Komentar

Zgodovina je pokopališče aristokracij ali kratek esej o elitah

Populizem, odpor, celo sovraštvo Slovencev do elit temelji na zgodovinski izkušnji, saj so bile naše vladajoče elite - v času Frankov, v Avstriji, v Ilirskih provincah, v Avstro-Ogrski, do neke mere celo v Jugoslaviji - sestavljene iz tujcev. Leta 1941 se je zgodba ponovila, saj so si tujci Slovenijo dobesedno razdelili, Slovenci pa so se tujcem, najprej - v času Protiimperialistične fronte - Angležem in Francozom, nato pa Nemcem in Italijanom - uprli.

14.10.2018 11:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   elite   Vilfredo Pareto   revolucija   Tito   Ivan Cankar   Edvard Kardelj   Cirila Toplak

Foto: Državni zbor

"Zgodovina je pokopališče aristokracij."

(Vilfredo Pareto)

1. Vladajoče in kulturne elite

 

Sloj ljudi, ki imajo na svojem področju najvišjo veljavo, imenujemo elita. Največkrat govorimo o vladajočih elitah. Poleg teh so še druge elite, npr. akademske, gospodarske, kulturne, odvetniške, zdravniške … Tu nas zanimajo prve. Vilfredo Pareto meni, da idealni vladajoči razred vsebuje "premišljeno mešanico levov in lisjakov". "Levi" so metafora za moč, domoljubje in lojalnost, za konservativnost in stabilnost; "lisjaki" pa so metafora za spretnost in iznajdljivost, inovativnost in eksperimente, odklon od običajnosti. Za "lisjake" je značilno pomanjkanje zvestobe načelom in privrženosti konservativnim vrlinam, ki zagotavljajo stabilnost. Pareto primerja leve z rentniki, torej ljudmi, ki jim zaradi zaslužka ni treba hoditi v službo; lisjake pa s špekulanti. Družba, v kateri prevladujejo rentniki, je negibna; družbi, v kateri prevladujejo špekulanti, pa primanjkuje stabilnosti.

 

Zakaj govor o vladajočih elitah? Ker se nam zdi, da si ne zaslužijo tega imena, da niso upravičene do položajev, ki jih zasedajo? Glede na to, da Slovenci težko sprejemajo elite in se radi prepirajo z njimi, je treba biti skrajno previden. Nekoč so prevladovale kulturne elite, primanjkovalo pa je vladajočih elit. Oglejmo si nekdanje tolarske bankovce in evrske kovance. Na opuščenih bankovcih so upodobljeni Ivan Cankar, Ivana Kobilca, France Prešeren, Jože Plečnik, Jacobus Gallus, Rihard Jakopič, Jurij Vega, Janez Vajkard Valvasor in Primož Trubar; na veljavnih kovancih sta obraza Prešerna in Trubarja, poleg njiju pa podobe Triglava, lipicancev, Plečnikove Katedrale svobode, sejalca, Knežjega kamna in štorklje. Da bomo razumeli, v čem je poanta: na britanskih bankovcih je kraljica, na ameriških so predsedniki Washington, Jefferson, Madison, Jackson, Lincoln, Grant, Franklin, Hamilton, Cleveland, Wilson; na četrtdolarskih kovancih so Roosevelt, Eisenhower in Kennedy.

 

V začetku leta 1944 so slovenski revolucionarji na Strmolu umorili Ksenijo in Rada Hribarja, po končani vojni pa naj bi si na njunem gradu počitniško rezidenco uredila Edvard Kardelj in Ivan Maček. Umor na Strmolu je bil simboličen in prelomen dogodek, po Ehrlichu in Natlačnu, ki so ju likvidirali leta 1942, eden prvih preskusov strategije za uničevanje pred- oz. nekomunističnih elit.

 

Na podlagi tega in podobnih dogodkov lahko domnevamo, da so imeli v preteklosti slovenski imenitni in premožni ljudje, tudi voditelji, težave; takšne domneve pa nam morda pomagajo razumeti, zakaj Slovenci - po celjskih grofih - praktično nikoli niso imeli svojega plemstva, iz česar je že spet mogoče sklepati, da je s tem v zvezi tudi zaostajanje za drugimi (srednjeevropskimi) narodi, zanašanje na južnoslovanske sosede oz. slovensko pomanjkanje državotvornosti. V tem kontekstu bi morali premisliti simpatije, ki so jih v slovenskem zgodovinopisju uživali kmečki upori in proletarsko gibanje, pri novinarjih in v najnovejšem času pa t.i. mariborske vstaje v času vlade Janeza Janše (2012-2013). Mimogrede: v letošnjem volilnem programu Levice piše:

 

Delavke in delavci so morali krizo plačati z izgubo služb ali nižanjem plač, bogati so iz nje izšli še bogatejši: 10 % najpremožnejših ima danes v lasti več kot 47 % vsega premoženja v Sloveniji, 20 % najrevnejših pa le 0,5 %. Več kot četrt milijona ljudi živi pod pragom tveganja revščine, več kot 350.000 ljudi je izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, še več je nezadovoljnih in v skrbeh za prihodnost.

