Komentar

"Hrvati so se od nekdaj imeli za nekaj več, Slovenci pa trpeli za manjvrednostnim kompleksom"

Da si diplomacije in diplomati prisluškujejo, je znano. Zaradi tega se po svetu dejansko preveč ne vznemirjajo. Vse obveščevalne službe prisluškujejo konkurenci, le da slovenska stran ni bila pripravljena (zavarovana). Naša obveščevalna služba ni delovala dobro. Sova bi lahko enako kot so Hrvati zalotili Sekolca, zalotila Vukasa. Slovenska vlada nima dobrih svetovalcev; ima slabo diplomatsko ekipo, Šarca je zapustil Kirn, strateški svet MZZ je sestavljen iz funkcionarjev, ki jih plačuje vlada.

12.04.2019 11:59
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Slovenija   Hrvaška   arbitraža   Jernej Sekolec   MZZ   Drnovšek   Račan   SFRJ   Josip Broz

Potrebna je tiha diplomacija kot v časih Drnovška. Če problema ne moremo rešiti, ga razširimo. Ugotoviti je treba, kaj Hrvaška v resnici želi.

Kar je bilo, je bilo, zgodovina pa je še vedno učiteljica življenja. Nekoč so bili Slovenci in Hrvati skupaj sotrpini v neslovenskih oz. nehrvaških državah, kar jih je pripravilo do tega, da so se povezovali in da jih je tupatam obšla celo kakšna nespametna ideja, npr. pobuda za kulturno oz. jezikovno poenotenje (ilirizem). Vrhunec njihove sloge je bila leta 1918 kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov s slovenskim predsednikom (Korošcem) v hrvaškem Zagrebu, ki pa se je po zaslugi poraza centralnih sil končala v naročju Karađorđevićev. V stari Jugoslaviji in med drugo svetovno vojno so bili glavni tekmeci Hrvati in Srbi. Komunisti so po vojni s pomočjo Tita in Sovjetske zveze poskrbeli za premirje, s hladno vojno se je pozornost usmerila k sporu med Vzhodom in Zahodom, leta 1991 pa se je konkurenca – kljub dobrim pogojem za slovensko-hrvaško solidarnost - spremenila v vsestranske nevšečnosti in spopade.

 

Hrvati so se od nekdaj imeli za nekaj boljšega, kar je bilo glede na njihovo državotvorno tradicijo razumljivo; Slovenci pa so od nekdaj imeli do Hrvatov manifestne ali latentne manjvrednostne komplekse. Dokazov ni malo, prav značilna pa je bila izbira narodne identitete pri Josipu Brozu: čeprav je bil po materi Slovenec, se je predstavljal kot Hrvat (predvsem pa kot pripadnik mednarodnega komunističnega gibanja) in materinega jezika ni govoril. Iz začetnega slovensko-hrvaškega zavezništva proti Miloševiću se je razvilo veliko nezaupanje, ki naj bi ga po Tuđmanovi smrti prekinila dunajska pogodba o nasledstvu SFRJ in sporazum Drnovšek-Račan. Poskus sprave je propadel, nakar so si nesreče sledile ena za drugo. Hrvaška je bila nesrečna zaradi svojega zaostajanja glede Evropske unije in Nata, bolj kot meja s Slovenijo pa so jo skrbele meje z Bosno in Hercegovino in Srbijo. Začasni sporazum s Črno Goro o Prevlaki ni bil daleč od koncepta Drnovšek-Račan (menjava kopno za morje). Sicer hrvaška politika ni bila krotka: proti Sloveniji je podžigala bančne, energetske in t.i. ekološko-ribolovno zahteve, ob tem se je oborožila s prodorno diplomacijo, ki je nekatere svoje ljudi razporedila po važnih mednarodnih položajih: predvsem v washingtonskih in natovskih krogih.

 

V času predsedovanja Evropskemu svetu (2008) je Slovenija opozarjala Hrvaško, naj – da bi lahko končala pogajanja o pristopu - iz dokumentov odstrani formulacije in zemljevide, ki prejudicirajo potek meje med državama v škodo zahodne sosede. Slovenija je pogosto omenjala Hrvaško kot najljubšo kandidatko za EU in ni napovedovala nobene blokade, kar se je spremenilo z novo vlado leta 2009. Takrat so slovenski funkcionarji – vse do nekega prelomnega trenutka v drugi polovici leta - grozili, da bodo Hrvaško zaustavili, kar je naletelo na slab odmev v mednarodni javnosti. To izsiljevanje je na neki sprevržen način botrovalo slovenskemu polomu z Arbitražnim sporazumom.

