Komentar

Od Dražgoš do Komna: Vzroki za slovenski revolt zoper demokracijo in evropske vrednote

Kakšna katastrofa bi nas morala doleteti kot nacijo, da bi se slovenska politika poenotila okoli ključnih prioritet, določila strateške cilje in zlasti nevtralizirala skrajneže na obeh straneh? Toda kaj če je prihodnji čas odveč? Če je začetek konca že nastopil? Vse več je namreč znanilcev bližajoče se katastrofe, ki bo rezultat izključno slovenske notranjepolitične blaznosti. Začenši z arbitražo oziroma pričakovano ignoranco Evropske komisije.

24.09.2018 11:56
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Slovenija   arbitraža   Bruselj   Hrvaška   Dražgoše   Komen   vlada   neokomunizem   Amerika   desni ekstremizem   levi ekstremizem

Foto: Mediaspeed

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno.

Včasih ne razumem, kako so celo nekateri politični analitiki tako naivni, da jih presenetijo stvari, ki so logične in na žalost tudi pričakovane. Kot denimo najnovejša ideološka zaostritev v odnosih do Bruslja oziroma predsednika Evropske komisije, ki mu slovenska stran očita, da se požvižga na (neobvezujoče!) pravno mnenje glede arbitražnega spora s Hrvaško. Toda tisto, kar je oziroma bo naredil Jean-Claude Juncker, je le posledica cele vrste dejanj in ravnanj, postavljenih v mednarodni kontekst, in apliciranih na aktualno dogajanje. Kajti če gre za ozemeljski spor med dvema članicama, pri katerem so argumenti precej očitno v korist ene strani, se Komisija lahko odloči za ignoranco oziroma status nepristranskega opazovalca samo v primeru, ko so politične afinitete zelo jasno definirane. In ko se metafizični okvir "načelnega pravnega mnenja" umakne izostrenim političnim interesom. Ti pa so - v arbitražni zgodbi Slovenije in Hrvaške namreč - vidni z meseca; Hrvaška je z vrsto potez na svojo stran pridobila takorekoč vse geostrateške igralce na mednarodnem prizorišču, od Washingtona do Bruslja. Slovenija razen vprašljivega bratskega trepljanja z Moskvo ni dosegla nobenega premika (celo ruski plin še vedno plačujemo dražje od drugih evropskih držav!). Ključna prednost Hrvaške je tudi konservativna vlada Andreja Plenkovića, ki je tesno povezana z Evropsko ljudsko stranko, najmočnejšo politično grupacijo v Evropskem parlamentu in Bruslju. Za primerjavo: vladajoča stranka Marjana Šarca niti tega ne ve, v katero skupino v EP bi sodila, medtem ko ostali koalicijski partnerji (socialni demokrati, SMC, DeSUS in Stranka Alenke Bratušek) spadajo v skupini socialistov in liberalcev, torej opozicijski del Evropskega parlamenta.

 

Vse, kar se nam torej dogaja v zvezi z arbitražo, ki je zadnji primer slovenske politične slaboumnosti, je bilo moč predvideti že včeraj. In tudi epilog je z nekaj domišljije možno napovedati že danes. Nihče nam namreč ne dela toliko škode na zunanjepolitičnem področju oziroma meddržavnih odnosih, kot si jo sami, se pravi izvršilna veja oblasti. Da ob mnogih izjemnih diplomatih in strokovnjakih za zunanjo politiko na koncu dobijo v roke moč odločanja največji amaterji in nesposobneži, je včasih težko razumeti. Del odgovora se gotovo skriva v negativni kadrovski selekciji, nikakor pa ni nepomemben še en fenomen, ki se v Sloveniji po mojem občutku čedalje bolj agresivno uveljavlja v javnem prostoru. Mislim na restavracijo partijskega eksluzivizma, ki se je po letu 1990 za nekaj let potuhnil, potem pa enkrat letno z vsem gnevom usekal na površje na Dražgošah. Tam so se začeli ognjeviti govori, polni sovraštva do demokracije, Evrope, Amerike, zahoda in vsega tistega, kar do leta 1990 ni od znotraj ogrožalo partijske idile.

