Komentar

Polemika o Evropi: Churchill bi bil zagotovo proti brexitu, če bi ta pomenil še močnejšo Nemčijo

Dragi Keith, najbolj me je strah, da bi se Evropa tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč govorili, da so demokracijo vsrkali vase že z materinim mlekom, ponovno znašla v podobnih zgodovinskih okoliščinah, ki so jo v 20. stoletju dvakrat skoraj spravile na kolena. Strah pred zmago nacionalizmov, kulturnega in ideološkega šovinizma je neprimerno večji od nevarnosti medijsko napihnjenih islamskih teroristov ali nacionalnih interesov svetovne konkurence. Seveda je res da so nekateri od konkurentov na žalost vmes postali sovražniki (Putinova Rusija), vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Evropa sama sebi največji sovražnik.

29.01.2019 22:34
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Evropska unija   Združeno kraljestvo   brexit   Slovenija   Nemčija   Hitler   Churchill   Vaclav Havel   Hegel   zgodovina   nacionalizem   komunizem

Evropa majhnih ljudi brez sočutja in solidarnosti, Evropa agresivnih levih in desnih nacionalistov, pa tudi utopičnih anarhistov, je bistveno hujša grožnja od nekaj tisoč bruseljskih evrokratov, Evropske komisije in njenega "Drunkerja".

 

Dragi prijatelj Keith, tvoji kritični pogledi na fenomen Evropske unije so v marsičem realistični in točni. Govoriš kot Britanec in iz tvojega mnenja bo bralec na nekaj mestih zaznal zgodovinski resentiment tvojih rojakov do kontinenta, ki ga od Otoka ločuje geografsko ozek Rokavski preliv. Verjetno ni naključje, kako določene stvari v naših življenjih sovpadajo; tvoja domovina prav v teh dneh išče pot, po kateri bi vlada Njenega veličanstva izpeljala razdružitev (brexit) z Evropsko unijo, katere federalistični ali celo konfederalistični cilji predstavljajo nočno moro za tradicionalnega Britanca, nezaupljivega do vsega, kar ima vsaj blag priokus po Nemčiji, jaz pa medtem pazljivo berem Churchillove spomine na II. svetovno vojno. To avtobiografsko delo, ki zajema obdobje 1929-1945, je hkrati prvovrstna zgodovinska, politična in vojška enciklopedija, iz katere bi človek lahko potegnil precej več vzporednic z današnjim časom, kot bi si to mislil na prvi pogled. Bistvena sta seveda odgovora na sledeči vprašanji:

 

1. ali se zgodovina res vedno ponavlja (v takšni ali drugačni obliki - pa pustimo zdaj Hegla, tragedijo in farso), in

 

2. kje se v takšni zgodovinski paraleli trenutno nahaja Evropska unija?

 

 

Deplasirano bi bilo, denimo, trditi, da je Evropa danes približno na tisti točki dekonstrukcije, kot je bila leta 1929, ko se je po zaslugi svetovne gospodarske krize, nacionalizmov in nespoštovanja mirovnih pogodb, sklenjenih desetletje prej ob koncu I. svetovne vojne, zlasti seveda Versajske, ki bo letos praznovala stoletnico, zavrtelo uničujoče kolesje zgodovine. Uničujoče ne le za Evropo in Združeno kraljestvo, pač pa za ves svet. Tisto, kar se je začelo kot socialistična revolucija v carski Rusiji in nekaj let kasneje v Italiji preoblikovalo v fašizem, je dobilo strahoten pospešek v bavarskih pivnicah in sredi dvajsetih let 20. stoletja začelo tlakovati evropsko pot v pekel. Zaradi tega je razumljivo tradicionalno britansko nezaupanje do vsega, kar prihaja v takšni ali drugačni obliki od nemškega ekonomsko-političnega establishmenta. In če upoštevamo najširše okoliščine prostora in časa, potem je razlogov za takšno nezaupanje, ki se je iz Berlina v precejšnji meri preselilo tudi v Bruselj, dovolj.

