Razkrivamo

Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)

Okrog enajstih dopoldne, po nekaj odžebranih vljudnostih, se za avstrijskim kanclerjem zapro vrata Hitlerjeve pisarne. In začne se eden najbolj fantastičnih in grotesknih prizorov vseh časov. Ohranilo se je eno sámo pričevanje. Zapis Kurta von Schuschnigga.

15.03.2019 20:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Kurt Schuschnigg   Adolf Hitler   Berghof   Avstrija   Anschluss   Ribbentropp   Keitel

Z najbolj bolečim poglavjem svojih spominov, Rekviemom za Avstrijo, nekolikanj drobnjakarskim navedkom iz Tassa, pisec svojo skromno pripoved začne pri enem od berghofških oken. Na Führerjevo povabilo avstrijski kancler sede, prekriža noge in jih spet odkriža, ni mu najbolj prijetno. Počuti se odrevenelega, povsem brez moči. Spet je tu prejšnja tesnoba, visi izpod stropnih kaset, skriva se pod naslanjači. Ne vedoč, kaj bi rekel, Schuschnigg [1] zasuče glavo in občuduje razgled; potem z navdušenjem omeni odločilna srečanja, ki so se bržčas odvila v tej pisarni. Hitler ga takoj postavi na hladno: "Tu nisva zato, da bi se pogovarjala o razgledu ali o vremenu!" Schuschnigg otrpne, potem skuša z nabuhlim in okornim nagovorom popraviti vtis in omeni klavrni avstrijsko-nemški sporazum iz julija 1936, kot da je prišel samo zato, da bi razjasnil nekaj zanemarljivih težavic. Slednjič s skrajnim, obupnim naporom, opirajoč se zgolj na rešilno bilko svoje dobronamernosti, avstrijski kancler izjavi, da zadnja leta vodi izrazito nemško politiko, poudarjeno nemško! In prav tu ga je čakal Adolf Hitler.

 

"Ah, vi temu pravite nemška politika, gospod Schuschnigg? Narobe, storili ste vse, da bi nasprotovali nemški politiki!" rjuje nanj. Po Schuschniggovem nespretnem opravičilu Hitler razjarjen napne še višjo struno: "Sicer pa Avstrija ni nikoli storila ničesar, kar bi koristilo Nemčiji. Njena zgodovina je eno sámo zaporedje izdajstev."

 

Schuschniggove dlani so v trenutku mokre; kako velika se mu zdi soba! Vendar je vse videti spokojno. Naslanjači so prekriti s cenenimi tapiserijami, blazinice so premehke, opaži enolični, senčnike na svetilkah zastirajo majhni cofki. Schuschnigg se na lepem znajde sam na brisanem prostoru, pod prostranim zimskim nebom, nasproti visokih gorá. Okno postaja vse bolj veliko. Hitler bolšči vanj s svojimi bledimi očmi. Schuschnigg spet prekriža noge in si popravi naočnike.

 

Hitler mu v nekem trenutku reče "gospod", neomajni Schuschnigg mu še naprej pravi "kancler"; Hitler mu bere levite, Schuschnigg se v obrambo baha s svojo nemško politiko; nemški kancler nesramno žali Avstrijo in rjove, da je njen prispevek k nemški zgodovini enak ničli, Schuschnigg pa, strpen in velikodušen, kakor je, namesto da bi se obrnil na petah in se na kratko poslovil, kot priden učenček v spominu zaman išče primer kakšnega znamenitega avstrijskega prispevka k zgodovini. V skrajni zmedenosti z neznansko naglico brska po žepih stoletij. Toda njegov spomin je votel, svet je votel, Avstrija je votla. Führerjeve oči vztrajno vrtajo vanj.

 

In kaj naposled najde v naglici in obupu? Beethovna. Najde dobrega starega Ludwiga van Beethovna, jeznoritega gluhca, republikanca in zagrizenega samotarja. Beethovna potegne na dan v svoj stiski, pijančevega sina in umazanca; Kurt von Schuschnigg, avstrijski kancler, rasistični in preplašeni aristokratek, prav Beethovna izvleče iz žepa zgodovine in kot z belo cunjo pomaha z njim Hitlerju pred nosom. Ubogi Schuschnigg. Z glasbenikom gre nad norost, z Deveto simfonijo nad grožnjo vojaškega napada, s tremi drobnimi notami iz Appassionate bi rad dokazal, da je Avstrija odigrala pomembno vlogo v zgodovini.

