Današnje besedilo je namenjeno premisleku o tistem, kar se bo šele zgodilo. V bližnji prihodnosti na Dunaju napovedujejo pregledno razstavo slikarja Marka Rothka. Odprli jo bodo naslednji mesec v Kunsthistorisches Museum (Umetnostno-zgodovinskem muzeju). Z dunajsko razstavo se nam najavlja velik pregled Rothkovih slik iz časa, ko je imela pigmentirana slika še globok religiozen smisel. Že skoraj pol stoletja njen pomen izginja. Ljudje bodo seveda še vsaj stoletje ali dve polnili svoje stanovanjske votline s slikami, toda imele bodo le vlogo okrasja, ne pa več totemskega objekta verovanja. Besedilo, ki je pred vami, je komentar o Rothkovi umetnosti, istočasno pa je povabilo na dunajsko razstavo umetnika abstrakcionista.

Rana leta

Rothko je imel deset let, ko je Kazimir Malevič leta 1913, nedaleč od njega, v Sankt Peterburgu, že poglobljeno razvijal sveto abstrakcijo iz popolnoma drugačnih izhodišč, a iz podobne presvetljenostim s katero bo Mark Rothko desetletja kasneje uveljavljal svoj abstraktni ekspresionizem. Točno tistega leta, ko bo Malevič v operi Zmaga nad soncem prvič predstavil javnosti Črni kvadrat, se bo Rothkova družina preselila iz Latvije v tedanjem ruskem carstvu, v Združene države Amerike, v Portland v državi Oregon.

Pozna leta

Rad bi vas opozoril še na drug Rothkov mejnik, na leto 1970, ko se je zaključilo njegovo tuzemsko življenje. To je bilo leto prvega video festivala na svetu in prvih preglednih razstav računalniške umetnosti. Svet umetnosti se je začel v temeljih spreminjati.

Že dolgo me ne vznemirjajo več slike, ki visijo po zidovih galerij in muzejev kot obešenci, nazadnje se je to zgodilo pred desetletji v Tate Britain galeriji v Londonu, ko sem si kot mladostnik prvič ogledal postavitev slik Marka Rothka. Ravno iz mehčin te razstave bom črpal besedilo današnjega komentarja.

Srednja leta

Kmalu po drugi svetovni vojni se je v Rothku izoblikovala želja, da se vrne in obišče Evropo. Po velikem kulturnem krogu, ki ga je začel v Firencah, se je odločil vstopiti v umetnost iz pozicije nič. Odrekel se je vsem svojim kot tudi tujim vizualnim izkušnjam. Nikoli pa se ni odrekel kulturni izkušnji, v katero je bil vrojen, ne smemo pozabiti na fascinantno judovsko kulturno zavest, ki ji je pripadal.

Ravno pri Rothku sem se naučil, da moraš opevati kvaliteto, ne pa pozivati na divjo kritičnost, vsemu navkljub je spoštoval kritično zavest in kritično distanco. Nikoli ni reduciral, ne ločeval nepomembnega od pomembnega. Predvsem je v sebi odstranjeval tisto, kar ga je omejevalo. S pomočjo dionizičnega razvrata je rušil lastne tabuje in kulturne vzorce. Vse kar je bilo v njem apoliničnega, se je izgubilo v njegovem aparatu ravnotežja, vse v njem je postalo lebdeče in nežnih robov. Skozi življenje je vse svoje ostrine nežno razostril (metoda blour)! Rothkove slike s pomočjo barve povežejo človeka s svetlobo.

In zdaj pozor, zanj so bile največje prepreke, ki omejujejo človeka, spomin, geometrija in zgodovina. Vse troje je z njegovim dionizičnim načinom življenja razpadlo.Vedno manj se je zanašal na spomin, zgodovina ni več nastopala kot zaporedje matric, temveč je izpuhtela v alkoholnih hlapih, opisna geometrija pa je postala zanj popolnoma nepomembno znanje.

Nasprotno pa je svoje barve razumel in obravnaval zelo konkretno, kot realen, a zelo zmehčan prostor. V enem od mojih mnogih bivanj v New Yorku sem živel stanovanju, ki se je nahajalo nedaleč od njegovega studia na 69 ulici. Še danes je studio pomembna ikona New Yorka, v kateri sta živeli umetnost in njena smrt. V tistem času sem šel poslušat Rothkovo hči Kate, ki je bila v svoji interpretaciji očetove umetnosti nadvse slikovita, izgovorila je nadvse preprosto misel: Navkljub kompleksnosti interpretacije očetove umetnosti morate vedeti, da oče opisuje konkretne prostore. V spodnjih delih slike gledamo ambiente metro postaj, v zgornjem delu pa človeka, ki vstopa v svetlobo New Yorka, včasih pa se potnik iz metro postaje dvigne v noč.

