Razkrivamo

Éric Vuillard, Dnevni red: Poslovilno kosilo na Downing Streetu (4)

12. marca 1938, dan po tistem dramatičnem večeru, ko se je začel konec Avstrije, njena "priključitev" Hitlerjevi Nemčiji, je bil Joachim von Ribbentrop, dotednji nemški veleposlanik v Londonu, povabljen na kosilo k britanskemu premierju Nevilleu Chamberlainu. Kot opombo k četrtemu nadaljevanju podlistka, v katerem objavljamo odlomke iz sijajnega romana francoskega pisatelja in režiserja Érica Vuillarda, naj omenimo, da britanske javnost dan po začetku avstijskega "anšlusa" še ni vedela, kaj se dogaja v Srednji Evropi.

24.03.2019 07:59
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Neville Chamberlain   Joachim von Ribbentrop   London   Avstrija   Winston Churchill   Downing Street

Naslednjega dne Chamberlain v Londonu povabi Ribbentropa na poslovilno kosilo. Po dolgih letih službovanja v Angliji je veleposlanik Reicha učakal napredovanje. Odslej bo minister za zunanje zadeve. Za nekaj dni se je torej vrnil v London, da se poslovi in vrne ključe hiše. Govori se namreč, da je Chamberlain, ki ima v lasti kar nekaj hiš, Ribbentropu pred vojno oddajal stanovanje. Iz tega nedolžnega dejstva, iz nenavadnega razkoraka med zunanjo podobo in resničnim človekom, iz pogodbe, s katero je Neville Chamberlain, imenovan "stanodajalec", v zameno za določeno ceno, "stanarino", Joachimu von Ribbentropu zagotovil miren kotiček v svoji hiši na Eaton Squaru, ni nihče potegnil niti najmanjšega sklepa. Chamberlain je najemnino najbrž pobiral med dvema slabima novicama, med dvema nizkima udarcema. Toda posli morajo teči. Nihče ni v tem odkril niti najmanjše spotike, nihče ni temu drobcu rimskega prava pripisal niti najmanjšega pomena, ničesar. Kadar uličnemu žeparju sodijo zaradi tatvine, mu naprtijo kopico prejšnjih grehov, dejstva nenadoma postanejo nadvse zgovorna. Kadar pa dejstva zadevajo Chamberlaina, je potrebna previdnost. Na mestu je določena zadržanost, njegova pomirjevalniška politika je zgolj žalostna napaka, njegova stanodajalska dejavnost je v knjigi zgodovine le opomba pod črto.

 

Prvi del obeda mineva v kar najprisrčnejšem in vedrem razpoloženju. Ribbentrop se najprej pohvali s svojimi športnimi dosežki, potem pa, po nekaj šalah na lasten račun, obudi spomin na teniške užitke; sir Alexander Cadogan [1] ga vljudno posluša. Najprej na dolgo in široko razpreda o servisu, o majhni gumijasti krogli, oblečeni v belo klobučevino, o žogici skratka, ki ima, kot poudari, zelo kratko življenjsko dobo, navadno ne traja niti vso partíjo! Potem se spomni velikega Billa Tildna, ki je serviral kot pravcati polbog, kakor pravi, in sam vladal teniškemu svetu dvajsetih let, kot ni potem vladal nihče več. Tilden pet let ni izgubil niti enega srečanja, sedemkrat zapored je osvojil Davisov pokal. Imel je topovski servis, kot so takrat govorili, njegovo telo je bilo kot ulito za vrhunske predstave: bil je visok in mršav, imel je široka ramena in velikanske dlani. Ribbentrop svojo nezaustavljivo pripoved zaljša s pikantnimi odkritji in anekdotami; tako so, denimo, Tildnu na začetku najbolj plodovite serije zmag odrezali del prsta; po nesreči si ga je poškodoval med peko na žaru. Po operaciji je zaigral še bolje, kot da je bil tisti košček prsta napaka v naravni selekciji, ki jo je sodobna kirurgija zlahka odpravila. Tilden je bil predvsem vrhunski strateg – poudari Ribbentrop, medtem ko si s prtičkom obriše usta –, njegova knjiga Kako igrati tenis na travi je neizčrpen vir spoznanj o teniški veščini, kot so Ovidijeve Metamorfoze neizčrpen vir premišljevanj o umetnosti ljubezni. Toda bolj od vsega – kvintesenca odličnosti za nekoga, ki so ga mladostni tovariši ljubkovalno krstili za Ribbensnoba –, je bil Bill Tilden sproščen, vrhunsko sproščen igralec. In eleganten, nadvse eleganten, njegov udarec s hrbtno stranjo loparja je spominjal na pozdravni poklon. Vendar je bil na teniškem igrišču absoluten vladar, nihče mu ni bil kos, tudi zmage nasprotnikov, potem ko je že prešel štirideseto leto, mu niso odvzele primata, ki si ga je zaslužil z gosposkim načinom igre v vseh srečanjih, kar jih je odigral.