 

Dokler so bile Dražgoše fenomen odmrznjene preteklosti, ki so ga gledali enkrat letno, škoda še ni bila neobvladljiva. Toda danes imamo Dražgoše že vsak mesec, v različnih manifestacijah, na različnih krajih. Kot matastaza se širi gromovniška retorika po deželi in delitev duhov, iz katere smo se liberalci nekoč norčevali, postaja že tako resna, da nas mora skrbeti. Rdeče verbalno nasilje seveda sproža reakcije tudi na drugi strani. Če levi ekstremizem seje sovraštvo do tujega (in po novem celo domačega) kapitala, mednarodnih povezav in institucij, sosednjih držav in voditeljev, potem je to svojevrstna reinterpretacija javnega razglasa Slovenskega poročevalca iz aprila 1941.

 

Nenormalnost pa je zaskrbljujoča tudi na drugi strani. Desni radikalci so svoje medijsko strašenje z ilegalnimi migranti pripeljali do vrhunca. Obenem so politični eksoti poskrbeli za vznemirjenje z ustanavljanjem nekakšnih zamaskiranih tolp, ki so jih vsi po vrsti napačno poimenovali kot paravojaške skupine. Na socialnih omrežjih se skrajni desničarji pridušajo, da bodo branili očetnjavo pred nedefinirano grožnjo, ki naj bi jo predstavljali ekonomski migranti iz Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in drugod, pa tudi "komunajzerji", pedri in vsi drugi izdajalci.

 

Rdeča zvezda je ponovno simbolno središče problema. Siamski dvojčki skrajne desnice so obudili ikonografijo rdeče zvezde. Z masovnimi manifestacijami, kjer so sodelovali celo najvišji državni predstavniki, sporočali celotni družbi, kje so dejanski vrednostni temelji slovenske države oziroma državnosti. Če odmislimo partizansko patetiko in scenografijo - v tem oziru še vedno zmaga tisti neverjetni miting v Stožicah 27. aprila 2013 - in če vsaj za hip pozabimo, da takšne provokacije sprožajo besne reakcije na "drugi strani", potem je tisto, kar je hudo narobe in kar nas mora skrbeti, zlasti dejstvo, da sodelovanje takorekoč celotnega državnega vrha na takšnih spornih dogodkih, kakršen je bil prejšnji vikend na Komnu, ali pa že omenjena proslava v ljubljanskih Stožicah, razvrednoti, izniči vse vrednostne temelje naše državnosti, suverenosti, kot tudi nacionalni interes in - nenazadnje - umeščenost v mednarodni prostor.

 

Zlasti to zadnje - in to se vračam na začetek prispevka -, kajti prav v zadnjem času čutimo konkretne posledice našega realnega položaja v svetu, bo morda naivni večini Slovencev najlažje razložiti. Ne gre za to, katera stran ima prav ali kdo je zmagal v kateri vojni, kajti vse to je univerzumu, ki presega ozki domačijski svet med Trstom in Celovcem, znano že kakšnih sedemdeset let. Še zadnji dvomljivci pa so potrditev zgodovinskih dejstvev dobili leta 1989 (padec Berlinskega zidu) in 1991 (razpad Sovjetske zveze in SFRJ). 

 

Kje je torej problem?

 

Živimo v sedanjosti, v letu 2018. Geografsko smo Slovenci s svojo državo umeščeni med štiri države republikanske ureditve s parlamentarno demokracijo. Tri med njimi so članice vojaškega zavezništva, ena je nevtralna. Vse štiri so tudi članice iste nadnacionalne organizacije kot Slovenija. Pa vendar ne v Italji, ne v Avstriji, ne na Madžarskem in ne na Hrvaškem državni vrh ne sodeluje na proslavah, kjer bi Evropsko unijo zmerjali z bando tatov, vojaško organizacijo z imperialistično in fašistično, ali pa bi predstavnike ene ali druge vodilni časopisi slikali v uniformi nacističnih kvizlingov. Seveda so v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem tudi radikalne skupine, nekatere so politično aktivne, ki zastopajo podobna sovražna stališča, kakršna slišimo na odmevnih javnih prireditvah v Sloveniji, na katerih so prisotni vsi najpomembejši državni funkcionarji. Toda opraviti imamo z alternativnimi, politično obskurnimi združbami, ki se v medijsko ospredje prebijejo le redko in še to večinoma na straneh črne kronike.

