je cerkveno premoženje občutno povečalo, kar je spodbudilo pohlep in obsedenost s tuzemeljskimi rečmi. Toda večina finančnih "grehov" je tako ali drugače postala javno znana, medtem ko se o spolnih zlorabah nikoli ni prav dosti govorilo.

 

Sploh takrat ne, ko so bili storilci pomembne osebnosti iz cerkvenega vrha. O enem mediji niso nikoli poročali, pa je bila že pred skoraj dvajsetimi leti javna skrivnost, kaj se dogaja. Lani pa se je vseeno nekaj zgodilo. Očitno se je ena izmed žrtev dovolj opogumila, da je na spolnega delinkventa opozorila Vatikan, od koder je papeški nuncij v Sloveniji, Poljak Juliusz Janusz prinesel zaupno pismo na ljubljansko nadškofijo, v katerem je papež od nadškofa Staneta Zoreta zahteval, da se proti visokemu cerkvenemu dostojanstveniku in profesorju na teološki fakulteti nemudoma ukrepa. Informacijo o pismu je dobila tudi medijska hiša, ki s cerkvijo sicer ni v najboljših odnosih, vendar pa je obenem dovzetna za diskretno moč tihe diplomacije. Iz nadškofije je prišla potrditev glede pisma, a s prošnjo, da do objave informacije vseeno ne bi prišlo, saj bi kakršen koli članek o tem samo še bolj škodoval že tako ali tako načeti javni podobi slovenske cerkve.

 

Da bi medij pomirili, so iz nadškofije sporočili, da bodo sami "uredili zadeve", zato bodo zelo hvaležni, če o tem ne bo nobene objave. Nadškofija je potem potrebovala kar nekaj časa, da je našla "rešitev". Diskretno, seveda. Spolnega delinkventa niso javno izpostavili, kaj šele ovadili. V trenutku, ko je izpolnil pogoje za upokojitev, so ga o hitrem postopku "umaknili", s čemer so neprijetnost pometli pod preprogo. Tako kot v že nekaj podobnih primerih doslej.

 

Vprašanji, ki se na tem mestu zastavljata, sta dve: na eni strani sporno ravnanje nadškofije, ki je po grdi stari navadi svinjarijo pometla pod preprogo, na drugi pa bržkone prevelika popustljivost medija, ki se je zadovoljil z "interno rešitvijo". Ne rečem, da bi morali zgodbo objaviti na prvi strani (nekoč je Delo nasedlo na prvi pogled pristni zgodbi o nezakonskem sinu nadškofa Franca Rodeta, a je kasneje vse skupaj padlo v vodo, ker niso uspeli dokazati resničnost svojih obtožb), vseeno pa so po mojem mnenju prehitro odnehali.

 

Morda bo kdo ob tem pripomnil, da delam iz muhe slona. Da največji problem slovenske družbe pač ni in ne more biti cerkev. Ali pa celo to, da je portal+ levičarski medij, ki je proticerkveno razpoložen. Ne vem, če se lahko strinjam. Sploh glede ideoloških etiket. Portal+ je izrazito liberalen medij, ki objavlja različna mnenja in nima za seboj nobenih političnih ali ekonomskih botrov.

 

Slovenska rimokatoliška cerkev ima precej hud problem. Pa ne samo zaradi pedofilije in spolnih zlorab, ki so jih cerkveni očetje v glavnem vse po vrsti pometli pod svoje dragocene, debele perzijske preproge. Problematično se mi zdi tudi nenehno mešanje nekaterih cerkvenih predstavnikov v politiko. Kako lahko nekateri duhovniki zagovarjajo ideje in dejanja, ki nimajo nič skupnega s krščanstvom oziroma so celo v nasprotju z evangelijem? V mislih imam predvsem vprašanje medvojne kolaboracije in sprave, pa agresivnih stališč do migrantov in marginalnih skupin. Kako lahko nekaj agresivnih župnikov razširja sovraštvo do ateistov, druge mislečih ali homoseksualcev? Ta praksa je še posebej škandalozna, ker se doslej še ni zgodilo, da bi vrh cerkve okaral kakšnega izmed najbolj problematičnih duhovniških jastrebov. Na drugi strani pa, vemo, nikoli niso imeli težav s kazenskimi premestitvami liberalnejših, modernejših in mlajših kolegov, ki so se s kakšno izjavo zamerili "Stolnici". Vse to po mojem dokazuje, kako zelo konservativna je v svojem bistvu slovenska cerkev, ki očitno še vedno ni prebolela komunizma in delitve duhov.