 

"Beethoven ni Avstrijec," ga zavrne Hitler – tudi slepa kura zrno najde –, "ampak je Nemec." Kar je res. Schuschnigg ni bil niti pomislil na to. Beethoven je Nemec, o tem ni nobenega dvoma. Rojen je v Bonnu. In Bonn, kakorkoli obrnemo, tudi če neopazno malce nategnemo zemljevid, tudi če prebrskamo vse anale zgodovine, Bonn nikoli ni bil avstrijsko mesto, ampak prav zares nikoli. Bonn ni Avstriji nič bližje kot Pariz. Kot če bi rekli, da je Beethoven Romun ali celo Ukrajinec, tudi ti dve deželi ne ležita nič dljè. In čemu bi ne bil Hrvat, ko smo že pri tem, ali Marseillčan, saj Marseille navsezadnje ni dosti bolj daleč kot Dunaj?

 

"Res je," zamomlja Schuschnigg, "ampak je posvojen Avstrijec." Resnično smo zelo daleč od srečanja dveh državnih poglavarjev.

 

Vreme je čemerno. Pogovora je konec. Čaka ju skupno kosilo. Z ramo ob rami se spustita po stopnicah. Tik pred vhodom v jedilnico Schuschniggu v oči pade velik Bismarckov portret: leva veka mogočnemu kanclerju neusmiljeno pada na oko, njegov pogled je hladen, naveličan; koža je videti ohlapna. Vstopita v dvorano in sedeta; Hitler sredi mize, avstrijski kancler nasproti njega. Obed poteka brez posebnosti. Hitler je videti sproščen, postane celo zgovoren. Z otroškim zanosom pripoveduje, da bo v Hamburgu dal zgraditi največji most na svetu. Potem doda, očitno se ne more zaustaviti, da bo dal kmalu zgraditi najvišje zgradbe, da bodo Američani videli, kako v Nemčiji gradijo višje in bolje kot v Združenih državah. Preselijo se v salon. Mladi esesovci postrežejo s kavo. Končno se Hitler umakne in avstrijski kancler začne kaditi kot Turek.

 

 

Kancler Kurt Schuschnigg je bil koroško-slovenskih korenin, kar nakazuje že germanizirani priimek (Šušnik).

 

 

Kar je ohranjenih Schuschniggovih fotografij, nam kažejo dve podobi: zapet in strog obraz na eni in plaho, zadržano, skoraj sanjavo obličje na drugi strani. Na neki znameniti sliki ima trdno stisnjene ustnice, izgubljen pogled in mlahavo telo, kot da bo zdaj zdaj padel. Slika je nastala leta 1934 v hotelskem apartmaju v Ženevi. Schuschnigg stoji, nemara nekoliko nemiren. V njegovih potezah in drži je nekaj mlahavega, mečkavega. Zdi se, da v roki drži list papirja, toda slika je nejasna, spodnji del prekriva temna lisa. Če natančno pogledamo, vidimo, da je z roko zmečkal poklopec na žepu suknjiča, opazimo pa tudi neki nenavaden predmet, mogoče rastlino, ki se je na desni prikradla v okvir slike. Toda fotografije, ki sem jo pravkar opisal, ne pozna nihče. Če si jo hočete ogledati, morate v Francosko narodno knjižnico, na oddelek za grafike in fotografije. Slika, ki jo poznamo, je obrezana in na novo uokvirjena. In zato nihče, razen nekaj nižjih arhivarjev, zadolženih za razvrstitev in hrambo dokumentov, ni videl slabo zaprtega poklopca na Schuschniggovem žepu, ne nenavadnega predmeta – rastline ali bogvedi česa – na desni strani fotografije, ne lista papirja. Na novo sestavljena slika pušča čisto drugačen vtis. Ozarja jo nekakšen uraden pomen, nekakšna spodobnost. Treba je bilo odstraniti le nekaj nepomembnih milimetrov, košček resnice, in že je avstrijski kancler videti veliko resnejši, manj zbegan kot na izvirnem odtisu; kot da bi majhna zožitev zornega polja, odstranitev motečih elementov in zgostitev pozornosti zgolj nanj Schuschniggu dale nekaj več teže. Veščina pripovedi je prav v tem, da nobena podrobnost ni nedolžna.

