Komentar

Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola

Sovražni govor je vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli, z namenom pridobitve osebne koristi – diskreditacije, diskvalifikacije in naposled eliminacije nasprotnika, kar nikakor ne prispeva k demokratičnemu kresanju mnenj, na kar namiguje polemični odziv, ampak ravno nasprotno prispeva k fašistoizaciji družbenega polja. In za to ne potrebujemo nobenega fundamentalističnega ali diktatorskega režima, potrebujemo samo ljudi, ki slepo vejamejo v to, da je mogoče v javnem polju nekaznovano izreči, karkoli jim pride na pamet, ne da bi za to prevzeli najmanjše odgovornosti.

09.12.2018 18:00
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   Vid Sagadin Žigon   Andrej Drapal   polemika   sovražni govor   Platon   mnenje   resnica   etika   levica   desnica

Relativizacija mnenj na ravni javnega in družbeno odgovornega diskurza je skrajno nevarna igra z ognjem, ki vodi do množične diskriminacije drugače mislečih na podlagi njihove drugačnosti. V odsotnosti etično osveščenih narekovalcev javnega mnenja se krepi mentaliteta principa linča nasprotnikov določene, leve ali desne - to je ta trenutek vseeno - politične opcije, in to samo zaradi tega, ker niso "naši" in ker ne tulijo v isti rog z nami.

Najprej je treba povedati, da je vsaka javna debata o kateri koli temi, ki se dotika družbeno relevantnih vprašanj - če se seveda odvija na nekem določenem nivoju, torej brez zdrsov na osebni nivo, kar je na žalost ne samo pri nas pogost primer -, več kot dobrodošla. Iz tega vidika sem tudi zelo vesel odziva na svoje razmišljanje, ki ga je urednik portala+ označil kot provokacijo, čeprav sam menim, da to ni bilo mišljeno zgolj kot provokacija, torej kot nekaj, kar je samo sebi namen, se pravi kot nekaj, kar nima drugega namena, kot da provocira oziroma (po nepotrebnem) buri duhove.

 

Vsako moje razmišljanje je vedno usmerjeno k resnici kot edinemu smotru tega, kar počnem in za kar se zavzemam; prepričan sem, da ne samo jaz, ampak vsi, ki jim ni vseeno za to, v kakšni družbi živimo. Še več, v svojih zapisih in razmišljanjih nenehno opozarjam ravno na odsotnost javnega dialoga kot eno izmed posledic izbrisa javnega prostora, ki se je že davno iz osrednjih medijev preselil v virtualno sfero družbenih omrežij in različnih spletnih medijskih platform, kar mogoče niti ne bi bilo tako škodljivo, če se ne bi to dogajalo ravno v odsotnosti intelektualno kompetentnih posameznikov. Torej prav tistih nosilcev javnega mnenja oziroma opinion makerjev, ki prevzemajo družbeno in intelektualno odgovornost za svoje izjave in na katere opozarja moje razmišljanje o sovražnem govoru.

 

Zelo pomenljivo, da ne rečem simptomatično, je, da avtor polemičnega odziva (namerno?) spregleda ravno ta del moje argumentacije, ko se sprašuje, kdo je tisti, ki ločuje pravo mnenje od nepravega. S tem seveda nočem reči, da so kompetentni posamezniki nezmotljivi, in da je vse, kar povejo ali zapišejo, suho zlato, pa vendar je ravno zanje značilno - ali bi vsaj moralo biti značilno - to, da so s svojim bitjem in žitjem, kot radi rečemo, zavezani resnici kot tistemu objektivnemu merilu, h kateremu po njegovih lastnih besedah stremi tudi avtor polemičnega odziva. Zato se povsem strinjam z njim, ko pravi, da je "javna debata pojav, ki ga je v Sloveniji težje zaslediti kot divjega petelina", pa vendar hkrati znova opozarjam ravno na to, da vsaka debata o družbeno relevantih temah neredko zdrsne na raven osebnih diskreditacij, namesto da bi se odvijala na ravni argumentov v službi resnice.

