Komentar

Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola

Sovražni govor je vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli, z namenom pridobitve osebne koristi – diskreditacije, diskvalifikacije in naposled eliminacije nasprotnika, kar nikakor ne prispeva k demokratičnemu kresanju mnenj, na kar namiguje polemični odziv, ampak ravno nasprotno prispeva k fašistoizaciji družbenega polja. In za to ne potrebujemo nobenega fundamentalističnega ali diktatorskega režima, potrebujemo samo ljudi, ki slepo vejamejo v to, da je mogoče v javnem polju nekaznovano izreči, karkoli jim pride na pamet, ne da bi za to prevzeli najmanjše odgovornosti.

09.12.2018 18:00
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   Vid Sagadin Žigon   Andrej Drapal   polemika   sovražni govor   Platon   mnenje   resnica   etika   levica   desnica

Relativizacija mnenj na ravni javnega in družbeno odgovornega diskurza je skrajno nevarna igra z ognjem, ki vodi do množične diskriminacije drugače mislečih na podlagi njihove drugačnosti. V odsotnosti etično osveščenih narekovalcev javnega mnenja se krepi mentaliteta principa linča nasprotnikov določene, leve ali desne - to je ta trenutek vseeno - politične opcije, in to samo zaradi tega, ker niso "naši" in ker ne tulijo v isti rog z nami.

Najprej je treba povedati, da je vsaka javna debata o kateri koli temi, ki se dotika družbeno relevantnih vprašanj - če se seveda odvija na nekem določenem nivoju, torej brez zdrsov na osebni nivo, kar je na žalost ne samo pri nas pogost primer -, več kot dobrodošla. Iz tega vidika sem tudi zelo vesel odziva na svoje razmišljanje, ki ga je urednik portala+ označil kot provokacijo, čeprav sam menim, da to ni bilo mišljeno zgolj kot provokacija, torej kot nekaj, kar je samo sebi namen, se pravi kot nekaj, kar nima drugega namena, kot da provocira oziroma (po nepotrebnem) buri duhove.

 

Vsako moje razmišljanje je vedno usmerjeno k resnici kot edinemu smotru tega, kar počnem in za kar se zavzemam; prepričan sem, da ne samo jaz, ampak vsi, ki jim ni vseeno za to, v kakšni družbi živimo. Še več, v svojih zapisih in razmišljanjih nenehno opozarjam ravno na odsotnost javnega dialoga kot eno izmed posledic izbrisa javnega prostora, ki se je že davno iz osrednjih medijev preselil v virtualno sfero družbenih omrežij in različnih spletnih medijskih platform, kar mogoče niti ne bi bilo tako škodljivo, če se ne bi to dogajalo ravno v odsotnosti intelektualno kompetentnih posameznikov. Torej prav tistih nosilcev javnega mnenja oziroma opinion makerjev, ki prevzemajo družbeno in intelektualno odgovornost za svoje izjave in na katere opozarja moje razmišljanje o sovražnem govoru.

 

Zelo pomenljivo, da ne rečem simptomatično, je, da avtor polemičnega odziva (namerno?) spregleda ravno ta del moje argumentacije, ko se sprašuje, kdo je tisti, ki ločuje pravo mnenje od nepravega. S tem seveda nočem reči, da so kompetentni posamezniki nezmotljivi, in da je vse, kar povejo ali zapišejo, suho zlato, pa vendar je ravno zanje značilno - ali bi vsaj moralo biti značilno - to, da so s svojim bitjem in žitjem, kot radi rečemo, zavezani resnici kot tistemu objektivnemu merilu, h kateremu po njegovih lastnih besedah stremi tudi avtor polemičnega odziva. Zato se povsem strinjam z njim, ko pravi, da je "javna debata pojav, ki ga je v Sloveniji težje zaslediti kot divjega petelina", pa vendar hkrati znova opozarjam ravno na to, da vsaka debata o družbeno relevantih temah neredko zdrsne na raven osebnih diskreditacij, namesto da bi se odvijala na ravni argumentov v službi resnice.

 

Prav v tem je ena od spregledanih poant mojega razmišljanja o sovražnem govoru. 

 

Iz mojih argumentov proti sovražnemu govoru namreč nikakor ne izhaja, kar mi hoče podtakniti avtor polemičnega odziva, da bi se pri določanju oziroma odločanju, kaj je sovražni govor, hotel sklicevati na neko kolektivno entiteto, kot je denimo država, kar bi vsekakor lahko vodilo do tistega, kar si pravzaprav nihče ne želi, in to je represija nad svobodo izražanja, ki je prav tako določena z ustavo. Avtor prispevka (spet namenoma?) spregleda, da v svojem razmišljanju o sovražnem govoru citiram prav 39. člen ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora biti zagotovljena "svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja", in da moj predlog nikakor ni nobena avtoritarna cenzura, ki bi to z ustavo določeno pravico kršila. A vendar na drugi strani citiram tudi jasno opredelitev sovražnega govora, kot je zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic Generalne skupščine Združenih narodov in smiselno ponovljena na spletni točki za prijavo sovražnega govora, kar pomeni, da stvari kljub vsemu niso tako relativne, kot insinuira polemični odziv.