 

Toda zdaj in tu, na Berghofu [2], pač ne gre za tehtnost ali spodobnost. Tu velja en sam izrez, velja ena sama veščina prepričevanja, velja ena sama pot, kako doseči svoje – ustrahovanje. Da, tukaj vlada strah. Konec je s pomenljivimi vljudnostmi, z zadržanimi oblikami gospostva, z videzom. Tukaj mali junker trepeta od strahu. Schuschnigg si ne bo nikoli opomogel od nesramnosti, s kakršno so tod ravnali z njim. Malce pozneje bo o tem potožil enemu svojih pomočnikov, počutil se je globoko užaljenega. In vendar ne odide, nobenega nezadovoljstva ne pokaže, mirno kadi. Prižiga si čik na čik.

 

Mineta dve dolgi uri. Okrog šestnajstih Schuschnigga in njegovega svetovalca povabijo, naj se v sosednji sobi pridružita Ribbentropu [3] in von Papnu [4]. Predstavita jima nekaj členov novega sporazuma med državama in poudarita, da so to zadnje koncesije, ki jih je še pripravljen dati Führer.

 

In kaj zahteva ta sporazum? Za začetek zahteva – prazna formula brez pravega učinka –, da se Avstrija in Reich posvetujeta o vseh mednarodnih vprašanjih, ki zadevajo obe državi. Zahteva – in tu stvari postanejo napete –, da so nacionalsocialistične ideje v Avstriji dovoljene in da nacist Seyss-Inquart [5] postane opolnomočeni minister za notranje zadeve – v nebo vpijoče vmešavanje v izključno avstrijske notranje zadeve. Zahteva tudi, da za člana vlade imenujejo razvpitega nacista dr. Fischböcka. Nadalje terja amnestijo za vse naciste v avstrijskih zaporih, vključno s kriminalci. Zahteva, da se vsi nacionalsocialistični uslužbenci in oficirji vrnejo na prejšnja delovna mesta z vsemi pripadajočimi jim pravicami. Terja takojšnjo izmenjavo kakih stotih častnikov med državama in imenovanje nacista Glaiseja-Horstenaua za avstrijskega vojnega ministra. Nazadnje zahteva – še zadnja žalitev – odpust direktorjev avstrijskih propagandnih služb. Našteti ukrepi morajo stopiti v veljavo v osmih dneh, v zameno za to – sanjska koncesija – pa "Nemčija potrjuje neodvisnost Avstrije in izraža svojo privrženost konvenciji iz julija 1936", ki je le še mrtva črka na papirju. In za konec, nezaslišan stavek po vsem, kar smo pravkar prebrali: "Nemčija se odpoveduje vsakršnemu vpletanju v avstrijske notranje zadeve." Človek bi mislil, da sanja.

 

Vname se razprava, Schuschnigg skuša omiliti nemške zahteve; predvsem pa skuša ohraniti svojo čast. Prepirajo se okrog podrobnosti. Kot krastače okrog mlake, ki se pulijo za isto oko in za isti zob in si ju izmenično podajajo. Nazadnje Ribbentrop pristane, da popravijo tri člene, in po skrbnem proučevanju vnese nekaj neznatnih sprememb. Na lepem je razprava prekinjena: Hitler pokliče Schuschnigga na pogovor na štiri oči.

 

Pisarna se koplje v svetlobi električnih svetilk. Hitler jo z dolgimi koraki meri po dolgem in počez. Avstrijski kancler vnovič začuti nelagodje. Komaj se usede, že ga Hitler naskoči in mu pove, da mu ponuja zadnji poskus sprave. "Tu je načrt," reče, "nobenih pogajanj ne bo več. Niti vejice ne spremenim! Ali podpišete ali pa sva opravila s pogovori. Odločil se bom ponoči." Führerjev obraz je videti nadvse resen in zlovešč.

