Komentar

Pet let ruske okupacije: "Trditev, da je bil Krim vedno ruski, je popolna izmišljotina!"

Ob peti obletnici ruske invazije na Krim Pavlo Klimkin razčlenjuje mit o tem, da naj bi bil ta polotok "od nekdaj ruski". V prispevku navaja zgodovinska dejstva, ki ta kremeljski mit podirajo kot hišo iz kart. Krim torej ni bil "od nekdaj ruski", pač pa so tam "od nekdaj" živeli krimski Tatari. Krimski kanat si je ruski imperij konec 18. stoletja nasilno priključil, podobno kot Estonijo, Latvijo, Litvo, del Poljske in naposled, leta 1809, še Finsko. Vse te nekoč okupirane dežele se danes ponovno soočajo z nelagodjem ali celo strahom pred rusko imperialno slo, ki jo pooseblja Vladimir Putin. Prispevek gospoda Klimkina, ki je zunanji minister Ukrajine, objavljamo na portalu+ ekskluzivno v Sloveniji.

20.02.2019 23:10
Piše: Pavlo Klimkin
Ključne besede:   Pavlo Klimkin   Ukrajina   Krim   okupacija   Rusija   Vladimir Putin   Tatari   imperializem   Poljska   Estonija   Finska   Latvija   Litva   Kijevska Rusija

Ruski mit o tem, da je neumni Nikita Hruščov Krim samovoljno podaril Ukrajini, je vulgarna izmišljotina. Moskva ta mit nujno potrebuje tudi za to, da ohrani rezultate genocida nad krimskimi Tatari.

Sedaj govorimo že o peti obletnici ruske okupacije Krima. Februarja 2014 je Moskva prvič v povojni zgodovini Evrope zavzela del območja druge suverene države, s tem pa tudi destabilizirala evropski in globalni varnostni sistem. Takrat je praktično ves svet enoglasno obsodil rusko okupacijo Krima in od takrat svojega stališča nihče ni spremenil, čeprav je bil Kremelj več kot prepričan, da mu bodo Krim kmalu odpustili, in sicer prav tako kot Gruzijo leta 2008. Vsi zavestni politiki, analitiki in pravniki so enotni v svojem prepričanju, da je Moskva grobo kršila mednarodno pravo, nihče tudi ne dvomi, da s pravnega vidika Krim pripada Ukrajini, kar je absolutno na mestu in popolnoma prav.

 

Toda marsikdo v svetu sočasno tudi meni, da naj bi dejanje Putina "preprosto po človeško" lahko sprejeli z razumevanjem, saj kot je bilo enkrat nekje rečeno, "je bil Krim vedno ruski". Težko je najti bolj absurden in manj obrazložen mit, toda - kar je zelo nenavadno in prav čudno - ta mit je kot trdovraten plevel globoko pognal svoje korenine povsod po svetu in celo masovno okužil mednarodno zavest. Razlog je najverjetneje v tem, da je ruska propaganda s postopnim lansiranjem te dezinformacije začela takoj po mirnem razpadu Sovjetske zveze, ko o vojni še ni bilo ne sluha ne duha. Ko pa je se vojna zgodila, je bilo "neuradno" mednarodno mnenje že oblikovano in ustrezno obdelano.

 

V tem članku bi rad navedel zgodovinska dejstva, ki ta mit preprosto podirajo in o verodostojnosti katerih se lahko pozanimate tako na Wikipediji kot tudi pri vseh ostalih objektivnih zgodovinskih virih. Za katera dejstva pravzaprav gre?

 

 

***

 

Avtohton narod Krima so krimski Tatari, ki so imeli svojo lastno državo Krimski kanat. Ob tem velja poudariti, da je to bila močna in visoko kulturno razvita muslimanska država. Rusov na polotoku takrat enostavno ni bilo, razen vojaških ujetnikov. V začetku 18. stoletja je Peter Veliki uveljavil številne reforme in je Moskovska kneževina, ki se je takrat imenovala Moskovija, postala Ruski imperij, ki je pridobival na moči in z orožjem osvajal sosednje evropske države.

 

Estonijo in Latvijo je Ruski imperij zasedel leta 1721, Litvo in del Poljske, vključno z Varšavo leta 1795, Finsko pa leta 1809. Danes so vse te države suverene in neodvisne, dejavne članice OZN, Evropske unije in zveze NATO (razen Finske). Močno dvomim, da bi si kdo danes upal reči, da so bile te države "vedno ruske".

