Komentar

Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče

Podobno kot so Jugoslovani konec osemdesetih verjeli, da je njihova socialistična federativna republika večna, večina prebivalcev Evropske unije danes niti ne razmišlja o tem, kaj vse se lahko zgodi projektu združene Evrope v prihodnjih mesecih in letih. Nič ni večno, sploh večnacionalne državne skupnosti ne. Za razliko od Združenih držav Amerike namreč Evropska unija še zdaleč ni konfederacija ali federacija, imuna pred sredobežnimi silami; EU je bolj kot politično ekonomsko povezana skupnost držav, ki se zaradi nacionalnih egoizmov, populizmov in prišepetovanja tujih sil oddaljujejo druga od druge. In če smo v prvem delu ugotavljali, da je Evropska unija danes bistveno bolj ogrožena, kot je bila še pred nekaj leti, potem bomo v nadaljevanju razgrnili različne scenarije, do katerih lahko pride - ob tem bomo seveda posebej izpostavili Slovenijo, ki je s članstvom v Evropski uniji prvič v svoji dolgoletni zgodovini vstopila v klub najboljših. Kakšne so nevarnosti, da bi Slovenci zaradi svoje kratkovidnosti, neumnosti in politične iracionalnosti iz tega elitnega kluba izpadli po svoji krivdi?

09.01.2019 00:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Slovenija   Evropska unija   federacija   Rusija   ZDA   svoboda   demokracija   Schengen   meje

Foto: Dejan Steinbuch

To, da je EU najbolj uspešna, demokratična in na vladavini prava, svobode in človekovih pravic osnovana zveza držav v zgodovini človeške civilizacije, je za nas morda kompliment, toda za večino drugih svetovnih igralcev oziroma velikih sil je to moteč dejavnik.

Los Angeles, Moskva, Dubaj, Bangkok, Marakeš, Kijev, Riad, Colombo, Siam Reap, Srbija, Črna Gora, Bosna ... prvo srečanje z državo si vedno najbolj zapomniš. Ko vstopaš vanjo. Na mejnem prehodu, letališkem ali cestnem. So uradniki korektni in vljudni, ali prevladujejo vzvišeni formalizem, nezainteresiranost in brezvoljnost? Koliko časa zapravimo zaradi vseh meja, varnostnih organov in carin? Je človek nanje postal občutljiv zato, ker prihaja iz Evropske unije, kjer smo z znamenitim schengenskim sporazumom odpravili nadzor na notranjih mejah? Verjetno. Verjetno se nam določene stvari danes zdijo samoumevne. In čakalne vrste na mejnih prehodih niso. Zato skoraj vedno, ko čakam na letaliških kontrolnih točkah ali v kolonah pred cestnimi mejnimi prehodi, pomislim na olajšanje, ki ga bom doživel ob vrnitvi v "trdnjavo Evropo", ko bo moj rdeče-rjavi potni list z evropskimi zvezdicami tisto geslo, pred katerim se opre Sezam. Nobenih zasliševanj, imigracijskih lističev, carinskih deklaracij, trapastih vprašalnikov ali česa podobnega. Ko se vrneš na schengensko mejo kot državljan Evrope, se v trenutku zaveš, da prihajaš domov. Za državljana države, ki je večji del 20. stoletja preživela kot del neke druge državne entitete, danes pa je partnerica najimenitnejše zveze držav na tem planetu, ni lepšega občutka kot to. Slovenci so bodisi pozabili, kako je bilo pred tridesetimi leti, bodisi veliko premalo potujejo, da bi opazili razliko. In ta je ogromna, takorekoč nepredstavljiva. Že zaradi odpravljenega nadzora na notranjih mejah, kar nam omogoča prosto gibanje od Atlantika do Ukrajine, od Nordkapa do Hrvaške, bi bilo samoumevno, da smo vsi goreči zagovorniki evropskega projekta, združene Evrope. Da podpiramo nadaljevanje liberalne politike, nadaljnjo širitev EU in da smo naklonjeni močnejšemu povezovanju Unije po britanskem izhodu.

