Razkrivamo

Dosje Venezuela: V ozadju je res nafta, a gre tudi za geostrateško bitko med Američani in Rusi

Dogajanje v Venezueli se v ameriških in večini evropskih vodilnih medijev te dni opisuje v črno-beli tehniki; gre za še en primer, ko se "goloroko in obubožano ljudstvo" bori proti nehumanemu diktatorju. Tudi v tem klišeju je nekaj zrn resnice, toda v celoti gledano je takšno razumevanje razmer preveč ceneno in poenostavljeno. V primeru Venezuele se namreč prepleta cela vrsta dejavnikov. V geopolitičnem smislu gre za igro velikih sil. To, ker je za ZDA Ukrajina, je za Rusijo in Kitajsko Venezuela – zaveznik v neposredni bližini tekmeca.

11.03.2019 19:00
Piše: Igor Mekina
Ključne besede:   Venezuela   ZDA   Juan Guaidó   Nicolas Maduro   Donald Trump   Rusija   nafta   PDVSA   Rosneft   Citgo   John J. Mearsheimer

Fotografje: Twitter

V primeru Venezuele ne gre za podporo demokraciji in nasprotovanje diktatorju. Gre za igro velikih sil, za iskanje novega ravnotežja med ZDA in Rusijo, za spodnašanje nasprotnikov na svetovnem političnem parketu. Seveda pa gre tudi za nafto - in kot zmeraj tudi za hipokrizijo svetovnih razsežnosti.

Države, še posebej velike sile, so seveda v neprestani tekmi, v kateri si prizadevajo zagotoviti lastno varnost. Ne zgolj s tem, da so same gospodarsko in vojaško močne, pač pa tudi tako, da pomagajo pri tem, da imajo tekmeci zelo veliko opravkov in težav sami s seboj in v svoji bližnji soseščini. V tem primeru je namreč manj možnosti, da bodo ogrožali njihovo varnost. Kot ugotavlja ameriški profesor John J. Mearsheimer, si vsaka velika sila najprej prizadeva doseči regionalno hegemonijo v svoji vplivni sferi in hkrati preprečiti podobno hegemonijo drugim silam v njihovih vplivnih sferah. Zaradi tega imajo Združene države svoja oporišča in zaveznike po vsem svetu. V manjši meri pa tudi druge velike sile. Zanimivi so celo že malo pozabljeni zgodovinski primeri podobnega iskanja ravnotežja sil. V času ameriške državljanske vojne (1861-1865) je imela na primer Francija v nasprotju z željami ZDA svoje vojake v Mehiki. Takoj po koncu vojne so ZDA zahtevale umik teh sil, vendar je leta 1866 Avstrija zagrozila s pošiljanjem svojih vojakov. Med njimi so bili tudi slovenski "meksikajnerji", ki jih je v stripu odlično upodobil Zoran Smiljanić.

 

Države zaveznice na "dvorišču" druge velike sile so zato pomembne pri ohranjanju globalnega ravnotežja sil. Južna Koreja, Tajvan, Izrael, Ukrajina – to so danes pomembne zaveznice ZDA, enako kot so Belorusija, Venezuela, Sirija, Iran in Kuba pomembne zaveznice za Rusijo, pa tudi Kitajsko.

 

 

V ozadju je tudi nafta

 

Vendar je v ozadju zapletov v Venezueli poleg geopolitike seveda še nekaj – jasno, nafta. O tem res ni nikakršnega dvoma. Kot je dejala kongresnica Tulsi Gabbard (Demokrati), gre pri vsej zadevi "za nafto … znova". Podobno kot je bil že prej (2003) napad ZDA na Irak –  ob podpori "koalicije voljnih", katere del je bila tudi Slovenija – izpeljan na podlagi izmišljenih navedb o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga posedoval Sadam Husein. V resnici pa je bil velik razlog za napad na to zalivsko državo tudi želja, da bi se Halliburton, ki ga je do leta 2000 vodil Dick Cheney, skupaj z ostalo ameriško naftno industrijo polastil neznansko bogatih naftnih vrtin v Iraku.

 

Ko gre za venezuelsko krizo, prav tako ni mogoče pozabiti na besede Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, ki je na tiskovni konferenci priznal, da je ameriška vlada "pravkar v pogovorih z velikimi ameriškimi podjetji" in da bi bila "velika razlika, če bi lahko imeli ameriška podjetja, ki bi lahko proizvajala nafto v Venezueli". Končal je s priznanjem, da "imamo tu vsi veliko v igri".

 

 

Juan Guaidó je predsednik parlamenta, vendar ni bil nikoli izvoljen za predsednika države. Njegovo priznanje za začasnega predsednika Venezuele je zato pravno na zelo trhlih nogah.

