Komentar

Let nad Beethovnovimi fugami: Telo je prostor, v katerem živi življenje

Vzporedno z današnjim dnem bi moral pogledati v včerajšni dan, hkrati z obema pa v jutrišnjega, ker ni preteklosti in ni bodočnosti. Smo v absolutnem zdaj! Katero umetniško delo me je najbolj osmislilo v iztekajočem letu?

29.12.2018 20:26
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   ples   Tri velike fuge   Beethoven   Ballet de l'Opera de Lyon   Lucinda Childs   Anne Teresa de Keersmaeker   Maguy Marin   Philip Glass   Isadora Duncan

Foto: nouvelobs.com

Želel sem, da bi se pred menoj kot želja obnovila atmosfera Vivaldija. Točno to se je zgodilo, priključil sem se na večnost.

Zagotovo je to bila plesna predstava Tri velike fuge (Trois Grandes Fugues) v izvedbi Ballet de l'Opera de Lyon, Lionske opere in baleta, v tridelni koreografiji, ki so jo uprizorile tri odlične sodobne koreografinje: Lucinda Childs, Anne Teresa de Keersmaeker in Maguy Marin. Predstavo sem gledal poleti v Berlinu. S čvrsto sodobnostjo in izvedbeno markantnostjo me je močno pritegnila v svojo konceptualno konstrukcijo. Skozi počasen berlinski večer se je skozme prelilo celo XX. stoletje. Da, vame je vstopila nostalgija po XX. stoletju! Tudi to se lahko zgodi avantgardistu, a le v posebnih dneh.

 

Osnovno načelo Treh velikih fug je nadvse preprosto: tri koreografinje, tri koreografije, programirane z isto glasbeno matrico, z Beethovnovo Veliko fugo (Grosse Fuge, op. 133, vir) iz leta 1825. Tako naj bi bilo analitično polje sodobne plesne konstrukcije že vnaprej omejeno. Že po začetnem opisu je več kot jasno, da smo gledali in poslušali odnos med klasično glasbeno strukturo fuge in sodobno plesno dikcijo:

 

 

 

 

Bralec, ko rečem "sodobno", mislim dobesedno na prejšnje XX. stoletje. To je ta izrazita čez-modernistična pozicija, ki nič ne reorganizira, temveč le plesno vzorči predvsem za nazaj. Vse, kar je bilo reorganizirano, je bilo storjeno že v predprejšnjem stoletju. Tako je vedno! Gledal sem tisto, kar ni bilo nujno, da bi gledal - pretok XX. stoletja. Gledal sem nostalgijo: osebno, a z užitkom!

 

Navkljub vsemu so me nekatere koreografske drže popolnoma presenetile, še najbolj Lucinda Childs, ki je pripustila v svoj plesni izraz vse tisto, kar "ni" njen koreografski izraz. To, kar sem gledal, je bil užitek posebne vrste: poleg nepričakovanih "padedejev" sem gledal njeno značilno ponavljanje in modernistično geometriziranje z močno izraženo moško plesno muskulaturo in žensko rotirajočo osjo. Gledal sem to, kar že stoletja gledamo na plesnem odru: ples ženske z moškim! Gledali smo plesno razmnoževanje vzorcev. 

 

Anne Teresa de Keersmaeker je s svojimi dvigi in spusti, skoki in padci preletavala postmodernistično dikcijo; danes že plesno tradicijo, ki jo je - pozor! - sama izumila. Skoki in padci brez razlik, neodvisno od tega, ali so to moška ali ženska telesa. Tudi pri njej je bilo vse podvrženo generiranju fuge in discipliniranju "hitrega skupinskega telesa". Plesni elementi, ki so vstopali v scenski prostor, so posnemali eden drugega in se na različne načine povezovali med seboj. Generalno občutenje, ki je prežemalo prostor, je bilo vidno v podobnosti, ponovljivosti, predvsem pa v povezljivosti. Stilna enotnost, ki se je iz začetka 19. stoletja (Beethoven) prenesla v 20. stoletje (Philip Glass). Njen cilj je bil, da se v pretoku časa onemogoči sumljiva podvajanja, nekontrolirano izginjanje posameznika izza plesnega podija.

 

To je ta razlika, ni vstopanja in izstopanja. Anne Teresa ne dovoli na odru nekoristne in nenevarne povezave. Vse to je tisto, kar jo vodi k skupnemu plesu, k postopnemu zbiranju in stopnjevanju plesnih matric. Gledalec tako preverja, kdo je prisoten in kdo je odsoten, koliko jih je povezanih v plesni dinamiki, koliko jih počiva. V resnici ne počiva nihče, to je plesna moč njene plesne norosti. Kot gledalec si pozoren na to, kako se vzpostavljajo koristne povezave - tiste, ki omogočajo razvoj koreografičnosti (beseda ne obstaja). Vse pri Anne Teresi de Keersmaeker je prehitro, da bi pri njej gledali kakršnokoli uvajanje v odnose. 