 

Prav v tem je ena od spregledanih poant mojega razmišljanja o sovražnem govoru. 

 

Iz mojih argumentov proti sovražnemu govoru namreč nikakor ne izhaja, kar mi hoče podtakniti avtor polemičnega odziva, da bi se pri določanju oziroma odločanju, kaj je sovražni govor, hotel sklicevati na neko kolektivno entiteto, kot je denimo država, kar bi vsekakor lahko vodilo do tistega, kar si pravzaprav nihče ne želi, in to je represija nad svobodo izražanja, ki je prav tako določena z ustavo. Avtor prispevka (spet namenoma?) spregleda, da v svojem razmišljanju o sovražnem govoru citiram prav 39. člen ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora biti zagotovljena "svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja", in da moj predlog nikakor ni nobena avtoritarna cenzura, ki bi to z ustavo določeno pravico kršila. A vendar na drugi strani citiram tudi jasno opredelitev sovražnega govora, kot je zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic Generalne skupščine Združenih narodov in smiselno ponovljena na spletni točki za prijavo sovražnega govora, kar pomeni, da stvari kljub vsemu niso tako relativne, kot insinuira polemični odziv.

 

Moje trdno prepričanje namreč še vedno je, da je povsem jasno, kaj je sovražni govor in da njegova opredelitev nikakor ne nasprotuje pravici do svobode izražanja, ampak jo, ravno nasprotno, celo varuje oziroma krepi. Kako je to mogoče? Ravno iz tega razloga polemiziram s splošno sprejeto predpostavko, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja, ki ni sporna sama po sebi, povsem jasno namreč je, da lahko v privatni sferi vsakdo izrazi svoje mnenje, in dejstvo je, da ima lahko v takšnem splošnem razumevanju, kot poudari Miha Zadnikar, mnenje že vsak otrok, pa vendar se situacija bistveno spremeni, ko to mnenje postane javno.

 

Takrat namreč to mnenje postane družbeno odgovorno in zavezujoče, saj lahko, in tu je moja naslednja poanta, bistveno ali celo usodno vpliva na splošno razpoloženje javnosti do obravnavane tematike. Če na primer nekdo osebno meni, da so črnci v določenih pogledih manj razviti od belcev, da ženske iz določenih, spolno pogojenih okoliščin ne morejo razviti občutka za pravičnost, da je homoseksualnost bolezen, ki jo je treba zdraviti, da so ljudje, ki prihajajo iz drugih civilizacijskih okolij, že samo zaradi svoje provenience nezaželeni ali nemara celo nevarni, je to pač samo njegovo osebno mnenje, do katerega ima vso pravico.

 

Problem pa se začne tam oziroma takrat, ko to njegovo mnenje postane predmet javnega diskurza, kar pomeni, da ima moč, da vpliva na javno mnenje. In ravno na tej točki ima Svetlana Slapšak popolnoma prav, ko opozarja, da mnenje, ki ne ustreza "splošnim humanističnim pravilom", kot so določeni na primer z zgoraj znova citirano splošno deklaracijo človekovih pravic, nima pravice do diskurzivnega življenja. In to ne glede na to, kakšno mnenje imamo o mnenju (δοξα) kot takem, se pravi ne glede na to, ali ga imamo za podrejenega umnemu razmišljanju ali ne, kar je bilo prav tako predmet očitkov polemičnega zapisa in o čemer bi v nadaljevanju tudi rad spregovoril še nekaj besed.

 

Avtor polemičnega odziva očitno pozna Platonovo znamenito Prispodobo o votlini iz VII. knjige njegove Države (Politeia), vendar jo povsem zgrešeno in samovoljno interpretira, pač samo da njegova interpretacija ustreza njegovi argumentaciji, ko hoče ubraniti mnenje (δοξα) v razmerju do uma oziroma umnega (nous). To, kar za Platona predstavlja bivanje v votlini ali "prebivališče v temnici", kot pravi, je odnos ljudi do pojavnega sveta, navezanost izključno na to, kar jim prenašajo čutila. Njihova resničnost je tedaj omejena, oni sami pa so sužnji lastnega pogleda na svet, ki je posledica nevednosti. Človek torej ne ostaja nepremičen ujetnik pečine zato, ker živi v manifestiranem svetu, temveč zato, ker misli, da je to vse; zato, ker ne pozna drugega.

