Komentar

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v gledališču sodeloval v tako zavestnem, čudežnem razpadu predstave. Navkljub njenemu razpadu se je ritual-roman dosledno nadeljeval. Dobesedno kotalil se je pred nami. Še nikoli nisem sredi trajanja dogodka tako intenzivno doživljal naslova predstave - Nekaj ljudi išče srečo (v gledališču) in crkne od smeha. Po tem odrešujočem spoznanju sem vstopil v območje čiste radosti. Naslednji dve uri sem se bolj ali manj samo še smejal. Samemu sebi in v sebi. Kaj smejal, crkaval sem od smeha. 

05.05.2019 06:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Eva Nina Lampič   Urška Brodar   Simona Semenič   Janez Janša   Luka Martin Škof

Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica

Čisto vsaka gledališka predstava je istočasno obred, niso pa vse predstave obredne.

V iztekajočem mesecu sem si v gledališču ogledal dve presenetljivi predstavi. Prvo predstavo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je sprožil roman avtorice Sibylle Berg. Oblikovali sta jo režiserka Eva Nina Lampič in dramaturginja Urška Brodar, ki je obenem tudi prevajalka romana. Ogledal sem si jo v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) v Novi Gorici. Drugo predstavo Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj sta uprizorila dramatičarka Simona Semenič in režiser Janez Janša v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) v Ljubljani na odru Nove pošte.

 

Res je, da sta obe scenski strukturi popolnoma nasprotni tistemu, kar sam zastopam v gledališki praksi, istočasno pa sta zelo blizu tistemu, kar razumem kot najgloblji smisel gledališča - pretok gledališkega časa. Oziroma - gledališče kot samoreflektivni um. Obe predstavi na skrajno različna načina izumljata pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru in jo samoreflektirata. Brez zadržkov povedano:

 

I.: Janševa praizvedba Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj je prelomna predstava! Predstava je v svetovnem merilu izjemna in pogumna pri oblikovanju gledališkega režima. Ko zapišem - pogumna, to pomeni dobesedno pogumna. 

 

II.: Predstava Nine Eve Lampič je ena tistih pomembnih uprizoritev, ki oblikujejo duh časa. To je nadvse zahtevna predstava, v kateri mrgoli pogumnih odločitev. Ravno te gradijo duha časa.

 

To, kar berete, ni gledališka kritika, to je komentar. V umetnosti premišljujem le tisto, kar me pospešuje, kar občudujem ali zasledujem. Poleg tega mi je večina izvajalcev tako blizu, da ne morem imeti do njih metodološke distance. Toda vsi po vrsti so bili brez izjeme izjemni v svojih igralskih nalogah, brez ekshibicijskih odklonov, s katerimi bi kazali nezaupanje v intelektualno infrastrukturo umetnin. Pred vami ne mislim premišljevati vseh elementov, ki sestavljajo gledališki predstavi; predvsem zato ne, ker ne želim bodočim gledalcem odkriti njune konceptualizacije.

 

Rad se ponavljam: Ni odlične ali slabe umetnine. Obstaja le umetniško delo, ki je zelo, zelo blizu ali zelo oddaljeno od resnice. Resnica je samo ena, resničnosti in predstav pa mnogo.

 

 

I.: Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je uprizorjena in dramaturško utemeljena s pomočjo frontalne igralske falange, ki avditoriju referira roman Sibylle Berg pri prižagnih lučeh dvorane. Samo v trenutkih, ko se pokaže potencialna energija iluzije, ugasne dvoranska luč in zasveti polna odrska svetloba. Pomembno dejstvo: predstava je obredno organizirana, v pretoku časa opravi šest obrednih obhodov. Njen material je osredotočen okrog gledališča samega, malo manj okrog besedišča romana. Igralci njeno besedišče povzemajo tekoče in ga podajajo v izvrstnem odrskem govoru.

 

Obveščajo nas o raznorodnih zapletih protagonistov, ki jih asociativno eden od igralcev (odlični Luka Martin Škof) vizualizira s pomočjo "računalniške tablice" v realnem času. Vizualnemu procesiranju prek "tablice" bi lahko posvetil esej, ker pa je navkljub vsemu središče predstave zasidrano v tekstualnosti in obrednosti, se mu bom odrekel. Upam le, da v gledališču po vsaki predstavi dokumetirajo vizualni "output". V svojem notranjem gibanju nas predstava vodi v svet "izrisanih protagonistov". Že čez pol ure gledalci začnemo razpadati, postanemo sistematično dezorientirani. Čez dobro uro ne vemo več, kdo smo in kaj hoče predstava od nas. Čez dve uri sploh ne vemo, ali moramo še sodelovati v njenem razpadu. Da ne bi slučajno mislili, da je to povezano s trajanjem predstave. So predstave, ki so mnogo daljše, pa ne poznajo te vrste učinka, recimo deset ur, štiriindvajset ur.