 

Krimski kanat je bil dodan na seznam držav, ki jih je Moskva zasedla leta 1783, in če pogledamo iz zgodovinske perspektive, se je to zgodilo pred relativno  kratkim časom. Zato so torej vsakršni pogovori o neki večni pripadnosti Krima Rusiji popolno absurdni. Gre enostavno za eno izmed držav, za enega izmed narodov, ki jih je ruski imperij v tistih časih zasužnjil z močjo orožja. Edina razlika med Krimom in ostalimi prej naštetimi državami je bila ta, da po razpadu ruskega imperija leta 1917 Tatarom ni uspelo obraniti svoje neodvisnosti. Krim, tako kot Ukrajino, so zavzeli boljševiki, nakar je Krim ostal v sestavi istega ruskega imperija, toda z novim nazivom Zveza sovjetskih socialističnih republik.

 

Ža je v Sovjetski zvezi Krim "nasankal" bistveno huje od Ukrajine. Ukrajina je postala zvezna republika s formalnimi znaki državne suverenosti, medtem ko je Krimu leta 1921 boljševiška Moskva dodelila samo status avtonomije, in to v sestavi ruske in ne ukrajinske zvezne republike. Takšna odločitev Kremlja je bila odkrito v nasprotju z objektivno realnostjo, ker je geografsko Krimski polotok del Ukrajine, saj z Rusijo nima nobene teritorialne oz. kopenske povezave. Administrativna pripadnost Rusiji ob ozemeljski povezanosti z Ukrajino je bistveno oteževala gospodarski razvoj polotoka, za oskrbo in razvoj katerega je praktično v celoti skrbela in ju tudi izvajala Ukrajina. 

 

Situacijo je popravila Moskva sama, ko je bila končno prisiljena priznati geografska in geoekonomska dejstva. Leta 1954 je Kremelj prišel s pobudo, da se Krim iz ruske dodeli ukrajinski republiki (v Kremlju si niso upali niti sanjati, da bi lahko enkrat Ukrajina postala neodvisna država in zato sta za vodstvo ZSSR tako Krim kot tudi vsa Ukrajina še naprej ostajala podrejena Rusiji).

 

Posebej bi rad poudaril, da je bil prenos Krima izveden ob popolnem spoštovanju zakonov in postopkov ZSSR. Ruski mini mit o tem, da je Krim Ukrajini samovoljno podaril neumni Nikita Hruščov, je vulgarna izmišljotina. Leta 1954 Hruščov še ni imel tako velike in zadostne moči ter pooblastil za tovrstno amatersko dejanje.

 

 

***

 

Tako smo torej prišli do razumevanja, kaj pravzaprav pomeni klišejsko ponavljanje uroka "Krim je bil vedno ruski". Ugotovili smo, da niti ne gre za stoletje in pol v ujetništvu ruskega imperija (1783-1917), ker bi se lahko v tem primeru podobne zahtevke nanašale tudi na preostale nekdanje ruske kolonije, ki so dandanes neodvisne države. V tem primeru gre torej za odločilno nahajanje Krima v sestavi ruske sovjetske republike od leta 1921 do leta 1954 oziroma vsega skupaj komaj 33 let nedavne zgodovine!

 

Vse kaže na to, da je od trenutka razpada ZSSR ruske voditelje morila in zasledovala paranoična misel, da če ne bilo leta 1954, potem bi Krim tudi ostal v sestavi Rusije. Ob tem niso niti pomislili, da v kolikor ne bilo leta 1921, potem bi bil Krim v sestavi Ukrajine, in v kolikor ne bi bilo leta 1783, potem bi bil Krim samostojna in neodvisna država z 0 % ruskega prebivalstva.

 

Tako sta leta 2014 imperialna ošabnost in predrznost eksplodirali: Kremelj se je odločil za odkrito banditsko zavzetje Krima, odločil se je za teptanje mednarodnega prava, zgodovinske logike in pravičnosti. 

 

Na tem mestu vam bom kot anekdoto povedal še en ruski mali mit o Krimu, ki ga leta 2014 lansiral sam ruski predsednik, saj je izjavil, da je "za Rusijo Krim sakralnega pomena in da se prav tam nahaja duhovni vir formiranja ruskega naroda in države", ker je prav na Krimu knez Vladimir sprejel krščanstvo, kasneje pa je krstil celotno rusko državo. 

