Komentar

Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma

Londonski memorandum je predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila: mamesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo …

 

15.10.2018 19:00
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Božo Cerar   Trst   Londonski memorandum   FLRJ   Slovenija   Italija   Tito   Velika Britanija   ZDA   Stalin   Železna zavesa

Jugoslovanska dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je spustila od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je odločilno pripomoglo k ohladitvi medvojnega zavezništva Združenih držav in Velike Britanije s Titovo Jugoslavijo. Zato je Trst (p)ostal italijanski.

Petega oktobra je minulo 64 let od parafiranja Londonskega memoranduma (1954) o razumevanju, za nas Slovence izredno pomembnega dokumenta. Čeprav naj bi šlo na prvi pogled za dokument začasne narave, smo z njim izgubili Trst za vedno. Ne samo mesto, kjer so ob Slovencih živeli tudi Italijani in drugi, ampak tudi niz povsem slovenskih vasi na obali severnega Jadrana in njegovega neposrednega kraškega zaledja. Pravzaprav se jim je s svojim pristankom odpovedala Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), katere del je bila takrat Slovenija. Poleg FLRJ so memorandum parafirale še Italija, Velika Britanija in Združene države Amerike. Parafiranje je predstavljalo sklepno dejanje osem mesečnih pogajanj v britanski prestolnici.Za razliko od fašistične Italije, ki je kot del sil osi s Hitlerjevem Tretjim rajhom na čelu iz II. svetovne vojne izšla kot poraženka, je bila Jugoslavija na pravi strani zgodovine. Bila je del zavezniških sil. Partizansko gibanje pod vodstvom maršala Tita je pomembno prispevalo k lastni osvoboditvi. Enote 4. armade in 9. korpusa jugoslovanske vojske so tudi osvobodile tiste slovenske predele, ki so bili po I. svetovni vojni sramotno dodeljeni Italiji zaradi nekega drugega dogovora, prav tako sklenjenega v Londonu. Partizanske enote so osvobodile tudi večino Trsta.

 

Že pariška mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 pa je dala slutiti, da bo Italija svojo neuspešno vojaško avanturo uspela tudi to pot izničiti za pogajalsko mizo s pomočjo svoje diplomacije. Meja z Jugoslavijo je bila po izjavi jugoslovanskih predstavnikov na mirovni konferenci vse prej kot pravična, so jo pa sprejeli v interesu miru. Na italijanski strani ni ostala le Gorica in vrsta slovenskih vasi v njeni okolici (slednje celo na presenečenje samih Italijanov), ampak tudi del Goriških Brd, Beneška Slovenija in Kanalska dolina.

 

Dogovora glede Trsta v Parizu ni bilo moč doseči tako, da se je z mirovno pogodbo ustanovilo Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi bilo pod nadzorom OZN. Cona A, ki je vključevala Trst z okolico, je bila sicer pod britansko-ameriško vojaško upravo, cona B, ki je zajemala del Istre, pa pod jugoslovansko. Kmalu pa se je izkazalo, da tega dela mirovne pogodbe ne bo moč uresničiti oziroma še več, da zaradi STO prihaja do hudih trenj med Italijo in Jugoslavijo. Vsaka je hotela STO zase. Grozil je celo vojaški spopad med državama, ki bi se kaj lahko hitro razširil z ozirom na vse večja nasprotja med nekdanjimi zavezniki – Zahodom in Sovjetsko zvezo. Slednja je svoje meje in svoj vpliv vztrajno širila proti zahodu evropskega kontinenta.

 

Z Londonskim memorandum se naj bi kost spora zakopala globoko pod zemljo, odpravil je namreč STO. Jugoslovanski predsednik Tito naj bi po mnenju takratnih jugoslovanskih oblasti s svojim pristankom ne le našel eleganten diplomatskih izhod iz t.i. Tržaške krize, ampak tudi obvaroval svet pred novo vojno. Cona A s Trstom je bila tako z izjemo nekaj sto kvadratnih metrov dodeljena Italiji in cona B Jugoslaviji. Italijanski parlament memoranduma za razliko od jugoslovanskega sicer ni potrdil. Pravno formalno je bila celotna meja med državama zacementirana šele z Osimskimi sporazumi iz leta 1975. Slovenija jih je v soglasju z Italijo nasledila leta 1992

 

"Trst je naš", o katerem je bilo med II. svetovno vojno in tudi po njej toliko govora, pa je ostal zapisan le še na kateri obledeli steni na Primorskem

 

Za rojene neposredno po II. svetovni vojni in mogoče še bolj za kasnejše slovenske generacije se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da jugoslovanska stran ni bila sposobna bolje unovčiti svojega uspešnega upora napadalcem in pripadnosti zmagovitemu zavezništvu ter tako v celoti odpraviti zgodovinske krivice iz prejšnjih desetletij. Je bila razlog nesposobnost vrha jugoslovanske politike in diplomacije? Njuna premajhna dovzetnost za slovensko vprašanje? Je bil razlog dejstvo, da so na jugoslovanski strani meje ostali tudi deset tisoči Italijanov ali kaj tretjega?

 

Brskanje po pred časom zaupnih, sedaj pa javno dostopnih diplomatskih arhivih, npr. policah Trumanove ali Eisenhowerjeve knjižnice v ZDA, je v tem pogledu zelo poučno. Za italijansko diplomacijo naj bi, kot rečeno, pregovorno veljalo, da je sposobna. Glede razmejitve z Jugoslavijo pa je v bistvu le pridno izkoriščala poteze jugoslovanske strani tako na notranjem kot zunanjem političnem področju. Jugoslovansko ravnanje in s tem dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je v času po II. svetovni vojni in času hladne vojne razprostirala od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je dalo misliti tudi ZDA in Veliki Britaniji ter odločilno pripomoglo k ohladitvi njunega medvojnega zavezništva s Titovo Jugoslavijo. 