 

Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v gledališču sodeloval v tako zavestnem, čudežnem razpadu predstave. Navkljub njenemu razpadu se je ritual-roman dosledno nadeljeval. Dobesedno kotalil se je pred nami. Še nikoli nisem sredi trajanja dogodka tako intenzivno doživljal naslova predstave - Nekaj ljudi išče srečo (v gledališču) in crkne od smeha. Po tem odrešujočem spoznanju sem vstopil v območje čiste radosti. Naslednji dve uri sem se bolj ali manj samo še smejal. Samemu sebi in v sebi. Kaj smejal, crkaval sem od smeha. Predstava je izumljala na ironičen način tudi pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru, predvsem njegove ne-igre, doku-igre ali real-igre. Bolj, ko smo se spuščali po času navzdol, bolj smo bili v situacionistični umetniški resničnosti.

 

Čisto vsaka gledališka predstava je istočasno obred, niso pa vse predstave obredne. Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je izumila posebne vrste obred, katerega je prelomila na dvoje. Prvi del gledamo z gledališko obredno konvencijo, od določenega trenutka naprej, od točke brez povratka, pa predstavo gledamo z distance, nekateri pa jo celo prenehajo gledati. Vsak gledalec prelomi predstavo v svoji točki. Ne obstaja skupni katarzični moment, daleč od tega. Točno to točko brez povrata imenujem v gledališču - akustika bivanja. Tisti, ki pa zapustijo predstavo oziroma obrednost, bi lahko ta trenutek imenovali - preklic bivanja.

 

Vsekakor je to predstava, ki operira z gledalčevo preobrazbo gledanja predstave, je premišljeno dejanje, ki pošlje v gledališki prostor šest izvrstnih igralcev iskati odgovor na vprašanej, kaj sploh je odrska eksistenca (Urška Taufer, Arna Hadžialjević, Marjuta Slamič, Luka Martin Škof k.g., Miranada Trnjanin, k.g. in Miha Nemec).

 

 

II.: Ko presenečeni zelo hitro prepoznamo konceptualizacijo predstave Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in se z njo sprijaznimo, začnemo slediti virtuoznemu režijskemu modeliranju izbranega gledališkega materiala. Drama sicer izvira iz teksta, a je locirana v avditoriju, kjer se polagoma nalagajo dramske situacije; pred nami se nalagajo replike likov samih. Scenska tehnika prezentacije replike postane nosilec drame. Dramska replika pa postane nosilec njene ne-gledališkosti. Teoretsko-praktičen postopek zahteva od gledalca posebne vrste napor, ki nas pripelje do kognitivnih neviht. Sama drama pa se vsekakor premakne v drugi plan. Gledamo režim predstave same! Bolj ga ne bi mogli. Še nikoli nisem v gledališču ali v katerikoli zvrsti umetnosti doživel tako intenzivnega rebusa. To je gledališče, ki samo sebe onemogoča samo zato, da bi se gledalec emancipiral od gledanja, da bi vstopil v svoj vzporedni gledališki čas. Da bi lahko premišljeval o smislu gledanja umetnosti nasploh.

 

V določeni dramaturški točki pa vdre v replike - igralčevo "telo" tako, da nas začasno odreši konceptualizacije. Igralec Stane Tomazin z impresivno sproščenostjo in radostjo vpelje živo telo, polno igralske zovočnosti. Ponovno nas spomni na to, da igra ni igranje, ampak reagiranje. Toda zelo kmalu nas  "telo" zapusti same z replikami Simone Semenič. Ideologija režije postane neusmiljena. Ravno to je neverjetna kvaliteta te prelomne predstave. Tam, kjer bi lahko zablestel estetski užitek, že v naslednjem trenutku zareže prekinitev gledališča. Ne morete si predstavljati, kaj vse mi je lebdelo pred očmi v trajanju te neponovljive gledališke pobude. Nič od tega, kar sem gledal in poslušal, ni bilo usklajeno z mojo gledališko izkušnjo, istočasno pa je bilo vse popolno skoraj brez napake. Oziroma edina napaka je bila gledališka radost sama. To ni bilo ne zamiranje, ne oživljanje gledališke igre, to kar smo gledali, je bila igra osebno.