 

Toda Platon sugerira, da obstaja izhod iz votline. Poslušajmo zdaj njegove besede, ki so ključne za razumevanje odnosa med svetom videzov, ki ga predstavlja (zgolj) mnenje, in svetom resničnih bitnosti ali idej, ki so dostopne umu:

 

"In sedaj pomisli, kaj bi se zgodilo s tistimi, ki bi se tega osvobodili, odvrgli okove in se pozdravili od norosti, če bi se jim to dejansko zgodilo. Če bi nekdo kateremu med njimi snel okove in bi bil primoran nenadoma vstati, obrniti glavo, zapustiti svoj prostor in gledati navzgor proti svetlobi, bi pri vsem tem čutil bolečino in zaradi svetlobne bleščave ne bi mogel gledati stvari, tega, katerih sence je prej videl."

 

Poudarek v Platonovem tekstu je moj, naredil pa sem ga zaradi tega, ker hočem poudariti, da je ravno ta obrat od senčnih figur k resničnim stvarem, ki s pomočjo ognja mečejo svojo senco na zaslon oziroma steno votline, ključen za spoznanje, torej ne gre za to, kar sugerira avtor polemičnega prispevka, da je umno nespoznatljivo, ampak ravno za to, da je za spoznanje potrebno spremeniti pogled in se preusmeriti k pravi svetlobi, torej k ideji vseh idej, ki jo v tej prispodobi predstavlja sonce kot vir prave svetlobe in ki ni nič drugega kakor Ideja Dobrega, po kateri se v družbenem življenju velja ravnati. Mnenje, ki si ga izoblikujejo ljudje, ko so še priklenjeni na verige in svet senc dojemajo kot edino realnost, je torej povsem nekaj drugega kot umevanje Resnice, potem ko se jim je s pretrganjem verig, ki jih vežejo na pojavni svet, kakor se jim je kazal dotlej, zgodil obrat k resničnemu spoznanju, in njihova trenutna zaslepljenost ne priča o nobeni nespoznatljivosti, ampak o moči prave svetlobe, na katero se bodo morali njihove oči šele navaditi.

 

In tega spoznanja, vsaj po Platonu, in ne samo po Platonu, ampak z njim po vsakem, ki je sposoben uzreti in artikulirati Resnico, ne omogoča nobena inter-subjektivnost, kot sugerira avtor polemičnega zapisa Andrej Drapal, če ga tokrat kar imenujemo in ga s tem povlečemo iz anonimnosti, kajti ta inter-subjektivnost (ali peer view, kot se tudi izrazi) se še vedno giblje v svetu senc, torej v mnenjskem svetu, pa naj je še tako stvar splošnega konsenza, kajti dobro vemo, da tisto, kar je splošno sprejeto, ni nujno resnično. Dobro namreč vemo, da je bilo celo suženjstvo v določenem času in v specifičnem okolju predmet obče sprejemljivega odobravnja, pa to še ne pomeni, da spada njegov pojav med resnične kategorije, med neovrgljiva dejstva. Platon res razlikuje med umom in razumom, a ravno spoznavni način, po katerem vsak od njiju deluje, je bistven za razumetje tega, kar je Platon hotel povedati: medtem ko se razum, če parafraziram gospoda Andreja Drapala, ravna po inter-subjektivni klasifikaciji različnih mnenj, ki še vedno pripadajo svetu senc, pa je um intuitivno uzrtje resnice kot take: in to je Ideja Dobrega, po katerem se mora ali bi se vsaj morala navsezadnje ravnati vsaka država oziroma družba. 