 

Populizem, odpor, celo sovraštvo Slovencev do elit temelji na zgodovinski izkušnji, saj so bile naše vladajoče elite - v času Frankov, v Avstriji, v Ilirskih provincah, v Avstro-Ogrski, do neke mere celo v Jugoslaviji - sestavljene iz tujcev. Leta 1941 se je zgodba ponovila, saj so si tujci Slovenijo dobesedno razdelili, Slovenci pa so se tujcem, najprej - v času Protiimperialistične fronte - Angležem in Francozom, nato pa Nemcem in Italijanom - uprli. Oktobra 1944 je Beograd zasedla Rdeča armada, pozneje - vso Jugoslavijo - komunistična vojska. Leta 1991 je Beograd nad Slovenijo - podobno kot Moskva leta 1956 nad Madžarsko in leta 1968 nad Češkoslovaško - poslal JLA.

 

 

2. Razklani temelj slovenske državne legitimnosti

 

Seznami imenitnih in/ali premožnih ljudi slovenskega dela jugoslovanske monarhije oz. Dravske banovine so vsebovali družinska imena kot npr. Attems, Auersperg, Benko, Bonač, Dukić, Gorup, Hutter, Krisper, Lupša, Praprotnik, Souvan, Schneider, Šumi-Hribar, Thurn, Urbanc, Verovšek, Westen, Windischgrätz … Politični voditelji kot npr. Ivan Hribar, Anton Korošec, Albert Kramer, Gregorij Rožman … niso bili ravno revni, niso pa bili niti bogataši.

 

Komunistična revolucija je izbrisala in odpravila večino teh imen. Likvidirala je vse bivše elite. S posebnim veseljem je prevzemala njihovo premoženje, hiše, pohištvo, umetniške slike itn. Večino gradov je porušila, zažgala, tupatam je v njih naselila zavode za onemogle ali duševno bolne ljudi. Te in sorodne procese je leta 1957 razložil Milovan Đilas, v svojih dnevnikih so jih opisovali Izidor Cankar, Stane Kavčič, Edvard Kocbek in Dušan Pirjevec. O teh problemih in procesih so med drugimi pisali še Alenka Puhar, Ljubo Sirc, Angela Vode in Ciril Žebot. Govorili so o novem razredu. Obdelali smo že veliko problemov v zvezi z njim, vendar smo bili morda preveč ravnodušni do dolgoročnih, zgodovinskih razsežnosti teh pojavov.

 

Komunistični revolucionarji in funkcionarji pri svojih pridobitvah niso bili skromni, ampak velikopotezni, vsekakor velikopoteznejši od svojih predhodnikov v prejšnji državi. Za komunistični sistem sta bili značilni stroga hierarhija in disciplina. Višji funkcionarji so si lahko vzeli več od nižjih. Največ je pripadalo najvišjemu voditelju Titu, ki mu je npr. "Republika Slovenija" podarila razkošen avtomobil Rolls-Royce in ki so mu v vsakem večjem kraju dodelili ali zgradili rezidenco, ki se je imenovala Titova vila. V Sloveniji sta bila znana Brdo in Titova vila na Bledu.

 

Tito je bil smerokaz. V ozadju teh procesov je delovalo načelo, ki ga vsebuje komunistična himna Internacionala:

 

"Bili smo nič, bodimo vse!"

 

Slovenski komunistični funkcionarji so si po Titovem zgledu priskrbeli luksuzne vile in avtomobile, praviloma znamke Mercedes-Benz. V zvezi z njihovo zunanjostjo je - ko so se do denarja dokopali redki privatniki, večinoma obrtniki, in ko so pri izbiri vozil hoteli posnemati svoje voditelje - veljalo pravilo, da je črna barva dovoljena le partijskim funkcionarjem. Na jugoslovanskih cestah so se začeli pojavljati tudi mercedesi sive barve, posebna pravila pa so veljala tudi za druge, ne najvidnejše funkcionarje, udbovske agente, zdravnike … Ves sistem nakupovanja in prodaje (pri funkcionarjih dodeljevanja) avtomobilov, je temeljil na tajnih zakonih in javnosti neznanih pravilih, saj privatni uvoz avtomobilov ni bil dovoljen oz. je bil mogoč le lastnikom tuje valute, s katero - zakonito - ni bilo dovoljeno poslovati.