 

Ker ne želim razkriti režijske metode, menim, da je pravi čas, da se ustavim. Predvsem je predstava še živa, lahko si jo ogledate.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Vzporedna država
2
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
5
19.05.2019 11:00
V bivšemTitovemVelenju se dogaja hud paradoks.Največja kakor leva, celo čisto zares komunistična stranka na svetu, ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
6
18.05.2019 22:59
Vselej sem se čutil dolžnega, da brez strahu in brez upoštevanja posledic izrazim katerokoli resnico, ki sem jo odkril, saj sem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
13
16.05.2019 20:28
Sodobna družba potrebuje več človečnosti in prav humanistične vede se ob afirmativni podpori politike pokažejo kot pomemben ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
5
13.05.2019 19:00
Sprašujejo me, ali se je Majniška deklaracija uresničila in kaj si mislim o prihajajočih evropskih volitvah. Ugotavljam, da se ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
12
12.05.2019 22:26
Višek soočenja na nacionalki je zame s sicer drugače korektnim nastopom doseglaTanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
8
12.05.2019 15:00
Očitno bo arbitraža o meji med Slovenijo in Hrvaško pomembna tema evropskih volitev.Tako je nakazala predstavitev slovenskih ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ko hrup postane zvok demokracije
0
12.05.2019 09:05
Hrup nastopa proti patriotskim zborovskim harmoničnim estetikam, za katerimi bi se združevalci in razdruževalci radi skrili. Z ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
8
09.05.2019 23:20
Stranka, ki se bori za demokracijo, jo mora najprej udejaniti v lastnih vrstah. Nekateri voditelji strank, zlasti če so bili ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
56
08.05.2019 23:59
Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1989-2019: Trideset let po Majniški deklaraciji
6
07.05.2019 22:00
Majniško deklaracijo lahkoštejemo kot prvi steber slovenske države, drugi steber predstavljajo demokratične volitve in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O globoki državi: "Šibka formalna oblast je nastala zato, da je Partija lahko neformalno obvladovala vse."
13
06.05.2019 20:59
Bom na naslednjih volitvah volil bolj pravičnega? Tistega, ki obljublja transparentnost, ki se bo boril proti prikriti oblasti? ... Več.
Piše: Miha Burger
Svoboda medijev: Kako je Julian Assange razgalil provincializem Društva novinarjev Slovenije
9
05.05.2019 21:24
Ob svetovnem dnevu svobode medijev sta obe naši novinarski združenji pokazali na svoj domačijski okvir. Pregon ustanovitelja ... Več.
Piše: Igor Mekina
Zakaj ni v politiki več dobrih, sposobnih in modrih ljudi?
16
02.05.2019 22:30
Odlični posamezniki, ki povedo, kar mislijo, da je prav, so presenečeni, ko doživijo medijske diskvalifikacije samo zato, ker so ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Violeta Tomić, preračunljiva političarka ali zgolj slaba igralka?
4
02.05.2019 00:00
Ni pomembno, ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Medijski sodniki: "Proaktivno delovanje sodstva na področju odnosov z javnostmi"
12
01.05.2019 07:00
Nekateri sodniki in pravni strokovnjaki, občutljivi na kratenje ustavnih pravic, so v tem naslovu razbrali nadaljnji poskus ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Primer Zvjezdan Radonjič: Upor proti nezakonitim pritiskom ali kako je nek sodnik sodil po svoji vesti
19
29.04.2019 23:23
Zvjezdan Radonjič je tisti sodnik ljubljanskega Okrožnega sodišča, ki je v imenu petčlanskega sodnega senata razglasil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so nujne drugačne rešitve
2
28.04.2019 22:03
Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ali je politika še mesto odločanja?
9
28.04.2019 11:00
Politika je danes tudi v najrazvitejših demokracijah precej odmaknjena od ljudi, v javnomnenjskih raziskavah pa ji ljudje ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Jugoslavija, južna ozvezdja in poetika gibanja Neuvrščenih
42
28.04.2019 06:00
Naj znova pokažem svojo načelno pozicijo do države nasploh: Država ni nič drugega kot aparat prisile, ki ga izrabljajo patološke ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,609
02/
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
Edvard Kadič
Ogledov: 2,393
03/
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
Angel Polajnko
Ogledov: 1,276
04/
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,443
05/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,189
06/
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,742
07/
"Ti tuliš premalo, pri Italijanih je treba tuliti, če ne, mislijo, da si zakrknjen, izvežban."
Uredništvo
Ogledov: 1,064
08/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 886
09/
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
Mihael Brejc
Ogledov: 1,603
10/
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
Oskar M. Salobir
Ogledov: 608