 

Nasprotno, slovenska cerkev je ena sama žalostinka o tem, kako da smo kristjani odrinjeni na rob, kako je kot institucija deležna diskriminacije in sistematičnih napadov itd. Ko sem pred leti s tedanjim nadškofom sedel na nadškofiji in se pogovarjal o slovenskih medijih, mi je našteval, komu vse je doslej dal intervju, potem pa dodal, da so ga za pogovor zaprosili tudi z dnevnika, ki ima sloves, da ni ravno naklonjen cerkvi. Jasno je, mi je suvereno rekel, da jim ga ne misli dati. "Mislim, da delate napako, gospod nadškof", sem odgovoril in mu poskušal dopovedati, da se od nekoga na njegovem položaju pač ne pričakuje, da bo delal kakršno koli razliko med mediji in da desni mediji skozi prizmo vere pač ne morejo biti avtomatično boljši od levih. Zakaj bi moral kristjan voliti "desne" stranke, ne pa denimo tudi liberalnih ali sredinskih? V nekem normalnejšem okolju se zdi takšno vprašanje deplasirano, pri nas pa to na žalost ostaja neke vrste dogma. Temu so komunisti nekoč rekli "svoji k svojim".

 

Nikakor ne trdim, da je slovenska cerkev absolutno konservativna in v vseh pogledih zaostala. Poznam nekaj izjemnih duhovnikov, eden izmed njih me je birmal, drugi pa cerkveno poročil. A glej ga zlomka, kasneje sta bila oba premeščena daleč iz Ljubljane. Na obrobje, dobesedno. Kot da bi šlo za staro, preverjeno recepturo, da se tiste, ki niso po okusu oblasti, odstrani oziroma umakne čim dlje od "Stolnice". Da slučajno ne bi kvarili mladine in delovali po svoji vesti.

 

Nič boljših izkušenj nimam - pa nikakor nisem edini - s t.i. cerkvenimi poslovneži oziroma gospodarskimi družbami, ki so bodisi v lasti cerkve bodisi jih ta kapitalsko obvladuje. Toliko sprenevedanja, zavajanja in manipulacij od ljudi, ki se imajo za dobre kristjane in v nedeljah berejo berilo, človek ne bi nikoli pričakoval.

 

Veliki inkvizitor

 

 

Zaradi vsega tega mislim, da slovenska cerkev po seriji kadrovskih napak na najvišjih položajih nujno potrebuje nekakšno prisilno upravo, ki jim jo bo poslal Vatikan v duhu papeža Frančiška. Seznam grehov in napak je dolg, nedeljske maše pa so čedalje redkeje obiskane, ker laiki pač niso zgolj ovce in v nekem trenutku tudi spregledajo. Temeljita reforma bo nujna; čim prej, tem bolje. 

 

 

Pedofilija po ameriško ali kako se dela dober PR

 

Uvodoma omenjeni film Spotlight (V žarišču, vir) je bil pred leti posnet po resničnih dogodkih na vzhodni obali Združenih držav Amerike. Preiskovalna novinarska ekipa časnika Boston Globe se loti zgodbe o seriji spolnih zlorab katoliških duhovnikov na širšem območju Bostona. Zaradi 11. septembra so prisiljeni odložiti zgodbo, vendar jo vmes dodatno preiskujejo in oglasijo se jim nove žrtve pedofilskih duhovnikov. Končno na začetku leta 2002 Boston Globe udari z zgodbo, ki pošteno zamaje avtoriteto katoliške cerkve, na katero začnejo deževati obtožbe o podobnih zločinih z vseh koncev sveta. Kocka je padla. Ameriška katoliška cerkev je film označila kot dober in spomnila, da je zaradi odkritij preiskovalnih novinarjev tudi sama začela notranjo preiskavo in reformo, s čemer se je po besedah bostonskega kardinala Seana O'Malleya soočila "s tistim, kar je bilo sramotno in skrito".