 

 

 

Slovenija je Titu podarila Rolls-Royce Silver Wrath, letnik 1952. (Foto: Jaka Blasutto)



Poleg nezaupanja do elit je za Slovenijo še dandanašnji največja težava razpoka v temeljnem kamnu  države. V Sloveniji je še vedno živa in dejavna politika, ki izvira iz revolucionarne oblasti. Leta 1945 so oblast v Sloveniji prevzeli z revolucijo, leta 1991 pa s plebiscitom, torej z demokratičnim procesom. Problem je v tem, da je težko preseči razliko med revolucionarnim in demokratičnim izročilom, med revolucionarno in demokratično legitimnostjo. Doseči bi morali sodelovanje elit na način, kot ga opisuje Pareto: idealni vladajoči razred vsebuje premišljeno mešanico levov in lisjakov, ljudi, ki so sposobni odločnih in silovitih dejanj, in drugih, ki so domiselni, inovativni in brez pomislekov.

 

Je v Sloveniji mogoča koalicija levov in lisjakov ali le konfrontacija psov in mačk?

 

Po vsem videzu med temeljne probleme slovenskega sistema spada narodna sprava. Iz razlogov, ki jih ni težko razumeti, se je ta rana odprla s samoodločbo in ob prehodu na demokratični sistem. Žal je tudi ustava samostojne Slovenije kljub vsem naporom Demosa ohranila nekatera protislovja, če jih ni - recimo z uveljavitvijo proporcionalnega volilnega sistema - celo poglobila. Slovenske težave in omahovanje pri njihovem reševanju - npr. blokiranje narodne sprave - izvirajo iz dvojnega, recimo razklanega temelja legitimnosti slovenske politike.

 

Slovenska legitimnost se opira na dve različni tradiciji. Socializem se je upravičeval z revolucijo, tj. z nasilnim prevratom; samoodločba pa s plebiscitom 1990, referendumoma o EU in Natu leta 2003, tj. z demokratičnim procesom. Ko so revolucionarji prišli na oblast, so se ogreli za stabilnost in konservativnost, kar jih ni motilo pri (samo)uvrstitvi na levico; po osvobodilnih plebiscitu in referendumu pa so svoje konkurente označili za desnico.

 

Tudi moderna Evropa je utemeljena na dveh izročilih: na izročilu II. svetovne in na izročilu hladne vojne, vendar si ju niso prilastili niti zmagovalci II. svetovne vojne niti zmagovalci hladne vojne. V obeh vojnah so bili zmagoviti le Angleži in Francozi, kar nas mora pripraviti k najresnejšemu razmisleku o brexitu; Sovjeti, ki so zmagali le prvič, in Nemci, ki so zmagali samo drugič, imajo v primerjavi z Angleži in Francozi šibkejši položaj.

 

Veličina Evrope je v tem, da se je pri EU utemeljila s spravo med Nemci in Francozi, pri Natu pa s spravo med Zahodom in Vzhodom. Na tej točki bi se morala začeti velika slovenska razprava o spravi med zmagovalci II. svetovne in zmagovalci hladne vojne. Slovenska levica skuša druge zmagovalce, s tem pa tudi samostojnost, neodvisnost in demokracijo, izbrisati ali vsaj potlačiti. (Ob tem pride na misel razprava o dogodku, ki se je pripetil 23. februarja 1994 na poslanskem večeru Boruta Pahorja v Novi Gorici. Milan Kučan je takrat izrekel nerodni stavek, ki je spodbudil nasprotujoče si razlage:

 

"Najprej diskvalifikacija, nato pa likvidacija, če je treba, tudi fizična."

 

 

3. Stabilnost in svoboda

 

Ko sem ondan pregledoval svojo bibliografijo, me je pravzaprav presenetilo, kako pogosto sem v naslovih svojih knjig uporabil besedo svoboda. Leta 1976 sem objavil knjigo Svobodne besede, leta 1998 knjigo Svoboda proti državi, leta 2009 Stabilnost ali svoboda? Znanci in prijatelji se ob tem lahko nasmihajo, češ da gre za značilne liberalne (liberalske?) skrbi.