 

 

Vendar je nafta v resnici na nekoliko drugačen način pomembna igralka v krizi v Venezueli. Ne gre zato, da si želijo ameriška podjetja preprosto prisvojiti nafto. Ne smemo pozabiti, da so cene nafte danes precej nižje, kot so bile še pred desetletjem. Ob sedanji ceni venezuelska nafta prinaša dobiček, toda ker gre za težko nafto, potrebuje nekoliko dražje rafiniranje, zato je manj atraktivna za uporabo kot nekatere druge vrste nafte. Na primer tiste iz skrilavcev. To seveda ne pomeni, da ameriška naftna podjetja ne bi z veseljem prevzela nadzora nad venezuelsko naftno industrijo. To dokazuje tudi primer ExxonMobila, ki si je obupno prizadeval nadzorovati regijo Essequibo, ki si jo prisvajata tako Gvajana kot Venezuela. Po ameriških ocenah so v tem področju rezerve 15 milijard sodčkov nafte in 42 triljonov kubikov plina.

 

 

Kaj je v ozadju "naftnega spora"

 

A ker je venezuelska nafta potrebna posebne predelave, je zgodba o tej nafti in ameriški želji, da si jo prisvojijo, samo deloma točna. Zadeva je bolj zapletena. Prava zgodba je povezana z geopolitiko. Nadzor nad venezuelsko nafto je del širšega mednarodnega spora z Rusijo in deloma tudi Kitajsko. Leta 2016, ko je bilo gospodarstvo Venezuele v prostem padu zaradi izjemno nizkih cen nafte (35 dolarjev za sodček januarja leta 2016), je vlada Nicolasa Madura sprejela kontroverzno odločitev, da 49.9 % svojega lastništva v ameriškem podjetju Citgo, državnem naftnem podjetju in hčerinski družbi državnega naftnega podjetja PDVSA, proda ruskemu naftnemu podjetju Rosneft v zameno za posojilo v višini 1,5 milijarde dolarjev.

 

V bistvu je dal Kremelj Venezueli zelo začasno finančno injekcijo, s precej pogoji. Na ta način je rusko podjetje postalo lastnik najpomembnejšega dela venezuelske naftne industrije. Rusija, ki je največji proizvajalec nafte na svetu, seveda ni imela posebnega interesa za dodaten nakup nafte. Vendar je bilo lastništvo v podjetju Citgo za Rusijo pomemben vzvod pritiska na Zahod v trenutku, ko se je soočala s posledicami ukrajinske krize. Administracija Baracka Obame je namreč proti Rusiji uvedla sankcije zaradi pripojitve Krima leta 2014.

 

Z lastništvom nad podjetjem Citgo je Rusija dobila možnost, da v primeru nadaljevanja sankcij nastanejo "stroški" tudi ZDA, to pa je bil dodaten vzvod za prihodnja pogajanja z ZDA. Z majhnim kreditom je Rusija postala velik igralec v venezuelski - in tudi ameriški - naftni politiki in strategiji. Da je ZDA to motilo, kaže ameriški poskus leta 2018, ko je skupina ameriških poslovnežev potihem poskusila kupiti ruski delež v podjetju Citgo. Načrt je Reutersu izdal eden od kupcev, toda cilj teh zasebnih kupcev je bil odkup dolga, tako da bi ga prevzeli novi investitorji.

 

"Trumpova administracija mora spoznati, da če tukaj ne bo naredila nekaj proaktivnega, jo potem čakajo omejene opcije v skorajda vsakem scenariju, če bo sedanji lastnik želel zapreti podjetje, v primer nadaljnjih restrikcij pri uvozu venezuelske nafte v ZDA, ali celo če bo prišlo do pozitivne politične spremembe v Caracasu … To je zasebna rešitev problema javne politike," je tedaj razkril eden od kupcev.

 

Ameriška politika je ruski nakup ocenjevala kot strateško odločitev, s katero je želela Rusija nasprotovati ameriškem ekonomskim in političnim ukrepom zoper Rusijo. Očitno je v delu ameriške politične elite obstajalo celo nezaupanje v pripravljenost ameriške administracije, da se na tem področju zoperstavi Rusiji, do te mere, da se je pripravljala "zasebna pobuda" za rešitev teh težav.

 

 

Geostrateški interesi Rusije (in Kitajske)

 

In ne gre zgolj za nafto. V primeru Venezuele je pomembno tudi vprašanje rudnih bogastev. Konec leta 2018 je venezuelski predsednik Maduro zaradi vse težje ekonomske situacije v državi ruskim rudarskim podjetjem ponudil dostop do rudarjenja zlata. V ruskih medijih, kot sta na primer RT ali Sputnik, so omenjene dogovore opisali kot "obojestransko koristne", toda dejstvo je, da tudi Rusija gleda na Venezuelo podobno kot ZDA – kot na kravo molznico na kolenih, ki jo je zlahka mogoče nadzorovati in izkoriščati.