 

Knez Vladimir se je dejansko krstil leta 988 na Krimu (tako je vsaj zapisano v analih) in še istega leta je krstil svojo državo. Toda nikar ne pozabite, da je bil Vladimir kijevski knez in da nikoli ni bil moskovski knez. Prav on je krstil Kijevsko Rusijo in ne Rusijo. Kar pa zadeva Moskvo, Rusijo in samo rusko narodnost, potem v tistih časih nič od tega ni obstajalo. V gozdovih okoli Moskve so takrat dominirala finsko-madžarska plemena, ki so jih šele čez nekaj stoletij asimilirali Slovani, nakar pa so postala jedro sodobne ruske narodnosti.

 

Torej še en absurd! Ne glede na vse to se takšen okoren zgodovinski ponaredek danes lansira v mednarodni informacijski prostor. Vse kaže, da se računa in zanaša na to, da nihče ne bo pogledal v Wikipedijo. Toda mit o "ruskem Krimu" se na žalost ni gradil samo na propagandnih izmišljotinah in absurdnih predrugačenjih zgodovine; maja 1944 je Moskva izvedla masovno zločinsko operacijo, ki je zasledovala in tudi uresničila edini zastavljeni cilj, popolno etnično čiščenje Krima z izgonom tatrskih staroselcev in naselitev etničnih Rusov.

 

 

***

 

Stalinistični režim je ves krimski tatarski narod obtožil kolaboracije s Hitlerjem, ki je v letih 1941–1944 okupiral Krim. Vso populacijo, ki je štela 191.000 krimskih Tatarov, vključno z dojenčki, je v dveh dneh izgnal v oddaljene azijske regije ZSSR. V podkrepitev dejstva, da je Kremelj potreboval prav etnično čiščenje, obtožba zaradi izdaje pa je bila le povod, služi tudi podatek, da so bile iz Krima izgnane tudi družine 9.000 Tatarov Rdeče armade, ki so se v tem času bojevali na fronti s fašisti in ki so jih kasneje prav tako poslali v izgnanstvo. Poleg tega so bile po izgonu Tatrov iz Krima deportirane še ostale etnične skupine: Grki, Bolgari in Armenci, ki so na polotoku živeli več stoletij in ki jih nihče ni obtoževal izdaje. Na polotoku so ostali samo Slovani, in sicer lokalni prebivalci Rusi in Ukrajinci.

 

Kmalu se je začelo masovno preseljevanje na Krim ljudi iz daljnih ruskih krajev. Preseljence so nastanili v 80.000 praznih prebivališč, ki so jih pod prisilo zapustili deportirani domorodci. Zanamci prav teh ruskih kolonialistov so danes osnovni delež tistega krimskega prebivalstva, ki podpira rusko aneksijo Krima in na voljo katerega se tako rad sklicuje Kremelj.

 

Moskva je čisto do zadnjega ovirala vrnitev krimskih Tatarov v domovino. Masovna repatriacija Tatarov se je začela šele v času neodvisne Ukrajine. Prav Ukrajina je prevzela stroške in skrbi za njihovo vrnitev in namestitev. Do leta 2013 se je v matično domovino vrnilo 266 tisoč Tatarov, oz. 13,7 % prebivalstva polotoka.

 

 

***

 

Ruska okupacija leta 2014 je postala za krimske Tatare prava nacionalna katastrofa. Iztrgali so se iz primeža gulagov, toda gulag je ponovno prišel za njimi na njihovo matično ozemlje. Zato je praktično ves krimski tatarski narod v opoziciji do ruskih okupatorjev in ostaja zvest Ukrajini. Prav iz tega razloga so danes krimski Tatari glavne žrtve zasledovanj in represije ruske okupacijske vlade. Skoraj 25.000 Tatarov je bilo primorano ponovno zapustiti Krim in emigrirati na celinsko Ukrajino. Kremelj je prepovedal medžlis, nacionalni krimski tatarski parlament, hudi pritiski se izvajajo na tatarske medije, šolstvo, kulturo in vero, več deset domoljubov je v zaporih.

 

Decembra 2018 so ob vstopu na Krim ruski okupatorji aretirali tatarskega aktivista Edema Bekirova, ki je želel obiskati svojo 78-letno mamo. Bekirov je težek invalid, ima hudo obliko sladkorne bolezni, amputirano nogo, 4 obvode srčne arterije po lanskoletnem infarktu. Zapor zanj - brez ustreznih zdravil in zdravstvene oskrbe - pomeni smrtno obsodbo. Ne glede na vse to ruski "pravosodni sistem" izvaja zoper njega ukrep pripora. Tožilstvo mu očita, da naj bi nekomu moral izročiti potovalko s 15 kilogrami eksploziva, čeprav mu njegovo zdravstveno stanje ne omogoča, da bi dvignil dva kilograma. Odkrito absurdna obtožba, ošabno prikazovanje pravne vsedopustnosti potrjujeta, da si ruski represivni stroj na vse moči prizadeva in trudi, da bi krimske Tatare ne le zastrahoval, temveč tudi demoraliziral.

