Prvič, glede na pripetije okrog koalicijskih pogajanj postaja vse bolj jasno, da je SMC politično gledano izjemno amaterska, kar seveda ne more zbujati nekega posebnega zaupanja. In drugič, glede na odzive slovenskih medijev je verjetno sedaj tudi slepcu jasno, da je medijski inženiring okrog Cerarja dokončno razkrit.

Cerar: nauči se osnov!

Najprej, kaj bi rekli o stranki, ki ni sposobna zadeti niti imena naslovnika osnutka koalicijske pogodbe? Poglejte na prvo stran in preberite, med naslovniki je: Nova Slovenija – krščanska ljudska stranka. Ampak pravo ime te stranke je, in to je znano že od kongresa na Vranskem, ki se je zgodil novembra lani, Nova Slovenija – krščanski demokrati.

Morda se vam to ne zdi nič posebnega, ampak za SMC, ki sama ne more prehvaliti svoje profesionalnosti, je napačno naslavljanje svojih bodočih koalicijskih partnerjev navaden amaterizem in vse skupaj mora načeti njihovo kredibilnost, kajti če ne znajo zapisati niti imen pogodbenih strani (ali pa se niti ne potrudijo), kako jim zaupati, da so sploh funkcionalno pismeni in opravilno sposobni?

V pravnem svetu, iz katerega, kako bizarno, Cerar celo izhaja, ni hujše napake, kot napačno poimenovati nasprotno stran in to še celo pogodbeno stran, ki je povprečnemu Janezu Novaku znana po imenu in priimku. Kaj bi mislili o človeku, ki bi vas samozavestno prepričeval, da kratica SMC pomeni– Saibaba Miro Cerar? Bi z njim sklepali pogodbe? 

Druga težava je zgrešeni naslovnik. Spet poglejte na naslovno stran - osnutek koalicijske pogodbe je prejela tudi Združena levica. Ja, točno ta stranka, katere predstavniki so jasno povedali, da v koalicijo ne gredo, da bodo s SMC sodelovali samo projektno in so tudi jasno povedali, da ne bodo sledili maksimi SMC, da se v javnosti koalicijskih pogajanj ne komentira izven domene splošnih izjav.

Še enkrat več popolni in katastrofalni amaterizem. Namesto, da bi iz SMC na ZL poslali nabor projektov, so jim poslali kar celoten osnutek koalicijske pogodbe, ki se je, po pričakovanjih, glede na zaveze Združene levice, takoj znašel v javnosti. Zakaj je to narobe? Zato, ker se tako koalicijskih pogajanj ne vodi. Pravzaprav se tako ne vodi nobenega procesa pogajanj, saj ni normalno, da osnutki dokumentov takoj romajo v javni prostor. Pozicija, da istočasno prebirajo koalicijsko pogodbo udeleženci pogajanj in javnost, je nevzdržna. 

Zaradi tega je povsem jasno, da imajo te dni bodoči koalicijski partnerji upravičene pomisleke o tem, koliko bo še takšnih amaterskih potez v naslednjih letih in kako "pahorjansko" bodo SMC-jevci preprečili koalicijska usklajevanja in koliko neznanih naslovnikov bo stalno prejemalo osnutke njihovih dogovorov. Poleg tega se od trenutka javne objave osnutka koalicijske pogodbe vse bolj povečuje zunanji pritisk na posamezne stranke, da izpogajajo to ali ono, s čimer se koalicijska pogajanja že spreminjajo v farso.

Jasno pa je tudi, da tak amaterizem na široko odpira vrata za vstop interesnih skupin v proces koalicijskih pogajanj. Kaj mislite, da se je prejšnji teden zgodilo v podjetjih in združenjih, ki so prebrala, kako bi jih SMC zagrabila in preoblikovala? Menite, da bodo sedeli in čakali, da Cerar izpelje zapisan načrt? Res? Pomislite še enkrat, gre namreč za profesionalce, prvorazredne predatorje in ne Cerarjeve amaterje. 

Cerar je s tem iz koalicijskih pogajanj naredil farso. Celotna javnost bere osnutek koalicijske pogodbe in predatorji se, vsem na očeh, mobilizirajo z namenom, da končne različice koalicijske pogodbe ne bi odneslo predaleč. Hkrati pa, še preden je sestavil vlado, postaja oseba, ki jo označuje bežanje dokumentov. Če se vam to ne zdi problem, potem se vprašajte, ali bi vi nadaljevali pogajanja, in to za karkoli, s človekom, ki se prav potrudi, da v javnost odplava osnutek dokumenta, ki je predmet pogajanja in ki povzroči, da cela javnost prebira o čem tečejo vaša pogajanja?

Bi želeli, da se v vaša pogajanja začnejo vmešavati najrazličnejši predatorji? Se vam to še vedno zdi kredibilen človek? In ne govorite, da gre za začetniško napako na političnem parketu, ker gre v resnici za banalno in amatersko napako. 