 

In če se sedaj, po tej kratki analizi Platonove prispodobe o votlini, vrnemo nazaj na našo temo, je jasno kot beli dan, prvič, da je relativizacija mnenj na ravni javnega in družbeno odgovornega diskurza skrajno nevarna igra z ognjem, ki vodi do množične diskriminacije drugače mislečih na podlagi njihove drugačnosti, in drugič, da se v odsotnosti etično osveščenih narekovalcev javnega mnenja, ki so se sposobni ravnati po Ideji Dobrega, to oblikuje kar samo od sebe, kar spet prispeva k mentaliteti principa linča nasprotnikov določene, leve ali desne, to je ta trenutek vseeno, politične opcije, in to samo zaradi tega, ker niso "naši" in ker ne tulijo v isti rog z nami.

 

V bistvu ni tako velik problem, kako določiti sovražni govor, kot meni gospod Drapal, saj se ta slej ko prej pokaže kar sam od sebe v svoji pravi luči: sovražni govor je namreč vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli z namenom pridobitve osebne koristi – diskreditacije, diskvalifikacije in naposled eliminacije nasprotnika, kar nikakor ne prispeva k demokratičnemu kresanju mnenj, na kar namiguje polemični odziv, ampak ravno nasprotno – prispeva k fašistoizaciji družbenega polja. In za to ne potrebujemo nobenega fundamentalističnega ali diktatorskega režima, potrebujemo samo ljudi, ki slepo vejamejo v to, da je mogoče v javnem polju nekaznovano izreči, karkoli jim pride na pamet, ne da bi za to prevzeli najmanjše odgovornosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
26
Prodaja naših bank: Nadpovprečno kapitalizirane, povprečno donosne in zlasti nizko vrednotene
3
24.03.2019 21:30
Lani smo prodali državno NLB, letos je na vrsti Abanka. Javnost pogosto ne ve, ali je bila prodajna cena dovolj visoka ali ne. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Univerza je edini prostor, pred katerim bi pokleknil in obmolknil
0
23.03.2019 20:26
James Turrellje zgradil arhitekturno napravo, povezal je arhitekturne stroje za potrebe svetlobno umetniške izkušnje za ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropske volitve so enkratna priložnost, da pokopljemo Levico: njenega šefa Luko Mesca pošljemo za evroposlanca v Bruselj!
21
21.03.2019 23:45
Koga boste volili na letošnjih evropskih volitvah? Jaz sem se že odločil. Stranko Levica bom. Preferenčni glas bom dal Luki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
12
19.03.2019 19:55
Jugoslavija je v svojih različnih državnih oblikah določala svoje zunanje meje predvsem na račun slovenskega narodnostnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Ukrajina pred volitvami: Trije predsedniški favoriti in kar 36 neresnih kandidatov
2
18.03.2019 21:13
31. marca bodo v Ukrajini predsedniške volitve. Od tega, kdo bo prihodnji predsednik Ukrajine, je v marsičem odvisna prihodnost ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
7
17.03.2019 08:00
Na portalu+ smo večkrat pozvali naše najbolj aktivne spletne komentatorje, naj nam pošljejo svoje prispevke in se seveda tudi ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Redek je trenutek, ko filozofija preraste v umetnost arhitekture
0
16.03.2019 22:00
Peter Noever je najprej arhitekt, takoj zatem pa je že muzealec, načrtovalec tektonike arhitekturne gradnje in njenega spomina. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Hinavci
22
13.03.2019 23:30
Aktualni primer dvoličnega obnašanja je Venezuela, ena najbogatejših držav vJužni Amerikiper capita, kjer so ljubljenci ... Več.
Piše: Keith Miles
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
19
12.03.2019 23:59
Srečanje koalicijskih strank na Brdu pri Kranju je eden izmed vrhuncev partitokracije, ki se je razpasla do te mere, da v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Emmanuel Macron, ki je sam del problema, bo težko ponudil nekakšen "preporod Evrope"
