Pred kratkim, 18. marca 2019 je potekala 18. izredna seja Sodnega sveta, na kateri so med drugim obravnavali temo z nejasnim nazivom: "Proaktivno delovanje sodstva na področju odnosov z javnostmi". Lingvisti so naleteli na resno oviro. Pomen besede "proaktivno" ni povsem jasen. Ali morda pomeni nad-aktivno, dodatno aktivno, hiper-aktivno? V SSKJ tega pojma ni. "Delovanje sodstva" bi naj obsegalo dejavnost vseh sodnikov v državi, kajti drugače bi moralo biti zapisano "delovanje dela sodstva". In nazadnje zbega samostalnik "javnost" v množini; katere "javnosti" so to, kajti pomensko in logično je mogoča le ena sama javnost!? Kratkomalo šifre ni moč razumeti.

Nekateri sodniki in pravni strokovnjaki, občutljivi na kratenje ustavnih pravic, so v tem naslovu razbrali nadaljnji poskus omejevanja pravice do javnega izražanja. Naziv so razumeli kot izključevanje pravice do izražanja lastnih misli v javnosti tistim sodnikom, ki niso primerni ciljanim vrednotam sodnega establishmenta, pa se jih poskuša utišati. Pričakujejo omejitev pravice do izražanja stališč le na nosilce pravice do komuniciranja z mediji.

Kaj piše v sklepu k točki 2d? Piše dobesedno:

"Sodni svet je v zvezi s proaktivnim delovanjem sodstva na področju odnosov z javnostmi opravil razgovor z vodjo Službe za odnose z javnostmi pri Vrhovnem sodišču RS Tino Brecelj, ki je predstavila aktualne poglede proaktivnega delovanja sodstva in možnosti komuniciranja sodstva z mediji. Izpostavila je, da so pričakovanja javnosti o delovanju sodstva vedno večja, zato bi učinkovito in odzivno komuniciranje sodišč z javnostjo, predvsem v odmevnih primerih lahko še bolj okrepilo zaupanje in ugled v delovanje sodstva kot celote. Predvidena je postopnost proaktivnega delovanja sodnikov, zato na Centru za izobraževanje v pravosodju že potekajo izobraževanja za sodnike govorce (medijske sodnike), ki bodo neposredno komunicirali z javnostjo, pričakuje pa se tudi sprememba zakonodaje glede dopustnosti komuniciranja sodnikov z javnostjo."

Ob tem besedilu je mogoče dešifrirati naslov "Učinkovito in odzivno komuniciranje sodišč z mediji". Nosilci projekta: "medijski sodniki". Omejitve - vsi ostali sodniki. Tu se načeloma pokaže upravičenost zaskrbljenosti določenih "problematičnih" sodnikov ter dela strokovne javnosti, da je zadeva namenjena utišanju. Vendar je mogoče sklepati, da do tega ne bo prišlo. Oblast delovanja medijskih sodnikov bi bila zamejena na določene sodne zadeve, predvsem odmevne, medtem ko bodo "neprilagojeni" smeli še vedno nemoteno objavljati siceršnje prispevke, ki niso narave sporočil za medije o tekočih zadevah.

Vendar je po moji oceni poudarek ne na zamolčanem, temveč na rečenem. Ni namreč znana narava "izobraževanja sodnikov govorcev na Centru za izobraževanje v pravosodju". Za kaj bodo torej izbrani sodniki izobraževani? Kot dober poznavalec razmer v sodstvu že desetletja menim, da bi narava izobraževanja vsekakor morala zajemati govorne sposobnosti branja (tujih) sporočil, prikupne fotogenične obraze, sugestibilnost ter odsotnost lastnih komentarjev. In kako bo izobraževana kompozicija strogo nadzorovanih vlakov?

V prvi fazi bodo izbrani le tisti, ki obetajo na področju medijske prepoznavnosti in znotrajsodne korektnosti. Tu ne bo oseb disonantnih nagnjenj lastnih zamisli. Branje v branje jim posredovanih tujih sporočil bodo dojemali kot lastni izdelek, ob polnem strinjanju s kakršno koli vsebino. Sčasoma bo prihajalo do ponotranjenja celotnega sklopa sporočil v lasten mentalni sklop. Na koncu tega procesa bodo sporočila sprejemana in pošiljana javnosti kibernetsko, z neosebno natančnostjo stroja. Kmalu bo izoblikovana željena vsebina sodb, željen način vodenja postopkov pa bodo sodna odločanja tipizirana, brez razpoznavne samostojnosti oblikovanja zaključkov. Takšne jasne, nesporne sodbe bodo všečne mainstream medijem, kar bo v javnosti namenjeno zviševanju občutkov urejenosti sodstva. Osvobojeno disonantnih, "ekscentričnih" sodnikov, bo sodstvo delovalo kot idiličen sklop pravilnih razsodb, v korist oblikovalcem in nadzornikom procesa.

Ob zgornjem bo vzporedno potekal trening estetskih prvin nastopa. Izpiljenim glasovom radijskih napovedovalcev bodo v podporo ljubeči, zanesljivi pogledi, kar sugerira nujnost resničnosti prebranega. Odgovori novinarjem bodo tipsko oblikovani, brez nervoze, z nasmehi, sposobni razrešiti vsako dilemo z uporabo kakšne izmed treniranih šablon. Nastop bodo spremljala skrbno oblikovana oblačila, mešanica sodobne elegance in resnobne zadržanosti, lagodni seksipilni mehkobni gibi.

Učili bodo jih tujih jezikov, določenih pogostejših latinskih ali sodobnih mainstreamovskih fraz. Predstavljali bodo sodniško elito, primerno za vse oblike napredovanj v vrhove sodstva, po utečenih poteh zlorab personalnih svetov in drugih mehanizmov napredovanja. Pošiljali jih bodo na mednarodna srečanja, s pouki o skromnem obnašanju, podrejenosti govorcem vplivnejših držav, o načinih navduševanja nad njihovimi idejami, smejoč se dovtipom in popačenkam obrazov. Učili jih bodo uporabljati jedilni pribor, pravilno izpijati vina v manjših količinah, prenašati pijane nedoličnosti superiornih tujcev, dovoljevati občasne dotike spolovil. Hierarhijo udeležencev bodo preučili pred odhodom. V vrstah za kavo se ne bodo dotikali nikogar, kajti kleni tujci ne marajo dotikov.

Del izobrazbe ne bo poznavanje prava, tu bo zadoščalo povprečno laično znanje. Magisteriji in doktorati jim bodo spisani in odobreni vnaprej. Vključevali se bodo v telesa globoke države, masonerije, udeleževali dobrodelnih prireditev, vstopali v vse možne vrste koristnih združenj.

Kdo si ne bi želel takšnih oseb v vrhovih sodstva?

Zvjezdan Radonjić je sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vsebina kolumne ne odraža nujno stališča ali mnenja instutucije, v kateri je avtor zaposlen.