Komentar

Pet let ruske okupacije: "Trditev, da je bil Krim vedno ruski, je popolna izmišljotina!"

Ob peti obletnici ruske invazije na Krim Pavlo Klimkin razčlenjuje mit o tem, da naj bi bil ta polotok "od nekdaj ruski". V prispevku navaja zgodovinska dejstva, ki ta kremeljski mit podirajo kot hišo iz kart. Krim torej ni bil "od nekdaj ruski", pač pa so tam "od nekdaj" živeli krimski Tatari. Krimski kanat si je ruski imperij konec 18. stoletja nasilno priključil, podobno kot Estonijo, Latvijo, Litvo, del Poljske in naposled, leta 1809, še Finsko. Vse te nekoč okupirane dežele se danes ponovno soočajo z nelagodjem ali celo strahom pred rusko imperialno slo, ki jo pooseblja Vladimir Putin. Prispevek gospoda Klimkina, ki je zunanji minister Ukrajine, objavljamo na portalu+ ekskluzivno v Sloveniji.

20.02.2019 23:10
Piše: Pavlo Klimkin
Ključne besede:   Pavlo Klimkin   Ukrajina   Krim   okupacija   Rusija   Vladimir Putin   Tatari   imperializem   Poljska   Estonija   Finska   Latvija   Litva   Kijevska Rusija

Ruski mit o tem, da je neumni Nikita Hruščov Krim samovoljno podaril Ukrajini, je vulgarna izmišljotina. Moskva ta mit nujno potrebuje tudi za to, da ohrani rezultate genocida nad krimskimi Tatari.

Sedaj govorimo že o peti obletnici ruske okupacije Krima. Februarja 2014 je Moskva prvič v povojni zgodovini Evrope zavzela del območja druge suverene države, s tem pa tudi destabilizirala evropski in globalni varnostni sistem. Takrat je praktično ves svet enoglasno obsodil rusko okupacijo Krima in od takrat svojega stališča nihče ni spremenil, čeprav je bil Kremelj več kot prepričan, da mu bodo Krim kmalu odpustili, in sicer prav tako kot Gruzijo leta 2008. Vsi zavestni politiki, analitiki in pravniki so enotni v svojem prepričanju, da je Moskva grobo kršila mednarodno pravo, nihče tudi ne dvomi, da s pravnega vidika Krim pripada Ukrajini, kar je absolutno na mestu in popolnoma prav.

 

Toda marsikdo v svetu sočasno tudi meni, da naj bi dejanje Putina "preprosto po človeško" lahko sprejeli z razumevanjem, saj kot je bilo enkrat nekje rečeno, "je bil Krim vedno ruski". Težko je najti bolj absurden in manj obrazložen mit, toda - kar je zelo nenavadno in prav čudno - ta mit je kot trdovraten plevel globoko pognal svoje korenine povsod po svetu in celo masovno okužil mednarodno zavest. Razlog je najverjetneje v tem, da je ruska propaganda s postopnim lansiranjem te dezinformacije začela takoj po mirnem razpadu Sovjetske zveze, ko o vojni še ni bilo ne sluha ne duha. Ko pa je se vojna zgodila, je bilo "neuradno" mednarodno mnenje že oblikovano in ustrezno obdelano.

 

V tem članku bi rad navedel zgodovinska dejstva, ki ta mit preprosto podirajo in o verodostojnosti katerih se lahko pozanimate tako na Wikipediji kot tudi pri vseh ostalih objektivnih zgodovinskih virih. Za katera dejstva pravzaprav gre?

 

 

***

 

Avtohton narod Krima so krimski Tatari, ki so imeli svojo lastno državo Krimski kanat. Ob tem velja poudariti, da je to bila močna in visoko kulturno razvita muslimanska država. Rusov na polotoku takrat enostavno ni bilo, razen vojaških ujetnikov. V začetku 18. stoletja je Peter Veliki uveljavil številne reforme in je Moskovska kneževina, ki se je takrat imenovala Moskovija, postala Ruski imperij, ki je pridobival na moči in z orožjem osvajal sosednje evropske države.