 

 

Preberite tudi: NOVOLETNA RAZMIŠLJANJA - 1. DEL

 

 

Kajti alternativ pravzaprav nimamo: Evropa lahko ostane v nekakšnem prostem teku, torej ohranja status quo, vendar je vprašanje časa, koliko časa bo to še mogoče. Če se povezava ne bo (o)krepila - tudi s skupnimi obrambnimi silami -, potem bo začela najprej stagnirati, nato pa pešati. In ker so pritiski sredobežnih sil vedno močnejši, Nemčija in Francija pa zaradi notranjepolitičnih konfliktov enostavno nimata več dovolj moči, še manj pa avtoritete, da bi za seboj vlekli "nemško-francoski vlak", se bo morala evropska zavest okrepiti v preostalih članicah. Tudi takšnih, ki ta hip ne delujejo ravno navdušene nad stanjem v Uniji. Ne gre le za problematično Višegrajsko četverico, pač pa tudi za notranje skrajno fragmentirano Španijo (katalonsko vprašanje), finančno oslabljeno Italijo in evroskeptično Grčijo, kjer se vladajoča Siriza že vse od nesrečnega grškega bail-outa obnaša kot evropska periferija, ki do Bruslja nima posebnih obveznosti, še manj pa afinitet, je pa nasprotno zelo naklonjena povezovanju s Putinovo Rusijo.

 

Prav ta moment ni nedolžen - namreč koketiranje evropske radikalne levice z avtoritarnim režimom v Moskvi. Morda ga za ostanke komunističnega resentimenta, še bolj verjetno pa je, da gre za denar. Dokazano je, da se slednjega niso branile evropske desničarske stranke, ki jih je Vladimir Putin radodarno financiral iz prepostega razloga: ker so dovolj nacionalno obremenjene, da so proti krepitvi združene Evrope. Ker slabijo duh Evrope. Tisto, kar se na prvi pogled zdi neverjetno, je v primeru ruskega vpletanja v notranje razmere v mnogih članicah Evropske unije postalo realnost: skrajna desnica in radikalna levica sta brez moralnih predsodkov jemali denar od ruskih "donatorjev". Ponovno akualizirana misel antičnega Vergila - namreč Timeo Danaos et dona ferentes - kaže na stalno in grozečo nevarnost, ki jo za Evropo predstavlja Rusija, s katero bi bilo seveda mnogo lepše gojiti prijateljske odnose kot pa stati na okopih nove hladne vojne, vendar se zdi, da bo zelo težko vzpostaviti stabilno platformo za začetek dialoga. Problem je na evropski strani, ki ne premore dovolj močnega državnika, da bi se lahko enakovredno kosal z Vladimirjem Putinom. Primerjav s Stalinom smo se že naposlušali, meni pa je v ušesih bolj ostala primerjava s Hitlerjem. Izrekel jo je pokojni Otto von Habsburg na začetku letu 2000 v intervjuju, ki sva ga delala v Ljubljani. Seveda me je primerjava začudila, zato sem ga debelo pogledal. Odgovoril mi je, da je dovolj star, da se spominja vzpona Adolfa Hitlerja na oblast in da bo Putin Evropo pahnil v konflikt. Danes, po skoraj dvajsetih letih, sem še vedno neodločen oziroma ne morem dati Habsburgu prav, kajti Putin je v primerjavi s svojim predhodnikom Jelcinom Rusijo vseeno spravil nazaj med velesile ... a za kakšno ceno? Boris Jelcin je bil demokrat, medtem ko so metode vladanja, obračuni z opozicijo in nevladnimi organizacijami najboljši dokaz Putinove avtoritarne narave.

 

Putinova pretekla dejanja kažejo, da ima podobno lastnost kot Stalin - spoštuje samo močne igralce na mednarodnem odru, medtem ko je do ostalih ciničen in vzvišen. Prav zato ima Evropska unija danes takšen komunikacijski problem z Rusijo, saj nobena vodilna članica, ki bi lahko prevzela nase breme dogovarjanja z Rusijo, ne premore državnika, ki bi ga Putin jemal resno oziroma - z drugimi besedami - ki bi ga spoštoval. O tem, kaj si misli o zahodnih demokracijah, najbolj zgovorno priča njegova decembrska novinarska konferenca, na kateri je Američanom in Evropejcem predaval o demokraciji.

 

 

***

 

Kaj je dandanes sploh ostalo od nekoč preveč idealizirane podobe Evrope v svetu? Če se spomnimo na Putinovo posmehovanje evropskim politikom, ali če imamo pred očmi Trumpove monologe o "slabih, zelo slabih Nemcih" in "izkoriščevalskih Evropejcih", ki živimo v varnem okolju na račun ameriških davkoplačevalcev, potem nam manjka samo še kitajski delček v mozaiku protievropskih čustev, da bo slika alarmantna. Islamističnih deviantnežev niti nima smisla prištevati v ta kontekst, ker delujejo po svoji logiki, nesistemsko in dejansko doslej niso povzročili večje škode - razen seveda psihološke, kar pa je voda na mlin varnostno-obveščevalnim strukturam, ki strah pred teroristi (Islamsko državo) zlorabljajo za svoje namene.