 

 

Glavni Madurov problem je ekonomske narave: njegova politika je Venezuelo v nekaj letih spravila na kant.

 

 

Leto dni pozneje administracija ZDA z novimi sankcijami proti venezuelski naftni industriji izvaja točno tisto politiko, ki so jo zahtevali najpomembnejši gospodarski krogi v ZDA. Cilj je jasen – doseči spremembo režima od zunaj in instalirati prijateljske politike na oblasti tudi v Venezueli. Pri tem je Donald Trump že sam večkrat zatrdil, da so "vse opcije na mizi" in je preigraval celo možnosti vojaškega napada na Venezuelo. Dosedanje sankcije, ki so jih ZDA uvedle proti Maduru, prav tako niso (bile) nedolžne. Ocenuje se, da je Venezuela utrpela med 30 in 38 milijardami dolarjev škode zaradi sankcij, ki so - tako kot to velja za vse države v podobni situaciji - največ trpljenja povzročile prebivalstvu. 

 

 

ZDA vztrajajo pri nekakšni revitalizirani Monroejevi doktrini in trdijo, da so v svojem dvorišču pač najpomembnejši igralec. Morda so, toda v sistemu, ki je vzpostavljen po letu 1945, jim prav nič ne daje tudi formalne pravice, da se vmešavajo v notranje zadeve drugih držav, priznavajo opozicijske politike za legitimne voditelje, uporabljajo humanitarno pomoč kot sredstvo za začetek svoje humanitarne intervencije in podobno. Kam to vodi, smo dobro videli predvsem na žalostnih primerih Iraka, Sirije, Libije. Pri vseh teh zgodbah je tudi slovenska zunanja politika zvesto sledila enostranski in napačni politiki ZDA.

 

 

Kakšna je politika Slovenije?

 

To se znova dogaja. Pri tem ob zadnjem primeru, kjer je v igri marsikaj, od nafte do geopolitičnih interesov velikih sil, Sloveniji res ni bilo potrebno, da se postavi na stran ZDA. Že zato ne, ker tudi Evropska unija kot subjekt mednarodnih odnosov okoli vprašanja priznanja Juana Guaidója ni zavzela enotnega mnenja. Sloveniji zato sploh ni bilo potrebno "prepoznati" Guaidója, pač pa bi lahko brez težav ohranila drugačno, bolj nevtralno držo. Vendar je vlada Marjana Šarca ravnala drugače.

 