 

Estonijo in Latvijo je Ruski imperij zasedel leta 1721, Litvo in del Poljske, vključno z Varšavo leta 1795, Finsko pa leta 1809. Danes so vse te države suverene in neodvisne, dejavne članice OZN, Evropske unije in zveze NATO (razen Finske). Močno dvomim, da bi si kdo danes upal reči, da so bile te države "vedno ruske".

 

Krimski kanat je bil dodan na seznam držav, ki jih je Moskva zasedla leta 1783, in če pogledamo iz zgodovinske perspektive, se je to zgodilo pred relativno  kratkim časom. Zato so torej vsakršni pogovori o neki večni pripadnosti Krima Rusiji popolno absurdni. Gre enostavno za eno izmed držav, za enega izmed narodov, ki jih je ruski imperij v tistih časih zasužnjil z močjo orožja. Edina razlika med Krimom in ostalimi prej naštetimi državami je bila ta, da po razpadu ruskega imperija leta 1917 Tatarom ni uspelo obraniti svoje neodvisnosti. Krim, tako kot Ukrajino, so zavzeli boljševiki, nakar je Krim ostal v sestavi istega ruskega imperija, toda z novim nazivom Zveza sovjetskih socialističnih republik.

 

Ža je v Sovjetski zvezi Krim "nasankal" bistveno huje od Ukrajine. Ukrajina je postala zvezna republika s formalnimi znaki državne suverenosti, medtem ko je Krimu leta 1921 boljševiška Moskva dodelila samo status avtonomije, in to v sestavi ruske in ne ukrajinske zvezne republike. Takšna odločitev Kremlja je bila odkrito v nasprotju z objektivno realnostjo, ker je geografsko Krimski polotok del Ukrajine, saj z Rusijo nima nobene teritorialne oz. kopenske povezave. Administrativna pripadnost Rusiji ob ozemeljski povezanosti z Ukrajino je bistveno oteževala gospodarski razvoj polotoka, za oskrbo in razvoj katerega je praktično v celoti skrbela in ju tudi izvajala Ukrajina. 

 

Situacijo je popravila Moskva sama, ko je bila končno prisiljena priznati geografska in geoekonomska dejstva. Leta 1954 je Kremelj prišel s pobudo, da se Krim iz ruske dodeli ukrajinski republiki (v Kremlju si niso upali niti sanjati, da bi lahko enkrat Ukrajina postala neodvisna država in zato sta za vodstvo ZSSR tako Krim kot tudi vsa Ukrajina še naprej ostajala podrejena Rusiji).

 

Posebej bi rad poudaril, da je bil prenos Krima izveden ob popolnem spoštovanju zakonov in postopkov ZSSR. Ruski mini mit o tem, da je Krim Ukrajini samovoljno podaril neumni Nikita Hruščov, je vulgarna izmišljotina. Leta 1954 Hruščov še ni imel tako velike in zadostne moči ter pooblastil za tovrstno amatersko dejanje.

 

 

***

 

Tako smo torej prišli do razumevanja, kaj pravzaprav pomeni klišejsko ponavljanje uroka "Krim je bil vedno ruski". Ugotovili smo, da niti ne gre za stoletje in pol v ujetništvu ruskega imperija (1783-1917), ker bi se lahko v tem primeru podobne zahtevke nanašale tudi na preostale nekdanje ruske kolonije, ki so dandanes neodvisne države. V tem primeru gre torej za odločilno nahajanje Krima v sestavi ruske sovjetske republike od leta 1921 do leta 1954 oziroma vsega skupaj komaj 33 let nedavne zgodovine!

 

Vse kaže na to, da je od trenutka razpada ZSSR ruske voditelje morila in zasledovala paranoična misel, da če ne bilo leta 1954, potem bi Krim tudi ostal v sestavi Rusije. Ob tem niso niti pomislili, da v kolikor ne bilo leta 1921, potem bi bil Krim v sestavi Ukrajine, in v kolikor ne bi bilo leta 1783, potem bi bil Krim samostojna in neodvisna država z 0 % ruskega prebivalstva.

 

Tako sta leta 2014 imperialna ošabnost in predrznost eksplodirali: Kremelj se je odločil za odkrito banditsko zavzetje Krima, odločil se je za teptanje mednarodnega prava, zgodovinske logike in pravičnosti. 