 

Tisti trenutek se kancler Schuschnigg znajde pred svojim najhujšim ponižanjem ali poveličanjem. Bo nasedel ceneni zvijači in sprejel ultimat? Telo je orodje užitka. Hitlerjevo je v nenehnem gibanju. Napeto je kot avtomat in strupeno kot pljunek. Hitlerjevo telo se je zalezlo v sanje in zavest, odkriti ga je moč v sencah časa, na zidovih zaporov, plazi se pod pogradi, povsod tam, kjer ljudje puščajo sledi prikazni, ki jih preganjajo. Nemara se prav v trenutku, ko Hitler vrže svoj ultimat Schuschniggu v obraz, prav v trenutku, ko se usoda sveta po muhastem spletu časa in prostora za hip, za en samcat hipec znajde v rokah Kurta von Schuschnigga, nemara se prav v tem trenutku vsega nekaj sto kilometrov stran v umobolnici v Ballaiguesu Louis Soutter [6] pripravlja, da na papirnat prtiček s prsti nariše enega svojih temačnih plesov. Odvratni in grozljivi pajaci poskakujejo na obzorju sveta, po katerem se kotali črno sonce. Okostnjaki in prikazni vznikajo iz megle in tekajo in bežijo v vse smeri. Ubogi Soutter. Dobrih petnajst let že živi v tem azilu, petnajst let že slika svojo tesnobo na zavržene ostanke papirja, na uporabljene kuverte, pobrane iz košev za smeti. V trenutku, ko se na Berghofu odloča o usodi Evrope, se mi te njegove skrivnostne osebice, ki se zvijajo kot jeklena žica, zdijo kot prerokba.

 

Soutter se je po dolgem bivanju daleč od doma, zelo daleč, na tujem, na drugem koncu sveta, vrnil v zaskrbljujoče slabem stanju. Po vrnitvi je živel od priložnostnih zaslužkov. Udinjal se je kot muzikant na plesnih čajankah med turistično sezono, kamorkoli je šel, ga je spremljal slab glas o duševni neuravnovešenosti. Iz obraza mu je sijala globoka otožnost. Zaprli so ga v azil v Ballaiguesu. Vsake toliko je ušel; shiranega in napol zmrznjenega so ga vsakič pripeljali nazaj. Zgoraj v svoji sobici je kopičil skico na skico, nagrmadil je pošastno skladovnico risb, ki prikazujejo temna, brezoblična bitja, velikanske trzajoče pohabljence. Njegovo telo je bilo mršavo, izčrpano od dolgih potepanj po okolici. Njegova lica so bila upadla, izvotljena; ostal je brez zob. Ko zavoljo artroze, ki mu je pokvečila dlani, ni mogel več držati svinčnika ali čopiča, je okrog leta 1937, napol slep, začel slikati s prsti, ki jih je pomakal v črnilo. Bilo mu je skoraj sedemdeset let. Takrat je naredil svoja najlepša dela; začel je slikati trume temačnih, vročično begajočih človeških senc. Kot kaplje krvi. Kot roji kobilic v naskoku. Ta prisilna razgibanost je domovala v Soutterjevem duhu, nekakšna obsedenost, ki ga je navdajala z grozo. Toda če pomislimo, kaj se je ta čas, ko je dolga leta čemel za zidovi v Ballaiguesu sredi Jure, dogajalo okrog njega v Evropi, si lahko rečemo, da ta neusahljivi tok črnih, zvitih, trpečih in opletajočih teles, da te ogrlice kadavrov zagotovo nekaj napovedujejo. Lahko bi rekli, da ubogi Soutter, ujet v svojo norost, s prsti, nemara celo nezavedno, izrisuje počasno agonijo sveta, ki ga obdaja. Lahko bi rekli, da stari Soutter slika pogrebni obred sveta, povorko vseh pošasti tega sveta, ki stopajo za vegastim mrliškim vozom. Vse se spreminja v plamene in gost dim. Svoje skrivenčene prste pomaka v majhen črnilnik in nam ponuja mrtvo resnico svojega časa. Neznanski mrtvaški ples.

