Presenečenje prvo

Esemcejevci so z zgodovinsko zmago in dominanco dosegli eldeesovce v času njihovega zenita, a do parlamentarne večine bodo vseeno lahko prišli le z vsaj enim koalicijskim partnerjem. Ob takšni zmagi bi človek moral pokazati digniteto, saj se mu ni potrebno zatekati v malenkostnost in aroganco tistih, ki se borijo za drobtine.

Zato nas je presenetilo, ko so esemcejevci nasedli ceneni provokaciji in iz koalicijskih pogajanj že a priori izvzeli drugo najmočnejšo stranko. Detant se v trenutkih zmagoslavja vedno obrestuje, ne samo kot ponujena roka 180.000 dušam, ki so volile esdees, ampak predvsem kot prepotrebna modrost v pogajanjih.

Že osnovnošolec ve, da pri igranju košarke ali nogometa nasprotniku ne "telefoniraš" podaje svojemu soigralcu, esemcejevci pa so že prvi dan "telefonirali" svojo namero ostalim levo konservativnim strankam, si s tem nerazumljivo zožili manevrski prostor pogajanj in povečali apetite bodočih koalicijskih partnerjev, celo prislovično krotkih desusovcev. Če se Miro Cerar želi zgledovati po pokojnem predsedniku vlade in republike, ta ne bi bil tako prozorno predvidljiv. 

Presenečenje drugo

Miro Cerar je nasedel tudi provokaciji letošnje slovenske izbire evro-komisarja; namesto, da bi lakonično izjavil, da bo le in samo njegova vlada pripravila predlog ali pa bodo kasneje odpoklicali evro-komisarko, se je v afektu odločil; še več, odločil se je za oguljenega evro-birokrata in le sam je bil presenečen, da njegovega predloga nihče ni jemal resno.

Njegovi bodoči koalicijski partnerji so segli drzno daleč, se mu s predlagano trojko ne le posmehovali, ampak ga celo javno ponižali, desusovski prvak pa ga je še kot šolarčka podučil, da bo zaradi njegovih evro-pretenzij izvolitev esemcejevca na mesto predsednika državnega zbora le začasna. Iskreno in brez ironije se nam je v tistem trenutku Miro Cerar zasmilil, a pokojni predsednik vlade in republike bi bil preudarnejši. 

Kaj preostane Miru Cerarju?

Po takšnem mini-puču bodočih koalicijskih partnerjev, esemcejevcem preostanejo le še trije bizarni scenariji: 1) manjšinska ali celo tehnična vlada, 2) koalicija z neprevarantskima še mogočima partnerjema, ultra-levimi konservativci zeelovci in desnimi katoliškimi konservativci enesijevci, 3) ali salto mortale koalicija z esdeesom. Če bodo naivno nadaljevali pogajanja z desusovci in esdejevci, bodo pokazali detant takrat, ko ga ne bi smeli in v vladi bo imel Miro Cerar ministre, ki jim ne bo smel zaupati. Bomo imeli tako tretjič zapored vlado z rokom trajanja štirih letnih časov? 

Zaključek  

Po peesovcih so esemcejevci še ena zmagovita stranka, ki z zaletavostjo in s pomanjkanjem osnovne olike ustvarja kaotične razmere v slovenski politiki – ponovno se je izkazalo, da akademski nazivi niso imuni na politični primitivizem.

Miro Cerar se kot vodja tiste modre stranke sam za enkrat še ni izkazal za modrega, sploh pa je nerazložljivo, da so esemcejevci v prvih dveh tednih po volitvah prepustili medijski prostor svojima bodočima koalicijskima partnerjema.

Če Miro Cerar ne uspe disciplinirati svojih bodočih koalicijskih partnerjev, če ne pokaže preudarnosti pri tako trivialni proceduralni zadevi kot je izbira evro-komisarja, če se boji medijev in če končno ne premore "leadershipa" (vodstvenih sposobnosti), naj ga sploh jemljemo resno?