 

Podoba Evrope je bržkone še najbolj idealna v očeh milijonov kitajskih turistov, ki obiskujejo evropske prestolnice, gradove, cerkve in naravne znamenitosti. In pa seveda v mislih več deset milijonov Arabcev, Afričanov in drugih narodov Srednjega vzhoda, za katere je to obljubljena dežela. Za vse ostale - in mislim seveda zlasti na tiste, ki imajo moč, vpliv in denar, pa je Evropa vedno bolj sinonim nekakšnega neskončnega Disneylanda, muzeja na prostem ali celo blagodejnega sanatorija.

 

Prav ta beseda - sanatorij, mi je v korelaciji z Evropo prišla na misel ob članku v The New York Times Styles Magazine - pravzaprav reportaži z naslovom Comfortably Numb (vir), v slogu Pink Floyd torej, nekakšen literarno navdahnjen zapis o iskanju izgubljenega časa v sanatorijih Evrope. Avtorica je šla po poti nekdaj slovitih evropskih sanatorijev od Švice prek Češke in Nemčije do Finske ter se samoizpraševala, kakšne občutke doživlja v toplicah, ki so bile v prejšnjih dveh stoletjih tudi sanatoriji. Slovar slovenskega knjižnega jezika sanatorij definira kot zdravstveno ustanovo za zdravljenje bolnikov z določenimi, zlasti kroničnimi boleznimi, kot primera pa se mi sanatorij idealen za upodobitev današnje Evrope: njena elita in bržkone tudi srednji sloj se dejansko obnašata, kot da sta v sanatoriju, medtem ko se del nižjega sloja odpravlja na ulice zaradi ekonomsko-socialnih razlogov (Francija) ali pa zaradi nestrinjanja z migransko politiko (Nemčija).

 

 

Preberite tudi: NOVOLETNA RAZMIŠLJANJA - 1. DEL

 

 

Politična razhajanja med voditelji držav članic Unije, brexit, množične demonstracije, delovanje tujih interesnih sfer (Rusija, Kitajska, verjetno tudi ZDA) in stalne napetost v odnosih z državami, ki so "zapornice" pred naslednjim migrantskim tsunamijem (Turčija), sprožajo nemalo negotovosti glede prihodnosti. To, da je EU najbolj uspešna, demokratična in na vladavini prava, svobode in človekovih pravic osnovana zveza držav v zgodovini človeške civilizacije, je za nas morda kompliment, toda za večino drugih svetovnih igralcev oziroma velikih sil je to moteč dejavnik. Tudi če je EU ta hip institucionalno še vedno dovolj notranje koherentna in "sistem deluje", kot pravimo, pa so učinki t.i. psihološke vojne že opazni. Evropska komisija doživlja hudo krizo zaupanja in celo ugleda zaradi (domnevnega?!) alkoholizma svojega predsednika, ki ga je moderno imenovati Jean-Claude Drunker. Primera z Junckerjem kaže sicer še na nekaj drugega; bolje je, če Unijo podcenjujejo in ji napovedujejo skorajšnji konec, razpad ipd., kot pa da bi jo precenjevali in zaradi tega še bolj srdito napadali. Toda vseeno je bojazen pred resno krizo, ki čaka EU po finalizaciji brexita in zamenjavi med nemškimi Amazonkami (Merkel - Kramp), postala dovolj očitna, da se nihče ne more več pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. Tudi ekonomsko ne, sploh če nismo gluhi za svarila nemških makroekonomistov, češ da se gospodarstvo največje evropske ekonomije ohlaja.

 

Če se nemški motor ustavi, ima to neposreden vpliv na tretjino slovenskega gospodarstva. Tisto, kar v globalni klimatologiji imenujemo El Nino, bi lahko v jeziku evropskega gospodarstva imenovali Das Kind: metuljev učinek oziroma domino efekt nemške gospodarske stagnacije ali celo recesije na ekonomije ostalih članic EU. Ko Nemčija kihne, slovenska avtomobilska dobaviteljska industrija zboli za gripo.

 

Ali bo leto 2019 uvertura v novo recesijo?