 

Na Berghofu smo daleč od Louisa Soutterja, daleč od njegove nenavadne plahosti, daleč od obednice v Ballaiguesu. Tu se ukvarjajo z veliko bolj pritlehnimi nalogami. V trenutku, ko Louis Soutter nemara namaka svoje omrtvičene prste v črnilnik, Schuschnigg nepremično strmi v Adolfa Hitlerja. Pozneje je v knjigi spominov zapisal, da je imel Hitler čaroben vpliv na ljudi. In dodal: "Hitler je sogovornika najprej pritegnil z magnetično močjo, potem pa ga je odbil s tolikšno silovitostjo, da je med njima zazijal prepad, ki ga ni bilo moč z ničimer premostiti." Kot vidimo, ne skopari z ezoteričnimi razlagami, naš vrli Schuschnigg. Z njimi opravičuje svojo šibkost. Kancler Tretjega rajha je nadnaravno bitje, kakršno si je prizadevala prikazati Goebbelsova propaganda, onstransko, zastrašujoče, navdihnjeno bitje.

 

 

Navdušenje na Dunaju ob Hitlerjevevi paradni vožnji skozi center mesta.

 

 

Naposled Schuschnigg klone. Še huje. Nekaj zamomlja v opravičilo. Potem izjavi, da je pripravljen podpisati, vendar si dovoli majhno pripombo, najbolj ponižno in najbolj nedolžno, kar si jih je mogoče misliti, pa tudi najbolj mevžasto: "Rad bi vas samo opozoril," doda z vidno mešanico lokavosti in šibkosti, od katere se kar krivi, "da s tem podpisom ne boste ničesar pridobili." V tem trenutku najbrž neznansko uživa v Hitlerjevem presenečenju. Uživa v tem edinem drobcu premoči nad Adolfom Hitlerjem, ki mu ga je naklonila usoda. Da, tudi Schuschnigg najbrž uživa, ampak čisto drugače, nemara tako, kot se svojih mehkih rožičkov veseli polž. Da, najverjetneje neznansko uživa. Premolk po njegovi pripombi traja célo večnost. Schuschnigg okuša svojo majčkeno zmagoslavje. In se krivi na stolu.

 

Hitler osuplo strmi vanj. Kaj mu hoče povedati? "Po naši ustavi," šolmoštrsko poprime Schuschnigg, "lahko samo najvišji predstavnik oblasti v državi, se pravi predsednik republike, imenuje člane vlade. Tudi amnestija sodi med izključno njegova pooblastila." Za to torej gre, ne le da je klonil pred Hitlerjem, zdaj se hoče skriti za tujim hrbtom. V trenutku, ko je oblast postala žaltava, jo je mali avtokratek na lepem pripravljen deliti z drugimi.

 

A še bolj nenavaden je Hitlerjev odziv. Tudi on zamomlja: "Torej imate pravico … ", kot da mu ni čisto jasno, kaj se dogaja. Z ugovori ustavnega prava si ni ravno domač. Mož, ki je v propagandne namene za vsako ceno vzdrževal pološčen videz, se naenkrat počuti povsem izgubljenega. Ustavno pravo je kot matematika, pri njem se ne da goljufati. Še enkrat zamomlja: "Morate … " Takrat Schuschnigg najbrž zares užije trenutek zmagoslavja: končno ga je ugnal v kozji rog! S pravom ga je ugnal, s študijem prava, s svojim doktoratom! Končno: bleščeč advokat je ugnal zakotnega in neukega hujskača! O pač, ustavno pravo obstaja, pa ne le za termite in miši, ne, pač pa za kanclerje, za prave državnike, zakaj ustavna norma, dragi gospod, vam prav tako učinkovito zastavi pot kot drevesno deblo ali policijska zapora!

 

Takrat Hitler v stanju skrajne vzdraženosti surovo odpre vrata pisarne in se zadere v vežo: "General Keitel!" [4] Potem se obrne k Schuschniggu in mu sikne: "Pozneje vas pokličem."

 

Schuschnigg odide, vrata se zapro.

