Komentar

Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je bil Bernardo Bartolucci

Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. stoletja. V zadnjih letih smo doživljali poraz za porazom v vseh možnih oblikah; ravo sedaj v letu njegove smrti pa se spominjamo poraza najpomembnejše med vsemi revolucijami, "prve svetovne študentske revolucije", ki je sama sebi v naprej določila propad. 

02.12.2018 06:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Bernardo Bertolucci   film   umetnost   XX. stoletje   Pasolini   Hollywood

Bertoluccijevo XX. stoletje je izumilo psihoanalitsko zatemnjeno oko, ki opazuje naše kolektivne in posamične psihoze. Povezal jih je s politično ali spolno akcijo svojih protagonistov.

Umrl je ateist! Umrl je Bernardo Bertolucci! S svojim ateizmom in s svojo umetnostjo je dosegel najvišjo stopnjo religiozne popolnosti. Zanj ateizem ni bil nikoli brutalen antiteizem. Zanj je bil ateizem najvišja stopnja svobode, ki je dopuščala vsa, ampak čisto vsa možna vprašanja, ki so terjala odgovore, razen odgovora na zadnje vprašanje: Ali biva za našimi življenji metastruktura, ki naj bi nas urejala in usmerjala ali pač ne? To vprašanje je nedotakljivo, še manj pa odgovor nanj - agnosticizem.

 

Umrl je marksist, umetnik! Navajeni smo, da nam čas vse pokrade, toda z njim je brezprizivno umrl čas, umrlo je dvajseto stoletje. Z njegovo smrtjo sem umrl tudi sam, še enkrat. Smrti ni, smrt je točno taka kot je znak "ničle" v matematiki, pravi moj tovariš v boju za lepoto sveta, Borut Veselko. Mi, ljudje si predstavljamo znak števila "ena", tudi znak "minus ena" si predstavljamo, ampak "ničlo" si lahko samo opišemo z znakom, z njim pa si predstavljamo točno ta isti znak "ničle", ne več ne manj!

 

Po Bertoluccijevi smrti mi je še bolj zazevalo to izvotljeno Trumpovo stoletje. Sploh te dni, ko gledam zadnje vzdihljaje človečnosti na mehiški meji, kako se nam bo vsak hip zrušilo nebo na glavo. Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. stoletja. V zadnjih letih smo doživljali poraz za porazom v vseh možnih oblikah; ravo sedaj v letu njegove smrti pa se spominjamo poraza najpomembnejše med vsemi revolucijami, "prve svetovne študentske revolucije", ki je sama sebi v naprej določila propad.

 

Toda tistega davnega leta oseminšestdeset prejšnjega stoletja je mladi Bernardo Bertolucci intenzivno živel seksualno revolucijo, vsa študentska skupnost je takrat živela v rogu spolnega obilja in revolucijonarne mladosti. Revolucijo so razumeli kot najbolj glasno demokratično voljo, to je bil soglasen študentski vzklik, ki je nadomestil demokratični da mladega sveta. Da svobodi! To je bila svatba vseh z vsemi, to je bil resničen revolucionarni misterij orgonske energije in orgazma. V dogodkovnosti tistega davnega oseminšestdesetega leta se je sredi svobode oblikovala množica odprtih umetniških del. Ne moreš verjeti, dve desetletji prej je bila ta ista Kapitalija poražena in zbombardirana, le partizani so verjeli vanjo, no vanjo je verjel tudi svet, ki v Kapitaliji nikoli ne umre, svet umetnosti. Neverjetno kako sosednji romanski in retoromasnki narodi verujejo v umetnost, če je kaj, je to tisto, kar je resnično zavidanja vredno!

 

Leto oseminšestdeset prejšnejga stoletja nam je med drugimi vrednotami zapustilo kino Bernarda Bertoluccija, ki nam predvaja svoje razkošne pripovedi. Njegovi filmi so bili za moj svet mladostniškega oblikovanja neskončno pomembni, predvsem so me opozarjali na to, da konformizem nujno legitimira in legalizira "državne množične morilce", po katerih na koncu poimenujemo stoletja: XIX. stoletje - stoletje Napoleona, XX. stoletje - stoletje Hitlerja, XXI. stoletje -  stoletje ... Umetniki v vseh zgodovinskih časih opazujemo, kako se večinski intelektualci s poniglavo prekanjenost prilagajajo prevladujoči ideologiji.

 

Bernardo Bertolucci se je med režiranjem filmov najbolj navduševal nad "filmskimi sekvencami", celo bolj kot nad filmskimi celotami, tako nad svojimi, kot nad tistimi iz svetovne zakladnice filma. Kot da bi gledali skozi njegovo "filmsko sekvenco" psihoanalitsko senaso kolektivenga telesa na psihoanalitstkem kavču sredi ogromne kino dvorane. Bertoluccijevo XX. stoletje je izumilo psihoanalitsko zatemnjeno oko, ki opazuje naše kolektivne in posamične psihoze. Povezal jih je s politično ali spolno akcijo svojih protagonistov. Včasih jih je povezal s fašistično sadistično perverznostjo, včasih pa jih je opremil s seksualno nemočjo. Kako fantastično je vodil Donalda Sutherlanda v njegovi sekvenčni nalogi, ko se je ta vzpenjal po karierni lestvici od lumpenproletarca do totalitarnega oblastnika, do patološkega fašističnega sadista. Kako fantastično je vodil vlogo Roberta De Nira in vlogo Gerarda Depardieueja v filmu Dvajseto stoletje (Novecento, 1900). Kako fantastično je filmsko uprizoril futuristično ikono, lepotico prepolno seksualne svobode in njene dobesedne nedolžnosti. Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je Bartolucci. Ena najlpeših sekvenc v zgodvini filmske umetnosti je, ko se ob sončnem zahodu na obilni kmečki mizi polne komunitarne skupnosti sprehodi "Olmo-otrok", ki bo postal "Olmo-mož", proletarec!

