Razkrivamo

"Ti tuliš premalo, pri Italijanih je treba tuliti, če ne, mislijo, da si zakrknjen, izvežban."

V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo tretji odlomek iz čitanke Vitomila Zupana z naslovom Obraz sežganega. Gre za izbor literarnih del, ki ga je iz treh temeljnih avtobiografskih Zupanovih del, in sicer Menueta za kitaroLevitana in Komedije človeškega tkiva sestavil in uredil Aleksander Zorn. To je moderno, aktualno, emocionalno in svetovno nazorsko atraktivno, trajno pisanje, ugotavlja urednik. Vitomil Zupan je za svoje delo prejel Župančičevo in Prešernovo nagrado. Lahko ga uvrstimo med najvidnejše slovenske pisatelje in dramatike 20. stoletja.

10.05.2019 21:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Vitomil Zupan   Obraz sežganega   Beletrina   zapor   Stalin   Italijani   mučenje   OF

Po tedanji Bleiweissovi ulici, vstran, v neko vilo, pred katero je straža, napis Carabinieri Civili, čez dvorišče, v vežo in po stopnicah v klet, kamnite stopnice, medla luč, sunek od zadaj, da sem poletel po zraku na betonska tla hodnika spodaj, kljub vklenjenim rokam sem se le nekako ujel, pa nekaj brc z leve, nekaj z desne, nekaj krikov, psovk, vstani, kuzlin sin! Prekleti grog, zaradi katerega sem se ujel; a tudi dobri, prijazni grog, ki mi je otopil telo, da ni čutilo brc in udarcev tako močno, kakor bi jih sicer.

 

Nekaka miza, za njo debel karabinjer. Lisice z rok. Papirje! Nimam. Dve na gobec. Ime, priimek! (Pripravljene podatke izpovem.) Kje stanujem? (Povem neki naslov, jasno in kratko; seveda bodo ugotovili, da to nisem jaz in da ne stanujem tam, a potem bomo videli naprej.) Zapisali so, kar sem jim povedal. Potem so me porinili v manjšo sobo, kjer je (spet) stala miza, stol in (zelo pomenljivo) obešalnik za plašče in klobuke, kjer je visela nekakšna žalostna marela. Žarnica je bila nekoliko močnejša. Giuseppe (ali kaj) v sivi obleki je sedel za prazno mizo in me gledal, ob meni sta stala dva prav neprijetna tipa z močnimi črnimi obrvmi, nizkim čelom in mračnim pogledom. Zakaj sem bežal? Ker nisem imel pri sebi legitimacije. Namignil je z glavo – in z obeh strani je začelo leteti po meni. Ječal sem, kričal, padel. Čeprav ne bi bilo treba: vse skupaj ni bilo toliko, kolikor sem jih včasih skupil na boksarskem dvoboju, ki sem ga dobil. Pri udarcu v želodec sem se naredil, ko da me je spravil ob sapo, in sem za vsak slučaj padel. Uvidel sem, da ti ljudje sploh ne znajo zelo dobro svojega poklica. Ležal sem na tleh, držal sem se za želodec, pazil, da je ne bom dobil v gobec z nogo: a za strokovnjaka vse skupaj ni bilo vredno besede. Nad menoj je stal razkoračen veliki šef, kričal je name, spraševal me je nekaj o oef, psoval me je, jaz pa sem stokal, ječal in (izpod trepalnic) pazil na nadaljevanje. Postavili so me na noge (delal sem se, da ne morem stati), kričali so name, dobil sem spet od leve in od desne, a vse skupaj me je prepričalo, da se jim sploh ne ljubi tolči kaj posebno zares. Prevaral sem jih, no, to že, a tudi njim ni bilo posebno do kakšne velike zmage nad menoj. Jezilo me je samo, da je eden od obeh goril brcal tja proti jajcem, zadel ni, lahko pa bi. Z zadoščenjem sem opazil, kako mi teče kri iz nosa. To jih bo odžejalo, sem pomislil. Mazal sem tisto kri po obrazu, da bi se bolj zgrozili nad svojimi dejanji. Ne rečem: za nevajenega človeka bi bil ta pretep veliko hujši. Jaz pa sem občutil vse telo kot čisto zdravo, tu in tam kak udarec, piščal me je bolela in tja v rebra sem dobil eno krepko; nič posebnega za tako masažo. Teci, teci, blaga kri iz nosa; da le ne bi nehala! Preiskali so me, vsebino iz žepov so zložili na mizo.