 

Na tem mestu vam bom kot anekdoto povedal še en ruski mali mit o Krimu, ki ga leta 2014 lansiral sam ruski predsednik, saj je izjavil, da je "za Rusijo Krim sakralnega pomena in da se prav tam nahaja duhovni vir formiranja ruskega naroda in države", ker je prav na Krimu knez Vladimir sprejel krščanstvo, kasneje pa je krstil celotno rusko državo. 

 

Knez Vladimir se je dejansko krstil leta 988 na Krimu (tako je vsaj zapisano v analih) in še istega leta je krstil svojo državo. Toda nikar ne pozabite, da je bil Vladimir kijevski knez in da nikoli ni bil moskovski knez. Prav on je krstil Kijevsko Rusijo in ne Rusijo. Kar pa zadeva Moskvo, Rusijo in samo rusko narodnost, potem v tistih časih nič od tega ni obstajalo. V gozdovih okoli Moskve so takrat dominirala finsko-madžarska plemena, ki so jih šele čez nekaj stoletij asimilirali Slovani, nakar pa so postala jedro sodobne ruske narodnosti.

 

Torej še en absurd! Ne glede na vse to se takšen okoren zgodovinski ponaredek danes lansira v mednarodni informacijski prostor. Vse kaže, da se računa in zanaša na to, da nihče ne bo pogledal v Wikipedijo. Toda mit o "ruskem Krimu" se na žalost ni gradil samo na propagandnih izmišljotinah in absurdnih predrugačenjih zgodovine; maja 1944 je Moskva izvedla masovno zločinsko operacijo, ki je zasledovala in tudi uresničila edini zastavljeni cilj, popolno etnično čiščenje Krima z izgonom tatrskih staroselcev in naselitev etničnih Rusov.

 

 

***

 

Stalinistični režim je ves krimski tatarski narod obtožil kolaboracije s Hitlerjem, ki je v letih 1941–1944 okupiral Krim. Vso populacijo, ki je štela 191.000 krimskih Tatarov, vključno z dojenčki, je v dveh dneh izgnal v oddaljene azijske regije ZSSR. V podkrepitev dejstva, da je Kremelj potreboval prav etnično čiščenje, obtožba zaradi izdaje pa je bila le povod, služi tudi podatek, da so bile iz Krima izgnane tudi družine 9.000 Tatarov Rdeče armade, ki so se v tem času bojevali na fronti s fašisti in ki so jih kasneje prav tako poslali v izgnanstvo. Poleg tega so bile po izgonu Tatrov iz Krima deportirane še ostale etnične skupine: Grki, Bolgari in Armenci, ki so na polotoku živeli več stoletij in ki jih nihče ni obtoževal izdaje. Na polotoku so ostali samo Slovani, in sicer lokalni prebivalci Rusi in Ukrajinci.

 

Kmalu se je začelo masovno preseljevanje na Krim ljudi iz daljnih ruskih krajev. Preseljence so nastanili v 80.000 praznih prebivališč, ki so jih pod prisilo zapustili deportirani domorodci. Zanamci prav teh ruskih kolonialistov so danes osnovni delež tistega krimskega prebivalstva, ki podpira rusko aneksijo Krima in na voljo katerega se tako rad sklicuje Kremelj.

 

Moskva je čisto do zadnjega ovirala vrnitev krimskih Tatarov v domovino. Masovna repatriacija Tatarov se je začela šele v času neodvisne Ukrajine. Prav Ukrajina je prevzela stroške in skrbi za njihovo vrnitev in namestitev. Do leta 2013 se je v matično domovino vrnilo 266 tisoč Tatarov, oz. 13,7 % prebivalstva polotoka.

 

 

***

 

Ruska okupacija leta 2014 je postala za krimske Tatare prava nacionalna katastrofa. Iztrgali so se iz primeža gulagov, toda gulag je ponovno prišel za njimi na njihovo matično ozemlje. Zato je praktično ves krimski tatarski narod v opoziciji do ruskih okupatorjev in ostaja zvest Ukrajini. Prav iz tega razloga so danes krimski Tatari glavne žrtve zasledovanj in represije ruske okupacijske vlade. Skoraj 25.000 Tatarov je bilo primorano ponovno zapustiti Krim in emigrirati na celinsko Ukrajino. Kremelj je prepovedal medžlis, nacionalni krimski tatarski parlament, hudi pritiski se izvajajo na tatarske medije, šolstvo, kulturo in vero, več deset domoljubov je v zaporih.