 

 

Državne proslave so pri nas poseben fenomen. Letošnja ob Dnevu državnosti, ki je bila 24. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani, na njej pa so bili enkrat za spremembo vsi, ki nekaj pomenijo v slovenski politiki in družbi, je vredna ogleda, saj se v prvih 25 minutah pokaže vsa vaškost slovenske politike. Bodite pozorni zlasti na obrazno mimiko ključnih protagonistov. Jasno vam bo, da potrebujemo generacijski preskok, če želimo izplavati iz sedanjega stanja.

 

 

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno. Nismo Belorusija ali Venezuela. Naša geografska in zgodovinska umeščenost v srednjeevropski prostor nam daje povsem drugačno identiteto, toda kljub temu se zadnja leta kot neke vrste revolt zoper Evropo pojavlja radikalizem ideologije, ki je propadla po vsem svetu - in ki je doživela pravno, moralno in ekonomsko obsodbo človeštva. Zakaj torej v neki majhni državi, kjer petdeset odstotkov državljanov ne hodi na volitve, skoraj celotni politični establishment kljubuje vsemu, o čemer je zgodovina bolj ali manj povedala svoje mnenje?

 

O tem, da je Slovenija poslednja neokomunistična država v Evrop(sk)i (uniji), sem se že naposlušal. Vsaj osem let je to redna mantra različnih formalnih ali neformalnih pogovorov ob robu mednarodnih konferenc in srečanj. Če bi šlo za prefinjeno turistično strategijo, bi bili lahko vsi samo navdušeni. Človek se ne bi vznemirjal nad neokusno komunistično nostalgijo in oboževanjem propadlega družbenega reda niti v primeru, če bi šlo za nekakšno neškodljivo kaprico dela družbene elite, zasičene z materialnim ugodjem kapitalizma. Antiintelektualizem srpa, kladiva in proletarskih koračnic bi bilo moč tolerirati v primeru, ko bi se dogajal na umetniški ravni, neodvisno od zunanjega sveta in mednarodne politike.

 

Toda v resnici se nam dogaja ravno to: neokomunistična nostalgija, ki je sama po sebi radikalno družbeno-politično gibanje, je v Sloveniji (postala) mainstream. Forma mentis. Prevladujoče stanje duha. Kar predstavlja brutalno negacijo našega prostora in časa. Kot da ne bi bili umeščeni v Srednjo Evropo, pač pa na eksotični karibski otok ali pa v severokorejsko provinco. Kot da ne bi bili del dveh organizacij, kjer veljajo pravila in neformalni vzorci obnašanja. Kot da ne bi bili v skoraj tri desetletja trajajočem ozemljeskem sporu z eno izmed sosed ...

 

Na drugi strani hvalimo in spodbujamo svoje prisrčne odnose z Rusijo, ki je z obema organizacijama, katerih člani smo, v napol vojnem stanju. Svetu okoli nas, ki ni niti Venezuela niti Severna Koreja, kljubujemo z obujanjem mitologije komunistične dikatature, kulta osebnosti in zmerjanjem organizacij, ki jim formalno pripadamo. Če bi imeli Slovenci jajca, bi takoj izstopili iz zveze NATO, čez čas pa še iz Evropske unije, ker se ta v arbitražnem sporu ne bo postavila na našo stran ... A ker Slovenci nimajo jajc, ne bodo izstopili iz zveze NATO, še manj pa EU.

 

Raje bodo še naprej zmerjali bruseljske fašiste in hudičevo Ameriko, izgubljali prijatelje in zaveznike na mednarodnem odru, doma trmasto kurili partizanske kresove, kamor bodo metali imperialistične lutke, kapitaliste in domače izdajalce. Druga stran, šibkejša in bolj prestrašena, pa bo po svojih močeh vračala udarce "komunajzerjem" in tako marljivo prispevala k ohranjanju slovenske družbene blaznosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
16
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
6
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
13
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
1
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
19
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,494
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,433
03/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,412
04/
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,892
05/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,923
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,663
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,534
08/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,338
09/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 674
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,615