 

Če je predsednik ZDA govoril o tem, da ZDA niso naklonjene jugoslovanski obliki vladanja, so bili njegovi diplomati veliko bolj neposredni. Takratna veleposlanica ZDA v Italiji Clare Booth Luce je npr. menila, da bi bilo (glede Trsta) nemoralno dati prednost komunističnemu diktatorju Titu pred demokratično Italijo oziroma nekomu, ki je prodal demokracijo po reki navzdol v prid komunizmu. Če k temu dodamo še jugoslovansko dobrikanje Stalinu ob koncu II. svetovne vojne in neposredno po njej (čeprav prisotnosti jugoslovanskih enot v Trstu ni podprl), je jasno, kam so se preselile simpatije Američanov in Britancev.

 

Zaradi Titovega spora s Kominformom proti koncu štiridesetih let in prizadevanja za oblikovanje Balkanskega pakta med Grčijo, Jugoslavijo in Turčijo kot člena v zadržanju Sovjetske zveze v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so pri tem občasno res omahovali, vendar le do Stalinove smrti in napovedi začetka normalizacije jugoslovanskih odnosov s Sovjetsko zvezo.

 

Italijanska stran je nezaupanje do Jugoslavije seveda vseskozi podpihovala. Predsednik vlade Scalba je poudarjal potrebo, da demokratične države držijo skupaj v boju zoper komunistično nevarnost in da je Jugoslavija pravzaprav del Vzhoda. Predstavniki Italije so vneto poudarjali atlantsko usmerjenost in pomen njenega vključevanja v evroatlantske gospodarsko – politične in obrambne integracije. S tem in pa z gostiteljsko vlogo ameriškim silam na njihovem ozemlju so občasno pravzaprav izsiljevali. Od dodelitve Trsta naj bi bila odvisna tudi prihodnost sredinskih (prozahodnih) vlad oziroma preprečitev, da pridejo na oblast bodisi komunisti bodisi neofašisti in monarhisti.

 

Trst je bil tako pravzaprav izgubljen že pred letom 1954. Začelo se je z (prisilnim) umikom jugoslovanskih enot iz Trsta (in tudi Gorice) junija 1945, nadaljevalo z ustanovitvijo STO leta 1947, tripartitno izjavo Francije, Velike Britanije in ZDA z 20. marca 1948, da so naklonjene vrnitvi  STO Italiji, in izjavo Velike Britanije in ZDA z 8. oktobra 1953, da so se pripravljene umakniti iz cone A in jo prepustiti v upravljanje Italiji. Zaveznici sta si namreč želeli čim prejšnjega razpleta zanju nevšečne zadeve, tudi - če že ne predvsem - v luči omenjenega zapletanja odnosov Zahoda s Sovjetsko zvezo.

 

Jugoslovanska stran se je vsega tega očitno zavedala. K temu je, kot rečeno, tudi sama pripomogla. Še več, za razliko od javnih nastopov, kjer so vehementno vztrajali na Trstu, so jugoslovanski predstavniki za kulisami večkrat dali vedeti, da bi se mu odpovedali in tudi coni A, npr. Tito v razgovoru z britanskim zunanjim ministrom Ednom 22. septembra 1952. Pod predpostavko najbrž, da je cena dovolj visoka. 

 

Z današnje distance je moč reči, da je jugoslovansko eksperimentiranje s komunizmom in pa (občasno) prijateljevanje  s Sovjeti pomembno vplivalo na rezultate pogajanj o zahodni jugoslovanski (slovenski) meji. Jasno je tudi, da so v iskanju modus vivendi z Italijo (in Zahodom) na koncu na jugoslovanski strani bolj kot slovenski prevladali jugoslovanski interesi in osebni interesi jugoslovanskega voditelja. Za Tita so bili bolj kot Bazovica pomembnejši milijoni vojaške in ekonomske pomoči ter ob slabi letini in nesposobnem komunističnem kmetijstvu pomoč v pšenici.

 

Američani in Britanci so se tega oziroma bojazni pred lakoto in jugoslovanske potrebe po prestrukturiranju zunanjega dolga dobro zavedali. 400 tisoč ton ameriške pšenice je bilo na koncu kot kaže tisto, kar je jugoslovanskega voditelja na tajnem srečanju z Robertom Murphyjem, odposlancem predsednika ZDA Eisenhowerja 17. septembra 1954 na Brionih pripeljalo do soglasja k parafiranju memoranduma. Ljudje niso bili lačni in njegova priljubljenost med jugoslovanskimi množicami ni trpela. V dobro Američanov in Britancem je treba omeniti, da so dali Italijanom jasno vedeti, da ne bodo v prihodnosti podprli nobene nove italijanske ozemeljske zahteve do Jugoslavije. ZDA so kasneje tudi pritiskale v smeri Osimskih sporazumov in dokončne ureditve mejnega vprašanja med državama.

 

Dodati je tudi treba da je Londonski memorandum predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Ne nazadnje tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti  v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila. Namesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo

 

Dr. Božo Cerar je upokojeni diplomat. Med drugim je bil veleposlanik v Ottawi, Varšavi, Bruslju pri zvezi Nato in Washingtonu.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
16
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
6
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
13
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
1
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
19
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,494
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,433
03/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,412
04/
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,892
05/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,923
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,663
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,534
08/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,338
09/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 674
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,615