 

Najnovejši nastopi predstavnikov slovenskih oblasti na različnih domačih in mednarodnih zborovanjih so videti spravljivi in pomirljivi. Včasih poudarjajo stabilnost, včasih so svobodomiselni, pogosto se postavljajo vmes. V nekaterih primerih ocena nastopov ni preprosta, saj so skrajno previdni in dvoumni, tupatam tudi prazni. Slišimo recimo, da se nobena odločitev ne more sprejeti čez noč, ampak bo morala dozoreti v dialogu, da bomo prišli do rešitve, s katero se bo dalo živeti in delati; da so pred nami težke naloge; da bodo naša vrata za menedžerje vedno odprta itn. Na mednarodnih sestankih zagovarjajo veljavo mednarodnega prava in multilateralizem itn.

 

Ob takšnih pomirljivih tonih pa bomo slišali tudi drugačne. Vladna koalicija se je recimo zavezala, da bo nasprotovala zunanjepolitičnim ukrepom, ki ne bodo izhajali iz miru in nenasilja; nasprotovala bo podrejanju učnih in raziskovalnih procesov gospodarstvu; vstopanju tujega kapitala v slovensko infrastrukturo in njeni privatizaciji. Nasprotujejo članstvu v Natu, ki ga imenujejo zapravljanje; privatizaciji državnih bank; nasprotujejo varovanju meje, ki bi bilo neprijazno do migrantov; napovedujejo zviševanje davkov, socialnih podpor, pokojnin itn. Pred volitvami in v povolilnih pogajanjih so bile izjave še bistveno ostrejše in ne ravno spravljive. Njihova glavna značilnost je bila izključevanje.

 

Cirila Toplak je nedavno poročala o svojem preučevanju meritokracije. Njeno poročilo, ki je v neki televizijski oddaji trajalo komaj minuto ali dve, je vsebovalo dvom o primernosti meritokratske politike, češ da ljudje, ki so dokazali svoje sposobnosti v nekem času ali na nekem položaju, v nekem drugem času in na drugem položaju niso več primerni. Čeprav je imela nemara povsem nasproten namen, razumem to izjavo kot nezaupnico slovenski levici: slovenska revolucionarna generacija, ki je bila nemara primerna za socialistične razmere, v demokraciji nima kaj početi.

 

V antologijo slovenskih anekdot in šal prav gotovo sodi tista, ki se godi v slovenskem oddelku krščanskega pekla. Od nesrečnikov, ki se cvrejo v vrelem olju, tupatam kateri dvigne glavo, vendar mu  njegovi sodrugi takoj pokažejo, kam spada: za kazen ga še globlje potopijo v vražjo kopel.

 

Še enkrat: je mogoča kombinacija levov in lisjakov? Bomo še naprej kot psi in mačke? Kaj je že rekel bistveni član slovenske preddržavne elite Ivan Cankar? "Oskubite jastreba, v goloba se le ne bo spremenil; in naj se škrjanec devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli."

 

Toda zdaj imamo državo. Od evforičnega časa, ko je bila narejena, je minilo približno 27 let. Mnogi imenitni in elitni Slovenci niso države niti pričakovali niti je niso dočakali. Med njimi je bil tudi moj univerzitetni profesor Dušan Pirjevec. Sam ne vem, zakaj so mi prišli na misel neki njegovi stavki, ki govorijo pravzaprav o veselju do življenja. Takole piše:

 

(Uvod v Sartrov Gnus) sem tipkal na istem pisalnem stroju in v isti hiši in bilo je prav tako visoko poletje. Ko zdaj od časa do časa pogledam skozi okno, vidim ista drevesa, rože, travo in reko, ki teče pod hišo. In kakor takrat tudi zdaj vse žari v svetlobi julijskega sonca. Samo ena razlika je: danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekim temnejšim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila že jesen: jesen sredi poletja. Naj bi tako bilo tudi za naprej.

 

Nekaj takšnega bi morali - če nismo pozabljivi ali brezbrižni - reči za slovensko državo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
17
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
7
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
13
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
3
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
19
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,591
02/
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2,292
03/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,698
04/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,504
05/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 2,013
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,950
07/
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
Igor Kovač
Ogledov: 1,095
08/
Bloomberg o Luki Koper: Kitajsko-avstrijski projekt hitre železnice do Trsta ogroža privilegiran položaj edinega slovenskega pristanišča
Uredništvo
Ogledov: 1,120
09/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 733
10/
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
Božo Cerar
Ogledov: 591