Razkrivamo

Éric Vuillard, Dnevni red: Tajni sestanek (1)

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo prvi del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju britanskega časnika The Guardian gre za "temeljito in očarljivo delo, ki združuje črno komedijo in politično katastrofo". Dnevni red (L'Ordre du Jour) je pripoved o Hitlerjevem vzponu na oblast. Avtor se loti Hitlerjevih prvih zunanjepolitičnih potez, denimo priključitve Avstrije, prične pa se s kultnim sestankom 24 nemških industrialcv, ki so se bili pripravljeni podrediti novemu Voditelju in Stranki.

01.03.2019 22:45
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Éric Vuillard   Adolf Hitler   Nemčija   industrialci   Reichstag   Opel   Siemens

Sonce je mrzla zvezda. Njegovo srce ledeno trnje. Njegova svetloba neusmiljena. Februarja so drevesa mrtva, reka okamenela, kot da izvir ne bruha več vode in je morje ne more več požirati. Čas se je zakrknil vase. Zjutraj nobenega šuma, nobenega ptičjega petja, ničesar. Potem pa na lepem avto, nato še eden in nenadoma koraki, silhuete, ki jih ni moč videti. Vodja predstave je trikrat udaril ob tla, vendar se zastor ni dvignil.

 

Ponedeljek je, mesto migeta za svojim meglenim zaslonom. Ljudje kot vsak drug dan hite v službo, sedajo na tramvaj, na avtobus, skušajo se zmuzniti na gornjo ploščad in potem v strupenem mrazu dremajo naprej. Toda dvajseti februar tega leta ni bil običajen dan. Čeravno večina preživlja dopoldne ob delu, zazibana v sladko in spodobno laž zaposlitve, ponavljajoč drobne kretnje, v katerih se skriva nema, všečna resnica in v katerih se vsa veličastna zgodba naših življenj zgošča v marljivo pantomimo. In tako je spokojno, običajno minil dan. In medtem ko so mali ljudje križarili med domom in tovarno, med tržnico in majhnim dvoriščem, kjer obešajo perilo, in potem, zvečer, med pisarno in krčmo in se nazadnje ponovno vračali domov, so daleč stran od vestnega in marljivega garanja, daleč proč od družinskega življenja, pred neko palačo na bregu Spreeja [1] iz avtomobilov izstopali imenitni gospodje. S ponižnim poklonom so jim odprli vrata, izstopili so iz svojih velikih črnih limuzin in se drug za drugim napotili pod masivnimi stebri iz peščenca.

 

Štiriindvajset jih je bilo, med mrtvimi drevesi na rečnem bregu, štiriindvajset črnih, kostanjevih ali svetlo rjavih plaščev, štiriindvajset parov z volno podloženih ramen, štiriindvajset tridelnih oblek in enako število hlač s sponkami in širokimi zavihi. Sence so zdrsnile skozi veliko preddverje palače predsednika skupščine; kmalu ne bo nobene skupščine več, nobenega predsednika več, in čez nekaj let tudi zgradbe parlamenta ne bo več, le še kup kadečih se ruševin.

 

A ta hip se napol dvigne štiriindvajset polstenih klobukov in pokaže se štiriindvajset plešastih lobanj ali belolasih vencev. Preden stopijo na prizorišče, si dostojanstveno podajo roke. Sami častitljivi patriciji so se zbrali v velikem preddverju; šaljivo in spoštljivo kramljajo med seboj; videti je, kot bi prisostvovali plahim, malce zapetim začetkom vrtne zabave.

 

Štiriindvajset silhuet se skrbno pazeč na vsak korak nameri po prvem izmed nizov zaporednih stopnišč, drugega za drugim požirajo presledke med stopnicami, vsake toliko si odpočijejo, da bi ne preobremenili ostarelih src, z rokami se oprijemljejo bakrenih letev in se vzpenjajo z napol zaprtimi očmi, ne da bi se ozrli po elegantni stebričasti ograji ali obokih, kot bi plezali na nevidno kopico odpadlega listja. Skozi majhen vhod jih odpeljejo na desno, tam pa, po nekaj korakih po šahovsko vzorčastem podu, premerijo še kakih trideset stopnic, ki vodijo v drugo nadstropje. Ne vem sicer, kdo je hodil prvi v povorki, pa saj niti ni važno, zakaj vsa štiriindvajseterica ravna enako, hodi po isti poti, zavije na desno okrog stopniščnega jaška, dokler slednjič na levi strani, kjer širom zazevajo nihajna vrata, ne vstopi v sprejemnico.