Osnutek koalicijske pogodbe je dokaz političnega amaterstva

Nekaj besed o samem osnutku. Vsak, ki ga je prebral, se je zgrozil; ampak niti ne več nad vsebino dokumenta, temveč zaradi tega, ker je postalo jasno, da je Cerar bodočim koalicijskim partnerjem poslal povečano repliko svojega predvolilnega programa. Tako se ne dela in presenetljivo je, da cela množica javnih administratorjev in univerzitetnih svetovalcev iz njegove stranke tega ne ve. Zakaj se tako ne dela?

Prvič, osnutek koalicijske pogodbe ne more temeljiti izključno na programu stranke, ki je volitve dobila, to pa zato, ker ni moč pričakovati, da bodo druge stranke tak dokument enostavno podpisale. Če se recimo pod osnutek, ki je de facto program SMC, podpiše SD, je to identično, kot da bi SD v smeti vrgla svoj program in s podpisom sprejela nov program ali pa se kar kolektivno včlanila v SMC.

In drugič, ker se koalicijska pogajanja začnejo z detekcijo najbolj ključnih področij in od tod dalje se nadaljuje s sestavljanjem portfelja ukrepov, ki izhajajo iz celotnega nabora, ki ga za pogajalsko mizo prinesejo vse udeležene strani. To, da bi se SD in NSi kar podpisali pod program SMC, ki bi se mu od tega trenutka naprej reklo koalicijska pogodba, pa je noro in totalno amatersko razmišljanje pogajalcev iz SMC. Da bi se DeSUS in ZaAB podpisali brez problema, pa je jasno, ampak kaj vam to pove o slednjih dveh? In kaj o Cerarju?

Odmev javnosti in novinarske kloake

Razkritje osnutka koalicijske pogodbe SMC pa je razkrilo še nekaj več podrobnosti o iracionalnem javnem prostoru in medijski kloaki. Prvič, mogoče se je komu zdelo nenavadno, da se toliko medijev čudi, kako vsebinsko prazen in presplošen da je osnutek koalicijske pogodbe.

To je povsem nepotrebno, če ste že pred več kot mesecem dni prebrali program SMC, ki je dejansko "kopi-pejstan" v osnutek koalicijske pogodbe. Kar pa napelje na sledečo misel: večina slovenskih medijev je šele v prejšnjem tednu prvič zares videla program, s katerim je Cerar s svojimi podložniki odšel na volitve. Sicer pa, zakaj bi morali prej prebirati program SMC in zapravljati čas, če pa je bilo potrebno ves čas in energijo usmeriti v medijski inženiring?

Drugič, niti en sam, samcat medij ni opozoril na dejstvo, da predlogi iz osnutka koalicijske pogodbe krepko strižejo s priporočili Evropske komisije. Ne pozabite, da to niso priporočila, ampak dejansko dogovor z Evropsko komisijo, in to v kontekstu blaženja posledic gospodarske krize in da odražajo pozicijo, znotraj katere se Slovenija zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih.

SMC torej predlaga razdrtje dogovora z Evropsko komisijo in mednarodnimi finančnimi trgi, ampak to medijev v Sloveniji ne zanima. Tudi prav, zgodba o fenomenalno nekredibilni državi, ki se narkomansko zadolžuje, se bo torej očitno nadaljevala. In ne, nihče od medijev se ni potrudil vprašati Cerarja, kako gre to v kontekst z njegovim propagiranjem vsega, kar bi povečalo kredibilnost Slovenije v mednarodnem okolju.

In tretjič, v tretjem tednu po volitvah smo videli osnutek koalicijske pogodbe, ki je replika programa SMC. In to je vse, kar je ta stranka zmogla narediti. Prav, potrebujejo čas, očitno tako, kot ga je potrebovala Alenka Bratušek. Ampak spomnite se medijske histerije, ko je Pahorjeva vlada sestavljala koalicijo. Vsak dan posebej so glavni slovenski mediji noreli in bobnali, kako je mogoče, da vlade še ni.

Si zamišljate, kako bi tedaj izgledalo, če bi šel Pahor takoj po volitvah na dopust, koalicijskim partnerjem bi se poslal nek osnutek, ki bi bil v resnici program SD, sestava vlade pa bi se napovedovala za čez kake tri mesece po koncu volitev? Preselite se v januar 2012, ko so novinarji dobesedno taborili pred sedeži strank, histerično vreščali v mikrofone in opozarjali, da vlade še ni, da izgubljamo čas, da obrestne mere na slovenski dolg vsak dan brezvladja vse bolj naraščajo itd. Pa se ne dogaja nič od tega. Torej, ali ni vse to, kar je povedano v tem delu kolumne, dokaz ultimativno potrpežljive medijske kampanje, ki bo naredila čisto vse, da se Cerarju zagotovi stabilnost v javnem prostoru? 

Da o Cerarjevi Maši Kociper, torej Milanu Brglezu, sploh ne govorimo.