 

Kakšne zveze imam? Kdo je moj najbližji prijatelj? Naslov!

 

Spet jim nekaj ni bilo všeč, spet je začelo padati po meni. Jaz pa kar na tla, skrčil sem se v embrionalni zvitek, zaprl oči in odprl usta, hropel sem, drgetal, umiral … Prestali so. Nekakšno posvetovanje ali kaj, morda cigaretpavza? Polili so me z vodo. Moral sem spet oživeti. (Do sem je še kar šlo, sem pomislil.)

 

Boš priznal, da delaš za oef? Bi rad, da ti šele mi dokažemo?

 

Postavili so me ponovno na noge. Zdaj sem se delal, ko da sploh ne razumem več vprašanj. Bebasto sem spraševal: Kaj? Kaj ste rekli? Dokler me niso porinili iz sobice na hodnik in me predali ječarju. Ta me je vodil ob vrsti vrat, delal sem se, ko da se komaj držim pokonci, odklenil je neka vrata, prijel me je in me porinil naprej. A ni me prijel surovo, napadalno, temveč kakor da bi me objel, pri tem je šepnil: Corraggio, corraggio! Balzam na rano. Ošinil sem ga s pogledom: rjav, zagorel obraz s plavimi očmi na srednji postavi, ječar – a kaj je v njem?

 

Stopil sem v podzemno celico, nekdanjo klet, slabotna luč, zabito okno, prične, štokerl z vrčem vode – in tam pod oknom na tleh človeška postava, skrčena vase, s podvitimi koleni, bel obraz z velikimi očmi. Brez besed sem se sesedel na pograd.

 

Ni se prvič nekaj zgodilo. Ni se prvič življenje na čuden način ustavilo. Ni prvič, da morajo steči dogodki po znani poti. Kdo si? Kdo sem? Kaj je? Kaj piše na stenah? Kaj se dogaja? Imaš cigareto? Krvav kakor sem bil, sem mu zbujal zaupanje. Zvila sva čik in prižgala. On je že štirinajst dni tukaj. Tamle je vpraskan napis Toneta Tomšiča. Ključar, ki me je pripeljal, se imenuje Filippo. Muhast, ne dober ne slab. Preklete kleti! A kaj se zunaj dogaja?

 

Klicali so me čez kakšni dve uri, vodili so me v drugo sobo, v pritličju. Bili so na naslovu, ki sem ga dal (delovni hudiči, a?). Tam nihče ne ve zame. Jaz pravim, da sem se lahko kaj zmotil, saj sem popil celo vrsto grogov. Ko so me stolkli na tla, so se spet nekaj posvetovali. Jaz pa sem premišljal o poškodbah: še kar gre. Seveda je težava: če so šli zdaj sredi noči preverjat moj naslov, to kaže, da me imajo na sumu, češ da sem kaj večjega v organizaciji; da so ujeli večjo ribo. To je pa draga zadeva. Presneta sreča, da sem se iznebil ponarejene izkaznice in revolverja, in to še italijanske berette; se ve, da je nisem dobil od Angležev. Če bo vse skupaj trajalo, bodo ugotovili, da nisem tisti, za katerega sem se izdajal, in da ne stanujem tam, kakor sem navedel. To je že v teku. Ko bi vsaj slutil, kaj imajo zoper mene? Če podam svoje pravo ime, nastane vprašanje, zakaj sem ga skrival. Da stanujem trenutno pri Henigovih, tega za nobeno ceno ne bom izdal. Proces gre torej naprej.

 

Bijejo me v presledkih dveh in treh ur. Delam se, ko da sem samo napol pri zavesti. Res me pa boli že vse telo; kamor se primem, me boli. Pazim na oči in na jajca, drugje pa – kar je, je. Kasiram. Z rokami, s pendrekom, z nogami. Nesistematično, kamor-pade-pade, ječim, krvavim, zanikam; samo prosim pa ne (pregar' si va in chiesa, to mi je ostalo iz taborišča). Prasice so prepričane, da so res ujele večjo ribo.