 

Pravijo, da si literatura lahko dovoli vse. Lahko bi jih potemtakem po mili volji pustil, da se do onemoglosti vrtijo po Penrosejevem stopnišču [2], nikoli več se ne bi povzpeli ali sestopili, nenehno bi se vzpenjali in spuščali hkrati. In res nam knjige pogosto puščajo tak vtis. Čas besedja, najsi bo trden ali tekoč, neprebojen ali naježen, gost, razvlečen ali zrnat, pač otrdi, okameni vsakršno gibanje. Naši junaki so se kot v začaranem gradu znašli za vekomaj ujeti v palači. Takoj po vstopu jih je oplazila strela in jih spremenila v toge kamnite gmote. Vrata so odprta in zaprta hkrati, podboji so obrabljeni, izpuljeni, uničeni ali prebarvani. Stopniščni jašek se sicer blešči, vendar je prazen, lestenec sije, vendar je mrtev. Smo v vseh časih obenem. Albert Vögler [3] se povzpne do prvega stopniščnega presledka in si ves zasopel in moker od potu otipa zamenljivi ovratnik, obide ga rahla vrtoglavica. Pod velikim pozlačenim lampijonom, ki osvetljuje stopniščni rameni, si popravi telovnik, odpne gumb in razrahlja ovratnik. Mogoče tudi Gustav Krupp [4] nekoliko postane na podestu in, malce pokroviteljski na stara leta, Albertu privošči sočutno besedo, mu skratka pokaže kanček solidarnosti. Nato Gustav nadaljuje pot, Albert Vögler pa še za hip obstane, sam pod lestencem, velikansko pozlačeno rastlino z neznansko kroglo svetlobe v sredini.

 

Nazadnje vstopijo v majhno sprejemnico. Wolf-Dietrich, zasebni tajnik Carla von Siemensa [5], še na kratko postoji ob okenskih vratih in se s pogledom počasi sprehodi po tanki plasti ivja, ki prekriva balkon. Za hip se umakne v kuhinjo za goste, pohajkuje med balami bombaža. In medtem ko drugi kramljajo in smodijo cigare, čenčajo o likerju ali o krznenem plašču, ta ima raje blag okus, onemu so bolj všeč začinjene jedi, vsi pa se navdušujejo nad orjaškimi premeri koštrunjih krač, medtem ko torej raztreseno vrtijo zlate prstane iz najfinejšega zlata, on, Wolf-Dietrich, sanjari ob oknu, poplesuje med golimi vejami in pluje po Spreeju.

 

Nekaj korakov proč Wilhelm von Opel [6] občudujoč krhke mavčne figurice, ki krasijo strop, dviguje in spušča svoja debela okrogla očala. Tudi njegov rod prihaja iz pradavnine, z majhne zemljiške posesti v okrožju Braubach, od koder so se naglo povzpeli s kopičenjem blaga in fasciklov, položajev in služb najprej kot sodniki, potem kot župani, vse do trenutka, ko je Adam – plod zavozlanega materinega drobovja, ki je v sebi združil vse veščine in zvijače ključavničarskega poklica –, iznašel sijajen šivalni stroj, ki je pomenil pravi začetek družinskega razcveta. Čeprav v resnici ni izumil ničesar. Zaposlil se je bil pri nekem tovarnarju, bistro gledal okrog sebe, se rad trkal po prsih in nato malce izboljšal dobro utečen izdelek. Poročil se je s Sophie Scheller, ki mu je v zakon prinesla bogato doto, in po njej imenoval svoj prvi šivalnik. Odtlej je proizvodnja samo še rasla. Trajalo je nekaj let, preden je šivalni stroj prešel v občo rabo, ujel naraščajočo krivuljo časa in ljudem zlezel pod kožo. Njegovi pravi izumitelji so ga iznašli nekoliko prezgodaj. Ko je šivalni stroj postal uspešnica, se je Adam Opel posvetil dvokolesu. Neke noči pa je skozi priprta vrata pritaval skrivnosten glas; Adama je zazeblo, hudo zazeblo pri srcu. Pa niso prišli izumitelji šivalnega stroja terjat avtorske pravice, niso njegovi delavci zahtevali deleža pri dobičku, bil je sam Bog, ki je zahteval njegovo dušo; moral mu jo je izročiti.