 

Potem Ribbentrop spregovori malček tudi o sebi, o svoji igri. Siru Cadoganu gredo, po pravici povedano, vse te teniške štorije že pošteno na živce, ministra Tretjega rajha posluša z nasmehom na ustih. Tudi gospa Chamberlainova se je na začetku kosila pustila ujeti v past in vljudno posluša povodenj besed. Ribbentrop se zdaj spominja svojega mladostnega obiska v Kanadi, ko je v beli srajci in hlačah gulil svoje mokasine na teniških igriščih in tako rekoč po mili volji serviral same ase. V nekem trenutku celo vstane izza mize in posnema lob udarec, skoraj prevrne kozarec, toda ne, še pravočasno ga prestreže in vse skupaj prikaže kot šalo. Za hip se znova zaustavi pri Tildnu in omeni dvanajst tisoč gledalcev, ki so ga prišli gledat okrog leta 1920, kar je bil za tisti čas absoluten rekord in je še danes neverjetna številka. Predvsem pa je ostal number one, večkrat ponovi Ribbentrop, za dolga leta je ostal number one. Hvala bogu, na mizo pride glavna jed.

 

Za predjed so servirali charentsko melono s sladoledom, Ribbentrop je svojo pogoltnil, ne da bi ji posvetil najmanjšo pozornost. Za glavno jed postrežejo pitanega kopuna iz Louhansa po receptu Luciena Tendreta. Churchill ga na moč pohvali in takoj zatem – bržčas zato, da bi se ponorčeval iz Ribbentropa in malce ponagajal Cadoganu –, ministra Tretjega rajha znova napelje na tenis. Mar ni bil ta Bill Tilden igralec na Broadwayju in pisec dveh neprebavljivih romanov, eden menda nosi naslov Cesta duhov, drugi pa Zmehčani udarec ali nekaj takega? Ribbentrop o tem ne ve ničesar. In tudi sicer o Tildnu marsičesa ne ve. 

 

Obed poteka v tem duhu naprej. Veleposlanik Tretjega rajha se očitno počuti nadvse domače. Menda je tudi Adolfu Hitlerju padel v oči prav s sproščenostjo, old fashion eleganco in omikanostjo, s katerimi je izstopal v nacistični stranki, leglu tolovajev in hudodelcev. Ohola drža, združena s skrajno servilno naravo, ga je pripeljala vse do položaja ministra za zunanje zadeve, položaja, ki si ga je nadvse želel; tega dvanajstega marca 1938 na Downing Streetu stoji na najvišji točki svojega življenja. Poklicno pot je začel kot uvoznik šampanjcev Mumm in Pommery, Hitler ga je v Anglijo poslal zato, da bi lobiral za Reich, malce trkal na srca in tu in tam napaberkoval kakšno informacijo. V vsem tem nemirnem obdobju je Hitlerju neumorno poročal, da Angleži ne zmorejo povračilnih ukrepov. Führerja je ven in ven spodbujal k najbolj drznim in tveganim dejanjem in tako laskal njegovim megalomanskim in grobijanskim nagnjenjem. In tako se je do nacistične slave povzpel mož, ki mu je Hitler včasih nehote rekel "trgovčič s šampanjcem": predsodki so trdno zakoreninjeni celo med najhujšimi razbijači družbe.