 

General Keitel je med procesom v Nürnbergu opisal prizor, ki je sledil. Bil mu je edina priča. Ko je general stopil v sobo, mu je Hitler preprosto velel, naj se usede, in sédel tudi sam. Za skrivnostnimi lesenimi vrati mu je Führer priznal, da mu nima ničesar pametnega reči, in nato za hip molče otrpnil. Nobeden se ni ganil. Hitler se je zatopil v misli, Keitel pa je brez besed sedél poleg njega. Kancler je v Keitlu videl samo kmeta na šahovnici, navadnega pešaka in nič drugega, in ga tako tudi uporabljal. In zato se, naj je videti še tako nenavadno, v dolgih minutah tega posveta ni zgodilo nič, dobesedno nič. Vsaj Keitel trdi tako.

 

Medtem sta Schuschnigg in njegov svetovalec strahoma pričakovala najhujše. Pomislila sta tudi na aretacijo. Preteklo je petinštirideset minut … Z Ribbentropom in von Papnom sta še naprej v prazno razpravljala o določilih sporazuma; le čemu, ko pa je Hitler izjavil, da ne bo spremenil niti vejice? Schuschnigg si je s tem vlival samozaupanje, na vse kriplje si je prizadeval, da bi bil položaj videti kar najbolj normalen. Zato se je vêdel, kot da prisostvuje resničnemu sestanku med državnima poglavarjema, kot da je še vedno predstavnik suverene države. V resnici pa svojemu klavrnemu položaju ni hotel dati uradnega videza, saj bi ga s tem dokončno zapečatil.

 

Naposled Hitler znova pokliče Kurta von Schuschnigga k sebi. In glej, kot po skrivnostnih pravilih odrske umetnosti, ko po hladu zaveje toplina in se vzdušje spremeni od enega dejanja do drugega, nikjer nobenih spotik več! "Odločil sem se – prvič v svojem življenju –, da spremenim sprejeto odločitev," reče Adolf Hitler, kot bi mu storil neprecenljivo uslugo. Mogoče se ob tem celo rahlo nasmehne. Kadar se nasmehnejo gangsterji ali nori blazneži, se jim je težko upreti; človek si želi čim hitreje odpraviti vzrok svoje nesreče, želi si miru. Med dvema postajama moralnega trpinčenja deluje nasmeh neverjetno blagodejno, kot zjasnitev po nevihti. "Vendar ponavljam," nadaljuje Hitler in zaupnosti iznenada primeša kanček resnobnosti, "to je zadnji poizkus. Pričakujem, da bo sporazum v treh dneh stopil v veljavo." In čeprav niso ničesar spremenili in niso upoštevali niti že dogovorjenih drobcenih popustkov in čeprav je bil rok za iztek ultimata brez pojasnila skrajšan za pet dni, Schuschnigg pristane, ne da bi trenil. Na koncu z močmi se, kot bi si izpogajal ne vem kakšno koncesijo, podpiše pod sporazum, ki je še sramotnejši od prvotnega.

 

Ko dokumenti odromajo v tajništvo, se nadaljuje prijateljski pogovor. Za krono večera Hitler na lepem začne Schuschniggu praviti "gospod kancler". Nazadnje podpišejo pretipkane izvode, nakar kancler Tretjega rajha Schuschnigga in njegovega svetovalca povabi, naj ostaneta na večerji. Povabilo vljudno odklonita.

 

_________________

[1] Kurt von Schuschnigg (1897-1977), avstrijski politik in kancler koroško-slovenskega porekla je bil zadnji avstrijski kancler pred Hitlerjevo priključitvijo Avstrije (Anschluß) 13. marca 1938. Med leti 1934 in 1938 je vladal z diktatorskimi pooblastili, po odstopu in priključitvi Avstrije Tretjemu Reichu pa so ga nacisti aretirali in ga do konca vojne zaprli. Po osvoboditvi Avstrije je emigriral v Združene države, kjer je dobil državljanstvo in postal univerzitetni profesor prava. V Avstrijo se je vrnil leta 1968.

[2] Berghof, Hitlerjeva planinska rezidenca in občasno glavni štab v Obersalzbergu v Bavarskih Alpah, blizu Berchtesgadna (tik ob avstrijski meji).