 

Objava novice o spolnih zlorabah v Pensilvaniji je letos takorekoč sovpadla z Marijinem vnebovzetjem, kar je morda simbolično naključje, morda pa tudi ne. Toda v čem je sploh problem?! Če je velika porota želela s tem ustvariti dodatni pritisk na javno mnenje, ga opomniti, da se vatikanske omare z okostnjaki še zdaleč niso izpraznile, vsi zločinski duhovniki pa niso bili razkriti, potem je imela za takšno odločitev svoje razloge, ki jih je moč razumeti in se z njimi tudi strinjati. Eden največjih katoliških (krščanskih) praznikov se namreč tiče vere, ne pa institucije. Vse prepogosto se relativizira in izkrivlja vrednost vere (verovanja), ki nima ničesar s spolno izprijenimi duhovniki.

 

Kdor skuša trkati na nekakšno krščansko usmiljenje, ko gre za vprašanje pedofilije v katoliški cerkvi in spolnih zlorab mladoletnikov, se gre nevarno igro. Krščanstvo je religija, ki je resda preživela že dve tisočletji, verjetno tudi po zaslugi dejstva, da so dobri pastirji prevladali nad slabimi in da je moč verovanja presegala upravičene dvome v poštene namene vseh tistih problematičnih duhovnikov, ki so svoj poklic in poslanstvo, kot mu rečejo, zlorabili za delikte zoper spolno nedotakljivost mladoletnikov. Nikjer pa ni rečeno, da se v nekem trenutku cerkev kot institucija ne bo znašla v situaciji, ko bo resnično ogrožena njena posredniška vloga, kajti marsikateri katolik, razočaran nad materialističnim klerom, pod preprogo pometenimi svinjarijami in politično angažiranimi župniki, se bo enkrat vprašal, zakaj za Božjo voljo sploh potrebuje institucijo za to, da moli, se obrača k Bogu in je, konec koncev, dober katolik oziroma kristjan?

 

 

***

 

Če je institucija postala sama v sebi gnila in moralno koruptivna, potem od njene religiozne avtoritete ni več kaj prida ostalo. Nekoč so se kopja lomila okoli inkvizicije, ki je bila zgolj primitivna obramba načela nezmotljivosti. Ravno zametek dvoma v resnično avtoriteto cerkve je v literarno-filozofski zgodbi o Velikem inkvizitorju genialno nakazal Dostojevski v Bratih Karamazovih. Njegov Veliki inkvizitor se na vrnitev Jezusa Kristusa pričakovano odzove z jezo, ki jo podžiga dogmatično prepričanje, da bi prihod Odrešenika ogrozil avtoriteto cerkve, ki si je prilastila monopol nad Resnico in Razodetjem:

 

"Zakaj torej prihajaš in nam krhaš naše delo? Da, v napoto nam hodiš in sam veš, da je tako. Ampak, ali veš, kaj bo jutri? Ne vem, kdo si in vedeti nočem: če si to Ti ali samo Njegova podoba. Le eno: jutri Te bom obsodil in dal sežgati kot najljutejšega izmed krivovercev in videl boš, kako bo ljudstvo, da, isto ljudstvo, ki je danes poljubljalo Tvoje noge, jutri, samo da mu namignem, prihitelo podgrebat žerjavico Tvoje grmade."

(Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Bratje Karamazovi)

 

 

Morda so na zadnjih vatikanskih konklavah razmišljali prav v tej smeri: kako relativizirati grehe, izvirajoče iz dogme o lastni nezmotljivosti, ter se elegantno znebiti bremena absolutne moralne avtoritete. V 21. stoletju se to sliši preživeto. Za vsak primer je prejšnji papež odstopil, da ne bi zamudili te priložnosti. Če je torej celo v Svetem mestu prevladalo prepričanje, da po konservativnem Janezu Pavlu II. in germansko hladnem dogmatiku Benediktu XVI. institucija potrebuje nekoga, ki bo simboliziral tisto, kar je v katoliški cerkvi še skromnega, ponižnega in ljubečega, potem je jasno, zakaj je Sveti Duh pomagal najti jezuita, ki si je nadel ime Frančišek, ker so ga je navdihovali uboštvo, mir in ljubezen Frančiška Asiškega, ustanovitelja frančiškanov.