Zdaj nastopi Mark Rothko osebno:

Vsa Rothkova umetnost se zgodi znotraj pigmenta, znotraj barve, ki hoče preseči svojo lastno materialnost. S kilogrami nežno nanesene barve želi Rothko v dvodimenzionalnem barvnem polju razostriti - razum. Njegova osebna svetloba se je vkopala v kilograme barv na velikih formatih slik. Pred nami se je zgodila večplastna pigmentna preobrazba materialnosti. To je bil neobvladljiv pohod človeka po stezah svetlobe.

Ekstrem zgodovinskega razuma: napor tistih, ki so oblikovali prvih petdeset let v umetnosti XX. stoletja, in nas, ki smo prišli za njimi, da bi spreminjali naslednjih petdeset let umetnosti, se sešteje v sto let! Dvajset takšnih zaporedij opiše dva tisoč let novega štetja. Konec ekstrema.

Abstraktni ekspresionizem je prvo severnoameriško umetniško gibanje nasploh. Ameriška stilna transverzala je bila avtentičen izum judovskih umetnikov. Načina in uveljavljanja abstraktnega ekspresionizma ne bom osvetljeval. Povejmo, da v primeru Rothka spoznavamo rusko hasidijsko judovsko življenje, ki izvaja svoje obredje v hebrejskem jeziku. Rothko ji je bil v prvem delu življenja zelo zvest.

Abstraktni ekspresionisti od umetnosti želijo nasprotno, kar si sam želim. Od umetnine zahtevajo, da v gledalcu sproži občutljivost, ta pa naj ga poveže z absolutnim. Želijo si, da se prek barve izoblikuje občutje prisotnosti absoluta. Gledalec naj razume barvo kot milost absoluta. Tako je gledalcu dano, da neposredno sodeluje v življenju duha, in prek njega začuti vsako posamično eksistenco ter obratno, da se lahko prek slike vsaka posamična eksistenca priključi na gibalo sveta, na absolut. Pogled gledalca naj prek njenih barv sproži spontano skandiranje idealov; tako gledamo v sliki absolut sam. Slika ni samo produkt, v njej je nameščen vzvišen ideal. Abstraktna vzvišenost hoče prevladovati nad plehkostjo dejanskosti.

Rothkova mladostniška nadrealistična izkušnja mu je ozavestila freudovsko - jungovsko znanost, z uporabo nadrealističnega avtomatizma mu je omogočila potop v nezavedno. Prek njega je sproščal svoje nezavedno. Formatiral ga je v monumentalne slike. Ravno veliki formati barvnih polj zbujajo strahospoštovanje medija samega. Slikar barvnega polja premišljeno vstopa v barvne apoteoze. Najprej sproža in takoj zatem stopnjuje duhovno v gledalcu. Samo dejanje slikanja postane motiv in vsebina slikarstva. To ni vprašanje samonanašanja, temveč smisla čiste moči medija, neodvisno od tega ali absolut biva ali je vse - nič. Težišče smisla se nahaja v umetniškem delu samem.

Barva je v središču vsega, barva je odraz duše. Tako kot pravi Ludwig Rubiner: svet naj postane organizem duha.

Zadnja leta: Rothko slika sivo-črne slike! Njegove slike so priprava na popolnost. Leta 1970 stori samomor.

Rad se ponavljam: če bi me kdo vprašal, ali obstaja vizualni umetnik, ki me je s svojim umetniškim delovanjem in bitjem v celoti izpolnil in da ne prihaja iz sveta novo tehnoloških avantgardnih umetnosti, bi takoj brez vsakega zadržka izstrelil: obstajajo trije, Anselm Kiefer, Marina Abramovič in Mark Rothko. Prva dva sta še živa, tretji pa je že zgodovina.

Vera Horvat Pintarić pravi: tako kot je težko razumeti sedanjost, jo je še težje premišljevati kot zgodovino. Ravno Mark Rothko je bil tisti, ki je zgodovino pred našimi očmi zavrgel in sam postal zgodovina.