 

Poudarjam, da žrtve represij niso le krimski Tatari. Vsi na svetu že poznamo nezakonito zaprtega filmskega režiserja, etničnega Rusa in pravega domoljuba Ukrajine Olega Sencova, ki je odkrito protestiral proti aneksiji Krima. Simbol človeškega poguma je postal za nas tudi etnični Ukrajinec Vladimir Baluh, ki je bil na zaporno kazen obsojen zaradi ukrajinske zastave, obešene na svojem domu v okupiranem Krimu. Vsi smo priče, da brutalnemu zavzetju svoje zemlje s strani ruskih okupatorjev nasprotujejo in se proti njim borijo pošteni in pogumni ljudje na Krimu ne glede na svojo narodnostno pripadnost. Kršitev človekovih in nacionalnih pravic na polotoku, za katero je odgovorna Moskva, je bila večkrat obsojena na ravni OZN in drugih mednarodnih ustanov in organizacij. Prepričan sem, da mora mednarodna skupnost najmanj trikrat povečati in okrepiti svoja prizadevanja za osvoboditev političnih zapornikov.

 

 

***

 

Pred našimi očmi se danes nad krimskim tatarskim narodom izvršuje zločin, ki je neposredno nadaljevanje zločina iz leta 1944, ki ga svetovna zgodovina pozna z imenom deportacija, saj prav to definicijo danes uporabljajo vsi znanstveniki, politiki in novinarji. Toda tudi ta, sam od sebe grozovit specializiran pojem, je dejansko politični evfemizem, ki nepravilno in preveč milo opisuje sliko dejanskega stanja. Dejstva govorijo sama zase. Samo v prvih štirih letih v izgnanstvu je zaradi izredno neprimernih in nečloveških življenjskih pogojev umrlo 46,2 odstotka krimskih Tatarov. V tem primeru ne gre le za deportacijo, temveč gre za pravi genocid. Zaradi zamenjave pojmov je krimski tatarski genocid - prav tako kot gladomor oz. morija z lakoto v Ukrajini - izpadel iz zgodovinskega spomina človeštva, in je, kar si moramo tudi priznati, še ena črna zmaga sovjetsko ruske propagande. 

 

Mit o tem, da je bil "Krim vedno ruski", Moskva nujno potrebuje tudi za to, da ohrani rezultate genocida nad krimskimi Tatari in naselitve ruskih kolonialistov na Krimu namesto njih. Prav to je eden temeljnih ciljev ruske aneksije Krima. Iz tega razloga imata konec okupacije Krima in njegova vrnitev pod suverenost Ukrajine razen političnega in pravnega aspekta še močan moralni kategorični imperativ. Mednarodna skupnost nikakor ne sme dovoliti, da bi se vsaj en genocid "odkupil z odpustki" in da bi tisti, ki so ga zagrešili, dosegli svoj cilj celo čez več desetletij. 

 

 

Pavlo Klimkin je minister za zunanje zadeve Ukrajine.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
18
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
23
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
12
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
Vojna z mediji: Basen o nas žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo
17
12.05.2020 12:20
Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti. Sodi med tiste ponarodele fraze, ki jih ... Več.
Piše: Janez Janša
O Mitingu resnice 2020 ali zakaj se mi zdi, da so nam najprej ugrabili državo, potem pa vam proteste
28
10.05.2020 22:45
Meni se zdi, da vas je naplahtala tista združba politike in medijev, ki ji niti malo ne gre za boj proti korupciji; le tla so ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Aleksandra Pivec, tisti obraz v slovenski politiki leta 2020, ki največ obeta
17
10.05.2020 11:00
Nova predsednica upokojenske stranke Aleksandra Pivec se je sprva zdela kot še en obraz, ki ga bodo politični sopotniki, ... Več.
Piše: Marko Novak
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 5.332
02/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 5.175
03/
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 3.307
04/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 1.914
05/
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
Mark Stemberger
Ogledov: 1.900
06/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.305
07/
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
Božo Cerar
Ogledov: 1.445
08/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.018
09/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 12.047
10/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 776