Razkrivamo

Éric Vuillard, Dnevni red: Mrtvi (6)

Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. Nihče od njih. Njihove smrti ne moremo pripisati temačni zgodbi njihovega gorjá. Ne moremo niti reči, da so si izbrali dostojanstveno smrt. Ne. Ni jih pogubil zaseben obup. Njihova bolečina je skupinska. Njihov samomor so zagrešili drugi.

06.04.2019 06:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Nacizem   Anschluss   Avstrija   Hitler   Dunaj   Judje   Alma Biro   Karl Schlesinger   Leopold Bien   Helene Kuhner

Da bi nekako blagoslovili priključitev Avstrije, so organizirali referendum. Kar je še preostalo oporečnikov, so jih pozaprli. Duhovniki so s prižnic pozivali ljudi, naj glasujejo za naciste, okrog cerkva so postavili lope s kljukastimi križi. Celo nekdanji vodja socialdemokratov je nagovarjal ljudi, naj glasujejo za. Glasu proti tako rekoč ni bilo. 99,75 % Avstrijcev se je izreklo za priključitev k Reichu. Medtem ko je štiriindvajset vrlih mož z začetka naše zgodbe, velikih duhovnov nemške težke industrije, že preučevalo, kako bodo razkosali deželo, se je Hitler podal na tako imenovano zmagoslavno turnejo po Avstriji. Na fantastičnih ponovnih srečanjih z domovino ga povsod pričakajo z velikanskim navdušenjem.

 

Vendar pa se je tik pred Anschlussom v enem samem tednu zgodilo tisoč sedemsto samomorov. Obvestilo o samomoru v tisku kmalu postane uporniško dejanje. Nekaj novinarjev si še drzne zapisati "nenadna smrt", a jih ostre represalije kmalu utišajo. Zatečejo s k drugim ustaljenim vzorcem, ki ne puščajo posledic. Zato je število ljudi, ki so si vzeli življenje, neznano, za njihova imena ne ve nihče. Dan po priključitvi v Neue Freie Presse še lahko preberemo štiri osmrtnice: "12. marca si je Alma Biro, uslužbenka pri štiridesetih letih, najprej z britvijo prerezala žile in nato odprla še plin. Istega dne si je pisatelj Karl Schlesinger, star devetinštirideset let, pognal kroglo v sencè. Samomor je storila tudi gospodinja Helene Kuhner, stara devetinšestdeset let. Popoldne se je skozi okno vrgel Leopold Bien, uslužbenec, star šestintrideset let. Razlogi za njegovo dejanje nam niso znani." Ta drobni banalni pripis zardeva od sramu. Zakaj trinajstega marca si nihče ne more zakrivati oči pred razlogi. Nihče. Sicer pa se ne spodobi govoriti o razlogih, govoriti je moč le o enem samem in edinem vzroku.

 

Alma, Karl, Leopold ali Helene so skozi okno nemara videli, kako Jude za lase vlačijo po ulicah. Nemara jim je zadoščalo že to, da so mimogrede opazili koga, ki so mu obrili lobanjo, in jim je bilo vse jasno. Mogoče jim je zadostovalo, da so videli moža, ki so mu mimoidoči na tilnik naslikali križ v obliki črke tau [1] križ, ki so ga nosili križarji in kakršnega je še pred eno uro na zavihku svojega suknjiča nosil kancler Schuschnigg. Zadoščalo je, da jim je kdo povedal ali pa so sami uganili, zaslutili, si predstavljali, še preden se je zgodilo. Dovolj je bilo, da so videli nasmejane ljudi, in jim je bilo vse jasno.

 

Sploh ni pomembno, ali je Helene tistega jutra med rjovečo množico videla Jude, ki so se morali mimoidočim v zabavo plaziti po vseh štirih in ribati pločnike, ali ne. Prav nič ni pomembno, ali je bila osebno navzoča pri odvratnih prizorih, ko so jih silili muliti travo, ali ne. Njena smrt zgovorno priča o tem, kako je doživljala strašno nesrečo, neznosno resničnost, priča o njeni zgnušenosti nad svetom, ki se ji je v vsej ubijalski goloti razodeval pred očmi. Zakaj v resnici je bil zločin že navzoč, navzoč v bandercih, navzoč v smehu mladih deklet, navzoč v vsej tej sprevrženi pomladi. In prav v tem smehu, v tej razbrzdani vznesenosti je Helene Kuhner zaznala sovraštvo in naslado. Najbrž je – v strašljivem preblisku – za vsemi temi milijoni senc in obrazov uzrla milijone kaznjencev. Za srhljivo razposajenostjo je zaslutila kamnolom v Mauthausnu. In takrat je uzrla lastno smrt. V smehu dunajskih mladenk dvanajstega marca, sredi vriskanja množice, sredi svežih vonjav spominčic, v srcu te čudaške prešernosti in gorečnosti je v srcu najbrž začutila najbolj črno žalost.

 

 

Avstrijska prestolnica prešerno pozdravlja nemške "osvoboditelje".

