Komentar

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v gledališču sodeloval v tako zavestnem, čudežnem razpadu predstave. Navkljub njenemu razpadu se je ritual-roman dosledno nadeljeval. Dobesedno kotalil se je pred nami. Še nikoli nisem sredi trajanja dogodka tako intenzivno doživljal naslova predstave - Nekaj ljudi išče srečo (v gledališču) in crkne od smeha. Po tem odrešujočem spoznanju sem vstopil v območje čiste radosti. Naslednji dve uri sem se bolj ali manj samo še smejal. Samemu sebi in v sebi. Kaj smejal, crkaval sem od smeha. 

05.05.2019 06:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Eva Nina Lampič   Urška Brodar   Simona Semenič   Janez Janša   Luka Martin Škof

Foto: Peter Uhan / SNG Nova Gorica

Čisto vsaka gledališka predstava je istočasno obred, niso pa vse predstave obredne.

V iztekajočem mesecu sem si v gledališču ogledal dve presenetljivi predstavi. Prvo predstavo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je sprožil roman avtorice Sibylle Berg. Oblikovali sta jo režiserka Eva Nina Lampič in dramaturginja Urška Brodar, ki je obenem tudi prevajalka romana. Ogledal sem si jo v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) v Novi Gorici. Drugo predstavo Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj sta uprizorila dramatičarka Simona Semenič in režiser Janez Janša v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) v Ljubljani na odru Nove pošte.

 

Res je, da sta obe scenski strukturi popolnoma nasprotni tistemu, kar sam zastopam v gledališki praksi, istočasno pa sta zelo blizu tistemu, kar razumem kot najgloblji smisel gledališča - pretok gledališkega časa. Oziroma - gledališče kot samoreflektivni um. Obe predstavi na skrajno različna načina izumljata pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru in jo samoreflektirata. Brez zadržkov povedano:

 

I.: Janševa praizvedba Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj je prelomna predstava! Predstava je v svetovnem merilu izjemna in pogumna pri oblikovanju gledališkega režima. Ko zapišem - pogumna, to pomeni dobesedno pogumna. 

 

II.: Predstava Nine Eve Lampič je ena tistih pomembnih uprizoritev, ki oblikujejo duh časa. To je nadvse zahtevna predstava, v kateri mrgoli pogumnih odločitev. Ravno te gradijo duha časa.

 

To, kar berete, ni gledališka kritika, to je komentar. V umetnosti premišljujem le tisto, kar me pospešuje, kar občudujem ali zasledujem. Poleg tega mi je večina izvajalcev tako blizu, da ne morem imeti do njih metodološke distance. Toda vsi po vrsti so bili brez izjeme izjemni v svojih igralskih nalogah, brez ekshibicijskih odklonov, s katerimi bi kazali nezaupanje v intelektualno infrastrukturo umetnin. Pred vami ne mislim premišljevati vseh elementov, ki sestavljajo gledališki predstavi; predvsem zato ne, ker ne želim bodočim gledalcem odkriti njune konceptualizacije.

 

Rad se ponavljam: Ni odlične ali slabe umetnine. Obstaja le umetniško delo, ki je zelo, zelo blizu ali zelo oddaljeno od resnice. Resnica je samo ena, resničnosti in predstav pa mnogo.

 

 

I.: Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je uprizorjena in dramaturško utemeljena s pomočjo frontalne igralske falange, ki avditoriju referira roman Sibylle Berg pri prižagnih lučeh dvorane. Samo v trenutkih, ko se pokaže potencialna energija iluzije, ugasne dvoranska luč in zasveti polna odrska svetloba. Pomembno dejstvo: predstava je obredno organizirana, v pretoku časa opravi šest obrednih obhodov. Njen material je osredotočen okrog gledališča samega, malo manj okrog besedišča romana. Igralci njeno besedišče povzemajo tekoče in ga podajajo v izvrstnem odrskem govoru.

 

Obveščajo nas o raznorodnih zapletih protagonistov, ki jih asociativno eden od igralcev (odlični Luka Martin Škof) vizualizira s pomočjo "računalniške tablice" v realnem času. Vizualnemu procesiranju prek "tablice" bi lahko posvetil esej, ker pa je navkljub vsemu središče predstave zasidrano v tekstualnosti in obrednosti, se mu bom odrekel. Upam le, da v gledališču po vsaki predstavi dokumetirajo vizualni "output". V svojem notranjem gibanju nas predstava vodi v svet "izrisanih protagonistov". Že čez pol ure gledalci začnemo razpadati, postanemo sistematično dezorientirani. Čez dobro uro ne vemo več, kdo smo in kaj hoče predstava od nas. Čez dve uri sploh ne vemo, ali moramo še sodelovati v njenem razpadu. Da ne bi slučajno mislili, da je to povezano s trajanjem predstave. So predstave, ki so mnogo daljše, pa ne poznajo te vrste učinka, recimo deset ur, štiriindvajset ur.