 

Sredi kosila, kot v svojih Spominih poroča Churchill, vstopi neki odposlanec z zunanjega ministrstva. Nemara so si ravno delili zadnje kopunovo bedro, razen če niso že grizljali krapkov z belim sirom in jih zalivali z limonado ali se sladkali z zdrobovim kolačem: dvesto gramov moke, sto gramov surovega masla, jajce ali dve, ščepec soli, malce sladkorja, četrt litra mleka, zdrob in voda, v kateri vse to razmešamo. Vam prepuščam podrobnosti priprave in peke. Na Downing Streetu so namreč pogosto kuhali po francoskih receptih, premier Neville Chamberlain je bil strasten ljubitelj francoske kuhinje. In navsezadnje: čemu se ne bi vtikali tudi v kuhinjo? Nekje v Častitljivi zgodovini [2] je zapisano, da je rimski senat ure in ure razpravljal o omaki iz velikega robca [3]. Odposlanec z zunanjega ministrstva siru Cadoganu med dvema žvenketoma vilic diskretno izroči kuverto. Zavlada mučna tišina. Sir Cadogan očitno nadvse skrbno bere pošiljko. Počasi spet zažubori pogovor. Ribbentrop se vede, kot da se ni nič zgodilo; gospodinji zašepeta pohvalo ali dve. Potem Cadogan vstane in kuverto izroči Chamberlainu. Videti ni ne presenečen ne ogorčen nad tem, kar je prebral. Zamišljen je. Chamberlain z zaskrbljenim izrazom na licih prebere dopis. Medtem Ribbentrop še naprej čveka kot branjevec na trgu. Postrežejo s posladkom, flambiranimi gozdnimi jagodami, kot jih je imel navado pripravljati Escoffier. Prava poslastica. S slastjo jih použijejo, Cadogan se vrne na svoj sedež in pospravi pismo. Toda Churchill širom odpre eno od svojih velikih kokeršpanjelskih očes, ga zasuče proti Chamberlainu in zazna resnobno gubo med njegovimi očmi; domneva, da je po sredi zaskrbljujoča novica. Ribbentrop ne opazi ničesar. Zabava se, nedvomno presrečen, da je postal minister. Na povabilo gospe Chamberlainove se preselijo v salon.

 

Postrežejo s kavo. Ribbentrop zdaj spregovori o francoskih vinih, svoji specialnosti, in v neskončnost podaljšuje duhamoren pogovor. Za popestritev kdove katere trditve zgrabi nevidno pecljasto čašo in jo postavi vrh nevidne piramide kozarcev in z zanosom izreče zdravico. Nevidna čaša je ravno prav ohlajena, nevidni šampanjec ima šest stopinj, idealno temperaturo. Ribbentrop z desertnim nožičem potrka po čaši, zmaje z glavo in se nasmehne. Zunaj dežuje, drevesa so mokra, pločniki se bleščijo.

 

Chamberlainova kažeta prva znamenja nestrpnosti, a skrajnje obzirno. Svečanega sprejema vendar ne gre krajšati, še zlasti, če je v gosteh minister evropske velesile. Treba je taktno izbrati pravo priložnost za umik. Kmalu tudi gostje zaslutijo, da se nekaj dogaja, da med Chamberlainom in njegovo ženo teče podtalen pogovor, ki se mu drug za drugim pridružujejo Cadogan, Churchill in njegova soproga, še nekaj drugih. Prvi gostje odidejo. Vendar Ribbentropova ostajata, ne opazita splošne zadrege, še zlasti ne gospod minister, ki ga je poslovilni dan očitno povsem omamil in mu zatrl občutek za najosnovnejšo oliko. Gostitelja postajata nestrpna. A še vedno skrajnje obzirno in pritajeno. Častnega gosta pač ne moreš vreči čez prag; navsezadnje bi moral sam ugotoviti, da je napočil čas, ko bi se spodobilo, da zapusti salon, si natakne površnik in zleze v svoj mercedes s kljukastim križem. 

 

Toda Ribbentrop ne razume ničesar, absolutno ničesar; kar kvasa in kvasa. Tudi njegova žena se zaplete v živahen pogovor z gospo Chamberlainovo. Vzdušje postaja neresnično; gostitelja z rahlimi odtenki v glasu kažeta komaj opazno nestrpnost, ki olikanemu gostu pač ne bi mogla uiti. V takšnih trenutkih se človek vpraša, ali ni nemara nor ali preveč obziren, ali sogovornik ne čuti zadrege, ki jo je moč skoraj otipati; toda ne, vse je bob ob steno. Možgani so neprepusten organ. Oči ne izdajajo misli, neznatne mimike nihče ne opazi; človek bi rekel, da je naše telo pesem, v kateri tako rekoč izgorevamo, od katere pa naši sosedje ne razumejo niti besede.