[3] Joachim von Ribbentrop (1893–1946), zunanji minister Tretjega rajha med letoma 1938 in 1945. Na nürnberškem procesu je bil kot vojni zločinec obsojen na smrt in obešen (kot prvi med obsojenci).

 

[4] Franz von Papen (1879–1969), nemški plemič, generalštabni oficir (med prvo svetovno vojno) in politik. Leta 1932 je bil nemški kancler, prav on je predsedniku von Hindenburgu svetoval, naj Hitlerja sprejmejo v vlado, češ da ga bodo tako lažje nadzorovali; v letih 1933 in 34 je bil Hitlerjev podkancler. Vlado je zapustil po noči dolgih nožev (poleti 1934).

[5] Arthur Seyss-Inquart (1892–1946), avstrijski nacistični politik, ki je dva dni (od 11. do 13. marca 1938) opravljal dolžnosti avstrijskega kanclerja, tik pred priključitvijo (Anschluss) Avstrije Tretjemu rajhu. Med vojno je bil viceguverner v okupirani Poljski (1939-1940), državni komisar (Reichskommissar) v Holandiji (1940–1945), tik pred koncem vojne pa je aprila 1945 nasledil Ribbentropa na položaju zunanjega ministra. Na nürnberškem procesu so ga obsodili na smrt in obesili.

[6] Louis Soutter (1871–1942), švicarski umetnik, violinist, slikar in risar. Po študiju arhitekture, glasbe in slikarstva v Ženevi, Lozani, Bruslju in Parizu se je poročil z Američanko in se preselil v ZDA. Tam je nekaj časa poučeval in postal predstojnik Oddelka za likovno umetnost na Colorado Collegeu. Leta 1902 je obolel za depresijo in se vrnil v Švico, kjer je sprva igral violino v Grand Théâtru v Ženevi in v simfoničnem orkestru v Lozani. Večino svojih likovnih del je ustvaril v zavetišču za umobolne (Asile de Jura) v Ballaiguesu v švicarskih Alpah, kjer je skoraj neznan in zapuščen živel od leta 1923 do smrti. S pomočjo bratranca Le Courbisierja in Jeana Gionoja ga je odkril francoski slikar Jean Dubuffet in ga vključil v svojo zbirko »surove umetnosti« (Art brut), čeravno Soutterjevo delo nikakor ne pripada temu likovnemu izrazu.

[7] Wilhelm Keitel (1882–1946), nemški feldmaršal, vrhovni poveljnik nemških oboroženih sil med drugo svetovno vojno. Poslušno je izpolnjeval Hitlerjeve ukaze in bil na nürnberškem procesu zaradi vojnih zločinov obsojen na smrt in likvidiran.

 

