In sva šla. Nekaj časa sem bil sicer po tem brez sprehoda, a ko je spet prišel pome, sem videl, kako človeka požira plamen sovraštva brez izpolnitve, jaz pa sem delal dihalne vaje. Vse to je bilo del dobro premišljenega načrta. Vedel sem, da Kos ne bo zdržal. Kmalu sem dobil drugega paznika za sprehod, ki sicer ni bil veliko boljši, a vsaj histerik ni bil. V tistem času sem zvedel, da me imenujejo pazniki (in menda tudi uprava) "tiger" — in da sem politična kuga, pred katero je treba varovati sojetnike, da jih ne okužim.

Nekega večera sem po dolgem času dobil spet časopis od redarjev. Treba bo pogledati, kaj se je medtem zgodilo novega. (Neki arestant je bil v samici, ker je kričal zunaj: "Dol s Stalinom!" Lepo se je vedel in sklenil, da se ne bo nikdar več upiral oblasti. Izpustili so ga. Ni vedel, kaj se je med njegovim zaporom dogajalo in je pred ječo ves srečen zakričal: "Zivio Stalin!" Pa so ga takoj spet zaprli.) Ob neki osmrtnici obstanem, ko da mi je kri zledenela: umrl je prijatelj, ki sem ga posebno cenil, predsednik Akademije znanosti in umetnosti.

Ni minilo četrt ure od tega, ko je prišel pome paznik. Na upravo! O, to ne pomeni nič dobrega! Uprava, pa zvečer!

V komisarjevi sobi je sedel odposlanec notranjega ministrstva republike, poleg njega je stal komisar, niti ne slab človek, rdečelas, praktičen. (Nekoč mi je rekel, ko me je zasliševal zaradi nekih izjav, za katere sem bil ovaden: Jaz ne vem, Levitan, da ne morete razumeti, kje ste, ko ste vendar izobražen človek! Vsak kmet se bolj znajde ko vi!) Odposlanec me je vprašal:

"Kako je kaj, Levitan?"

Jaz, da tako in tako, bolj slabo.

"Kaj pa pošta z domom? Pišete? Dobivate pisma?"

Ja, zdaj že nekaj časa ne, ker sem bil kaznovan z odvzemom pošte.

"Aha. Pa ilegalno kaj pišete domov?"

Jaz da ne, da to ni mogoče.

"Vidite, Levitan, zdaj vam bom dokazal, kakšen neiskren tip ste! Gledate mi v oči — in lažete!"

Jaz, da ne vem, kam meri.

"Ne samo pisemca, listke — vi tihotapite celo knjige, Levitan!"

In vrgel je na mizo — nekaj mojih knjižic. Ostrmel sem in pot mi je stopil na čelo.

"Je to vaše — ali ni?"

Je. Saj sem povsod podpisan s polnim imenom.

Skušal sem razložiti zgodovinsko pravico in celo dolžnost pisateljev v zaporu, da rešujejo svoje delo. Vprašal me je, v kakšnih odnosih sem bil s predsednikom Akademije (rekel je kar priimek).

Zelo sem ga cenil.

Ali vem, da leži zdaj na parah?

Bral sem, da je umrl.

No, je dodal, tudi njegov sin bo poizkusil te zidove. Videli boste, koliko ljudi ste spravili v nesrečo. Tukaj se boste potem lahko z njimi pogovarjali naprej od tam, kjer ste pred zaporom nehali. (Kasneje sem zvedel, da so v trezorju Akademije po smrti predsednika med inkunabilia našli tudi moje knjižice. Nekdo z Akademije je čutil dolžnost, da o tem obvesti policijo.)

Da naj povem, kako sem iztihotapil cele knjige.

Jaz, da sem se pripravljen pogovarjati samo o svoji prihodnosti, o preteklosti pa ne.

Pri tem se je komisar bučno zasmejal, kar zvil ga je smeh.

Odposlanec ga je pogledal z nezadovoljnostjo. Da bom še vse zelo rad povedal, če bom hotel še kdaj iz teh zidov.