 

 

Pisani trakovi, kotiljončki, banderca. Le kaj se je potem zgodilo z mladenkami, prekipevajočimi od zanosa, kaj se je zgodilo z njihovim smehom? Z njihovo brezskrbnostjo? Z njihovimi iskrenimi, radostnimi obrazi? Z vsem tem slavjem marca 1938? Če se danes katera na lepem prepozna na zaslonu, na kaj pomisli? Prava misel je zmeraj skrita, že od začetka sveta. Mislimo v apokopah, v apnejah. Spodaj pa življenje teče kot počasen podzemni tok. Ampak zdaj, ko so gube razorale njen obraz, ko so veke postale težke in ji je opešal glas – s pogledom bega po površini stvari, od televizorja, ki bljuva arhivske posnetke, do jogurta, in niti ne opazi medicinske sestre, ki jo neguje; svetovna vojna je daleč, številni rodovi so se zvrstili, kot so se menjavale straže v črnih nočeh – kako naj loči mladost, ki jo je preživela, od vonja po sadju, požirek soka, ob katerem se ji zaleti, od groze? Ne vem. Ali se postarana nagubana deklica v domu za ostarele, sredi trpkega vonja po etru in jodovi tinkturi, v svoji ptičji krhkosti prepozna na filmčku v hladnem štirikotniku televizijskega zaslona? Še vedno je živa, preživela je vojno, ruševine, ameriško ali rusko zasedbo, sandali ji škripajo po linoleju, ohlapne in s pegami posute roke ji počasi padajo z naslonila invalidskega vozička, ko sestra odpre vrata; ali kdaj zavzdihne, ko iz formalina potegne svoje mučne spomine?

 

Almi Biro, Karlu Schlesingerju, Leopoldu Bienu in Heleni Kuhner ni bilo dano tako dolgo živeti. Preden se je dvanajstega marca 1938 vrgel skozi okno, se je moral Leopold večkrat srečati z resnico in sramoto. Kaj ni bil tudi sam Avstrijec? Kaj ni bil prisiljen že mesece dolgo prenašati neslanih burk nacionalkatolicizma? Ko sta nekega jutra avstrijska nacista pozvonila pri njegovih vratih, je bil obraz mladega moža naenkrat videti zelo star. Že nekaj časa je iskal nove besede, osvobojene avtoritarnosti in njenega nasilja; ni jih našel. Dneve in dneve je blodil po ulicah v strahu, da ne naleti na mrkega soseda, nekdanjega kolega, ki zdaj raje pogleda stran. Življenja, kakršnega je imel rad, ni bilo več. Nič ni ostalo od njega: ne prizadevnost ob delu, ki ga je z veseljem in dobro opravljal, ne skromna južina opoldne, grižljaj ali dva na stopnicah neke stare hiše, od koder je opazoval mimoidoče. Vse je šlo k vragu. Zato se mu je tega jutra, dvanajstega marca, ko je zazvonilo pri vratih, zameglilo pred očmi, za hip je zaslišal tisti tihceni notranji glas, ki se vselej izmakne dolgotrajnim omamam duše; odprl je okno in skočil.

 

V pismu Margareti Steffin Walter Benjamin s pikro ironijo, ki sta ji čas in povojna odkritja pridala pridih neznosnosti, pripoveduje, kako so dunajskim Judom čez noč odklopili plin; s svojo porabo so firmi namreč povzročali izgubo. To pa zato, dodaja, ker prav največji porabniki niso plačevali računov. Danes Benjaminovo pismo Margareti zveni nekoliko čudno. Nismo prepričani, ali ga prav razumemo. Omahujemo. Njegov pomen lebdi med vejami, na bledem nebu, ko pa se razjasni in se pokaže kot kapljica smisla sredi níčesa, se spremeni v eno najbolj norih in najbolj žalostnih pisem vseh časov. Avstrijska firma Judom na lepem ni hotela več dobavljati plina pač zato, ker so se najraje ubijali s plinom in puščali za seboj neporavnane račune. Vprašal sem se, ali je bilo to res – toliko grozovitosti si je v brezumnem pragmatizmu izmislil tedanji čas –, ali je šlo le za šalo, strahotno šalo, izmišljeno v soju mrtvaških sveč. Pa pravzaprav niti ni pomembno, ali je šlo za bridko šalo ali je bilo res; kadar postane humor tako zelo črn, po navadi govori resnico.

 

Kadar je gorjé čezmerno, stvari izgubijo imena. Kar odtujijo se nam. Tako da pravzaprav ne moremo več govoriti o samomoru. Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. Nihče od njih. Njihove smrti ne moremo pripisati temačni zgodbi njihovega gorjá. Ne moremo niti reči, da so si izbrali dostojanstveno smrt. Ne. Ni jih pogubil zaseben obup. Njihova bolečina je skupinska. Njihov samomor so zagrešili drugi.

 

__________________

[1] Tau je zadnja črka v hebrejski abecedi; v Stari zavezi nastopa kot simbolno znamenje Božjega razodetja; imela je enak pomen kot grška omega. Za sv. Frančiška je bila zaradi podobnosti s križem simbol Božje izbranosti.