 

Na lepem se Chamberlain okorajži in reče Ribbentropu: "Oprostite, kliče me nujen opravek." Pristop je nemara malce grob, a le tako lahko obisku napravi konec. Vstanejo izza mize, večina obiskovalcev pozdravi gostitelja in zapusti Downing Street. Toda Ribbentropova se zadržita s tistimi, ki še ostajajo. Pogovor se še zavleče. Nihče ne omeni pisma, ki sta ga Cadogan in Chamberlain prebrala med južino in ki je lebdelo med njima kot papirnat duhec, zagonetne replike, ki bi jo vsi radi slišali in ki je bila v resnici edino pravo besedilo te nenavadne veseloigre. Naposled se razidejo, a šele potem, ko Ribbentrop do konca izčrpa zalogo svojih neokusnih tračev. Nekdanji ljubiteljski gledališki igralec je pač moral odigrati eno svojih skrivnih vlog na velikem odru zgodovine. Nekdanji umetnostni drsalec, igralec golfa, violinist, Ribbentrop obvlada vse! Vse! Tudi v neskončnost razvleči uradno kosilo. Res smešen kalin, nenavadna mešanica butca in pretanjenca. Menda je pri pisanju delal grozljive slovnične napake; von Neurath mu je nalašč nagajal – skozi njegove roke so šli vsi memorandumi, ki jih je Ribbentrop osebno sestavljal za Führerja –, in skrbno pazil, da ne bi popravil niti vejice.

 

Poslovijo se še zadnji povabljenci, tudi zakonca Ribbentrop dvigneta sidro. Voznik jima odpre vrata avtomobila. Gospa Ribbentrop skrbno spodviha obleko, zakonca sedeta v avto. In tedaj na glas dasta duška svojemu veselju. Ribbentropova se režita potegavščini, ki sta jo zagodla vsem po vrsti. Očitno jima ni ušlo, kako zaskrbljen je bil videti Chamberlain takoj potem, ko je uslužbenec zunanjega ministrstva prinesel pismo, kako neznansko zaskrbljen!

 

Ribbentropova sta kajpak zelo dobro vedela, kaj je pisalo v tistem pismu, njuna naloga je bila, da Chamberlainu in njegovim sodelavcem ukradeta kar največ časa. In zato sta v neskončnost, do zadnjih meja mogočega razvlekla obed pa potem kavo in pogovor v salonu. Chamberlain tačas ni mogel ukreniti ničesar, moral je razpravljati o tenisu in okušati slaščice. Ribbentropova sta izkoristila njegovo pretirano, že skoraj bolestno vljudnost, saj so morali v čakalnico celo višji državni interesi, in ga spretno odvrnila od njegovih dolžnosti. Pismo, ki ga je prinesel uslužbenec zunanjega ministrstva in ki je s svojo tajnostjo zasenčilo ves neskončni obed, je namreč vsebovalo strašno novico: nemške enote so pravkar vkorakale v Avstrijo.

 

_________________

[1] Sir Alexander Montagu George Cadogan (1884–1968), britanski diplomat, med letoma 1938 in 1946 stalni podminister (Permanent Under-Secretary) za zunanje zadeve v vladi Njegovega veličanstva. V tridesetih letih je bil nasprotnik pomiritvene politike z nacistično Nemčijo. Po vojni je bil do leta 1950 stalni predstavnik Združenega kraljestva pri OZN.

[2] Historia Augusta (francosko Histoire auguste) je naslov, ki so ga v začetku 17. stoletja dali v latinščini napisani zbirki biografij rimskih cesarjev od Hadrijana do Kara in Numerijana, nastali v pozni antiki konec 4. stoletja. Spisi naj bi bili nekakšno nadaljevanje Svetonijeve zgodovine rimskih cesarjev in naj bi jih napisala šesterica piscev v času Dioklecijanove in Konstantinove vladavine (284–337).

[3] Veliki robec, v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa.