 

 

***

 

Ne glede na vso relativizacijo je še vedno neizpodbitno dejstvo, da je ravno projekt združene Evrope na Kontinent prinesel že več kot sedem desetletij miru in blaginje. Nemci so se otresli svoje latentne volje do moči, če parafraziram Nietzscheja, in ambicije usmerili v gospodarsko, tehnološko in celo kulturno ekspanzijo. Grobo rečeno, a bržkone še kako točno: namesto z orožjem so svoje interese v Evropi začeli uveljavljati z ekonomijo. V minulih desetletjih so brez hujšega odpora osvojili dostop do toplega morja, in sicer tako, da so pokupili neskončno število nepremičnin od Balearov do vzhodnega Sredozemlja. Njihov kapital je po padcu Berlinskega zidu oziroma železne zavese privatiziral pomemben del nacionalnih ekonomij od Baltika do Jadrana, od Sudetov (Češka) do zahodne Ukrajine. Večina kontinentalnih Evropejcev se nikoli ni ukvarjala z vprašanjem, kaj vse bi lahko takšna gospodarska ekspanzija potegnila za seboj. Če ste se s temi dilemami kdaj ukvarjali Britanci, dragi Keith, potem ste to počeli zelo diskretno, vaš Foreign Office pa deželam, ki so - če smem uporabiti politično korektno zgodovinsko sintagmo - po letu 1990 "padle pod nemški vpliv", nikoli ni ponujal alternativnih rešitev.

 

Prej bi lahko rekel nasprotno. Nočem ti sicer očitati, da je Britanija v smislu popuščanja Nemčiji ponovno pustila na cedilu srednjo ali vzhodno Evropo. Vseeno pa se Združeno kraljestvo, vsaj takšen je moj občutek, že skoraj trideset let obnaša, kot da se ga kontinantalna Evropa, sploh manjše dežele, tudi tiste, ki so svojo nacionalno suverenost in neovisnost ponovno pridobile po letu 1990 (in Slovenija je med njimi), ne tičejo. O tem, čemu takšna britanska nezainteresiranost za politično-ekonomsko zvezo držav, ki ji je Združeno kraljestvo do nedavnega tudi samo pripadalo, nočem ugibati. Lahko kvečjemu ponudim zgodovinske vzporednice s časom med obema vojnama - in se pri tem poglobim v pisanje Winstona Churchilla, ki je za razliko od velike večine britanskega političnega establishmenta iz tistega časa očitno čutil, da tiščanje glave v pesek ni rešitev, razen morda na kratek rok. Nisem torej po naključju uvodoma omenil Churchilla, ki je ob pojavu treh totalitarizmov 20. stoletja zaslutil, da se demokracija brez konkretne grožnje s silo nikoli ne more učinkovito zoperstaviti diktaturi, pa naj gre za fašizem (o katerem se, kot morda veš, zadnje čase na Slovenskem nenavadno veliko govori in piše), komunizem ali nacionalni socializem.

 

Izkušnje naivnega popuščanja Hitlerju, o čemer tudi sam pišeš, so najboljši dokaz, kako britanski politični mainstream še leta 1938 ni bil zmožen dojeti brutalne primitivnosti ideologije, ki bi, če je zahodni zavezniki ne bi bili fizično uničili, iz zemljevida Evrope izbrisala cele narode (med njimi tudi Slovence). Cinizem zgodovine je, ko gre za vprašanje totalitarizmov, izjemen, kajti če pred osmdesetimi leti ne bi prvi na petelina pritisnil Hitler, potem bi bil zagotovo nekaj let kasneje to storil Stalin, bržkone s podobno željo podjarmiti si ne le večji del vzhodne in srednje Evrope, pač pa tudi Nemčijo in Francijo, kjer so bili komunisti desetletja pomemben politični faktor. Če ostaneva pri srednji in vzhodni Evropi, potem je bila za majhne narode, ki tu živimo, izbira med nacizmom in stalinizmom pravzaprav kafkovski absurd. To je tako, kot če bi imeli taboriščniki na izbiro, ali jih usmrtijo s strelom v tilnik ali ciklonom B.

 

 

***

 

Zdaj se počasi in previdno bližam tisti temeljni točki najinega nesporazuma, dragi Keith. Očitaš mi, da je moja želja po še tesnejšem povezovanju današnje Evrope, v bistvu ideja o federaciji ali celo konfederaciji, v katero naj bi se preoblikovala Evropska unija, obupna. Praviš, da bi bila Slovenija v takšnem primeru zgolj pokrajina. Dobro, stopiva korak nazaj in si poglejva dva paralelna procesa, ki sta se na evropskih tleh odvijala po zmagi zaveznikov nad Hitlerjem leta 1945. Na eni strani je zmagovita anglo-ameriška koalicija uspela fizično osvoboditi približno polovico Evrope in jo v kasnejših letih tudi ekonomsko dvigniti, še zlasti zahodno Nemčijo (Marshallov plan). Utrjevanje demokracije, pravne države in človekovih pravic je potekalo sočasno kot neke vrste logična dopolnitev.