 

Vendar pa podjetja ne umro tako kot ljudje. To so skrivnostni organizmi, ki nikoli ne preminejo. Znamka Opel je še naprej pridno prodajala bicikle in kasneje tudi avtomobile. Ob ustanoviteljevi smrti je tvrdka štela že tisoč petsto zaposlenih. Nenehno je rasla in rasla. Podjetje je bitje, pri katerem se vsa kri steka v glavo. Takemu bitju pravimo moralno bitje. Njegovo življenje traja veliko dlje od našega. Zato je tega dvajsetega februarja, ko Wilhelm meditira v majhnem salonu palače predsednika Reichstaga [7], družba Opel že častitljiva stara dama. Danes je imperij znotraj drugega imperija in ima komaj še kakšno zvezo s šivalnimi stroji starega Adama. In čeravno je družba Opel zelo bogata stara dama, je vendarle že tako stara, da je skoraj ni več opaziti, nekako se je zlila s krajino. Danes je družba Opel veliko starejša kot prenekatera država, starejša kot Libanon, starejša kot sama Nemčija, starejša kot večina afriških držav, starejša celo od Butana, kamor so se bili zatekli bogovi, da bi se skrili za oblaki.

 

 

(1) Spree, reka, ki teče skozi Saško, Brandenburg in Berlin.

(2) Penrosejevo stopnišče je "nemogoča zgradba" v obliki stopnišča, ki jo je leta 1958 zasnoval britanski genetik Lionel Penrose; stavba temelji na Penrosejevem trikotniku, ki ga je zasnoval njegov sin, fizik in matematik Roger Penrose. Penrosejevo stopnišče je dvodimenzionalni prikaz stopnišča s štirimi zavoji na desno, ki vselej pripeljejo do izhodiščne točke. V običajni predstavi stopnice tvorijo kolobar ali obroč, ki se nenehno povrača vase (kot uroboros) in terja nenehno vzpenjanje (ali spuščanje, pač glede na smer kroženja), zato se zdi, kot da stopnišče nima ne najvišje ne najnižje točke. Režiser Jean-Jacques Annaud je v filmu Ime rože (po istoimenskem romanu Umberta Eca) Penrosejevo stopnišče prikazal kot labirint srednjeveške opatijske knjižnice.

(3) Albert Vögler (1877–1945), nemški politik, industrialec in podjetnik (Vereinigte Stahlwerke AG), soustanovitelj Nemške ljudske stranke (DVP) v Weimarski republiki, pomemben proizvajalec streliva za nemško vojsko v drugi svetovni vojni. Od leta 1932 je odkrito finančno podpiral nacistično stranko; da bi se izognil aretaciji s strani ameriških vojakov, je 14. aprila 1945 naredil samomor.

(4) Gustav Krupp von Bohlen und Halbach (1870–1950), med letoma 1909 in 1941 vodja železarskega koncerna Friedrich Krupp AG; s sinom Alfriedom sta med prvo in drugo svetovno vojno oskrbovala nemški vojni stroj z orožjem in industrijsko opremo, od vlakov, avtomobilov, ladij, podmornic do tankov, mitraljezov, havbic in topov. Zaradi senilnosti in bolezni se je izognil sojenju pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Nürnbergu.

(5) Carl Friedrich von Siemens (1872–1941), nemški podjetnik in politik. Po prvi svetovni vojni je znova postavil na noge družinsko podjetje Siemens&Halske AG (današnji Siemens AG). Pred smrtjo je bil nadzornik državnih železnic v Reichstagu.

(6) Wilhelm von Opel (1871–1948), eden od ustanoviteljev avtomobilske dinastije Opel. Leta 1933 se je pridružil nacionalsocialistični stranki, finančno je izdatno podpiral SS. Leta 1947 je bil na enem od denacifikacijskih procesov v Zahodni Nemčiji zaradi sodelovanja z režimom obsojen na visoko denarno kazen.

(7) Reichstag, stavba in naziv nemškega parlamenta (državnega zbora) v Berlinu. Ime (cesarski zbor) prihaja še iz časov Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti; stavba je bila zgrajena leta 1894 kot sedež cesarskega zbora nemškega cesarstva in je kasneje služila kot sedež državnega zbora v Weimarski republiki. Leta 1933 so jo dali nacisti požgati.