 

 

***

 

Slovenska privrženost EU doslej nikoli ni bila resno pod vprašajem, pa če se radikalna levica in populistična desnica še tako repenčita. Ne gre le za pragmatizem ljudi, pač pa tudi generacijsko spoznanje; danes ne morete prepričati mladih, ki imajo pridobitve EU za nekaj samoumevnega, da bi bili zanje boljši nacionalna država, policija in carina na mejah, ponovna uvedna stare valute, omejitev možnosti študija v tujini itd. Debelo vas bodo gledali. Program Erasmus je za krepitev evropske identitete med mladimi naredil več kot vsi mediji in proevropski politiki skupaj.

 

Prihodnosti Evrope ne ogroža mladina, ki je rojena v Uniji, pač pa prestrašeni populisti in nostalgični upokojenci, s katerimi je enostavno čustveno manipulirati. EU ogrožajo utopični socialisti, ki verjamejo, da je propadla država Venezuela dober poslovni model in zgodba o uspehu. EU bi radi oslabili tuji nacionalisti, ki jim gre v nos njena gospodarska moč, skupne vrednote in svoboščine ter delujoča pravna država. EU gre v nos trumpovski Ameriki, ki se obrača sama vase podobno kot se je pred stoletjem ob koncu Wilsonove ere. Trumpovska Amerika je prepričana, da so jo doslej vsi - vključno z Evropo - samo izkoriščali. Kar se Evrope tiče, to glede varnosti in stroškov za vojsko sicer deloma drži - vseeno pa ne moremo primerjati Rusije in ZDA, ko gre za njun dejanski status vis-a-vis Evropi. Transatlantsko partnerstvo je bilo v 20. stoletju dvakrat aktivirano, trdna zveza med Washingtonom in evropskimi prestolnicami, ki so po zlomu nacizma ostale svobodne in se leta 1949 povezale v Severnoatlantskem zavezništvu, se je ohranjala še skoraj petdeset let (in je aktualno še danes).

 

Rusija, na drugi strani, z izjemo sodelovanja s stisnjenimi zobmi v času II. svetovne vojne (1941-1945) ni bila ravno evropska zaveznica, čeprav je po letu 1990 že kazalo, da bi se to lahko nekoč spremenilo. Marsikdo je računal, da bo evro-rusko partnerstvo oživelo ob naraščajoči kitajski grožnji. Ko je v začetku sedemdesetih Richard Nixon vzpostavljal diplomatske odnose s Kitajsko, obenem pa negoval korektne osebne stike s tedanjim sovjetskim voditeljem Brežnjevem, je bilo videti, da bi se lahko enkrat v prihodnosti Zahod in Sovjetija družno zoperstavila kitajskemu tigru. Toda kar je bilo videti mogoče pred dobrimi 40 leti, se zdi danes skoraj utopija. Odnosi med Evropsko unijo (Zahodom) in Rusijo so na dramatično nizki stopnji, takorekoč restavracija hladne vojne. Sploh kulturna vojna očitna, medijski konstrukti na obeh straneh prav tako.

 

Slovenija se je v tem konfliktu znašla v zapleteni vlogi, saj kot ena redkih članic Unije (in zveze NATO) z Moskvo vzdružuje prisrčne odnose, ki so celo boljši od odnosov med nekdanjo SFRJ in Sovjetsko zvezo. Zadnji primer nerazumne rusofilije je odločitev formalno nemške Adrie Airways, da v letu 2019 zamenja kompletno floto letal nemško-francoske znamke Airbus z ruskimi Suhoji. Niti nekdanji JAT nikoli ni imel ruskih letal, pač pa vedno ameriške boeinge ... Razumi, kdor more.

 

 

***

 

Dezorientiranost slovenske politike se ne kaže le v bratenju s Putinom, ki je sijajen predsednik, vendar je ruski predsednik, ne pa slovenski ali evropski. Putin se bori za interese svoje države in to počne mojstrsko. Toda nobenega razloga ni, da bi mu Slovenci pri tem pomagali. Če bi bil v ozadju denar, bi te simpatije razumeli, vendar dokler plačujemo najdražji uvoženi zemeljski plin v Evropski uniji, je takšno vprašanje brezpredmetno.