 

Decembra 2018 so ob vstopu na Krim ruski okupatorji aretirali tatarskega aktivista Edema Bekirova, ki je želel obiskati svojo 78-letno mamo. Bekirov je težek invalid, ima hudo obliko sladkorne bolezni, amputirano nogo, 4 obvode srčne arterije po lanskoletnem infarktu. Zapor zanj - brez ustreznih zdravil in zdravstvene oskrbe - pomeni smrtno obsodbo. Ne glede na vse to ruski "pravosodni sistem" izvaja zoper njega ukrep pripora. Tožilstvo mu očita, da naj bi nekomu moral izročiti potovalko s 15 kilogrami eksploziva, čeprav mu njegovo zdravstveno stanje ne omogoča, da bi dvignil dva kilograma. Odkrito absurdna obtožba, ošabno prikazovanje pravne vsedopustnosti potrjujeta, da si ruski represivni stroj na vse moči prizadeva in trudi, da bi krimske Tatare ne le zastrahoval, temveč tudi demoraliziral.

 

Poudarjam, da žrtve represij niso le krimski Tatari. Vsi na svetu že poznamo nezakonito zaprtega filmskega režiserja, etničnega Rusa in pravega domoljuba Ukrajine Olega Sencova, ki je odkrito protestiral proti aneksiji Krima. Simbol človeškega poguma je postal za nas tudi etnični Ukrajinec Vladimir Baluh, ki je bil na zaporno kazen obsojen zaradi ukrajinske zastave, obešene na svojem domu v okupiranem Krimu. Vsi smo priče, da brutalnemu zavzetju svoje zemlje s strani ruskih okupatorjev nasprotujejo in se proti njim borijo pošteni in pogumni ljudje na Krimu ne glede na svojo narodnostno pripadnost. Kršitev človekovih in nacionalnih pravic na polotoku, za katero je odgovorna Moskva, je bila večkrat obsojena na ravni OZN in drugih mednarodnih ustanov in organizacij. Prepričan sem, da mora mednarodna skupnost najmanj trikrat povečati in okrepiti svoja prizadevanja za osvoboditev političnih zapornikov.

 

 

***

 

Pred našimi očmi se danes nad krimskim tatarskim narodom izvršuje zločin, ki je neposredno nadaljevanje zločina iz leta 1944, ki ga svetovna zgodovina pozna z imenom deportacija, saj prav to definicijo danes uporabljajo vsi znanstveniki, politiki in novinarji. Toda tudi ta, sam od sebe grozovit specializiran pojem, je dejansko politični evfemizem, ki nepravilno in preveč milo opisuje sliko dejanskega stanja. Dejstva govorijo sama zase. Samo v prvih štirih letih v izgnanstvu je zaradi izredno neprimernih in nečloveških življenjskih pogojev umrlo 46,2 odstotka krimskih Tatarov. V tem primeru ne gre le za deportacijo, temveč gre za pravi genocid. Zaradi zamenjave pojmov je krimski tatarski genocid - prav tako kot gladomor oz. morija z lakoto v Ukrajini - izpadel iz zgodovinskega spomina človeštva, in je, kar si moramo tudi priznati, še ena črna zmaga sovjetsko ruske propagande. 

 

Mit o tem, da je bil "Krim vedno ruski", Moskva nujno potrebuje tudi za to, da ohrani rezultate genocida nad krimskimi Tatari in naselitve ruskih kolonialistov na Krimu namesto njih. Prav to je eden temeljnih ciljev ruske aneksije Krima. Iz tega razloga imata konec okupacije Krima in njegova vrnitev pod suverenost Ukrajine razen političnega in pravnega aspekta še močan moralni kategorični imperativ. Mednarodna skupnost nikakor ne sme dovoliti, da bi se vsaj en genocid "odkupil z odpustki" in da bi tisti, ki so ga zagrešili, dosegli svoj cilj celo čez več desetletij. 

 

 

Pavlo Klimkin je minister za zunanje zadeve Ukrajine.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
3
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,551
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,420
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,803
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,328
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,382
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,096
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,212
08/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,058
09/
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
Bine Kordež
Ogledov: 695
10/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 885