 

Povej ime! Priimek! Kje stanuješ? Kaj si po poklicu? Od česa živiš?

 

Kar naprej kričijo name, mi šepetajo. Vmes pa udri-užgi. Nekaj sem jih dobil tja v desno piščal, ki me res boli. Nastavljam torej levo nogo. Na levi spodaj so mi, mislim, zlomili ali nalomili kakšno rebro; prav neprijetna stvar. To kar traja, pa spet malo v celico (Filippo: Coraggio, ragazzo, coraggio! Enkrat stisne med zobmi celo: Preklete beštije! Neumno, a moram priznati, da so mi te skromne pripombe zelo dvigale moralo. Kakor tudi topli pogled tistih plavih oči. Kako je ta človek zagazil v te kleti? S sten sem razbral, kaj vse se je tukaj že dogajalo.) Fister, to je moj bedni sojetnik, mi je povedal, da ga je sem pripeljala gestapo iz Begunj na Gorenjskem, in da se boji, če ga ne bodo Nemci vzeli nazaj. Tukaj ni dobro, a je še zmeraj bolje kakor pri Nemcih. Italijani so ga tepli ko vola, dva dni in dve noči; hudo. A Nemci imajo bolj rafinirane načine, slečejo, obešajo za noge, in kaj še vse znajo! Kaj hočejo od njega eni in drugi, o tem ne spregovori, jaz pa ne vprašam, jasno. "Ti tuliš premalo," me pouči, "pri Italijanih je treba tuliti, če ne, mislijo, da si zakrknjen, izvežban."

 