 

Na drugi strani je skoraj polovica Evrope ostala za železno zaveso (Slovenija oziroma Jugoslavija po Titovi zaslugi nekje vmes), kjer je do padca Berlinskega zidu živela, kot je dejal Vaclav Havel, v "moralno opustošenem okolju". Ne samo to, da je potekala sovjetizacija nekoč že demokratičnih in svobodnih dežel, v teh krajih so ljudje skoraj petdeset let živeli ekonomsko neprimerno slabše od svojih zahodnih (in severnih) sosedov.

 

Zakaj je torej ideja Evropske unije nekaj časa tako sijajno delovala pri Poljakih, Čehih, Slovakih in Madžarih, pa Litvancih, Latvijcih in Estoncih (da o Romunih in Bolgarih ne govorimo)? Zato ker je pomenila vrnitev v prostor, ki so mu te dežele nekoč že pripadale, potem pa so bile iz njega nasilno iztrgane. V trenutku, ko so dosegle vsaj približen občutek - tu mislim zlasti na Višegrajsko četverico - zadoščenja, torej ekonomske in socialne stabilnosti, se je večji del tega proevropskega navdušenja čez noč polegel. In kot je za omenjene narode v zadnjih letih značilno obračanje v desno, kar je najbolj izrazito pri Madžarski, se v moji domovini dogaja svojevrstna restavracija jugoslovanskega komunizma, ki je bila sprva bolj kot ne kulturni fenomen oziroma okrepljena nostalgija po Titu med starejšimi generacijami, danes pa je ob tihi podpori različnih državnih institucij postala resen družbeni problem. Doslej najbolj očitna manifestacija tega stanja duha se je zgodila že leta 2013 v ljubljanskih Stožicah na proslavi ob 27. aprilu, torej poltretje leto pred migrantskim eksodusom v Evropo, ki je mobiliziral evropsko skrajno desnico (!). Temeljno sporočilo tega "komunističnega mitinga resnice" v Ljubljani je bilo podobno protievropsko in protidemokratično kot izpadi madžarske ali poljske nacionalistične desnice, kar pa glede na zgodovino ne preseneča, saj so v Evropi skrajneži obeh polov doslej že večkrat družno napadali prav tiste vrednote, ki jih totalitarne ideologije najbolj sovražijo in prezirajo. Zlasti svobodo posameznika.

 

 

***

 

Zaradi tega, dragi Keith, je moj največji strah, da bi se Evropa - tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč govorili, da so demokracijo vsrkali vase že z materinim mlekom - ponovno znašla v podobnih zgodovinskih okoliščinah, ki so jo v 20. stoletju dvakrat skoraj spravile na kolena. Strah pred zmago nacionalizmov, kulturnega in ideološkega šovinizma je neprimerno večji od nevarnosti medijsko napihnjenih islamskih teroristov in podobnih teorij zarot. Kakopak Evropsko unijo, ki je, ne pozabimo, tudi eden ključnih gospodarskih igralcev na svetu, ogrožajo tudi nacionalni interesi konkurence. Seveda je res - in o tem sem prav tako že pisal -, da so nekateri od konkurentov na žalost vmes postali že skoraj sovražniki (Putinova Rusija), vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je Evropa sama sebi največji sovražnik.

 

Evropa majhnih ljudi brez sočutja in solidarnosti, Evropa agresivnih levih in desnih nacionalistov, pa tudi utopičnih anarhistov, je bistveno hujša grožnja od nekaj tisoč bruseljskih evrokratov, Evropske komisije in njenega "Drunkerja".

 

Zato mislim, da Slovenija manj izgublja v takšni skupnosti, kot pa če bi bila zunaj, prepuščena sama sebi in svojim zgodovinskim frustracijam in travmam. Nacija, ki se še vedno ukvarja z drugo svetovno vojno na ravni svojega provincialnega mikrokozmosa, si morda niti ne zasluži biti to, kar je po spletu neznanske sreče in zgodovinskih okoliščin postala leta 1991, torej narod z lastno državo. Ti, dragi prijatelj, tega kot Britanec ne smeš zapisati, jaz pa lahko.