 

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo četrti del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju britanskega časnika The Guardian gre za "temeljito in očarljivo delo, ki združuje črno komedijo in politično katastrofo". Dnevni red (L'Ordre du Jour) je pripoved o Hitlerjevem vzponu na oblast in ključnih dogodkih, ki so privedli do izbruha II. svetovne vojne 1. septembra 1939.

 

Knjigo je prevedel Jaroslav Skrušny.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
1
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Muha proti Kosu: Neresnične navedbe Gregorja Kosa o delu AKOS
0
26.06.2020 22:39
Zaradi članka Gregorja Kosa, objavljenega na portalu+ 19. junija 2020 pod naslovom Skrajni čas bi bil, Tanja Muha poslovi z ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
14
23.06.2020 22:00
Samo sprašujem. Najprej sebe samega, potem vse ostale: Ali smo sploh zreli, slovenski državljani, za demokracijo? Nekako me ... Več.
Piše: Miha Burger
Dosje slovenski gozdovi, 4. del: Dva primera "kreativne sistematizacije" direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
3
23.06.2020 00:30
Eden izmed očitkov, ki letijo na direktorja javnega Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), se nanaša tudi na njegovo nepotistično ... Več.
Piše: Uredništvo
Berlinski puč 13. marca 1920: Karikatura vojaškega udara, ki je trajal nekaj dni, a je bil uvertura v vzpon Adolfa Hitlerja
2
21.06.2020 11:00
Pred stoletjem je v Nemčiji prišlo do državnega udara proti nastajajoči weimarski republiki. Dogodek, znan tudi kot Kappov puč, ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skrajni čas bi bil, da se Tanja Muha poslovi z direktorskega položaja na Agenciji AKOS
3
19.06.2020 20:04
S Tanjo Muha, direktorico Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) ima minister za javno upravo Boštjan Koritnik ... Več.
Piše: Gregor Kos
Dosje slovenski gozdovi, 3. del: Tri "trofeje" iz gozdarske zbirke direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
13
09.06.2020 00:40
Nadaljujemo z razkrivanjem okostnjakov iz omare Damjana Oražma, direktorja Zavoda za gozdove Slovenije, ki se je doslej soočal s ... Več.
Piše: Uredništvo
Spreminjanje osredotočenosti: Od koronavirusa do kubanske raketne krize
5
07.06.2020 11:00
Medtem ko je svetovna pozornost usmerjena na koronavirus, bi morda veljalo za trenutek preusmeriti pozornost in analizirati ... Več.
Piše: Shane Quinn
Popravek: Dosje Livar (Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj )
0
06.06.2020 21:40
Dne 26.05.2020 je bil objavljen članek z naslovom Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo ... Več.
Piše: Uredništvo
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
9
04.06.2020 22:30
Primorski dnevnik je konec maja objavil novico o incidentu na slovensko-italijanski meji, ko naj bi pripadnik Slovenske vojske z ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
8
31.05.2020 23:20
Potem ko smo minuli teden na portalu+ razkrili obrise doslej ene največjih afer, povezanih s slovenskimi gozdovi, so začele ... Več.
Piše: Uredništvo
Koronakriza, brez panike: Banka Slovenije lahko državi Sloveniji mirno "posodi" 13 milijard evrov!
9
27.05.2020 21:00
Pred dnevi sem objavil širši tekst s pregledom denarnega sistema in v njem izpostavil dokaj smelo trditev, in sicer: Glede na ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
9
26.05.2020 23:05
Največja livarna v Sloveniji s sedežem v Ivančni Gorici, ki skupaj s proizvodnim obratom v Črnomlju zaposluje 750 delavcev, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
6
25.05.2020 22:00
V tednu slovenskih gozdov, s čemer želimo posebej izpostaviti pomembnost tega vprašanja, začenjamo s serijo člankov o ... Več.
Piše: Uredništvo
Ko profesor javno piše predsedniku: O dezinfekciji toksične slovenske medijske scene
13
21.05.2020 20:42
Spoštovani gospod predsednik, glede na vaš osebni ugled in ugled vaše institucije vas pozivam, da organizirate javno razpravo o ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 5.167
02/
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.545
03/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.858
04/
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
Uredništvo
Ogledov: 1.578
05/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.805
06/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.670
07/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.479
08/
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.484
09/
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
Igor Bavčar
Ogledov: 1.423
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 1.074