8
10.03.2019 23:05
Macronov manifest je prepozen in iz obupa ustvarjeni PR poskus mobilizacije evropskih - dejansko pa domačih - volilcev, da bi na ... Več.
Piše: Peter Golob
Četrt stoletja zakona o NUK2: Knjižnica nam je vsem kot mati
4
10.03.2019 09:57
Izgubljen čas, ki je nastal zaradi neizvajanja zakona o gradnji NUK iz leta 1994, je postal pridobljen čas. Zakaj se ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Macronovo pismo o evropski renesansi: Kaj je tisto vezivo, ki drži skupaj Evropsko unijo?
4
08.03.2019 18:00
Zahodna Evropa je bila v času hladne vojne v razmerju doZDAin Sovjetske zveze bolj ali manj enotna. Ta enotnost je veljala v ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
3
07.03.2019 21:00
Kot smo razbrali iz predlogov finančnega ministrstva, so ocenili, da bi si lahko privoščili do 300 milijonov evrov skupne ... Več.
Piše: Bine Kordež
Osmi marec: Izkoriščanje dneva žena za propagiranje enakosti spolov ni v interesu žensk
7
06.03.2019 23:34
Kaže, da bo letošnji 8. marec poseben. Mojega je zaznamovalo vabilo na posvet Komisije za enake možnosti, ki na praznik žensk ... Več.
Piše: Saška Štumberger
In memoriam Marjan Vagaja, v spomin mojemu profesorju matematike
4
06.03.2019 02:37
Danes bodo na Žalah pokopali profesorsko legendo ljubljanske Poljanske gimnazije. Nisem še pisal In memoriam za svoje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zlorabe v katoliški cerkvi: Sum spolne zlorabe se prijavi policiji, ne pa neki kongregaciji v Vatikanu!
10
04.03.2019 01:04
Na končanem škofovskem srečanju v Vatikanu je papež Franščišek ponovno ostro obsodil spolne zlorabe in pedofilijo v ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Karpo Godina: Ko se režija, kamera in montaža združijo v eni in isti osebi
0
02.03.2019 22:51
Karpo Godina je edinstven umetnik filmskega sveta, sestavljen je iz balkanskih južnih in severnih vetrov, kultiviran in poln ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zlorabe v katoliški cerkvi: Duhovniki nam sporočajo, da ne bodo naši grešni kozli
17
28.02.2019 21:45
V mehanizmu grešnega kozla se namreč obnašamo kot v nekakšnem kolektivnem transu: vsi vemo, kje nam je mesto v ritualu; vsi ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Vračanje izgubljenih iluzij: Slovenija kot "sovjetska vazalna država"
16
25.02.2019 19:00
V vsakem primeru bi Cerar lahko rekel, da Slovenija ni bila sovjetska vazalna država, ker v časuSovjetske zvezeSlovenija še ni ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vse manj staršev bo pripravljenih "ubogati", kar nalaga šola
13
24.02.2019 21:00
Šola ni narejena in nikoli ni bila v skladu z znanstvenimi spoznanji, kako se otroci razvijajo in učijo. Niti niso tisti ... Več.
Piše: Marjana Škalič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
Uredništvo
Ogledov: 2,988
02/
Evropske volitve so enkratna priložnost, da pokopljemo Levico: njenega šefa Luko Mesca pošljemo za evroposlanca v Bruselj!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,220
03/
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
Angel Polajnko
Ogledov: 1,784
04/
Temna stran Evrope, 1. del: Kako je Hitlerjev profesor prava Walter Hallstein postal prvi predsednik Evropske komisije
Uredništvo
Ogledov: 1,184
05/
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
Iztok Mirošič
Ogledov: 1,583
06/
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
Uredništvo
Ogledov: 1,056
07/
Ukrajina pred volitvami: Trije predsedniški favoriti in kar 36 neresnih kandidatov
Mykhailo Brodovych
Ogledov: 992
08/
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
Uredništvo
Ogledov: 1,421
09/
Éric Vuillard, Dnevni red: Poslovilno kosilo na Downing Streetu (4)
Uredništvo
Ogledov: 583
10/
Hinavci
Keith Miles
Ogledov: 2,204