 

Moje trdno prepričanje namreč še vedno je, da je povsem jasno, kaj je sovražni govor in da njegova opredelitev nikakor ne nasprotuje pravici do svobode izražanja, ampak jo, ravno nasprotno, celo varuje oziroma krepi. Kako je to mogoče? Ravno iz tega razloga polemiziram s splošno sprejeto predpostavko, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja, ki ni sporna sama po sebi, povsem jasno namreč je, da lahko v privatni sferi vsakdo izrazi svoje mnenje, in dejstvo je, da ima lahko v takšnem splošnem razumevanju, kot poudari Miha Zadnikar, mnenje že vsak otrok, pa vendar se situacija bistveno spremeni, ko to mnenje postane javno.

 

Takrat namreč to mnenje postane družbeno odgovorno in zavezujoče, saj lahko, in tu je moja naslednja poanta, bistveno ali celo usodno vpliva na splošno razpoloženje javnosti do obravnavane tematike. Če na primer nekdo osebno meni, da so črnci v določenih pogledih manj razviti od belcev, da ženske iz določenih, spolno pogojenih okoliščin ne morejo razviti občutka za pravičnost, da je homoseksualnost bolezen, ki jo je treba zdraviti, da so ljudje, ki prihajajo iz drugih civilizacijskih okolij, že samo zaradi svoje provenience nezaželeni ali nemara celo nevarni, je to pač samo njegovo osebno mnenje, do katerega ima vso pravico.

 

Problem pa se začne tam oziroma takrat, ko to njegovo mnenje postane predmet javnega diskurza, kar pomeni, da ima moč, da vpliva na javno mnenje. In ravno na tej točki ima Svetlana Slapšak popolnoma prav, ko opozarja, da mnenje, ki ne ustreza "splošnim humanističnim pravilom", kot so določeni na primer z zgoraj znova citirano splošno deklaracijo človekovih pravic, nima pravice do diskurzivnega življenja. In to ne glede na to, kakšno mnenje imamo o mnenju (δοξα) kot takem, se pravi ne glede na to, ali ga imamo za podrejenega umnemu razmišljanju ali ne, kar je bilo prav tako predmet očitkov polemičnega zapisa in o čemer bi v nadaljevanju tudi rad spregovoril še nekaj besed.

 

Avtor polemičnega odziva očitno pozna Platonovo znamenito Prispodobo o votlini iz VII. knjige njegove Države (Politeia), vendar jo povsem zgrešeno in samovoljno interpretira, pač samo da njegova interpretacija ustreza njegovi argumentaciji, ko hoče ubraniti mnenje (δοξα) v razmerju do uma oziroma umnega (nous). To, kar za Platona predstavlja bivanje v votlini ali "prebivališče v temnici", kot pravi, je odnos ljudi do pojavnega sveta, navezanost izključno na to, kar jim prenašajo čutila. Njihova resničnost je tedaj omejena, oni sami pa so sužnji lastnega pogleda na svet, ki je posledica nevednosti. Človek torej ne ostaja nepremičen ujetnik pečine zato, ker živi v manifestiranem svetu, temveč zato, ker misli, da je to vse; zato, ker ne pozna drugega.

 

Toda Platon sugerira, da obstaja izhod iz votline. Poslušajmo zdaj njegove besede, ki so ključne za razumevanje odnosa med svetom videzov, ki ga predstavlja (zgolj) mnenje, in svetom resničnih bitnosti ali idej, ki so dostopne umu:

 

"In sedaj pomisli, kaj bi se zgodilo s tistimi, ki bi se tega osvobodili, odvrgli okove in se pozdravili od norosti, če bi se jim to dejansko zgodilo. Če bi nekdo kateremu med njimi snel okove in bi bil primoran nenadoma vstati, obrniti glavo, zapustiti svoj prostor in gledati navzgor proti svetlobi, bi pri vsem tem čutil bolečino in zaradi svetlobne bleščave ne bi mogel gledati stvari, tega, katerih sence je prej videl."