 

Vljudnost gor ali dol, čas, v katerem živimo, je vsak dan pred novo preizkušnjo: ali bomo zmogli ohraniti in obraniti nesporne pridobitve demokratične, odprte in svobodne družbe, ali pa bomo vnovič zdrsnili po toboganu regresije in se znašli v razmerah, kakršnih se je Evropa pred mnogimi desetletji miru in blagostanja že nahajala. V takšni Evropi ne ti ne jaz ne bi mogla živeti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
23
20.05.2019 20:50
Vstopila sem v politiko, četudi si tega nisem nikoli želela. Dovolj imam čakanja na spremembe. Dovolj vsakokratnega pričakovanja ... Več.
Piše: Urša Zgojznik
Vzporedna država
33
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
5
19.05.2019 11:00
V bivšemTitovemVelenju se dogaja hud paradoks.Največja kakor leva, celo čisto zares komunistična stranka na svetu, ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
10
18.05.2019 22:59
Vselej sem se čutil dolžnega, da brez strahu in brez upoštevanja posledic izrazim katerokoli resnico, ki sem jo odkril, saj sem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
13
16.05.2019 20:28
Sodobna družba potrebuje več človečnosti in prav humanistične vede se ob afirmativni podpori politike pokažejo kot pomemben ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
5
13.05.2019 19:00
Sprašujejo me, ali se je Majniška deklaracija uresničila in kaj si mislim o prihajajočih evropskih volitvah. Ugotavljam, da se ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
12
12.05.2019 22:26
Višek soočenja na nacionalki je zame s sicer drugače korektnim nastopom doseglaTanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
8
12.05.2019 15:00
Očitno bo arbitraža o meji med Slovenijo in Hrvaško pomembna tema evropskih volitev.Tako je nakazala predstavitev slovenskih ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ko hrup postane zvok demokracije
0
12.05.2019 09:05
Hrup nastopa proti patriotskim zborovskim harmoničnim estetikam, za katerimi bi se združevalci in razdruževalci radi skrili. Z ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
8
09.05.2019 23:20
Stranka, ki se bori za demokracijo, jo mora najprej udejaniti v lastnih vrstah. Nekateri voditelji strank, zlasti če so bili ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
56
08.05.2019 23:59
Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1989-2019: Trideset let po Majniški deklaraciji
6
07.05.2019 22:00
Majniško deklaracijo lahkoštejemo kot prvi steber slovenske države, drugi steber predstavljajo demokratične volitve in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O globoki državi: "Šibka formalna oblast je nastala zato, da je Partija lahko neformalno obvladovala vse."
13
06.05.2019 20:59
Bom na naslednjih volitvah volil bolj pravičnega? Tistega, ki obljublja transparentnost, ki se bo boril proti prikriti oblasti? ... Več.
Piše: Miha Burger
Svoboda medijev: Kako je Julian Assange razgalil provincializem Društva novinarjev Slovenije
9
05.05.2019 21:24
Ob svetovnem dnevu svobode medijev sta obe naši novinarski združenji pokazali na svoj domačijski okvir. Pregon ustanovitelja ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha
0
05.05.2019 06:00
Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj ni v politiki več dobrih, sposobnih in modrih ljudi?
16
02.05.2019 22:30
Odlični posamezniki, ki povedo, kar mislijo, da je prav, so presenečeni, ko doživijo medijske diskvalifikacije samo zato, ker so ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Violeta Tomić, preračunljiva političarka ali zgolj slaba igralka?
4
02.05.2019 00:00
Ni pomembno, ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Medijski sodniki: "Proaktivno delovanje sodstva na področju odnosov z javnostmi"
12
01.05.2019 07:00
Nekateri sodniki in pravni strokovnjaki, občutljivi na kratenje ustavnih pravic, so v tem naslovu razbrali nadaljnji poskus ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Primer Zvjezdan Radonjič: Upor proti nezakonitim pritiskom ali kako je nek sodnik sodil po svoji vesti
19
29.04.2019 23:23
Zvjezdan Radonjič je tisti sodnik ljubljanskega Okrožnega sodišča, ki je v imenu petčlanskega sodnega senata razglasil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so nujne drugačne rešitve
2
28.04.2019 22:03
Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,940
02/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 3,200
03/
Psihološki portret narcisoidnega perverzneža ali kako se upreti takemu izprijencu
Uredništvo
Ogledov: 2,001
04/
Vlada proti ljudstvu: Kaj nam Cerarjevi prikrivajo glede arbitraže, da so vsi dokumenti tajni?!
Uredništvo
Ogledov: 1,323
05/
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
Urša Zgojznik
Ogledov: 1,190
06/
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
Oskar M. Salobir
Ogledov: 1,410
07/
ZNR: nova radijska mreža z največji prihodki, največ poslušalci in največjo rastjo. Politična podpora SMC?
Uredništvo
Ogledov: 1,094
08/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,375
09/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 1,015
10/
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
Edvard Kadič
Ogledov: 2,671