 

Ob tem je treba omeniti enigmatično zanimivost. Danes hrvaški voditelji predlagajo, naj bi se odrekli sodbi haaškega sodišča in mejo določili z bilateralnim dogovorom. Vendar je arbitražo - pravzaprav ves čas po propadu sporazuma Drnovšek-Račan, ki je bil ne glede na nedokončan postopek neko važno mednarodno-pravno dejstvo - vsiljevala Hrvaška. Slovenija je – dokler je bilo mogoče - vztrajala pri sporazumu Drnovšek-Račan, Hrvaška pa je najprej predlagala, naj mejo določi Mednarodno sodišče za morsko pravo v Hamburgu, katerega podpredsednik je bil Hrvat Budislav Vukas. Ker seveda ni šlo samo za morsko mejo in ker je obstajala velika možnost pristranskosti, je Slovenija to možnost odklonila, predlagala pa Sodišče OVSE za konciliacijo in arbitražo. To je odklonila Hrvaška, ki je potem predlagala Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ). Potem se je sprožila velika debata o nujnem upoštevanju načela ex aequo et bono.

 

Slovenija bi sprejela ICJ, če bi se v sporazum zapisala zahteva, naj sodišče razsodi po načelu pravičnosti, ob tem pa nas je skrbelo vprašanje teritorialnega dostopa Slovenije do odprtega morja. Leta 2009 so vsa ta vprašanja postala nevažna. Vlada je želela na vsak način dokončno rešiti vprašanje slovensko-hrvaške meje in je v Stockholmu podpisala sporazum, ki je imel dve veliki pomanjkljivosti: namesto teritorialnega dostopa je vseboval nejasno in pravno dvoumno zahtevo po "stiku" slovenskega in odprtega morja, predvsem pa je hrvaški podpis nagradil z obljubo podpore pri vstopanju v EU. Problem je bil v tem, da je Slovenija svojo obljubo izpolnila takoj, sodba arbitražnega sodišča pa je – ne glede na to, da jo je Hrvaška sprejemala s figo v žepu, navsezadnje pa jo je celo zavrnila - sledila čez osem let.

 

Slovenija je potemtakem sklenila slab posel, ki so ga spremljale mnoge nespretnosti, med katerimi je bila na prvem mestu samovšečna izjava zunanjega ministra (Erjavca), da bo Slovenija "zmagala"; na drugem mestu pa izbor arbitra, ki je o tem, kaj se dogaja v Haagu, kjer je uradoval proti visokemu plačilu, spraševal mlado uradnico na ljubljanskem MZZ, pri čemer nikomur ni padlo na pamet, da bi kakorkoli zaščitil svojo komunikacijo.

 

 

***

 

Tu smo prišli do sedanjega časa in odločanja o prihodnjem ravnanju. Da si diplomacije in diplomati prisluškujejo, je znano, in zaradi tega se po svetu dejansko preveč ne vznemirjajo. Vse obveščevalne službe prisluškujejo konkurenci, le da slovenska stran ni bila pripravljena/zavarovana. Naša obveščevalna služba ni delovala dobro. Naša Sova bi lahko enako kot so Hrvati zalotili Sekolca, zalotila Vukasa. Slovenska vlada nima dobrih svetovalcev; ima slabo diplomatsko ekipo (od Sekolca naprej), Šarca je zapustil Kirn, strateški svet MZZ je sestavljen iz funkcionarjev, ki jih plačuje vlada. Imamo opraviti z asimetrično situacijo, Slovenija je v paniki, Hrvaška je samozavestna. Dejansko ima Hrvaška boljši mednarodni položaj (zveze z ZDA, Natom), kar je krivda slovenske politike po letu 2008.

 

Nihče se ne bo postavil na stran Slovenije proti Hrvaški.

  

Kaj je mogoče storiti v prihodnosti? Predvsem je treba umiriti situacijo. Potrebna je tiha diplomacija kot v časih Drnovška. Če problema ne moremo rešiti, ga razširimo. Ugotoviti je treba, kaj Hrvaška v resnici želi. Slovenski eksperti bi morali sestaviti seznam hrvaških pričakovanj v zvezi s Slovenijo in načrt podjetij, ki so koristna za obe državi. Aktualna evropska kriza in prekarni položaj vzhodnoevropskih držav sta dve priložnosti, ki ju ne bi smeli zamuditi.