 

Iz francoščine prevedel Jaroslav Skrušný.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
50 let človeka na Luni (1969-2019): Kakšne barve je vesolje - temno kot v rogu ali bleščeče kot božično drevo?
0
21.07.2019 17:00
Kako izgleda vesolje, ko zapustiš zemeljsko atmosfero? Bodimo življenjski, resni ljudje ne bodo nikdar razpravljali o tem, ali ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (5. del): "Ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bila odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom."
17
19.07.2019 23:39
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
8
17.07.2019 14:00
Anej Sam je v imenu društva Jasa konec lanskega leta, tik pred božično-novoletnimi ognjemeti in preostalim repertuarjem ... Več.
Piše: Anej Sam
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
3
16.07.2019 23:00
V poplavi političnih obljub, predvolilnih sloganov in koalicijskih usklajevanj običajno spregledamo dejstvo, da je v slovenskem ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropski veleposlaniki protestirali proti preganjanju Ujgurov v komunistični Kitajski, Slovenija zaenkrat previdno tiho
4
16.07.2019 12:00
Na začetku meseca so so veleposlaniki 22 držav, akreditirani pri OZN v Ženevi, podpisali pismo, ki so ga naslovili na ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
12
15.07.2019 23:59
Minuli teden je telekomunikacijski trg razburkala novica, da bo Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) odvzela ... Več.
Piše: Uredništvo
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
7
15.07.2019 11:01
Danes ni več pomembno, ali mediji objavljajo resnične novinarske zgodbe. Izmišljene zgodbe - kar potrjuje nemški Spiegel - tako ... Več.
Piše: Norbert Bolz
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
14
14.07.2019 17:00
20. julija 1969 so televizijski ekrani po vsem svetu v živo prenašali Neila Armstronga, prvega človeka, ki je stopil na površje ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
12
12.07.2019 20:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
15
10.07.2019 23:00
Adrio Airways lahko reši samo še čudež, to je mrtvec na aparatih, pravi ugledni hrvaški letalski analitik Alen Ščurić, ki je ... Več.
Piše: Alen Ščurić
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
8
09.07.2019 20:41
Bojda jutri. Tako čivkajo ptičice, ki rade posedajo po balkonih sedmega nadstropja UKC Ljubljana. Informacijo še preverjamo. ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
1
09.07.2019 06:00
Avgusta 2008 - ravno v času olimpijskih iger - je Vladimir Putin vojaško kaznoval Gruzijo zaradi poskusa podreditve dveh ... Več.
Piše: Uredništvo
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
7
07.07.2019 19:00
Danes nas hočejo učiti, kaj je moralno in kaj je dobro za človeštvo in da tega mali ljudje, posamezniki, ne moremo razumeti, ... Več.
Piše: Vera Lengsfeld
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
12
06.07.2019 06:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
1. julij 2019: Dan velike sramote, ko nas je Miro Cerar izločil iz schengenske Evrope
26
01.07.2019 17:00
V noči na 1. julij je na slovensko-italijanski meji prenehal veljati schengenski režim. Za razliko od slovenskih medijev so bili ... Več.
Piše: Uredništvo
Stoletni pečat Zorka Simčiča (2. del): "Slovenci še danes živimo v zmoti, češ da je upor najodločnejša oblika človekovega udejstvovanja."
8
29.06.2019 06:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Nemška Adria Airways s kar 30 milijoni evrov minusa: Kdor previsoko leta, bo strmoglavil
11
27.06.2019 19:30
Kljub nenadnemu medijskemu prebujenju vodilnih mož Adrie Airways in zagotovilom, da si intenzivno prizadevajo, da odpravijo ... Več.
Piše: Bine Kordež
Neumnosti s spolom: Aktivisti bi zdaj spreminjali pravopis, uvajali obvezno uporabo ženskega spola
30
26.06.2019 20:00
Igrice s spoljenjem, ki so se začele s predpisovanjem ženskega slovničnega spola v dokumentih treh fakultet, se nikakor niso ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?
9
21.06.2019 22:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Auf wiedersehen*, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
16
19.06.2019 23:59
Že dolgo nismo gledali tako javnega umiranja kakšnega podjetja, ki je registrirano v Sloveniji, kot v primeru nacionalnega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,472
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,346
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,714
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,285
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,174
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 985
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,167
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,114
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,018
10/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 3,140