 

Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v gledališču sodeloval v tako zavestnem, čudežnem razpadu predstave. Navkljub njenemu razpadu se je ritual-roman dosledno nadeljeval. Dobesedno kotalil se je pred nami. Še nikoli nisem sredi trajanja dogodka tako intenzivno doživljal naslova predstave - Nekaj ljudi išče srečo (v gledališču) in crkne od smeha. Po tem odrešujočem spoznanju sem vstopil v območje čiste radosti. Naslednji dve uri sem se bolj ali manj samo še smejal. Samemu sebi in v sebi. Kaj smejal, crkaval sem od smeha. Predstava je izumljala na ironičen način tudi pozicijo igralčeve prisotnosti v scenskem prostoru, predvsem njegove ne-igre, doku-igre ali real-igre. Bolj, ko smo se spuščali po času navzdol, bolj smo bili v situacionistični umetniški resničnosti.

 

Čisto vsaka gledališka predstava je istočasno obred, niso pa vse predstave obredne. Predstava Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je izumila posebne vrste obred, katerega je prelomila na dvoje. Prvi del gledamo z gledališko obredno konvencijo, od določenega trenutka naprej, od točke brez povratka, pa predstavo gledamo z distance, nekateri pa jo celo prenehajo gledati. Vsak gledalec prelomi predstavo v svoji točki. Ne obstaja skupni katarzični moment, daleč od tega. Točno to točko brez povrata imenujem v gledališču - akustika bivanja. Tisti, ki pa zapustijo predstavo oziroma obrednost, bi lahko ta trenutek imenovali - preklic bivanja.

 

Vsekakor je to predstava, ki operira z gledalčevo preobrazbo gledanja predstave, je premišljeno dejanje, ki pošlje v gledališki prostor šest izvrstnih igralcev iskati odgovor na vprašanej, kaj sploh je odrska eksistenca (Urška Taufer, Arna Hadžialjević, Marjuta Slamič, Luka Martin Škof k.g., Miranada Trnjanin, k.g. in Miha Nemec).

 

 

II.: Ko presenečeni zelo hitro prepoznamo konceptualizacijo predstave Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in se z njo sprijaznimo, začnemo slediti virtuoznemu režijskemu modeliranju izbranega gledališkega materiala. Drama sicer izvira iz teksta, a je locirana v avditoriju, kjer se polagoma nalagajo dramske situacije; pred nami se nalagajo replike likov samih. Scenska tehnika prezentacije replike postane nosilec drame. Dramska replika pa postane nosilec njene ne-gledališkosti. Teoretsko-praktičen postopek zahteva od gledalca posebne vrste napor, ki nas pripelje do kognitivnih neviht. Sama drama pa se vsekakor premakne v drugi plan. Gledamo režim predstave same! Bolj ga ne bi mogli. Še nikoli nisem v gledališču ali v katerikoli zvrsti umetnosti doživel tako intenzivnega rebusa. To je gledališče, ki samo sebe onemogoča samo zato, da bi se gledalec emancipiral od gledanja, da bi vstopil v svoj vzporedni gledališki čas. Da bi lahko premišljeval o smislu gledanja umetnosti nasploh.

 

V določeni dramaturški točki pa vdre v replike - igralčevo "telo" tako, da nas začasno odreši konceptualizacije. Igralec Stane Tomazin z impresivno sproščenostjo in radostjo vpelje živo telo, polno igralske zovočnosti. Ponovno nas spomni na to, da igra ni igranje, ampak reagiranje. Toda zelo kmalu nas  "telo" zapusti same z replikami Simone Semenič. Ideologija režije postane neusmiljena. Ravno to je neverjetna kvaliteta te prelomne predstave. Tam, kjer bi lahko zablestel estetski užitek, že v naslednjem trenutku zareže prekinitev gledališča. Ne morete si predstavljati, kaj vse mi je lebdelo pred očmi v trajanju te neponovljive gledališke pobude. Nič od tega, kar sem gledal in poslušal, ni bilo usklajeno z mojo gledališko izkušnjo, istočasno pa je bilo vse popolno skoraj brez napake. Oziroma edina napaka je bila gledališka radost sama. To ni bilo ne zamiranje, ne oživljanje gledališke igre, to kar smo gledali, je bila igra osebno.

 

Ker ne želim razkriti režijske metode, menim, da je pravi čas, da se ustavim. Predvsem je predstava še živa, lahko si jo ogledate.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
17
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
7
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
13
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
3
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
19
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,542
02/
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2,171
03/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,598
04/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,469
05/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,962
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,885
07/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,351
08/
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
Igor Kovač
Ogledov: 982
09/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 704
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 9,119