 

 

Preberite tudi: NOVOLETNA RAZMIŠLJANJA - 1. DEL

 

 

Slovenski nacionalni interes je precej enostaven: ohranitev Evropske unije, po možnosti njena nadgradnja v federacijo oziroma zvezo držav, katerih suverenost bo omejena le na okoljske, davčne, socialne in lokalne zadeve, medtem ko bodo varnost, obramba, zunanje zadeve in valuta skupne. Evro je bil doslej prvi in edini korak k federativni Evropi - a hkrati tudi največja ovira k še tesnejšemu povezovanju, saj je med osemindvajsetimi državami preveč razlik, da bi lahko vse pristale na enake pogoje. Z drugmi besedami, sedanja EU je bržkone - zlasti pa v tem času - optimalni dosežek, vendar pa se bo znašla v praznem teku, če prihodnja komisija ne bo bolj ambiciozno zastavila naslednjih etapnih ciljev. "Več Evrope" namreč pomeni več možnosti, da ohranimo dosedanje pravice in svoboščine, pa tudi prenesemo še več suverenosti na Bruselj. Ne glede na to, kako grozno se to za nekatere sliši, pa je za tako demontirano državo, kot je Slovenija, delegiranje določenih pristojnosti na zvezo v bistvu pozitivno. Iz preprostega razloga: več škode, kot nam jo dela domača oblast, nam bi težko naredili drugi. Mislim na ugrabljeno izvršilno vejo oblasti, ki se je spremenila v fevd političnih strank. Mislim na kastrirano in nikoli prečiščeno sodno vejo oblasti in pravosodje, poglavje zase je skorumpirani javni sektor (od zdravstva do vseh javnih naročil).

 

Slovenci smo na dobro poti, da si uničimo državo. Ne dobesedno, pač pa to že več mandatov v našem imenu in na naš račun perfidno počnejo t.i. izvoljeni predstavniki ljudstva. Zaradi tega mislim, da več pristojnosti ko bomo prenesli na Bruselj, večja je verjetnost, da bomo kot država preživeli. Morda je ta zadnji stavek potrebno nekoliko drugače formulirati in ponoviti: ni samoumevno, da bo Slovenija čez deset ali dvajset let še obstajala kot država. Če bo EU preživela izzive današnjega časa in bo Slovenija ostala njena članica, potem naše "možnosti za preživetje" niso zanemarljive. Če pa bo Unija razpadla, nam ne bi prisodil niti 10 % možnosti za preživetje (v smislu ohranitve samostojnosti).

 

Krut je ta svet. Na to dejstvo smo po domnevnem "koncu zgodovine" preprosto pozabili.

 