Slekel sem suknjič, zvil sem se na pričnah in se pokril čez glavo; rad bi malo zaspal. A kmalu pridejo spet pome. Med prvimi brcami sem jo dobil v razbolelo desno piščal, no, in sem začel tuliti. Od udarca na gobec sem padel in obležal skrčen na tleh. Vzdignili so me in me posadili na stol, eden me je držal na ovratnik, da ne bi zdrsnil na tla. Tisti v sivi obleki mi je pomolil pod nos ciklostilni izvod Slovenskega poročevalca. Poznaš? Zijam v papir in odkimam, še nikoli videl. Bum-bum-čof po glavi. Tole poznaš? Listek z velikimi črkami OF. Zijam, ne poznam. "Nikoli slišal za OEFFE?" se mi zareži zasliševalec v sivem. "Kaj pa za Stalina si slišal?" Slišal. Kje? Ja, v vaših časopisih. Še eno po nosu, pa brco od strani, in marš v celico! V lončku na mizi je bila črna kava, prijetno je dišala. Zasliševalec pije, ko me vlečejo skozi vrata na hodnik. Po svetlobi, ki vdira navzdol po stopnišču, sodim, da se že dela dan. Do sem imam še nekako pregled čez dogodke, čeprav mi je visela obrv čez levo oko, čeprav sem imel nekaj zob zbitih in polna usta peska od okrškov, desna noga me ni več dobro nosila, rebra so me bolela; pravijo, dokler te boli, je še dobro. Pravilnost tega rekla sem spoznal naslednji dan in naslednjo noč, ki sta se mi zmedla v eno samo moro. Mislil sem, da tulim, pa mi je prihajal iz grla samo hripav stok. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da vidim samega sebe, kako ležim na tleh, zvit v klobčič, trepetajoč od živcev in od vode, s katero so me polivali. Gorile so se menjale, jaz sem ostal. Nove oči pod debelimi obrvmi so vrtale vame. Da se jim le ljubi. Zdaj sem ena sama klobka bolečin, a tudi topega, zbitega mesa, kit, kosti; včasih se začudim: saj me je lopnil – pa me sploh ni bolelo, kako pa to? Ne vem, kolikokrat so me vrgli v celico in kolikokrat vzeli iz nje. Vse skupaj postaja nekakšna čudna burka. Hoditi ne morem, po dva prihajata pome, naložita si me na ramena, tako da z nogami drsim po tleh; in še najdem način, da jima posvinjam s svojo krvjo obleke. Ti tipi bi morali imeti delovne kombinezone, pomislim.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
50 let človeka na Luni (1969-2019): Kakšne barve je vesolje - temno kot v rogu ali bleščeče kot božično drevo?
0
21.07.2019 17:00
Kako izgleda vesolje, ko zapustiš zemeljsko atmosfero? Bodimo življenjski, resni ljudje ne bodo nikdar razpravljali o tem, ali ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (5. del): "Ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bila odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom."
17
19.07.2019 23:39
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
8
17.07.2019 14:00
Anej Sam je v imenu društva Jasa konec lanskega leta, tik pred božično-novoletnimi ognjemeti in preostalim repertuarjem ... Več.
Piše: Anej Sam
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
3
16.07.2019 23:00
V poplavi političnih obljub, predvolilnih sloganov in koalicijskih usklajevanj običajno spregledamo dejstvo, da je v slovenskem ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropski veleposlaniki protestirali proti preganjanju Ujgurov v komunistični Kitajski, Slovenija zaenkrat previdno tiho
4
16.07.2019 12:00
Na začetku meseca so so veleposlaniki 22 držav, akreditirani pri OZN v Ženevi, podpisali pismo, ki so ga naslovili na ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
12
15.07.2019 23:59
Minuli teden je telekomunikacijski trg razburkala novica, da bo Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) odvzela ... Več.
Piše: Uredništvo
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
7
15.07.2019 11:01
Danes ni več pomembno, ali mediji objavljajo resnične novinarske zgodbe. Izmišljene zgodbe - kar potrjuje nemški Spiegel - tako ... Več.
Piše: Norbert Bolz
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
14
14.07.2019 17:00
20. julija 1969 so televizijski ekrani po vsem svetu v živo prenašali Neila Armstronga, prvega človeka, ki je stopil na površje ... Več.
Piše: Boštjan Pihler
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
12
12.07.2019 20:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
15
10.07.2019 23:00
Adrio Airways lahko reši samo še čudež, to je mrtvec na aparatih, pravi ugledni hrvaški letalski analitik Alen Ščurić, ki je ... Več.
Piše: Alen Ščurić
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
8
09.07.2019 20:41
Bojda jutri. Tako čivkajo ptičice, ki rade posedajo po balkonih sedmega nadstropja UKC Ljubljana. Informacijo še preverjamo. ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
1
09.07.2019 06:00
Avgusta 2008 - ravno v času olimpijskih iger - je Vladimir Putin vojaško kaznoval Gruzijo zaradi poskusa podreditve dveh ... Več.
Piše: Uredništvo
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
7
07.07.2019 19:00
Danes nas hočejo učiti, kaj je moralno in kaj je dobro za človeštvo in da tega mali ljudje, posamezniki, ne moremo razumeti, ... Več.
Piše: Vera Lengsfeld
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
12
06.07.2019 06:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
1. julij 2019: Dan velike sramote, ko nas je Miro Cerar izločil iz schengenske Evrope
26
01.07.2019 17:00
V noči na 1. julij je na slovensko-italijanski meji prenehal veljati schengenski režim. Za razliko od slovenskih medijev so bili ... Več.
Piše: Uredništvo
Stoletni pečat Zorka Simčiča (2. del): "Slovenci še danes živimo v zmoti, češ da je upor najodločnejša oblika človekovega udejstvovanja."
8
29.06.2019 06:00
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Nemška Adria Airways s kar 30 milijoni evrov minusa: Kdor previsoko leta, bo strmoglavil
11
27.06.2019 19:30
Kljub nenadnemu medijskemu prebujenju vodilnih mož Adrie Airways in zagotovilom, da si intenzivno prizadevajo, da odpravijo ... Več.
Piše: Bine Kordež
Neumnosti s spolom: Aktivisti bi zdaj spreminjali pravopis, uvajali obvezno uporabo ženskega spola
30
26.06.2019 20:00
Igrice s spoljenjem, ki so se začele s predpisovanjem ženskega slovničnega spola v dokumentih treh fakultet, se nikakor niso ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?
9
21.06.2019 22:30
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje , ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med ... Več.
Piše: Uredništvo
Auf wiedersehen*, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
16
19.06.2019 23:59
Že dolgo nismo gledali tako javnega umiranja kakšnega podjetja, ki je registrirano v Sloveniji, kot v primeru nacionalnega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,495
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,362
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,736
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,303
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,192
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,011
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,185
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,124
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,029
10/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 3,155