 

Šele jasno izražena plesna logika omogoči analitični plesni pristop k plesu, ki je najbolj viden pri koreografinji Maguy Marin. Ta s svojimi izrazito ženskimi plesnimi motivi, paradoksalno celo z inventarjem biomehanike in s polji osamitve ter skupinskosti postanejo še bolj abstraktni kot pri prvih dveh plesnih jezikih. V njenem materialu smo gledali predvsem asketizem, ki ga je potencirala tudi Beethovnova Velika fuga. Pri njej je telo resnično prostor, v katerem živi življenje, koreografirano skupinsko telo pa so simultani prostori. Oblikujejo se razporeditve, ki odgovarjajo na vprašanje kaosa in nevarnih razmerij. Predvsem pa vzpostavijo željo po koristem prostoru. Bethovnova Velika fuga že sama prizove s  stopnjevanjem religiozne vektorje, ki jih prepoznamo v vseh treh kanonih. Religija na speedu!

 

To je predstava, ki časovno razporeja plesne koreografije, ki so danes že obvezno čtivo mladih plesnih umetnikov in umetnic, podobno kot smo mi morali gledati plesne materiale Marthe Graham, Trishe Brown in Pine Bausch. Gledati Lucindo Childs je gledati živo nasledstvo, ki se je razširilo tudi na druge zvrsti umetnosti, od performativnih do vizualnih. Osnovni načeli pri vseh treh pa sta urejanje ritma in urejanje atmosfer. Njihov ples še vedno razumem kot figurativno geometrijo, predvsem pa reguliranje repetativnih ciklusov.

 

Zopet želim biti razumljiv: veliko bolj so za takšno predstavo primerna manj znana glasbena dela, ki niso oblikovana tako, da od gledalca plesne umetnine vnaprej zahtevajo glasbeni odziv. Manj znana dela nam lahko odkrijejo "najzapletenejše izzive plesa", medtem ko so vplivna glasbena dela pomembnih avtorjev usmerjena predvsem v spektakelsko obliko predstave, ki terja "uspeh" predstave. Tako so bile v začetnem izhodišču naravnane Tri velike fuge na Beethovnovo skladbo Velika fuga. Toda izkazalo se je nasprotno: ravno ta moment je v predstavi postal pomebno vezivo povezovanja med 19. , 20. in 21. stoletjem. Čisti užitek je bilo to doživeti v 21. stoletju. Tukaj ne potenciram užitka klasične Beethovnove glasbene notacije, temveč točno tisto, kar sem kot mladostnik doživljal v predstavi Einstein on the Beach na glasbo Philipa Glassa v veliki koreografiji Lucinde Childs. Povezava je neposredna, očitna ušesom in očem. Lepota telesa se natančno vidi v vsakem zvenu, ki zapleše s plesalcem tako v zaporedjih kot v asociacijah.

 

 

 

 

Sodobni ples ne vključuje v svojo koreografijo gibalnega materiala obveznih plesnih elementov, a spoznanje berlinskega večera je ravno v tem, da si posvečen gledalec zaželi, da pride do obnove koreografske atmosfere, ki smo jo enkrat v preteklosti že doživeli, a ne zaradi glasbene matrice, temveč zaradi notranje dinamike koreografije. Naj bom še bolj razumljiv: med predstavo koreografije Anne de Terese Keersmaeker sem sredi Bethovnove Velike fuge doživljal eno najlepših atmosfer v plesnem gledališču nasploh. Ko sem pred leti na Dunaju gledal Annino predstavo na glasbeno matrico Vivaldija. Želel sem, da bi se pred menoj, ne kot obvezen lik, temveč kot želja, obnovila atmosfera Vivaldija. Točno to se je zgodilo, priključil sem se na večnost.

 

Vse se je začelo z modernostjo Isadore Duncan!

 

V Berlinu je bilo natančno razvidno, da je prišlo do prekinitve z linearnostjo razvoja plesne umetnosti. Seveda, saj smo še leta 2018! Očitna je prekinitev z zgodovino plesa, z ukinitvijo vseh narativnosti, ki smo jih še nedolgo od tega gledali. Seveda je težko nepoznavalcu razumeti, kaj je "moderno" in kaj je "sodobno" v plesu.

 

Gremo vsi na ples! Sodobni ples je umetnost geste, ki se ne prenaša iz roda v rod, prenaša se predvsem njegova atmosferičnost. "Zanj je značilna proizvodnja geste in nikakor ne reprodukcija geste". "Moderno" pa je umetnost giba in gibanja, ki ga lahko s šolo in šolanjem prenašamo po časovnici, kar je veliko bližje klasični baletni dikciji. Preletimo plesne hipe, dinamizirajmo gibalni material in že smo v letu 2019!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
7
04.06.2020 00:59
Ko je pred leti za ustavnega sodnika kandidiral Klemen Jaklič, sem ga brez pomislekov podprl. Iz treh razlogov: Ker pravo res ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O zmožnosti zaveze
0
02.06.2020 23:30
Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
15
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
25
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
13
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 6.299
02/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 4.062
03/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.442
04/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 6.007
05/
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.102
06/
O zmožnosti zaveze
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 2.047
07/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 2.241
08/
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
Uredništvo
Ogledov: 1.694
09/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 2.119
10/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.710