 

Poudarek v Platonovem tekstu je moj, naredil pa sem ga zaradi tega, ker hočem poudariti, da je ravno ta obrat od senčnih figur k resničnim stvarem, ki s pomočjo ognja mečejo svojo senco na zaslon oziroma steno votline, ključen za spoznanje, torej ne gre za to, kar sugerira avtor polemičnega prispevka, da je umno nespoznatljivo, ampak ravno za to, da je za spoznanje potrebno spremeniti pogled in se preusmeriti k pravi svetlobi, torej k ideji vseh idej, ki jo v tej prispodobi predstavlja sonce kot vir prave svetlobe in ki ni nič drugega kakor Ideja Dobrega, po kateri se v družbenem življenju velja ravnati. Mnenje, ki si ga izoblikujejo ljudje, ko so še priklenjeni na verige in svet senc dojemajo kot edino realnost, je torej povsem nekaj drugega kot umevanje Resnice, potem ko se jim je s pretrganjem verig, ki jih vežejo na pojavni svet, kakor se jim je kazal dotlej, zgodil obrat k resničnemu spoznanju, in njihova trenutna zaslepljenost ne priča o nobeni nespoznatljivosti, ampak o moči prave svetlobe, na katero se bodo morali njihove oči šele navaditi.

 

In tega spoznanja, vsaj po Platonu, in ne samo po Platonu, ampak z njim po vsakem, ki je sposoben uzreti in artikulirati Resnico, ne omogoča nobena inter-subjektivnost, kot sugerira avtor polemičnega zapisa Andrej Drapal, če ga tokrat kar imenujemo in ga s tem povlečemo iz anonimnosti, kajti ta inter-subjektivnost (ali peer view, kot se tudi izrazi) se še vedno giblje v svetu senc, torej v mnenjskem svetu, pa naj je še tako stvar splošnega konsenza, kajti dobro vemo, da tisto, kar je splošno sprejeto, ni nujno resnično. Dobro namreč vemo, da je bilo celo suženjstvo v določenem času in v specifičnem okolju predmet obče sprejemljivega odobravnja, pa to še ne pomeni, da spada njegov pojav med resnične kategorije, med neovrgljiva dejstva. Platon res razlikuje med umom in razumom, a ravno spoznavni način, po katerem vsak od njiju deluje, je bistven za razumetje tega, kar je Platon hotel povedati: medtem ko se razum, če parafraziram gospoda Andreja Drapala, ravna po inter-subjektivni klasifikaciji različnih mnenj, ki še vedno pripadajo svetu senc, pa je um intuitivno uzrtje resnice kot take: in to je Ideja Dobrega, po katerem se mora ali bi se vsaj morala navsezadnje ravnati vsaka država oziroma družba. 

 

In če se sedaj, po tej kratki analizi Platonove prispodobe o votlini, vrnemo nazaj na našo temo, je jasno kot beli dan, prvič, da je relativizacija mnenj na ravni javnega in družbeno odgovornega diskurza skrajno nevarna igra z ognjem, ki vodi do množične diskriminacije drugače mislečih na podlagi njihove drugačnosti, in drugič, da se v odsotnosti etično osveščenih narekovalcev javnega mnenja, ki so se sposobni ravnati po Ideji Dobrega, to oblikuje kar samo od sebe, kar spet prispeva k mentaliteti principa linča nasprotnikov določene, leve ali desne, to je ta trenutek vseeno, politične opcije, in to samo zaradi tega, ker niso "naši" in ker ne tulijo v isti rog z nami.

 

V bistvu ni tako velik problem, kako določiti sovražni govor, kot meni gospod Drapal, saj se ta slej ko prej pokaže kar sam od sebe v svoji pravi luči: sovražni govor je namreč vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli z namenom pridobitve osebne koristi – diskreditacije, diskvalifikacije in naposled eliminacije nasprotnika, kar nikakor ne prispeva k demokratičnemu kresanju mnenj, na kar namiguje polemični odziv, ampak ravno nasprotno – prispeva k fašistoizaciji družbenega polja. In za to ne potrebujemo nobenega fundamentalističnega ali diktatorskega režima, potrebujemo samo ljudi, ki slepo vejamejo v to, da je mogoče v javnem polju nekaznovano izreči, karkoli jim pride na pamet, ne da bi za to prevzeli najmanjše odgovornosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
26
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
10
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
9
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
15
18.06.2019 20:00
Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
13
17.06.2019 21:18
V naslednjih dneh bo predvidoma ponovno izbran novi ustavni sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sam sem bil v ... Več.
Piše: Anže Erbežnik
Vsak planet ima svojo svetlobo, vsak človek ima svojo svojo barvo, ki jo brani pred nasilno zatemnitvijo
2
15.06.2019 23:00
Ponavadi v hotelskih sobah snamem sliko z zidu in jo obrem proti steni, ker ne morem prenesti njene grdote. Zjutraj pa, še ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Za politično stanje v Sloveniji smo krivi mi, državljani Slovenije
10
10.06.2019 20:06
Ko spregovorim ta stavek, me vsi znanci in neznanci - predvsem pa anonimni komentatorji - začudeno ali pa posmehljivo ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,560
02/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 1,947
03/
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
Vera Lengsfeld
Ogledov: 1,977
04/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,822
05/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 878
06/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 938
07/
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
Uredništvo
Ogledov: 816
08/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
Uredništvo
Ogledov: 889
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 738
10/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 700