 

Do obrobja katoliške Evrope duh časa še ni zares pljusknil. Na periferiji kakšne ponižnosti in skromnosti ni opaziti. Samozadostna slovenska cerkev vzvišeno opazuje "rdečega papeža" in namesto, da bi se vsaj malo navzela njegove blagohotnosti, raje še naprej brusi svoje travme.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
22
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
23
20.05.2019 20:50
Vstopila sem v politiko, četudi si tega nisem nikoli želela. Dovolj imam čakanja na spremembe. Dovolj vsakokratnega pričakovanja ... Več.
Piše: Urša Zgojznik
Vzporedna država
33
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
5
19.05.2019 11:00
V bivšemTitovemVelenju se dogaja hud paradoks.Največja kakor leva, celo čisto zares komunistična stranka na svetu, ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
10
18.05.2019 22:59
Vselej sem se čutil dolžnega, da brez strahu in brez upoštevanja posledic izrazim katerokoli resnico, ki sem jo odkril, saj sem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
13
16.05.2019 20:28
Sodobna družba potrebuje več človečnosti in prav humanistične vede se ob afirmativni podpori politike pokažejo kot pomemben ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
5
13.05.2019 19:00
Sprašujejo me, ali se je Majniška deklaracija uresničila in kaj si mislim o prihajajočih evropskih volitvah. Ugotavljam, da se ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
12
12.05.2019 22:26
Višek soočenja na nacionalki je zame s sicer drugače korektnim nastopom doseglaTanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
8
12.05.2019 15:00
Očitno bo arbitraža o meji med Slovenijo in Hrvaško pomembna tema evropskih volitev.Tako je nakazala predstavitev slovenskih ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ko hrup postane zvok demokracije
0
12.05.2019 09:05
Hrup nastopa proti patriotskim zborovskim harmoničnim estetikam, za katerimi bi se združevalci in razdruževalci radi skrili. Z ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
8
09.05.2019 23:20
Stranka, ki se bori za demokracijo, jo mora najprej udejaniti v lastnih vrstah. Nekateri voditelji strank, zlasti če so bili ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
56
08.05.2019 23:59
Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1989-2019: Trideset let po Majniški deklaraciji
6
07.05.2019 22:00
Majniško deklaracijo lahkoštejemo kot prvi steber slovenske države, drugi steber predstavljajo demokratične volitve in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O globoki državi: "Šibka formalna oblast je nastala zato, da je Partija lahko neformalno obvladovala vse."
13
06.05.2019 20:59
Bom na naslednjih volitvah volil bolj pravičnega? Tistega, ki obljublja transparentnost, ki se bo boril proti prikriti oblasti? ... Več.
Piše: Miha Burger
Svoboda medijev: Kako je Julian Assange razgalil provincializem Društva novinarjev Slovenije
9
05.05.2019 21:24
Ob svetovnem dnevu svobode medijev sta obe naši novinarski združenji pokazali na svoj domačijski okvir. Pregon ustanovitelja ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha
0
05.05.2019 06:00
Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj ni v politiki več dobrih, sposobnih in modrih ljudi?
16
02.05.2019 22:30
Odlični posamezniki, ki povedo, kar mislijo, da je prav, so presenečeni, ko doživijo medijske diskvalifikacije samo zato, ker so ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Violeta Tomić, preračunljiva političarka ali zgolj slaba igralka?
4
02.05.2019 00:00
Ni pomembno, ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Medijski sodniki: "Proaktivno delovanje sodstva na področju odnosov z javnostmi"
12
01.05.2019 07:00
Nekateri sodniki in pravni strokovnjaki, občutljivi na kratenje ustavnih pravic, so v tem naslovu razbrali nadaljnji poskus ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Primer Zvjezdan Radonjič: Upor proti nezakonitim pritiskom ali kako je nek sodnik sodil po svoji vesti
19
29.04.2019 23:23
Zvjezdan Radonjič je tisti sodnik ljubljanskega Okrožnega sodišča, ki je v imenu petčlanskega sodnega senata razglasil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so nujne drugačne rešitve
2
28.04.2019 22:03
Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,815
02/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 3,030
03/
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
Edvard Kadič
Ogledov: 2,583
04/
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
Angel Polajnko
Ogledov: 1,352
05/
Psihološki portret narcisoidnega perverzneža ali kako se upreti takemu izprijencu
Uredništvo
Ogledov: 1,109
06/
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
Oskar M. Salobir
Ogledov: 1,207
07/
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
Urša Zgojznik
Ogledov: 1,031
08/
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,490
09/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,306
10/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 968