 

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo zadnji, šesti del zgodbe francoskega režiserja in pisateja Erica Vuillarda. Po mnenju britanskega časnika The Guardian gre za "temeljito in očarljivo delo, ki združuje črno komedijo in politično katastrofo". Dnevni red (L'Ordre du Jour) je pripoved o Hitlerjevem vzponu na oblast in ključnih dogodkih, ki so privedli do izbruha II. svetovne vojne 1. septembra 1939.

 

Knjigo je prevedel Jaroslav Skrušny. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Nov primer ruskega vpletanja v evropsko politiko: Putinovi rublji za Salvinija?!
1
23.07.2019 21:50
Po sumu vpletanja v ameriške predsedniške volitve se je marsikdo spraševal, kaj počnejo Rusi v Evropi oziroma na kakšen način ... Več.
Piše: Božo Cerar
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
9
22.07.2019 07:00
Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri ... Več.
Piše: Bine Kordež
50 let človeka na Luni (1969-2019): Kakšne barve je vesolje - temno kot v rogu ali bleščeče kot božično drevo?
7
21.07.2019 17:00
Kako izgleda vesolje, ko zapustiš zemeljsko atmosfero? Bodimo življenjski, resni ljudje ne bodo nikdar razpravljali o tem, ali ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (5. del): "Ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bila odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom."
18
19.07.2019 23:39
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
8
17.07.2019 14:00
Anej Sam je v imenu društva Jasa konec lanskega leta, tik pred božično-novoletnimi ognjemeti in preostalim repertuarjem ... Več.
Piše: Anej Sam
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
3
16.07.2019 23:00
V poplavi političnih obljub, predvolilnih sloganov in koalicijskih usklajevanj običajno spregledamo dejstvo, da je v slovenskem ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropski veleposlaniki protestirali proti preganjanju Ujgurov v komunistični Kitajski, Slovenija zaenkrat previdno tiho
4
16.07.2019 12:00
Na začetku meseca so so veleposlaniki 22 držav, akreditirani pri OZN v Ženevi, podpisali pismo, ki so ga naslovili na ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
12
15.07.2019 23:59
Minuli teden je telekomunikacijski trg razburkala novica, da bo Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) odvzela ... Več.
Piše: Uredništvo
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
7
15.07.2019 11:01
Danes ni več pomembno, ali mediji objavljajo resnične novinarske zgodbe. Izmišljene zgodbe - kar potrjuje nemški Spiegel - tako ... Več.
Piše: Norbert Bolz
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
16
14.07.2019 17:00
20. julija 1969 so televizijski ekrani po vsem svetu v živo prenašali Neila Armstronga, prvega človeka, ki je stopil na površje ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
12
12.07.2019 20:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
15
10.07.2019 23:00
Adrio Airways lahko reši samo še čudež, to je mrtvec na aparatih, pravi ugledni hrvaški letalski analitik Alen Ščurić, ki je ... Več.
Piše: Alen Ščurić
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
8
09.07.2019 20:41
Bojda jutri. Tako čivkajo ptičice, ki rade posedajo po balkonih sedmega nadstropja UKC Ljubljana. Informacijo še preverjamo. ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
1
09.07.2019 06:00
Avgusta 2008 - ravno v času olimpijskih iger - je Vladimir Putin vojaško kaznoval Gruzijo zaradi poskusa podreditve dveh ... Več.
Piše: Uredništvo
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
7
07.07.2019 19:00
Danes nas hočejo učiti, kaj je moralno in kaj je dobro za človeštvo in da tega mali ljudje, posamezniki, ne moremo razumeti, ... Več.
Piše: Vera Lengsfeld
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
12
06.07.2019 06:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
1. julij 2019: Dan velike sramote, ko nas je Miro Cerar izločil iz schengenske Evrope
26
01.07.2019 17:00
V noči na 1. julij je na slovensko-italijanski meji prenehal veljati schengenski režim. Za razliko od slovenskih medijev so bili ... Več.
Piše: Uredništvo
Stoletni pečat Zorka Simčiča (2. del): "Slovenci še danes živimo v zmoti, češ da je upor najodločnejša oblika človekovega udejstvovanja."
8
29.06.2019 06:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Nemška Adria Airways s kar 30 milijoni evrov minusa: Kdor previsoko leta, bo strmoglavil
11
27.06.2019 19:30
Kljub nenadnemu medijskemu prebujenju vodilnih mož Adrie Airways in zagotovilom, da si intenzivno prizadevajo, da odpravijo ... Več.
Piše: Bine Kordež
Neumnosti s spolom: Aktivisti bi zdaj spreminjali pravopis, uvajali obvezno uporabo ženskega spola
30
26.06.2019 20:00
Igrice s spoljenjem, ki so se začele s predpisovanjem ženskega slovničnega spola v dokumentih treh fakultet, se nikakor niso ... Več.
Piše: Saška Štumberger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,557
02/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,610
03/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,470
04/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,865
05/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,351
06/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,484
07/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,152
08/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,235
09/
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
Bine Kordež
Ogledov: 892
10/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,105