 

Hrvaška predvidoma želi čakati na rešitve drugih mejnih vprašanj (Srbija, Bosna), njen strateški cilj pa je obvladovanje vsaj vzhodne polovice Jadranskega morja, kar neposredno zadeva pristanišče Koper in kar je posebej zanimivo v zvezi z mečkanjem slovenske vlade pri gradnji nove proge. Morali bi se povezati z drugimi državami, ki imajo sorodne probleme (most na Pelješac, Donava). Dalo bi se aktualizirati sporazum Drnovšek-Račan? Aktualna vlada bi morala biti skrajno previdna pri javnem napovedovanju prihodnjih korakov: sicer pa so v diplomaciji napovedi lahko kvečjemu afirmativne in konstruktivne. V MZZ bi nemara lahko ustanovili posvetovalno telo poznavalcev, kot je bilo to v preteklosti, npr. pred letom 2009.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
13
19.08.2019 19:00
Presenečenje in zgražanje sproža uporaba zelo surove sile, s katero se ruski policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot ... Več.
Piše: Božo Cerar
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
4
18.08.2019 19:00
Glede osamosvajanja in sploh strateških vprašanj je bil najbolj dosleden članKučanovegapredsedstva. Bil je Demosov človek pri ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Življenje se zgodi med ponavljanjem in slučajem
2
17.08.2019 22:59
Digitalna umetnost je postala že skoraj prevladujoča. Ravno zato je tako neskončno pomembna njena kritična refleksija. Ne le ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
20
13.08.2019 20:51
Pustite Greenpeace ali Amnesty International, ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Portret Gertrude Stein: Medtem ko je opravičevala diktatorja Petaina, je Picasso sprejel Stalinovo nagrado
0
10.08.2019 23:53
Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
13
09.08.2019 21:49
Nekdanji šolski minister in pronicljivi komentator nesporazumov evropske in slovenske politike Žiga Turk je dregnil v gnezdo ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!
0
03.08.2019 22:28
Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Kdo in kako se danes bori proti kartelom, proti korupciji?
24
01.08.2019 21:20
V nadaljevanju teme o dvopolnosti v vsakem človeku, ki sem jo na portalu odprl že 10. junija letos, želim natančneje izpostaviti ... Več.
Piše: Miha Burger
Medijska poroka iz koristoljubja: Zapoznela združitev Dnevnika in Večera
8
31.07.2019 19:00
Pomp okoli združitve Dnevnika in Večera, ki je tudi formalno dobila potrditev varuha konkurence, je lahko tudi posledica obdobja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bigger picture*: Atlantska listina in trikotnik ZDA - EU - Rusija
7
30.07.2019 20:00
Evropska unija je bila 50 let prizorišče tekmovanja Francije, Nemčije in Velike Britanije za evropsko prvenstvo. Pri tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Boris
11
29.07.2019 22:00
Če v Združenem kraljestvu komu omenite Borisa - bodisi pakistanskemu priseljencu, nemškemu bankirju ali valižanskemu kmetu -, ... Več.
Piše: Keith Miles
Tista prekleta kapelica pod Vršičem ali ruski konec zgodovine
31
28.07.2019 19:00
Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spomeniki revolucionarjem: Pustiti, podreti ali preseliti v muzeje?
8
28.07.2019 09:00
Ob nedavnem performansu , ko so neznani strorilci z rdečo barvo preplesakali spodnji del nog monolitnega spomenika Borisa ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bog jim pomagaj! Jaz jim ne morem na noben način.
0
27.07.2019 23:47
Viktor Borisovič Šklovski ni bil, kot mnogi menijo, revolucionar-proletarec-inetelektualec, temveč je bil v državljanski vojni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako to, da so funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije tako slabo plačani?
14
26.07.2019 22:00
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ob prihajajoči 15-letnici tega organa opozarja na vrsto težav, s katerimi ... Več.
Piše: Boris Štefanec
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
14
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
5
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
9
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,896
02/
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,409
03/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,770
04/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,314
05/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 1,253
06/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 1,290
07/
Zbogom, Denis, piši v miru!
Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Ogledov: 1,022
08/
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
Uredništvo
Ogledov: 756
09/
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
Uredništvo
Ogledov: 2,404
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 5,605