(konec)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Prodaja naših bank: Nadpovprečno kapitalizirane, povprečno donosne in zlasti nizko vrednotene
3
24.03.2019 21:30
Lani smo prodali državno NLB, letos je na vrsti Abanka. Javnost pogosto ne ve, ali je bila prodajna cena dovolj visoka ali ne. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Univerza je edini prostor, pred katerim bi pokleknil in obmolknil
0
23.03.2019 20:26
James Turrellje zgradil arhitekturno napravo, povezal je arhitekturne stroje za potrebe svetlobno umetniške izkušnje za ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropske volitve so enkratna priložnost, da pokopljemo Levico: njenega šefa Luko Mesca pošljemo za evroposlanca v Bruselj!
21
21.03.2019 23:45
Koga boste volili na letošnjih evropskih volitvah? Jaz sem se že odločil. Stranko Levica bom. Preferenčni glas bom dal Luki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
12
19.03.2019 19:55
Jugoslavija je v svojih različnih državnih oblikah določala svoje zunanje meje predvsem na račun slovenskega narodnostnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Ukrajina pred volitvami: Trije predsedniški favoriti in kar 36 neresnih kandidatov
2
18.03.2019 21:13
31. marca bodo v Ukrajini predsedniške volitve. Od tega, kdo bo prihodnji predsednik Ukrajine, je v marsičem odvisna prihodnost ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
7
17.03.2019 08:00
Na portalu+ smo večkrat pozvali naše najbolj aktivne spletne komentatorje, naj nam pošljejo svoje prispevke in se seveda tudi ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Redek je trenutek, ko filozofija preraste v umetnost arhitekture
0
16.03.2019 22:00
Peter Noever je najprej arhitekt, takoj zatem pa je že muzealec, načrtovalec tektonike arhitekturne gradnje in njenega spomina. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Hinavci
22
13.03.2019 23:30
Aktualni primer dvoličnega obnašanja je Venezuela, ena najbogatejših držav vJužni Amerikiper capita, kjer so ljubljenci ... Več.
Piše: Keith Miles
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
19
12.03.2019 23:59
Srečanje koalicijskih strank na Brdu pri Kranju je eden izmed vrhuncev partitokracije, ki se je razpasla do te mere, da v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Emmanuel Macron, ki je sam del problema, bo težko ponudil nekakšen "preporod Evrope"
8
10.03.2019 23:05
Macronov manifest je prepozen in iz obupa ustvarjeni PR poskus mobilizacije evropskih - dejansko pa domačih - volilcev, da bi na ... Več.
Piše: Peter Golob
Četrt stoletja zakona o NUK2: Knjižnica nam je vsem kot mati
4
10.03.2019 09:57
Izgubljen čas, ki je nastal zaradi neizvajanja zakona o gradnji NUK iz leta 1994, je postal pridobljen čas. Zakaj se ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Macronovo pismo o evropski renesansi: Kaj je tisto vezivo, ki drži skupaj Evropsko unijo?
4
08.03.2019 18:00
Zahodna Evropa je bila v času hladne vojne v razmerju doZDAin Sovjetske zveze bolj ali manj enotna. Ta enotnost je veljala v ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
3
07.03.2019 21:00
Kot smo razbrali iz predlogov finančnega ministrstva, so ocenili, da bi si lahko privoščili do 300 milijonov evrov skupne ... Več.
Piše: Bine Kordež
Osmi marec: Izkoriščanje dneva žena za propagiranje enakosti spolov ni v interesu žensk
7
06.03.2019 23:34
Kaže, da bo letošnji 8. marec poseben. Mojega je zaznamovalo vabilo na posvet Komisije za enake možnosti, ki na praznik žensk ... Več.
Piše: Saška Štumberger
In memoriam Marjan Vagaja, v spomin mojemu profesorju matematike
4
06.03.2019 02:37
Danes bodo na Žalah pokopali profesorsko legendo ljubljanske Poljanske gimnazije. Nisem še pisal In memoriam za svoje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zlorabe v katoliški cerkvi: Sum spolne zlorabe se prijavi policiji, ne pa neki kongregaciji v Vatikanu!
10
04.03.2019 01:04
Na končanem škofovskem srečanju v Vatikanu je papež Franščišek ponovno ostro obsodil spolne zlorabe in pedofilijo v ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Karpo Godina: Ko se režija, kamera in montaža združijo v eni in isti osebi
0
02.03.2019 22:51
Karpo Godina je edinstven umetnik filmskega sveta, sestavljen je iz balkanskih južnih in severnih vetrov, kultiviran in poln ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zlorabe v katoliški cerkvi: Duhovniki nam sporočajo, da ne bodo naši grešni kozli
17
28.02.2019 21:45
V mehanizmu grešnega kozla se namreč obnašamo kot v nekakšnem kolektivnem transu: vsi vemo, kje nam je mesto v ritualu; vsi ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Vračanje izgubljenih iluzij: Slovenija kot "sovjetska vazalna država"
16
25.02.2019 19:00
V vsakem primeru bi Cerar lahko rekel, da Slovenija ni bila sovjetska vazalna država, ker v časuSovjetske zvezeSlovenija še ni ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vse manj staršev bo pripravljenih "ubogati", kar nalaga šola
13
24.02.2019 21:00
Šola ni narejena in nikoli ni bila v skladu z znanstvenimi spoznanji, kako se otroci razvijajo in učijo. Niti niso tisti ... Več.
Piše: Marjana Škalič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
Uredništvo
Ogledov: 2,988
02/
Evropske volitve so enkratna priložnost, da pokopljemo Levico: njenega šefa Luko Mesca pošljemo za evroposlanca v Bruselj!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,220
03/
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
Angel Polajnko
Ogledov: 1,784
04/
Temna stran Evrope, 1. del: Kako je Hitlerjev profesor prava Walter Hallstein postal prvi predsednik Evropske komisije
Uredništvo
Ogledov: 1,184
05/
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
Iztok Mirošič
Ogledov: 1,583
06/
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
Uredništvo
Ogledov: 1,056
07/
Ukrajina pred volitvami: Trije predsedniški favoriti in kar 36 neresnih kandidatov
Mykhailo Brodovych
Ogledov: 992
08/
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
Uredništvo
Ogledov: 1,421
09/
Éric Vuillard, Dnevni red: Poslovilno kosilo na Downing Streetu (4)
Uredništvo
Ogledov: 583
10/
Hinavci
Keith Miles
Ogledov: 2,204