"Vzeli vam bomo vse, Levitan, razen zdravljenja. Pojdite!"

Odhajal sem kakor omotičen — nenadoma tisti stihi niso več peli; tudi oni so ponovno padli v sužnost in verjetno v uničenje. (Tedaj se mi niti sanjalo ni, da mi bodo ob odhodu vrnili tudi te knjižice in praktično vse zapiske iz ječe, razen tistih iz prve samice v preiskavi — in rokopisov, ki so neznano-znano kam izginili pri preiskavi doma. A tedaj, ob izpustu, je bil že tako drugačen čas, da sem bil v zaporu prava anahronija. Razen tega je govorilo zame tedaj nekaj, kar je bilo res edinstveno na vsem Vzhodu.)

V tem času so bile seveda vse prošnje, ki so jih zoper mojo voljo vlagali prijatelji in svojci, da bi dosegli izredno znižanje kazni zaradi bolezni, gladko odbite. In veter, ki je vel okoli "tigra" v njegovi kletki, je bil prekleto mrzel in strupen. 

En človek je tedaj lahko pogubil sto ljudi, sto ljudi pa enega ni moglo rešiti.

Stalna vročina me je izžigala, vodena hrana je sodelovala z boleznijo, pomanjkanje svežega zraka pri težki pljučni bolezni je spodjedalo odpornost, večna sekatura je načenjala živce.

Iz splošne izkušnje starih arestantov vemo, da je prvo leto ječe "zanimivo", drugo "koristno", tretje zdravju škodljivo, četrto hudo, peto pa kritično. Od petega leta naprej ("prvih pet let je hudo") sta dve poti: ali otopelost, prilagoditev, znižanje duševnega in telesnega življenja na minimum — ali pa naglo propadanje telesa na račun koprnenja in bede. V prvem primeru se jetnik čudno, tipično odebeli (ne: zredi!) v zadnjico in okoli oči, v drugem pa začne hujšati in gre propadu naproti.

To, po kateri poti gre iz krize, določa enakomerno nadaljevanje: ali postaja bolj in bolj top, ali pa se bolj in bolj taja ko sneženi mož v odjugi. Prvi se debeli tudi pri isti vodeni hrani, ker se ne razburja več toliko. Drugi tudi pri boljši hrani propada, ker ga izžiga notranji ogenj. Še taka hrana se mu pozna kakor "voda, ki gre v kokošjo rit — potem je pa nihče več ne vidi" (ker kokoš ne ščije). Ko govorim o boljši prehrani v arestu, bi se kdo čudil, kako priti do nje?

Slikar da pazniku oljnato sliko, da jo zunaj mož proda za nekaj tisočakov, njemu pa prinese kos špeha in morda majhno stekleničko šnopsa. Mizarski mojster napravi iz odličnega lesa nadpazniku ali celo komisarju (proti vsem pravilnikom) pohištvo za spalnico, uprava pa izda račun samo za mizico. To vzajemno tihotapstvo prinaša mizarjem v jetniški delavnici hrano in cigarete. Ekonom podkupuje kaznjenca, ki vodi knjigovodstvo, da vpisuje izdatke po njegovih navodilih; hrana je seveda zanič in jetniki to plačujejo z zdravjem, ekonom pa zasluži. Tako je tista gnida ekonomska, bivši hlapec, zaslužil drugič: prvič že zunaj, ko je na primer kupil vagon fižola, ki bi ga bilo sicer treba vreči v ogenj; vsako fižolovo zrno je vsebovalo najmanj tri majhne hrošče; v skladišču, kjer je bil spravljen ta izredni živež, je bilo vse živo, zrna so kar romala sem in tja. Hrošče v čaj pa traja leto in pol za tem, in povzroča take pogovore: Kaj bo pa danes za kosilo? Meso! Vraga, saj ni praznik! Ne, hroščevo meso!

Neki paznik tihotapi iz pletarne košare, pletene iz vrbovih šib, in jih zunaj spravlja v denar. Pletarji dobijo nekaj jajc in kos špeha.