Na kliše o boju "demokratičnega ljudstva proti diktatorju" je očitno padel celo predsednik slovenske vlade, ki je nedavno na RTV Slovenija zatrdil, da gre v primeru Venezuele za "Madurov režim", nato pa je ob navedbi slovenskih argumentov za "prepoznanje Madura" vendarle priznal, da ga je vlada "prepoznala" (kar je sicer mednarodnopravno povsem nesmiseln izraz) tudi zato, ker je zaman čakala na dovoljenje (agreman) Venezuele, da bi to državo diplomatsko lahko pokrival slovenski veleposlanik v Braziliji. Povedano preprosto – to, da ti neka država ni dala agremana (privolitve) za delovanje nerezidenčnega veleposlanika (slovenskega v Braziliji, da bi iz Brazilije deloval še v Venezueli), seveda ne bi smel biti razlog za vmešavanje v notranje zadeve Venezuele in za priznanje ali celo "prepoznanje" opozicijskega politika Juana Guaidója za predsednika države. Venezuela je imela za svojo odločitev enako pravico kot Slovenija za podobne zahteve drugih držav, ki pokrivajo Slovenijo iz tujine.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
3
21.08.2019 19:29
Letošnje Dneve poezije in vina na Ptuju otvarja Ilija Trojanow, v Bolgariji rojeni pisatelj, prevajalec, založnik in aktivist, ... Več.
Piše: Uredništvo
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
5
18.08.2019 10:59
Domačini v Zgornjem Posočju izgubljajo potrpljenje: poplava turistov, posebej še motoristov, ki izkoriščajo zastonj in užitkov ... Več.
Piše: Uredništvo
Ponovno odkriti mojster (3. del): Selitev na Dunaj, Wagnerjev atelje in prve želje po osamosvojitvi
3
15.08.2019 23:59
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
7
15.08.2019 00:05
Sedmega junija smo kot prvi in edini medij v državi doslej objavili kazensko ovadbo zoper celotno bivše vodstvo Banke Slovenije. ... Več.
Piše: Uredništvo
Velika Britanija in Združene države Amerike: Konec njunega "posebnega odnosa" je dobra novica!
9
12.08.2019 20:00
Prvič doslej objavljamo prevod članka iz ameriškega spletnega medija Zerohedge ( vir). Podpisani Tyler Durden je seveda ... Več.
Piše: Uredništvo
Ponovno odkriti mojster (2. del): Že pred koncem prvega letnika klasične gimnazije je postalo jasno, da bo Jože pogorel
1
11.08.2019 09:00
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
Tihi konec sporazuma o jedrskih raketah srednjega dosega (INF): Ali se nam obeta nova oboroževalna tekma?
4
08.08.2019 20:00
Če je bilo pred meseci zaradi grozeče nove jedrske oboroževalne tekme med Američani in Rusi še slišati kakšen glas opozorila, pa ... Več.
Piše: Božo Cerar
Diagnoza slovenskega zdravstva: ZZZS kot zavod za plansko razdeljevanje denarja
22
07.08.2019 22:00
Zakaj Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) ni zavarovalnica? Zakaj obvezno zavarovanje v resnici sploh ni zavarovanje? ... Več.
Piše: Uredništvo
Napetosti v Perzijskem zalivu: Diplomacija brez verodostojne grožnje je zgolj prazno besedičenje
9
06.08.2019 20:16
Stopnjevanje napetosti med Iranom in Zahodom (zlasti Veliko Britanijo in Združenimi državami) je še vedno del strateškega ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Kot svinje z mehom: Sedmerica članov sveta FIHO odgovarja vodstvu fundacije
0
06.08.2019 16:40
Na našem portalu smo junija objavili obsežno razkritje suma hudih nepravilnosti, diskriminacije in celo korupcije v primeru ... Več.
Piše: Uredništvo
Slovenski predsodki: Dvanajst tez o "dobrem" javnem in "zlobnem" zasebnem šolstvu
23
05.08.2019 20:34
Po vseh peripetijah z novelo zakona o financiranju izobraževanja, s katero je Šarčeva vlada poskušala uvesti razlikovanje glede ... Več.
Piše: Klemen Lah
Evropski liberalci si še kar zatiskajo oči pred homofobnimi islamisti, ki zagovarjajo srednji vek
26
04.08.2019 22:33
Pred dnevi je arabski moški v Stuttgartu z mečem sredi ulice umoril človeka. Menda duševno moteni Afričan (Eritrejec) je pahnil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ponovno odkriti mojster (1. del): Kdo je bil Jože Plečnik
3
02.08.2019 21:46
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, ga v knjigi spremlja osebnostno in kot umetnika. Sledi mu od zgodnje ... Več.
Piše: Uredništvo
50 let človeka na Luni (1969-2019), 3. del: Kako so nas potegnili za nos z obdelanimi fotografijami "modrega planeta" v Photoshopu
6
28.07.2019 14:00
Znamenita Blue Marble je ena najbolj poznanih in razširjenih podob našega planeta. Po zagotovilu Nase gre za najpodrobnejšo ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (6. del): Brez Kocbeka in njegovih krščanskih socialistov pri nas komunizem nikoli ne bi mogel zmagati
10
25.07.2019 22:02
Doslej smo objavili pet odlomkov iz izjemne knjige Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Danes ... Več.
Piše: Uredništvo
Boris Johnson: Velika Britanija ima prvič po Churchillu premierja z jajci in obilico karizme
13
24.07.2019 19:00
Sprememba na premierskem mestu v Londonu si že zaradi človeka, ki je nasledil Thereso May, zasluži podrobnejše analize. Boris ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nov primer ruskega vpletanja v evropsko politiko: Putinovi rublji za Salvinija?!
9
23.07.2019 21:50
Po sumu vpletanja v ameriške predsedniške volitve se je marsikdo spraševal, kaj počnejo Rusi v Evropi oziroma na kakšen način ... Več.
Piše: Božo Cerar
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
11
22.07.2019 07:00
Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri ... Več.
Piše: Bine Kordež
50 let človeka na Luni (1969-2019): Kakšne barve je vesolje - temno kot v rogu ali bleščeče kot božično drevo?
7
21.07.2019 17:00
Kako izgleda vesolje, ko zapustiš zemeljsko atmosfero? Bodimo življenjski, resni ljudje ne bodo nikdar razpravljali o tem, ali ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (5. del): "Ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bila odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom."
18
19.07.2019 23:39
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,187
02/
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
Uredništvo
Ogledov: 2,337
03/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,806
04/
Velika Britanija in Združene države Amerike: Konec njunega "posebnega odnosa" je dobra novica!
Uredništvo
Ogledov: 1,670
05/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,634
06/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 1,107
07/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 1,164
08/
Zbogom, Denis, piši v miru!
Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Ogledov: 812
09/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 5,574
10/
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,834