 

 

Giuseppe Pellizza, Il Quarto Stato

 

 

Najbolj od vsega pa je bil obseden s sliko umetnika Giuseppe Pellizza z naslovom Četrti stan iz leta 1899-1901 (Il Quarto stato / The Fourth Estate). Slika se pojavi v otvoritveni špici filma XX. stoletje, počasi se iz groplana razširi v filmski total. Na umetniški sliki velikega formata spremljamo rojstvo XX. stoletja, od totala naprej pa gledamo napoved socialnih in anarho-komunističnih gibanj. Umetnik je s tem, ko se je svojo družino postavil med kmete in proletarce, v celoti poistovetil s pozicijo potlačenih in nemočnih. Slika Četrti stan je veličasten primer prehoda iz devetnajstega v dvajseto stoletje, v njej na simbolni ravni gledamo napoved revolucije in umetnikove pozicije v njej. Slika je seveda stilno poplnoma nasprotna od mojega pogleda na vizualno umetnost, a je odlična vizualizacija komunitarne moči skupnosti. V ozadju vsega Bertoluccija obseda že izpovedana usoda Giuseppa Pellizze. To je tisto, kar je več!

 

Živel sem v istem času z Bernardom Bertoluccijem na istem kontinentu, celo srečal sem ga v Parmi, v Teatro Due, ko je prišel na našo parmsko premiero.

 

XX. stoletje je bilo hitro stoletje, zagotvo najhitrejše do sedaj. To je bil čas, ko so se vsi miti začeli zgrinjati na filmska platna, vse pripovedi so drenjale, hotele so biti naenkrat ekranizirane. Tudi v Kapitalji, še prav posebaj v Cinecitta studiu (Mali Buda), kot bi hotele preurediti ravnokar poraženo fašistično blaznost. Narativi Bernarda Bertuluccija so bili planetarno univerzalni. Zelo hitro je kot asistent enega od največjih med največjimi umetniki Piera Paola Pasolinija vstopil v svet kinematografije. Poleg Pasolinija je bil še eden, največji med največjimi, ki je zelo vplival na Bertoluccija, to je bil Federico Fellini s filmom Sladko življenje. Ne morem, da ne bi imenoval še enega velikana med največjimi, Luchina Viscontija, ki se z Bertoluccijem ni prveč bratil. Neverjetna je ta Kapitalija, od kje ji ti fantastični umetniki, od kje ji kapital za vse te podvige?

 

Bernardov oče, Attilio Bertolucci, je bil profesor zgodovine umetnosti v Parmi, izvrsten pesnik in še boljši premišljevalec in kritik filma. V počasnem filmskem prelivu iz poznih petdesetih v šestdeseta leta je v pesniku Pieru Paolu Pasoliniju, ki je takrat še pisal poezijo v furlanskem dialektu, prepoznal genija. Predlagal in odrešil ga je tako, da mu je svetoval, da se iz province preseli v umetniško središče. Želel ga je odrešiti provincializma, ki nikakor ni bil v skladu s Pasolinijevo spolno usmerjenostjo. Ta selitev je bila gotovo usodno tudi za Atilliovega takrat dvajsetletnega sina Bernarda, ki je samo dve leti kasneje zrežiral svoj prvi film po pripovedi in scenariju Piera Paola Pasolinija.

 

Filmski režiser Bernardo Bertolucci je imel poleg ogromnega vpliva na hoolywoodski novi val tudi izjemen vpliv na filmsko pripoved nasploh. Sploh pa način filmske igre; če kdo, je on bil tisti, ki je znal stati za kamero tako kot, da je gledalec v kinematografu. Igralcem je dajal takšna navodila, kot da jim gledalci odebno dajejo navodila. Zelo hitro je opazil veliko podobnost s problemom, ki ga poznamo tudi v slovenski kinematografiji: "Angleški dialogi so fantastični za filmsko umetnost, predvsem funkcionalni in neposredni. Naš jezik je sicer lep, a preveč literaren in teatralen za film."

 

Bernarda Bertoluccija je krasila nepredvidljivsot, prijaznost in izostrena psihoanalitska inetligenca. Vse to bi vam lahko potrdila tako Metka Košak, kot njena mama Božena, ki je prišla v Rim iz Ljubljane. Obe sta dolga leta prijateljevali in delali z Bernardom Bertoluccijem. V svojih obredih poslavljanja od umetnosti je izjavil: "Vse to, kar je bilo včasih kino to ni več, vse to je postalo digitalni kino, kajti vse na tem svetu je že digitalno. Adijo film, resnično se veselim novega začetka, novega digitalnega stoletja." Tako je umrl čas, ne pa Bernardo Bertolucci, sicer pa sem navajen, da nam čas vse pokrade.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
1
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
13
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
1
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
19
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,351
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,353
03/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,838
04/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 1,868
05/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 2,091
06/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,486
07/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,297
08/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,558
09/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 8,968
10/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 566