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo tretji del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju britanskega časnika The Guardian gre za "temeljito in očarljivo delo, ki združuje črno komedijo in politično katastrofo". Dnevni red (L'Ordre du Jour) je pripoved o Hitlerjevem vzponu na oblast in ključnih dogodkih, ki so privedli do izbruha II. svetovne vojne 1. septembra 1939.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
6
15.07.2019 11:01
Danes ni več pomembno, ali mediji objavljajo resnične novinarske zgodbe. Izmišljene zgodbe - kar potrjuje nemški Spiegel - tako ... Več.
Piše: Norbert Bolz
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
13
14.07.2019 17:00
20. julija 1969 so televizijski ekrani po vsem svetu v živo prenašali Neila Armstronga, prvega človeka, ki je stopil na površje ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
12
12.07.2019 20:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
15
10.07.2019 23:00
Adrio Airways lahko reši samo še čudež, to je mrtvec na aparatih, pravi ugledni hrvaški letalski analitik Alen Ščurić, ki je ... Več.
Piše: Alen Ščurić
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
8
09.07.2019 20:41
Bojda jutri. Tako čivkajo ptičice, ki rade posedajo po balkonih sedmega nadstropja UKC Ljubljana. Informacijo še preverjamo. ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
1
09.07.2019 06:00
Avgusta 2008 - ravno v času olimpijskih iger - je Vladimir Putin vojaško kaznoval Gruzijo zaradi poskusa podreditve dveh ... Več.
Piše: Uredništvo
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
7
07.07.2019 19:00
Danes nas hočejo učiti, kaj je moralno in kaj je dobro za človeštvo in da tega mali ljudje, posamezniki, ne moremo razumeti, ... Več.
Piše: Vera Lengsfeld
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
12
06.07.2019 06:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
1. julij 2019: Dan velike sramote, ko nas je Miro Cerar izločil iz schengenske Evrope
26
01.07.2019 17:00
V noči na 1. julij je na slovensko-italijanski meji prenehal veljati schengenski režim. Za razliko od slovenskih medijev so bili ... Več.
Piše: Uredništvo
Stoletni pečat Zorka Simčiča (2. del): "Slovenci še danes živimo v zmoti, češ da je upor najodločnejša oblika človekovega udejstvovanja."
8
29.06.2019 06:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Nemška Adria Airways s kar 30 milijoni evrov minusa: Kdor previsoko leta, bo strmoglavil
11
27.06.2019 19:30
Kljub nenadnemu medijskemu prebujenju vodilnih mož Adrie Airways in zagotovilom, da si intenzivno prizadevajo, da odpravijo ... Več.
Piše: Bine Kordež
Neumnosti s spolom: Aktivisti bi zdaj spreminjali pravopis, uvajali obvezno uporabo ženskega spola
30
26.06.2019 20:00
Igrice s spoljenjem, ki so se začele s predpisovanjem ženskega slovničnega spola v dokumentih treh fakultet, se nikakor niso ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?
9
21.06.2019 22:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Auf wiedersehen*, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
16
19.06.2019 23:59
Že dolgo nismo gledali tako javnega umiranja kakšnega podjetja, ki je registrirano v Sloveniji, kot v primeru nacionalnega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
La Dolce Vita, sladko življenje Lidije Glavine: 132.000 evrov odpravnine, službeni audi in zagotovljena služba na SDH! Čestitamo!
11
17.06.2019 01:17
Lidia Glavina, bivša predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH), je z nadzorniki dosegla sporazum o odpravnini v ... Več.
Piše: Uredništvo
Verniki vzdihnejo: O, Bog! Otroci in Italijani v stiski kličejo mamo. Socialistični uradniki rečejo: jebemtiboga. Jaz pa sem izčrkoval v misli: O, Giordano Bruno!
0
16.06.2019 11:00
V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo sedmi, zadnji odlomek iz čitanke Vitomila Zupana z naslovomObraz sežganega. Gre za ... Več.
Piše: Uredništvo
Anonimka proti Marku Pavlihi res ni nič posebnega - bolj je zanimivo, kdo stoji v ozadju
9
14.06.2019 22:00
Nadaljujemo z razkrivanjem ozadja afere, ki je izbruhnila po zavrnitvi Marka Pavlihe, slovenskega kandidata za sodnika na ... Več.
Piše: Uredništvo
Kot svinje z mehom! Fundacija invalidov in humanitarcev dobi vsako leto 20 milijonov, ki jih razdeli diskriminatorno, netransparentno, koruptivno in arbitrarno!
6
13.06.2019 19:00
FIHO je tista fundacija, ki je namenjena financiranju invalidskih in humanitarnih organizacij. Vsako leto razporedi kar 20 ... Več.
Piše: Igor Mekina
Dosje HE Brežice: Simbol državne protekcije kapitala na račun okolja in ljudi
11
12.06.2019 21:00
Ko so septembra 2017 uradno odprli hidroelektrarno Brežice, predzadnjo in najzmogljivejšo v verigi petih hidroelektrarn na ... Več.
Piše: Uredništvo
Primer Pavliha: Kako je visoko protežirani kandidat iz Slovenije neslavno pogorel v Bruslju
11
11.06.2019 18:00
Novica je močno odjeknila: dr. Marko Pavliha ne more postati sodnik na Splošnem sodišču Evropskih skupnosti v Luksemburgu, kamor ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,560
02/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 1,947
03/
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
Vera Lengsfeld
Ogledov: 1,977
04/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,822
05/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 878
06/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 938
07/
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
Uredništvo
Ogledov: 816
08/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
Uredništvo
Ogledov: 889
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 738
10/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 700